Revija SRP 69/70

Vjacheslav Djogtjev

 

IZBIRA

Posvecham Juriju Bondarjevu

 

On je bil z Dona, ona s Kubana.1

Sluzhil je kot minometalec, ona v poljski pekarni.

Z njim se je pred tem dogajalo marsikaj, predvsem neprijetnega, to pa se je zdaj, v vojski, kazalo kot nebistveno: sluzhba, zhena, druzhinski prepiri.

Kot so pravili fantje, je ona nekje v Armaviru pustila svojo staro mamo, za katero ni bilo sredstev za zdravljenje, zato se je prijavila v vojsko kot pekovka. Osemsto rubljev dnevno – “bojnih” – kje v Rusiji zasluzhis tak denar?

Nikoli nista spregovorila drug z drugim – ona je rezala kruh, on je shel mimo v vrsti, na delitev enakim kot on, umazanim, prepotenim vojakom, mladim in neizkushenim “vpoklicancem” in pretezhno mrkim “pogodbenikom”, ki so vsi po vrsti prezhiveli kakshno svojo tragedijo (zaradi dobrega zhivljenja nihche ne gre v vojsko), shel je do nje in molche jemal svoj obrok, rad ga je imel z zapecheno skorjo, da je celo malo zazhgan, in zadnje chase mu je pushchala prav takega. Molche mu je polagala v njegovo zhuljavo dlan she kadech se, sochno dishech kruh, njuni prsti so se dotikali, pogledala sta si v ochi – on je imel sivo-jeklaste z nianso zelene, ona – leshnikovo rjave kot chistokrven, vdan pes; zadnje chase so njene ochi kdove zakaj postale jantarno zlataste. In to so bili vsi njuni odnosi.

Vedel je, da jo klichejo Oksana, redko ime danes. Ona vsekakor ni vedela, kako mu je ime. In le zakaj bi, mlada in lepa, vedela ime nekega minometalca v oguljenem jopichu, ki mu zhe sivijo lasje, “divjo gos”, “psa vojne”, ki je v to nerazumljivo, nenapovedano vojno zbezhal iz nuje, brezupa in tesnobe. Pa vendar, menda ji je dvakrat rekel “Hvala!”, ona pa je odgovorila “Prosim!”. To je bilo tudi vse, prav gotovo.

Zadnja leta res ni zhivel – vegetiral je. V tesnobi in brezupu. V zhenske je prenehal verjeti. Zdelo se mu je, kot da so vse postale lajdre, mahnjene na denar, cunje in uzhitke. Televizor z reklamami za vlozhke, varen seks, srechen dopust na Bahamih in Kanarih ter francoski parfum je ugonobil rusko zhensko. Namesto da bi sanjarile o otrocih, zdaj sanjarijo o hulahupkah znamke versace. Zhe kar nekaj chasa je, odkar razmishlja popolnoma kot te “zveri”, s katerimi se je zdaj vojskoval: ruske zhenske so naprodaj, zhivijo s komerkoli (“samo, da je v redu chlovek”), zato za nas ni prihodnosti in ves narod je obsojen na izumrtje.

Strinjal se je s tem, pa naj bo she tako zhalostno. Prej je delal kot okrozhni milichnik in se je nagledal takih stvari, da ne bi tvegal nikomur pripovedovati o njih – ne bi verjeli. Ljubil je svojo zheno pianistko, ta ga je zanichevala, chesh da ji ni par, potlej se je pa zapletla z nekim priskutnim uglashevalcem klavirjev ter potem z nenehnimi prijavami prisilila njegovo vodstvo, da so mu odvzeli, njemu, od shestnajstega leta navdushenemu lovcu, orozhje, s katerim naj bi ji grozil, nakar so mu vzeli sluzhbeno pishtolo, na koncu pa so ga she odpustili iz “organov”. Stanovanje, ki ga je on prisluzhil, je razdelila, ne da bi oddala kljuch, in zhivela v njem sama. Prevedril je najprej pri starshih, potlej kjerkoli pach, prisiljen pristati na to, kar mu je ona predlagala (she hvala sosedom, ki so jo vztrajno obsojali), in po razdelitvi se je znashel v luknji, dobesedno, brez vsakih narekovajev. In kako tesnobno in hudo mu je bilo v tisti luknji, she posebno ob vecherih! Kaj mu je preostalo drugega, kot da gre ven po flasho? Dokler je she bilo kaj denarja...

Prav takrat se je zachela vojna. In noge so ga kar same pripeljale h kozashkemu atamanu, potem pred naborno komisijo, in vzeli so ga v vojsko po vojashki specialnosti in z vojashkim chinom – minometalec in mlajshi serzhant.

Zdaj je sluzhil zhe drugo leto, nekdanji milichnishki nadporochnik, kot mlajshi serzhant. V tem chasu je postal pravi “pes vojne”. “Zveri”, ki jih je ubijal, se mu niso vech pojavljale v sanjah, v boju se mu niso vech tresle roke. Pred kratkim je moral ustreliti svojega poba, ki je bil strashen strahopetec, za vsako malenkost je padal v paniko, malo je manjkalo, da bi v boju, s svojim neobvladanim obnashanjem, vse uničil, ni imel druge izbire, kot da ga med sploshnim trushchem pochi v tilnik. Da, in nedavno je v polk prishel neki moskovski pisun, znan po svojih gnusnih intervjujih s tako imenovanimi “podrochnimi komandirji” – tega pedrchka so preprosto zvito nastavili pod krogle tistih, ki jim je pel hvalnice; nakar so nekateri sobojevniki, celo oficirji, stopali k njemu in mu molche stiskali roko. Kaj chesh, zato tudi je vojna...

Takshno torej je bilo zdaj njegovo zhivljenje.

Vendar pa se je zadnje chase njegovo surovo zhivljenje polepshalo z navzochnostjo Oksane v njihovi poljski, mobilni pekarni.

Ob neki prilozhnosti, ob Dnevu zmage, je Oksana nastopila pred vojaki. Skupaj z drugimi amaterji je plesala chechjotko ali, kot to imenujejo strokovnjaki – step. Zhe davno je od tega, ko je vadila v plesnem krozhku Pionirskega doma, in na ta dan, svet za vsakega Rusa, na Dan zmage, se je ochitno odlochila, da pokazhe svojo veshchino. Na njej so bili bleshchechi usnjeni shkornji, ki so jih polkovni mojstri tako podkovali, da so kar zveneli s svojimi medeninastimi podkovicami in shkripali z lubjem, vlozhenim med vlozhki v obliki stopala. Njene vitke nogice, malce debelushkaste v mechah, so migljale in shvigale po sceni iz desk, shum topota, udarcev in shkripanja je odmeval neznansko, in vojaki so sedeli na chemerkoli, nekateri so od obchudovanja odprli usta – sedeli so in gledali ta chudezh, in gotovo jih je bilo veliko, ki so to noch slabo spali.

Da, bila je prava kraljica njihovega polka. Mnogi so vzdihovali, nekateri so celo nekaj poskushali, ampak zaman. Kot prava kozachka se je zavedala svoje cene in se drzhala strogo. Zato ni niti poskushal...

In zdajle sta jo prinesla na nosilih dva krepka, z glino zamazana desantnika. Prinesla sta jo v kletno zaklonishche, kjer so prej gojili shampinjone (od njih je she zdaj kislo zaudarjalo), zdaj je bila tu poljska bolnishnica, on pa je zavil sem po osebne “apoteke” za ves odred.

Vse do podbradka je bila pokrita z okrvavljenim pledom ali s tapeto ali z odejo. Med ranjenci in medicinskim osebjem se se razshirile govorice, da so “zveri” obstreljevale mobilno pekarno, kjer so lahko tudi sami dobili zastonj kruh.

Polozhili so jo zraven pechi “burzhujke”, v kateri je tulil zaprt plamen; od pechke je shel topolov grenak dimchek, ki je budil v spominu jesenske sobotnike2 in vonj sezhganih listov.

Ochi so ji gorele z nekim chudnim, vrochichnim, jantarnim ognjem. Iz njih je dobesedno brizgal nerazumljiv in zato grozen ogenj. Stopil je k njej. Prepoznala ga je in se nasmehnila.

– A-a, Roman! Zdravo!

Bil je presenechen: od kod ve, kako mu je ime? Saj se nista spoznala. Niti enkrat se nista pogovarjala. “Hvala” – “Prosim” – to je bilo vse! Ona je pekla kruh za ves polk. On je bil eden izmed tri tisoch vojakov. Vsi vojski so si podobni... V dushi mu je postalo tako toplo, da bi kar poskochil in zavriskal...

– Vidish, kako me je? – je nadaljevala. – Nich, nich, to ni nich hudega. In ne bo dolgo trajalo. Bova she plesala. Ali ne? Roma?

– Jasno. Samo ne govori prevech. Chuvaj mochi. Potem se bova nagovorila. In naplesala. She bosh pokazala svoje mojstrovine – v svojih shkripajochih shkornjih...

– Shkorenj... Shkorenj! – zgrabila ga je za roko, povlekla k sebi, pritisnila dlan k svojemu licu – lice je kar gorelo! – in zashepetala s shvistechim polshepotom, s sunkovitimi vzdihi: – Poslushaj, bodi prijatelj... Sram me je pred temi fanti – sanitejci, tuji ljudje, lepo prosim, snemi mi levi shkorenj – tishchi hudich, da ni za zdrzhati! Ali ga pa razrezhi, a?

Pokimal je in dvignil od krvi otrdeli rob odeje.

Nog ni imela vse do kolen.

Vrochica mu je udarila v glavo. Komaj se je premagal, da ni odskochil v grozi. Mlada medicinska sestra, stojecha zraven ob betonskem stebru, ki je pomagala razmeshchati ranjence, je komaj slishno kriknila, ko je to zagledala, in si je zamashila usta z ovratnikom halje, umazane s krvjo, umazanijo in zeljonko.3

Pochasi je spustil rob odeje, jo popravil in se priblizhal k njenemu obrazu. V ocheh Oksane, omotichne od promedola,4 je prebral olajshanje, kot da jo je shkorenj v resnici prenehal tishchati.

V kleti je nenadoma vse utihnilo. Tako tiho je bilo, da se je slishal zhvenket in zven inshtumentov za zaveso, kjer so pripravljali mizo za operacijo.

– Vesh kaj... Oksana, draga? – je rekel s hripavim, vendar trdnim glasom. – Vzemiva se, – je dokonchal, kot da je dobesedno odvrgel breme z ramen.

Na shiroko je odprla ochi. V njih so bile solze.

– Kaj? Porochiti se? – zdaj je v njenih ocheh brizgala radost. Da, radost! Zlata radost, nepotvorjena. – Vedela sem, da bosh prej ali slej spregovoril z mano. Vedela sem... Ampak poroka?! – zdajci je v njenem tonu zaznal sum, celo previdnost se je pojavila v intonaciji. – Pa zakaj prav danes, prav zdaj?

– Bojim se, da jutri... jutri se ne bi upal. Torej se odlochi sedaj.

Dotaknila se je njegove temne, zagorele roke. Zaprla je svoje jantarne, od sreche prechudovite ochi, in zashepetala:

– Kakshen si... Ali ne, vse bo z nama dobro? Mene bodo sedaj prevezali in midva bova she plesala na najini svatbi... Oh, kako sem srechna, Romka!

Zraven betonskega stebra je stala mlada medicinska sestra in neslishno jokala.

V kleti je visela zvenecha, chista, dobesedno sterilna tishina, duh gob je tudi izginil in le grenak vonj topolovih polen je prihajal od pechke.

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel

 

 

_________________
Vjacheslav Djogtjev (1959 2005), letos preminuli ruski pisatelj, je zhivel v Voroneshki pokrajini; bil je delavec, pomochnik strojnika, pilot letal L-29 in MiG-17 – ta in ostala avtobiografska dejstva so vtkana v njegovih pisateljskih delih. Kratka zgodba Izbira je iz knjige zgodb Krizh (Krest), Moskva, 2003.
 
1 Kuban – reka na severnem Kavkazu, 907 km, z vech rokavi se izliva v Azovsko morje.
2 sobotniki – v Sovjetski zvezi prostovoljno kolektivno neplachano druzhbenokoristno delo ob prostem dnevu, v prostem chasu. Zadnja leta se znova uveljavlja ob koncu zime, ko ljudje urejajo okolico.
3 zeljonka – razkuzhevalno sredstvo: brilliant (ethyl) green.
4 promedol – blazhilo proti bolechinam. (Op. prev.)