Revija SRP 69/70

Tit Vidmar

 

SLIKARSKA IZPOVED MARJANA SKUMAVCA

 
 
 

Ne gre za to, da bi gledalec oberoch sprejel umetnostni nazor avtorja, chigar delo opazuje: poglavitna naloga slike – in vsake enakovredne umetnine – je slej ko prej v tem, da se gledalcu priblizha s svojo resnichnostjo oziroma, she bolje, da se v njegovi zavesti predstavi in zasidra kot obche resnichnosti. Kako umetnik, v tem primeru slikar, to dosezhe, je manj pomembno, cheprav je seveda tudi zanimivo. Potem ko chlovek dojame in z vso resnobo registrira sporochilo podobe, ga naravna radovednost spodbuja tudi k vprashanjem o tem, iz kakshne dozhivljajske snovi chrpa slikar, po kakshnih miselnih poteh ter s kakshnim pojmovanjem in obvladovanjem slikarskih sredstev je dospel do svojega izdelka oziroma do trenutka, ko je obchutil, da na svojem platnu ne more dodati niti poteze vech. Tako sprashevanje je sestavni del spoznavnega procesa, ki ga ponuja umetnost, in gledalcu tudi omogocha, da do neke mere objektivno preveri lastnosti, se pravi, vrline in slabosti predstavljenega dela. Primarna pa kot recheno, vedno ostaja podoba kot celota, s svojo chloveshko resnichnostjo ali neresnichnostjo.

Ni nakljuchje, da te misli, ki nikakor niso nove, s poudarkom obujamo ravno ob slikah Marjana Skumavca. Govorijo nam tisto, kar od slike prichakujemo, in razodevajo nam, da za njimi stoji slikar, ki nima pred ochmi nich drugega kot svojo slikarsko izpoved. Odtod tudi njihova resnichnost. A che ponavljamo to besedo, s tem seveda nikakor ne mislimo na kako realistichno maniro ali na tako imenovano podobnost z realistichnimi predmeti in prizori. Ne da bi se spushchali v kakrshno koli stilno analizo, ki mi tudi ne pomeni dosti, hochem samo rechi, da verjamem Skumavchevemu videnju stvari in tudi njegovim prividom. Kajti vse to je naslikano z veliko zanesljivostjo, z ustreznim znanjem in preprichanjem.

Kar zadeva »vsebino« njegovih slik, se bo verjetno komu zdela nenavadna, izzivalna, shokantna, cheprav je vzeta neposredno »iz zhivljenja«, in to zelo obichajnega. Ko slika pijance, pohotnice in samomorilce, se v resnici bori proti zhalosti, tegobnosti in umazaniji chloveshkega zhivljenja. Bori se tudi proti lastnim obchutjem, ki mu jih vsiljuje svet. In s tem, ko jih s svojim chopichem fiksira, jim podeljuje resnichne dimenzije in v bistvu visoko zmaguje nad grdobijo tako imenovane realnosti. Skumavcheve slike nochejo ugajati v preprostem pomenu besede. In che se motivi na njih ponavljajo, se ne ponavljajo zato, da bi se z majhnimi variacijami serijsko prodajale po umetnostnih kramarijah. S svojim hotenjem in s svojimi konkretnimi podobami se Marjan Skumavc kazhe kot zelo samosvoja, pristna in tudi zelo osamljena postava v sodobnem slovenskem likovnem svetu.