Revija SRP 7/8

Ciril Gale

Intervju: Tim Gopsil

 

POGOVOR S TIMOM GOPSILOM,
 
PREDSEDNIKOM NAJMOCHNEJSHEGA NOVINARSKEGA SINDIKATA NA SVETU

 

Moch novinarskih sindikatov

"Novinarjeva dolzhnost zavarovati vir informacij je postala nenadoma glavni problem Irske. Gre za tri primere, v katerih bodo trem novinarjem - zavrachajo namrech zahteve sodishch po odkritju zaupnih virov informacij - sodili in tako tvegajo tudi vechletni zapor. Zelo nerodna zadeva za irsko vlado, ki naj bi podpirala svobodo tiska. Najhujshe pritiske dozhivlja televizijska novinarka Susan O'Keeffe, ki je odkrila velik korupcijski shkandal, ki se konchuje na sodnem procesu zoper njo, pri tem pa se nihche ne zmeni za podkupovalce in podkupljene. Slednji so ostali na prostosti in na svojih delovnih mestih, njej pa grozi celo dolgoletna zaporna kazen."

Gornji citat je iz revije "Journalist", ki ga izdaja Sindikat Velike Britanije (NUJ), urednik pa je Tim Gopsil, gost in predavatelj letoshnjih Gorjupovih dnevov v Gozdu Martuljku.

NUJ (National Union of Journalists), Sindikat britanskih novinarjev, je najmochnejshi novinarski sindikat na svetu. Shteje kar 29.352 chlanov. Med njimi so tudi Irci, po poklicu pa niso le profesionalni novinarji na radiu, televiziji in v tisku, temvech so tudi svobodni novinarji (Freelance), delavci v sluzhbah za stike z javnostjo (Public Relations) in pa tudi prevajalci, uredniki knjizhnih zbirk in she mnogi drugi, ki se tako ali drugache ukvarjajo s periodiko.

Zakaj ste se pravzaprav zacheli ukvarjati z novinarstvom?

Povedal vam bom anekdoto, ki pa je resnichna. Ko sem bil star dvanajst let, sem moral napisali esej. Ko ga je uchitelj prebral, mi je dejal, da je tako slab, da moram postati novinar. To so bile njegove zadnje besede, saj se je takrat prijel za srce, se zrushil na tla brez besed in umrl. Imel je namrech srchni infarkt. Zato se mi je zdelo, da mi je novinarstvo usojeno. Che se prav spominjam, sem imel chasopise vedno rad, saj sem jih prebiral zhe pri petih letih.

Po srednji sholi ste se vpisali na shtudij novinarstva?

Ne, ker tedaj tovrstne fakultete pri nas she nismo imeli. Za mnoge Anglezhe je namrech novinarski poklic bil manjvreden poklic. Po shtudiju sem najprej zachel delati kot novinar v enem od politichnih dnevnikov, shele nato pa sem opravil nekaj seminarjev, na katerih sem spoznal novinarsko "obrt".

Takrat sem bil she zelo mlad in sem bil kot mnogi drugi kolegi zelo revolucionaren. Pisal sem chlanke za ilegalni politichni chasnik. Zhal pa je bila placha zelo slaba in sem si moral poiskati novo urednishtvo.

K drugemu ilegalnemu chasopisu?

Preselil sem se v Birmingham, ki je tudi moje rojstno mesto, k nekemu lokalnemu vecherniku, kjer pa tudi nisem ostal dolgo chasa. Zaposlil sem se v jutranjiku, ki pa je bil she vedno lokalni chasopis. Ker pa sem bil nemirne narave, sem iskal vedno nove prilozhnosti za svoje delo - ukvarjal sem se namrech tudi zhe s sindikalnim delom in marsikje nisem bil prevech zazhelen - pa sem nashel zaposlitev pri tedniku, ki so ga izdajali v londonskem predmestju.

Predno ste se zacheli s sindikalnim delom ukvarjati profesionalno, ste zamenjali she kakshno drugo urednishtvo?

Bil sem she novinar novega vechernika, ki so ga prodajali po vsej Veliki Britaniji, nato pa sem delal pet let v londonski redakciji agencije lokalnih chasnikov in revij, ki je zbirala novice iz prestolnice in jih distribuirala po vsej drzhavi.

Potem sem se odlochil za status svobodnega novinarja in ostal to petnajst let. Ker sem bil kot novinar sindikalno zelo angazhiran, bi le tezhko prichakoval, da bi me hoteli zaposliti v katerem od pomembnejshih chasopisov. Zato sem kandidiral za urednika glasila novinarjev Velike Britanije Journalist in bil izbran.

Torej je vasha zaposlitev kot urednika glasila NUJ v bistvu posledica volitev znotraj organizacije?

Tako je. Predsednik in namestnik NUJ ter glavni urednik glasila novinarjev so voljeni, kar pa je veliko priznanje za njihovo delo, saj je nash sindikat najmochnejshi na svetu. Posebej me veseli, da sem bil lani znova izvoljen. To delo opravljam zhe prek shest let. Sicer pa, che se ne motim, sem edini urednik na svetu, ki so ga izvolili njegovi bralci. Glasila namrech ni v prosti prodaji, temvech ga brezplachno na dom prejemajo le chlani NUJ.

Povedali ste nam, da ste bili zaposleni pri nekaterih chasnikih in revijah, torej v tisku. Na radiu in televiziji pa nikoli?

Televizijski novinar nisem nikoli bil, delal pa sem kot svobodni novinar za radiu BBC.

Imate v Veliki Britaniji svobodno novinarstvo?

Velika Britanija ima popolnoma neodvisno novinarstvo, kar pa za nas ni nikakrshen problem. Je premochno, da bi ga lahko omejevali. Zhe vechkrat je prishlo do spopadov med vlado in mnozhichnimi mediji, pa so novinarji vedno zmagali. Predsednik vlade je vedno na strani medijev in se ne vmeshava v spopade.

Poleg tega je treba dodati, da so tisk in tudi drugi mnozhichni mediji, tako dobro povezan med seboj, da smo izredno mochni in se kaj hitro upre oblasti, che ta ukrepa. Razen tega pa so lastniki in uredniki posameznih glasil ter radijskih in televizijskih postaj tesno povezani z vladnimi institucijami, da dosezhejo skoraj vse, kar si postavijo kot svoj cilj. She pred kratkim je v birminghamskem okolju ena od skupin, ki je drzhala v rokah skoraj ves tisk, skushala kupiti she zadnjega "upornika", nacionalni dnevnik. Rada bi imela popolno kontrolo. Toda nash sindikat je poiskal zakonsko osnovo, ki govori o razbijanju monopolov v mnozhichnih medijih in smo pri tem zmagali.

Che se ne motim, pa ste britanski novinarji izgubili boj proti medijskemu mogotcu Rupertu Murdochu?!

Drzhi. Avstralec Rupert Murdoch je pred leti, ko je bila na oblasti she Margareth Thatcher, res dosegel vse, kar je hotel in to prav s pomochjo vlade. Celo zakone so mu prilagodili, da je lahko pokupil toliko chasopisov, kot je zhelel. Toda prav to govori v prid moji tezi o mochi mnozhichnih medijev. Rupert Murdoch je bil zhe pred bojem izredno vpliven medijski magnat, pa zato nikogar ne presenecha, da je takrat tudi uspel.

 

Ste britanski novinarji povsem neodvisni in bi lahko govorili o svobodi tiska in mnozhichnih medijev nasploh?

Predvsem je treba lochiti svobodo tiska od neodvisnosti novinarjev. Pri tem je she najbolj sporna informiranost javnosti. Pri nas je tisk popolnoma svoboden. Kdorkoli ima denar, lahko ustanovi chasopis, radijsko ali televizijsko postajo. Ne poznamo obvezne registracije in izdajanja dovoljenj.

Nekaj povsem drugega pa je neodvisnost novinarjev. Ker je ta vedno ogrozhena, smo ustanovili nash sindikat. Razen tega je treba rechi, da ni vlada tista, ki bi ogrozhala nasho neodvisnost. Veliko bolj nevarni so posamezniki, ki v svojih rokah koncentrirajo vechji del chasopisov, revij, radijskih in televizijskih postaj. Kapital je odlochujochi dejavnik. Lastniki imajo obichajno en sam cilj, izbirajo pa med dvema skrajnostima; mnozhichne medije kupujejo, da bi zasluzhili ali pa da bi propagirali svoje politichne cilje. V obeh primerih pritiskajo na novinarje in urednike, ki se morajo prilagajati zahtevam delodajalcev, che zhelijo obdrzhati svoja delovna mesta.

Zato torej prihaja do pomanjkljivega obveshchanja javnosti?

Resnici na ljubo je treba rechi, da mnogi niti niso zainteresirani za dobro obveshchanje. Vse bolj se uveljavlja senzacionalistichno novinarstvo, pa naj gre za radio, televizijo ali tisk.

Multinalcionalke, ki zdruzhujejo vech televizijskih postaj in del tiska, verjetno skushajo pridobiti she vechji vpliv, kot ga zhe imajo in je njihov cilj monopol?

Tako je. Predvsem pa se je treba zavedati, da je njihov glavni cilj zasluzhek, s kapitalom pa prideta she moch in vpliv. Najbolje dokazuje to dogajanje koncentriranja kapitala na podrochju mnozhichnih medijev zhe prej omenjeni Rupert Murdoch. Razen tega ne bi bilo napak opozoriti, da v Veliki Britaniji imamo le majhno skupino ljudi, ki dejansko odlocha o vsem na podrochju tiska, radia in televizije.

 

Tisk in televizija tekmujeta med seboj?

Treba je lochiti dvoje; chasnike in revije. Predvsem tako imenovani zabavni tisk, ki vse vech prostora namenja dogodkom iz privatnega zhivljenja televizijskih zvezd in pisanju o televizijskih serijah, zlasti je velik interes za "soap" opere. Tem revijam naklada raste, medtem ko so naklade dnevno-informativnega tiska vse nizhje. Da ne bi izgubili svojih bralcev, chasniki znizhujejo cene na izvod, s tem pa si zhagajo vejo, na kateri sedijo.

Vendar chasnik in televizija nista konkurenta!

Deloma sta. Nihche namrech ne bo kupil dnevnika zaradi vesti, ki jo je zhe prejshnji vecher slishal na radiu ali gledal na televiziji. Da bi bili stroshki tiska chim nizhji, uredniki redno sodelujejo s svobodnimi novinarji in plachujejo torej le tisto, kar dejansko uporabijo. Kolikor je meni znano, noben chasopisni zalozhnik ne daje tochnih podatkov o nakladi svojega chasnika. Vsi pretiravajo.

Torej prihodnost pripada televiziji oziroma elektronskim medijem?

Vsekakor. Po mojem mnenju bodo chasopisi, pri tem mislim predvsem na dnevni informativni tisk, izginili v takshni obliki, kot ga poznamo zdaj. V prihodnosti bomo prebirali predvsem "televizijski tiskani dnevnik". Tehnologija namrech tako hitro napreduje, da bomo verjetno lahko zhe chez nekaj let, vsekakor pa v desetih letih, "distribuirali" chasnike po vsej drzhavi prek televizijskih ekranov. Prav gotovo bodo imele posamezne televizijske postaje posebne kanale, na katerih bodo predvajali tisk, dnevnik, ki ga bo verjetno nekaj chasa she moch dobiti naslednjega dne tudi v kioskih.

Nekaj podobnega, kot je danes teletekst?

Ja.

Na mnozhichne medije vplivajo tudi oglashevalci.

Ti imajo vse vechji vpliv na vsebinski del. Oglashujejo namrech le v chasnikih in revijah, ki jih kupujejo njihovi potencialni kupci. Tako postaja urednishki del bolj podrejen in nepomemben. To je pa tisto, kar sva prej govorila o svobodi tiska. Svoboda tiska je pri nas popolna, vprashanje je le, che imash nekoga, ki bo financiral tvoj chasopis.

Kakshna prihodnost pa je namenjena televiziji?

Televizija bo postala servis. Prek nje lahko zhe sedaj kupujete, na primer, letalske karte za lete v prihodnjem letu. Prek televizije je moch kupovati zhe najrazlichnejshe stvari.

Torej bomo v prihodnje manj brali in vech gledali slike?

Kot sem zhe rekel, elektronski chasopis, ki je njena edina prihodnost, se bo uveljavil v prihodnjih desetih letih. Proces tiskanja in distribucije bo v prihodnje postal veliko predrag, da bi lahko zdrzhali konkurenco radia in televizije. Zato je prihodnost dnevnoinformativnega tiska le v elektronskem chasopisu.

Velika Britanija je imela dolga leta poseben status v okviru Evrope, zdaj pa se zdi, da se ji mora pridruzhiti, ali pa bo zachela nazadovati?

Vsekakor je Evropa veliko bolj potrebna Britancem, kot pa obratno. Zapiranje v ozke drzhavne meje vodi samo v osamitev in nazadovanje.

Bodo novinarji tudi v prihodnje tako mochni?

Po tehnichni plati se novinarstvu obeta lepa prihodnost, saj bo vse vech mozhnosti distribucije najrazlichnejshih vesti in informacij, pa tudi hitrost posredovanja se bo vsekakor povechala. Tisto, kar pa je zaskrbljujoche, je njihova kvaliteta.

Omejitev bodo predstavljali le jeziki?

Kar zadeva nas, to ne bo problem, saj je vse vech programov v angleshchini. Ne zaradi nas, ZDA namrech obvladujejo ves svet. Danes ste v bistvu le na pol pismeni, che ne govorite nashega jezika. Japonci, na primer, so prvi v tehnologiji, vendar pa uporabljajo angleshchino.

Govorite, kako je tisk mochan, po drugi plati pa ste nam navedli primer irske novinarke, ki je odkrila velik shkandal podkupovanja, pa se je zanjo vse klavrno konchalo.

Torej vash sindikat in novinarstvo le ni tako mochno, kot trdite?

Lokalni mogochnezhi na Irskem so pach tako mochni, da se je vsa stvar obrnila proti novinarki, vendar naj povem, da sta se ji pridruzhili she dve drugi, ki prav tako nocheta izdati virov informacij. To pomeni lahko le eno; zaupajo v novinarsko moch in so vse tri preprichane, da bodo v tem boju zmagale. Raziskovalno novinarstvo je pach nevarno pochetje, vendar sem preprichan, da je razvoj demokracije na pohodu, pa naj se tisti, ki jih je chas povozil, she tako upirajo.

 

V Ljubljani, decembra 1994