Revija SRP 69/70

Vadim Kozhinov

 

DRZHAVA ZHIVI V OZRACHJU DESTRUKTIVNIH MITOV

 

Mediji se zhe dobrih deset let ukvarjajo s razkrinkavanjem raznovrstnih mitov, ki so bili del propagande do leta 1985. Razumljivo, to je nujno in vchasih celo resnichno plodno delo. Ker pa se s tem razkrinkavanjem ukvarjajo ljudje, ki so se vechinoma do leta 1985 ali celo do obdobja 1988–1991 sami nahajali v oblastnishki strukturi teh mitov, svoje delo praviloma opravljajo zelo povrshno.

Bistvo njihove "metode" je v elementarnem "prevrachanju" prav teh pojmov in ocen, ki so se propagirali prej: tisto, kar je veljalo za povsem pozitivno, je zdaj povsem negativno, prejshnji "hura!" so zamenjali z "dol!", pozivajo na anatemo. Tako je na primer sedanji "akademik" A. N. Jakovljev leta 1984 izdal v nakladi vech sto tisoch izvodov obsezhno knjigo Od Trumana do Reagana (oddana v tiskarno le nekaj mesecev pred zachetkom "perestrojke"), kjer so na shtiristo straneh ZDA predstavljene kot resnichno grozovit fenomen, kot zharishche svetovnega zla, ki ne dopushcha niti zharka upanja. In kaj? Avtor v tej knjigi preklinja ZDA, v nashih chasih pa to drzhavo predstavlja kot najvishji socialni vzorec, od katerega se mora Rusija pobozhno uchiti.

Seveda pa je she bolj obzhalovanja vredno in shkodljivo nekaj drugega – danes prevladujoche silovito prizadevanje prikazati vso porevolucijsko Rusijo kot nekakshno edinstveno in po logiki brezizhodno nakopichenje vsakrshnega zla, lazhi, izprijenosti, ogabnosti. Ta nova mitologija (ki v svojem bistvu ni nich drugega kot le primitivno "preobrachanje" prejshnjega) vpliva zelo rushilno na zavest in konsekventno s tem na obnashanje milijonov ljudi, ki se vse bolj predajajo brezupu ter so v konchni fazi vse bolj demoralizirani, kajti kaj je sploh mogoche narediti v drzhavi, ki je v njihovih predstavah tako grozna. Stanje je pritirano do komichne skrajnosti: neredko je slishati bodrilna svarila kakega tujega gosta, ki, soochen z ekstremnim zanikanjem, zachne preprichevati "aborigine", da chezmerno pretiravajo, da ni bilo vse tako brezupno v Rusiji itn.

Problem seveda nikakor ni v tem, da se pretirava z "rossijskim zlom". Le–to je nedvomno ogromno in strashno. Problem pa je v tem, da se to zlo poskusha predstaviti predvsem in samo kot "rossijska lastnost", saj kar naravnost izjavljajo ali pa tako dojemajo, da naj bi drugod (ali vsaj v t.i. "civiliziranem svetu") na sploshno vladali blaginja in dobrota.

Na tem temeljijo sedanji propagandni miti. V resnici pa je zlo v Rossiji nedvomno le eden od izrazov svetovnega zla ("civiliziranega sveta"). Kljub temu pa so uspeli milijonom ljudi vbiti v glavo, da smo mi malodane edini nosilci zla...

Vzemimo na primer vojno v Afganistanu, nanjo mechejo neshteta prekletstva kot na brezprecedenchno grozovito tragedijo, ki se je povrh vsega izkazala she za jalovo in je terjala zhivljenja 13,5 tisoch nashih vojakov. V medijih to vojno praviloma razlagajo kot znachilen, celo nekako neizbezhen izraz zloveshchega bistva prav nashe drzhave.

Presenetljivo je, kako so ljudi uspeli prisiliti, da so pozabili samo pet let prej konchano vojno v Indokini, ki so jo ZDA vodile, naj omenimo, ne s sosednjo, marvech z drzhavo, ki je vech kot deset tisoch kilometrov od amerishkih meja. Ta vojna je bila prav tako dolga in prav tako jalova, poleg tega pa je v njej padlo 54,5 tisoch amerishkih vojakov (se pravi shtirikrat vech kot nashih v Afganistanu). Znano je, da so mnogi ljudje v ZDA zavzeli zelo kritichno stalishche do te vojne – predvsem zato ali pa celo samo zato, ker je bila izgubljena. Znani so se celo druzhbeni pojavi, ki so dobili oznako "vijetnamski sindrom". Vendar je Reagan s svojo ekipo uspel preprichati vechino prebivalstva ZDA, da je bilo vse amerishko delovanje pravilno. Tako so bile kasnejshe vojashke akcije ZDA v Iraku sprejete s pravim navdushenjem.

Povsem drugachne so zadeve z Afganistanom. Med to vojno sem do nje imel negativen odnos, ki sem ga tudi objavil, ko sem leta 1982 dal intervju za japonski chasopis Asahi. Vendar sem se tudi takrat zavedal, da je bila vojna ZDA v Indokini z nravstvenega vidika nich manj nedopustna akcija, kot je bila ruska v Afganistanu. In imam za absurdno in skrajno shkodljivo dejstvo, da ruski ljudje, ki so jih obdelali sedanji mediji, v afganistanski vojni vidijo nekaj takega, kar izrazito razkriva nasho drzhavo v sodobnem svetu – kot nekakshen sramotni madezh. Tu je bolj umestno rechi: sramota so tisti, ki so uspeli v dushe milijonov vbiti ta mit! Vbiti ljudem v glavo absolutno neutemeljeno mnenje, da si ravno in samo njihova drzhava dovoli surove in nravstveno nedopustne vojashke akcije; to je svojevrsten informacijski zlochin, ki vodi do tezhkih posledic.

Ali pa druga smer v danashnjih medijih: vsiljevanje ideje, da je bila ZSSR kot naslednica tradicij "Rossijskega imperija" nekakshna unikatna jecha narodov, ki je zatirala njihovo nacionalno samostojnost in zavest; povrh tega pa sovjetske republike opisujejo kot chisto fikcijo. No, dopustimo celo, da so bile te republike, recimo Azerbejdzhan, fiktivne drzhavne formacije in da se je v skladu s tem shest milijonov Azerbejdzhancev nahajalo v stanju nacionalnega zatiranja. Che je temu tako, se logichno ponuja vprashanje: kako oceniti polozhaj devetih milijonov Azerbejdzhancev, zhivechih v sosednjem Iranu (priblizhno ena petina prebivalstva te drzhave), ki nimajo niti najosnovnejshe avtonomije?

Mogoche je ugovarjati, da Iran ni ustrezen primer, kajti to pach ni "civilizirana" drzhava. Poglejmo si ob tem primeru ZDA. V prejshnjem stoletju (tj. XIX. – chlanek je iz leta 1999; op. pr.) so si ZDA nasilno prilastile skoraj polovico ozemlja suverene drzhave – Mehike, skupaj z danes brez dvoma najbolj dragocenimi ozemlji v ZDA, kot sta Kalifornija in Teksas. Na ozemlju ZDA sedaj zhivi priblizhno petnajst milijonov Mehikancev. Vendar ni ne duha ne sluha niti namiga o dodelitvi avtonomije...

Skratka, tudi tukaj se kot v primeru afganistanske vojne srechujemo s sovrazhno, lazhnivo prakso "dvojnih meril". Do nas imajo maksimalne zahteve, ki jih ne izpolnjuje nobena drzhava, glede drugih drzhav pa se odsotnost celo minimalne nacionalne samoodlochbe teh ali drugih narodov v njih obravnava kot norma ali pa, bolj natanchno, se sploh ne obravnava.

Vsaka "omejitev" nacionalne suverenosti katerega koli naroda v ZSSR ali v danashnji Rossiji se razlaga kot manifestacija despotizma in totalitarizma, medtem ko v "demokratichni" Veliki Britaniji in Shpaniji zhe desetletja potekajo krvave vojne za elementarno avtonomijo Ulstra ali dezhele Baskov.

Stvar ni v tem, da nas krshitve nacionalne suverenosti v ZSSR ne bi smele zadevati. Stvar je samo v tem, da te krshitve stalno predstavljajo kot nekaj lastnega prav nam in samo nashi drzhavi, to pa se potem dosledno prikazuje kot razvpiti "imperij zla", ki naj bi bil v tem smislu menda nekak unikatni fenomen.

"Primere" podobne propagande lahko nashtejemo na stotine in stotine. Ti miti, ki povzrochajo veliko shkodo, resnichno unichujejo zavest ljudi, ki zachenjajo gledati na svojo drzhavo kot na antipod tako imenovanim civiliziranim drzhavam, kot na center raznovrstne nesnage, kot na drzhavo, ki naj sploh ne bi imela pravice do obstoja.

In che proti tem v glave vbijajochim mitom ne bo dosezhena omejitev, che se bo she naprej svetovno zlo opisovalo le kot "pravo rusko" zlo, o preporodu ne more biti niti govora. Danes pred vsakim avtorjem, v katerem je she zhiv obchutek odgovornosti za svoje delo, stoji naloga nasprotovati propagandi unichujochih mitov.

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel

 

 

Vadim Valerijanovich Kozhinov (1930–2001), ruski zgodovinar, literarni kritik, publicist, eden izmed najbolj bleshchechih in brezkompromisnih piscev levega krila. Odlochilno je pripomogel k izdaji del Mihaila Bahtina (1895–1975), velikega ruskega literarnega teoretika in zgodovinarja. Kozhinov je kot eden prvih zachel tezhko delo objektivne in neprijetne analize najbolj zapletenih dogodkov minulega stoletja. Njegova trilogija Zgodovina Rusije in ruske besede - Rusija, XX. stoletje, 1901–1939 - Rusija, XX. stoletje, 1939–1964 je za mnoge bralce postala zachetek osvobajanja od ideoloshkih ochal.

 

_______________

Prichujochi prevod je poglavje iz posmrtno izdane knjige Ruske nesreche in zmage (Pobedi i bedi Rossii, EKSMO–Press, Moskva, 2002). (Op. prev.)