Revija SRP 7/8

Ciril Gale

Intervju: Borut Shuklje

 

NA VOJNO SMO BILI PRIPRAVLJENI!

Pregreto politichno ozrachje na radiu in televiziji - Nacionalna televizija pripada vsem drzhavljanom - Ustrashil se je samo enkrat - Televizijo ima rad

 

Boruta Shukljeta smo zaprosili za intervju preprosto zato, ker televizijo zelo dobro pozna, hkrati pa na njej ni zaposlen. Tako lahko z distanco kritichno spregovori o osrednji slovenski medijski hishi in o vsem tistem, kar se o njej govori v javnosti. Med drugim je bil krajshi chas glavni urednik televizijskih programov, bil je chlan sveta RTV Slovenija, zdaj pa je direktor vladnega urada za informiranje.

 

Pred nekaj leti ste bili glavni urednik televizijskih programov. Na zachetku, ko ste sprejeli to funkcijo, ste gotovo imeli predstavo o tem, kaj bi vi naredili kot glavni urednik?

Nedvomno. Potrebno je omeniti dve stvari; na eni strani je bilo zelo pregreto politichno ozrachje v zvezi z radiom in televizijo, na drugi strani pa sama realnost radia in televizije. Shlo je za podoben sindrom, kot smo ga lahko spremljali v vsej vzhodni in deloma tudi v srednji Evropi, sindrom precenjevanja politichne mochi televizije in s tem podcenjevanja njenega normalnega poslanstva ter njene normalne mochi.

Menim, da je bila, ne glede na to, kako smo takrat ocenjevali, pomembna zhe sama misel, oziroma ideja o tem, da je slovenska televizija kulturni medij. In zdaj direkten odgovor na vashe vprashanje. Nedvomno sem imel nachrte in ideje. Takrat sem videl celotno zadevo v treh smereh. Prvi del je bila funkcionalna reorganizacija celotnega sistema. Takrat sem mislil, da je smotrna in logichna pot razdelitev radia in televizije na dve samostojni enoti zato, da bi se lahko radio bolje in lazhje pripravil na izzive prihajajochih komercialnih postaj. Vedeli smo, da ne bo to leta 91, ali pa leta 92, ampak, da bo leta 94 polno najrazlichnejshih komercialnih postaj, ki bodo tehnichno, produkcijsko in financhno, veliko lazhje obvladljive kot ti veliki kolosi in da je treba reorganizirati radio na ta nachin, da se bo lahko boril proti konkurenci. To je bil en del - lochitev radia in televizije. To je bilo pomembno. V konchni konsekvenci je to pomenilo, da se je logichno zastavljalo tudi vprashanje Oddajnikov in zvez. Oddajniki in zveze v sistemu raznolikega medijskega prostora, to nam je bilo takrat jasno, ne morejo pripadati samo enemu medijskemu subjektu, samo eni televiziji ali enemu radiu. She posebej ne, che je ta najmochnejshi medij, zato se nam je zdelo smotrno - prvi korak v tisto, chemur rechemo pluralizacija prostora.

To je bil chas ustanovitve novih dnevnikov Slovenskih novic, Slovenca in Republike, ki so bili na nek nachin pomemben stimulans v medijskem prostoru. Ta je bil dolgo let enoten in zaradi tega smo morali predvideti, da se bo to zgodilo tudi na podrochju radiodifuzije in tudi na podrochju televizijskega prostora. Tretji korak, ki je bil logichen, je bilo seveda vprashanje, kaj se bo zgodilo v hipu, ko se bodo pojavile komercialne televizijske postaje. Takrat smo gledali na to she razmeroma naivno. Mislili smo, da bo to precej lazhje, kot se je pozneje pokazalo. Vprashanje je bilo, kako naj v tistem hipu reagira velika televizija. Ali naj reagira samo tako, da bo imela celo vrsto nacionalno pomembnih vsebin, se pravi, da bo to televizija, ki bo predvajala tiste oddaje, filme itd., ki jih komercialne televizije ne predvajajo, ki pa so zelo pomembne za nachin zhivljenja v neki druzhbi. Ali je samo to dovolj, ali pa je treba narediti she kaj drugega. In takrat je bila ena izmed idej, to je tretja naloga, o kateri sem sam razmishljal, da bi razdelil dva programa slovenske televizije tako, da bi bila medsebojno konkurenchna. Eden bi bil pravzaprav program, ki bi imel veliko vech teh vsebin, ki so pomembne za to, chemur bi rekli nachin zhivljenja, oziroma tistega, kar je pomembno za nacionalno vprashanje Slovencev. To je bil chas pred dokonchno osamosvojitvijo in pred vojno ter drugi del, ki bi na nek nachin bil nekomercialna televizija, ki bi prevzel najbolj zhlahtne tradicije javnih televizij. Na drugem kanalu smo pravzaprav mislili narediti televizijo, ki bi imela tri glavne vsebine: zabavo, kulturo in politiko, ki pa bi bile konkurenchne tistemu, kar se dogaja na prvem, vkljuchno z dnevno-informativnim servisom. Zdelo se nam je, da bi s tem znotraj hishe ustvarili neko napetost, ki bi bila stimulativna programsko in vsebinsko. Chetrta naloga; postavilo se je vprashanje, kaj s produkcijo? Ali rabimo celotno produkcijo v sami hishi ali je bolje, da damo produkcijo na trg in da z delavci v produkciji, razen tistega dela, ki je neposredno povezan z dnevno-informativnim programom, ki ga morash imeti v hishi, sklenesh pogodbo in da praktichno razbremenimo hisho tistega, chemur se reche prezaposlenost. To je eden od problemov, pa ne samo nashe, ampak she marsikatere druge radiotelevizije. Nekaj od tega je zhe narejeno. Radio se vse bolj osamosvaja. Radio uvaja nove programe. Oddajniki in zveze so praktichno izlocheni iz celotnega sistema, so servis vsem nastajajochim radijskim in televizijskim postajam. Tudi na slovenski nacionalni televiziji opazhamo cel niz sprememb, predvsem v letoshnji shemi, na II. programu, ki vodijo vsaj v osnovi v smer, o kateri sem vchasih tudi sam razmishljal. Preprichan sem, da se zhe v tem hipu kazhe trend, da se gledalci od komercialnih televizij vrachajo tudi nazaj k nacionalni televiziji.

Ali se je funkcija nacionalne televizije, glede na to, da so se komercialne zhe zachele pojavljati, kaj spremenila?

Menim, da je bil prvi problem po letu 90, kako definirati nacionalno televizijo. Ali jo definirati kot drzhavno televizijo z vsemi ingerencami, ki jih drzhavna televizija ima, ali jo definirati kot javno televizijo? Govorim to zaradi tega, ker smo skozi razvoj evropskih televizij lahko praktichno opazili od 50. leta naprej tri trende. Prvi trend je bil viden v vzhodni Evropi. Nacionalne televizije so bile drzhavne televizije s celotnim programom, vendar ob absolutni prevladi politichnega. Vechina zahodnoevropskih televizij, je zelo hitro prishla pod vpliv kapitala, ki je pravzaprav bil antipod drzhavnemu vplivu. Na eni strani lahko govorimo o prevladi politike, na drugi strani govorimo o prevladi komerciale.

Televizija, lahko rechemo kar evropske televizije, se pochasi izvija iz tega pritiska drzhave, kapitala. Izhod je javna nacionalna televizija. Nacionalna televizija na nek nachin pripada vsem drzhavljanom, zato jo v obliki narochnine tudi plachujejo. Slovenska televizija ima mozhnosti, da gre v smeri razvoja razmeroma odprte javne televizije. Preprichan sem, da je pomembno predvsem, da se televizijo razume ne le kot zelo komplicirano podjetje z izjemno velikim shtevilom organizacijskih problemov in vsebin, ampak, da se jo razume tudi kot nek mehanizem, nachelo, ki ga morash dobro poznati, che naj bi bilo uspeshno.

Upam, da je minil chas volunterskega gledanja na televizijo in na morebitne koristi, ki bi jih kdorkoli lahko imel od televizije in od radia. Konec koncev imamo danes tudi izjemno velik izbor televizijskih postaj od satelitskih, kabelskih, do komercialnih, da ne govorim o videorekorderjih. V interesu vseh pa je dobra nacionalna televizija, saj je to na nek nachin prvi pogoj komercialnih televizij.

Ko ste bili glavni urednik, ste delali v vojnih razmerah. S katerimi tezhavami ste se takrat spopadali za razliko od dela v obdobju miru?

To je bilo eno najbolj zanimivih in tudi najbolj plodnih obdobij mojega dela na televiziji. Za nas vojna ni pomenila samo chas neposrednega oborozhenega spopada z agresorjem. Na vojno smo se pripravljali pravzaprav kar nekaj chasa.

Ste prichakovali napad?

Tezhko bi rekel, da smo prichakovali vojno. Profesionalno smo bili pripravljeni na to, da se lahko nekaj zgodi. To je pomenilo, da so imeli snemalci kamere doma, da se je vedelo za rezervne lokacije, od koder se da emitirati program. Vedelo se je, kakshna bo notranja organizacija v primeru izrednih razmer in tako naprej. Zato ni presenetljivo, da smo praktichno prve posnetke o vojni v Sloveniji lahko posredovali zhe tisti dan zjutraj, ko se je vojna zachela. Vojna se je zachela na dan obelezhitve samostojnosti v Sloveniji. V Ljubljani je bilo veliko slavje. S kolegi uredniki smo v moji sobi she nazdravili, potem pa odshli v mesto. Sam sem pozabil torbo v svoji sobi, v kateri so bili kljuchi, in ponochi, ko se je slavje konchalo, sem se vrnil. Ne vem, zakaj sem poklical dezhurno sluzhbo obrambnega ministrstva. Tam se mi je javil nek uradnik. Ko sem se predstavil, je rekel, da bo takoj dal ministra Jansho. In sem mu rekel: 'Janez, kaj pa je?' 'Tanki so shli ven iz kasarne' mi je odgovoril.

Televizija je zelo hitro zachela organizirano delati. Bili smo pred veliko dilemo, ali tokrat prikazovati samo vojne dogodke, ali tudi vse ostalo? Uspelo nam je in she danes, ko se pogovarjam s tujimi novinarji, vedno sprashujejo, kako nam je v tistem chasu uspelo pripraviti pravzaprav zelo uravnotezhen program, v katerem je bilo sicer zelo veliko vesti, novic, komentarjev, vendar tudi filmi, nadaljevanke, dokumentarci in podobno. V tem chasu je seveda izjemno velik del opravil padel na urednike. Takrat smo bili na televiziji praktichno 24 ur na dan. Vsi, od Lada Ambrozhicha do Marjana Laha, Tonija Trsharja, Jara Skrushnyja, Mitje Grossmana, Mita Trefalta in drugih. Skratka, na televiziji je bila izredno uigrana ekipa.

Predvajali smo neskonchno shtevilo intervjujev, da ne govorim o slikovnem gradivu. Imeli pa smo zhe tudi pripravljeno obvestilo za gledalce, da bomo v primeru, che bi agresor vdrl v stavbo televizije, prekinili z oddajanjem. Prichakovali smo, da do tega lahko pride, zato smo hoteli obvestiti gledalce, naj ne prenehajo z gledanjem programa, ampak naj nas ishchejo po televizijski skali naprej, ker se bomo umaknili na rezervno lokacijo. Takrat smo odlichno sodelovali s tehnichno-producentskimi delavci, ki so bili dobro pripravljeni.

Eden glavnih ciljev takratnih letalskih napadov je bil tudi oddajnik na Krvavcu. Vemo o 700 milijonih tolarjev shkode. Kako se je to odrazilo pri vashem delu? Ste tezhje oddajali?

Prvi cilj napadov v takshni vojni so seveda oddajniki in zveze. To so vitalni deli, ki omogochijo prenos programa. Napadi na oddajnike so se vrstili. Mislim pa, da praktichno v nobenem hipu ni bil resno ogrozhen program. Tu je prishla do izraza vsa strokovnost delavcev, ki so delali na samih oddajnikih in v RTV centru.

Ste bili kdaj presenecheni ali prestrasheni?

Res sem se ustrashil samo enkrat, ko so me peljali s televizije na zasedanje v parlament. Shubicheva ulica je bila zaprta, ustavili so na krizhishchu Shubicheve in danashnje Slovenske in sem shel naprej pesh. In takrat sem prvich v zhivljenju slishal kroglo, ki mi je shvignila mimo glave. To je bila tista znana noch ostrostrelcev. Takrat me je bilo res strah, na sami televiziji pa ne. Obchutka strahu ni bilo.

Glavni urednik ste bili relativno kratek chas. Zakaj?

Urednik sem bil devet mesecev. Problem je bil po mojem v nachinu razmishljanja o sistemu RTV. Bil je nenavaden chas, chas, ki ni bil naklonjen televiziji in ljudem, ki so delali na televiziji. Bil je chas, ko so se uchinki in doseg televizije merili z drugimi vatli, ki niso bili chisto televizijski. V bistvu pa je bilo to pravzaprav zelo zanimivo obdobje trdih diskusij. Takrat sem pach po osmih, devetih mesecih s televizije odshel. To je bil resda kratek chas, ampak zame pomemben tako in drugache.

Bi she kdaj kandidirali za glavnega urednika?

Televizijo imam rad. Ne vem, che bi she kdaj kandidiral za glavnega urednika, imam pa televizijo rad in verjetno bi, che bi se kdaj ponudila kakshna prilozhnost, she kdaj sprejel sluzhbo na RTV Slovenija.

Odkar obstaja televizija in novinarstvo se govori o raznih pritiskih, politichnih in drugih, na urednike, posebej tudi na glavnega urednika. Ste vi, kot glavni urednik, takrat te pritiske obchutili?

V vojnem chasu tega ni bilo. V vojnem chasu se je vzpostavljala neka zanimiva dihotomija, oziroma simbioza. Televizija oziroma mediji so dejansko bili na nek nachin chetrta veja oblasti in na tak nachin smo bili tudi v odnosu s takratno vlado in takratnimi nosilci izvrshne in zakonodajne oblasti. Ne mislim, da tega ni bilo prej. Vedno je. Televizija je pomemben medij, ljudje se radi vidijo na televiziji.

Kaj pa tako imenovani bunker?

Bunkerja nisem videl. Vedeli smo, da je bilo nekaj oddaj posnetih, pa jih niso predvajali. Kasneje je Svet RTV izdal javni poziv, naj se javijo vsi ustvarjalci, ki so snemali pa jim niso oddaj objavili. Poziv je bil, po mojem mnenju, malo ponesrechen in odzive nanj ne gre jemati kot relevantne rezultate. Takrat so se javili dva ali trije, morda shtirje. Tega je bilo razmeroma malo. Je pa to seveda vechna dilema oblasti.

John Kean v svoji knjigi Mediji in demokracija pravi, da je bil tisk nekako podvrzhen ne samo visokim dajatvam in davkom, da bi pravzaprav preprechili branje tiska, razshirjanje informacij. Pa tudi s tem, da so govorili, da je branje chasopisov ob nedeljah nevarno za nedeljski pochitek in da so zasledovali ljudi, ki so raznashali chasopise, informacije in jih obtozhevali krivolomstva, krivoverstva in zavajanja ljudi. To je tista vechna dilema, ki se verjetno lahko dogaja oblasti, da pomete stvar pod preprogo.

Potem cenzure torej ni?

Ob vprashanju cenzure se lahko spomnimo na tako imenovano "belo knjigo", ki jo je napisal Stipe Shuvar. Knjiga ni bila neposredno v vlogi cenzure, bila pa je poskus nekakshnega tajnega indeksa avtorjev, ki jih ni zazheleno tiskati. Skratka mislim, da je o cenzuri danes izjemno tezhko govoriti in, che kje je, se pojavlja v bolj perfidni obliki, kot tisto, kar smo razumeli pod pojmom cenzure.

Chesa se pa najraje spominjate iz obdobja televizijskega urednikovanja?

Prav tistega obdobja, o katerem sva govorila prej; 14-dnevne vojne v Sloveniji. To je bil najbolj zanimiv in najlepshi chas na televiziji. Ja, lep chas je bil to, kljub temu, da je bil to tudi izredno naporen chas.

Odkar imamo nacionalno televizijo, imamo tudi nezadovoljne gledalce. Je program slab, dober, odlichen?

Televizija seveda ni nikakrshna charobna palica, s katero bi pravzaprav lahko zadovoljil vse interese. Ljudje pach gledajo na televizijo na razlichne nachine. George Deby, francoski zgodovinar, pravi, da lochimo dva tipa gledalcev. Gledalce, ki sedejo k televiziji takrat, ko zhelijo gledati natanchno dolocheno oddajo in gledalce, ki gledajo oddaje ne glede na tip in vsebino. Meni osebno je najblizhja tista misel zagrebshkega fotografa Jasmina Krpana, ki pravi, da CNN, kot najbolj gledana televizijska mrezha na svetu, ni nich drugega kot MTV-jevska razlichica informativnega programa.

Preprichan sem, da je za nasho televizijo pomembna praksa javnih televizij, pa ne mislim samo na najbolj znano med njimi, angleshko BBC, temvech na nam primerljivo televizijo romanskega dela Shvice (TSR). Ta televizija se je morala spopasti s konkurenco mochnih tujih postaj, ki so zaradi odprte komunikacije, prihajale na njen teren prek razlichnih satelitskih postaj. Dobesedno je bila obsojena na lokalnost in majhnost, toda z dobrim programom je uspela.

Raznolik program ima tri, shtiri vsebine. Imeti mora dobro zabavo, dobre filme, lastno produkcijo kulturnih vsebin. Imeti mora dober dokumentarni, informativni, kulturni in shportni program. Mislim, da je mogoche znotraj teh treh vsebin (zabava, kultura in informacija) delati dober program. Toda she vedno ostaja vprashanje, kaj danes razumemo pod pojmom "javna televizija", oziroma "uspeshna javna televizija" v primerjavi s komercialno televizijo. Ko govorim o javni televiziji, mislim predvsem na javnost kot tako, to se pravi na tisti del, ki dolocha zelo specifichno razmerje med drzhavo in druzhbo, ali drugache povedano; na tisto temeljno spremembo, do katere je prishlo ob prelomu, ki ga zaznamujeta razsvetljenstvo in konstituiranje parlamentarne demokracije. Mislim na chas deklaracije o pravicah chloveka in drzhavljana iz leta 1789, ko je bil na normativni ravni odpravljen nadzor nad kritichnim mishljenjem in tako omogochena institucionalna pravica javnega odzivanja. Javna televizija je last javnosti, ne pa zakonodajne, izvrshne ali kakrshnekoli druge oblasti.

V kolikshni meri pa imajo gledalci, ali pa che hochete, javnost, vpliv na program?

Odziv in vpliv javnosti naj bi se razresheval pravzaprav s konstituiranjem Sveta RTV, v katerega so prishli reprezentativni predstavniki javnosti, ki imajo mozhnost sooblikovati program. Del tega vpliva je tudi v tako imenovanih programskih svetih. V vsakem primeru je mozhen vpliv javnosti na institucionaliziran nachin. Vpliv javnosti prek individualnega komuniciranja pri tako veliki televiziji, kot je nacionalna, praktichno ni mogoch. Individualno komuniciranje je zelo blizu pritiska na posamezne urednike.

Kaj menite o ochitkih, da je slovenska televizija monopolist?

To zhe nekaj chasa ni vech. Bila je monopolist v prejshnjem obdobju, toda danes imamo vsaj she eno televizijo - Kanal A, kot najvechjo komercialno televizijsko postajo. Mislim pa, da bomo pochasi zacheli govoriti o nechem drugem. V tako majhnem prostoru, kot je slovenski, bo dobro - tudi za komercialne televizije - vzpostaviti sodelovanje z javno televizijo. Pokazalo se bo, da, che bo hotela imeti komercialna televizija dobre mednarodne shportne programe, se bo morala povezati s shportnim urednishtvom na Radioteleviziji Slovenija. Che kupujesh shportne prenose v sodelovanju z nacionalno televizijo, ki ima podpisane velike pogodbe, je to lahko veliko cenejshe. Skratka, prihajamo v obdobje, ko bo treba iskati modus sobivanja med nacionalno in komercialnimi televizijami.

Javni televiziji ochitajo tudi to, da je zgolj podaljshana roka oblasti.

Ta trditev se v zadnjih shtirih letih vedno znova pojavlja. Mislim, da se tega ochitka televizija praktichno nikoli ne bo mogla znebiti.

Menim, da je to problem referenchnosti medija. Medij, ki podcenjuje svojo javnost, ki podcenjuje svoje bralstvo, svoje gledalstvo, nima prihodnosti. Zame sta she vedno kot primera zanimiva dva chasopisa. V zachetku 80-tih let Frankfurter Allgemeine Zeitung, ki je bil nedvomno v chasu, ko so bili krshchanski demokrati na oblasti oziroma CDU, lahko pod njihovim vplivom, vendar je ostal zaradi tehtnosti svojih objav in je she vedno eden najbolj uglednih chasopisov na svetu. Podobno je s francoskim chasopisom Le Monde. Tudi ta je v chasu, ko so bili socialisti na oblasti, gradil svoj image z doslednostjo svoje politike in ostal eden od osrednjih referenchnih chasopisov. Skratka, menim, da ima televizija velik vpliv na oblikovanje javnega mnenja.

Kako s funkcije, ki jo zdaj opravljate, gledate na funkcijo glavnega urednika televizije? Mogoche imate drugachno predstavo o tem, kaj naj bi bil glavni urednik, kot pa takrat, ko ste to sami bili?

Moje predstave o vlogi in pomembnosti glavnega urednika se niso spremenile.

Je novi zakon o RTV Slovenija bolj demokratichen od prejshnjega?

Novi zakon o RTV Sloveniji je korak naprej. Sam sem bil precej chasa v dilemi, ali je zakon o tisku in medijih sploh potreben ali ne zadoshcha pravzaprav najsploshnejsha formulacija o svobodi tiska in o svobodi obveshchenosti kot ustavnih pravicah drzhavljana. Ne glede na to: zakon je najvishje zakonodajno telo sprejelo in treba ga je dosledno izvajati.

Pojavili so se tudi kritiki, chesh, da nekatera dolochila niso v skladu z ustavo?

Tisti, ki tako mislijo, imajo v drzhavi mehanizem - pritozhbo na ustavno sodishche, ki bo presodilo, ali je to utemeljeno. Mozhne pa so tudi spremembe zakonov, skladno s parlamentarnim postopkom.

Zelo pogoste so trditve, da je bil najvishji organ RTV Slovenija v bistvu neke vrste parlament v malem in da so se strankarski boji prenashali iz parlamenta tudi v Svet RTV. Ali je ta boj po novem zakonu onemogochen?

Vsaj v prvem obdobju po letu 90 je bil to parlament v malem. V drugem obdobju delovanja pa je svet vechinoma deloval "televizijsko". Po mojem bi morali pomembno vlogo v svetu imeti izvoljeni chlani Sveta RTV, ki so zaposleni na Radioteleviziji. Mislim, da se bo prostor neposrednih politichnih spopadov na Svetu RTV izrazito ozhil, ker je v svet prishlo vech ljudi iz javnih ustanov in ki niso neposredno vezani s politiko.

Kakshna prihodnost pa chaka slovensko televizijo?

Upam, da dobra. Mislim, da sem zhe na zachetku najinega pogovora rekel, da je dober program pogoj za uspeh in gledanost. Gledalci bodo iskali programe in se med temi najvechkrat ustavili na programu javne televizije, che bo ta dovolj dober.

 

V Ljubljani, januarja 1995