Revija SRP 69/70

Simon Jenko

 

PO SLOVESU
 
 
Teman oblak izza goré
privlekel se je nad poljé,
nad poljem v sredi je obstal,
nebo je chez in chez obdal.
 
To ni oblak izza goré,
to tudi ni ravnó poljé;
to misel je le zhalostna
na sredi srca mojega.
 

 

OPOMBA K JENKU

Kot druge balkanske literature se tudi slovenska zares zachenja shele s t. i. moderno (konec XIX. – zachetek XX. stol.) in podobno se v njej pojavlja nekaj vidnejshih »predliterarnih« osebnosti: v poeziji predvsem Presheren in Jenko (vmesni Levstik ima le dve nedvomno antologijski pesmi: lirska Dve otvi, epska Ubezhni kralj). Ob 170-letnici rojstva se torej velja spomniti na Simona Jenka (27. 10. 1835 – 18. 10. 1869), najpomembnejshega slovenskega »lirskega realista«, ki je z drobnimi pesmimi kratkega verza, sorodnega ljudskemu, v drugi polovici XIX. st. postavil markanten kontrapunkt Preshernovemu patetichno (»olimpijsko«) donechemu romantichno-klasicistichnemu »manirizmu«. Cheprav ima Jenko celo vrsto trajno vrednih pesmi (ciklusa Obujenke in Obrazi; humorne, ironichne, politichne zlasti o slovenstvu in slovanstvu), zanimiv pa je tudi kot prozaist, je »kljuchna pesem« njegovega opusa Po slovesu: avtentichna lirska miniatura v strogi formi jambsko-dvokvartinske »Dichtung« brez chesarkoli odvechnega, pravcati klasichni »zgled za vechnost«, s preprosto in shiroko pomenljivo metaforo iz narave v ljudskem duhu, podprtem z znachilno slovansko antitetichno komparacijo (trditev – zanikanje s poanto).

Izbor in opomba Ivo Antich