Revija SRP 69/70

Sergej G. Kara–Murza

Chlovekov razvoj

 

RUSI IN JUDJE
PRILOZHNOST ZA DIALOG
 
 
 
PREDGOVOR

Pred kratkim je izshla moja obsezhna knjiga Sovjetska civilizacija. V njej je predstavljen poskus "rekonstrukcije" procesa zasnove sovjetskega "projekta" in oblikovanja sovjetskega sistema, se pravi njegovega udejanjanja v realnih pogojih, determiniranih z nasho zgodovinsko usodo. She zdalech se ni uresnichil ves ta projekt, ki se je oblikoval v zavesti in sanjah milijonov sovjetskih ljudi in njihovih predhodnikov. Nasha druzhba ni prenesla obremenitev in kriz, ki jih je povzrochila tezhka "hladna vojna" z Zahodom, slabo razumljiva za nas. Sovjetski projekt je bil presekan, sovjetski sistem pa v svojih najvazhnejshih komponentah unichen.

Za razumevanje bistva sovjetskega projekta in sovjetskega sistema je izredno pomembno poudariti odpadnishtvo od njiju pri tistih politichnih in kulturnih silah, ki so prej aktivno sodelovale pri izgradnji sovjetske druzhbe kot dela svetovne civilizacije ter pri njeni zashchiti od idejnih in vojnih grozhenj. She vech, po drugi svetovni vojni smo bili priche spreobrnitve vrste vplivnih skupin in politichnih smeri tako doma kot tudi na Zahodu v aktivne nasprotnike sovjetskega sistema. V nekaterih primerih lahko celo govorimo o njihovem prehodu na stran sovrazhnikov ZSSR v hladni vojni.

Mogoche bo komu zvenelo chudno, vendar na bistvo sovjetskega sistema pomembno luch meche zgodba o dozorevanju tega, kar je mogoche imenovati antipod sovjetskega projekta ali antisovjetski projekt. Ta se je oblikoval kot celovit, notranje logichen sistem obtozhb in ochitkov, naslovljen na sovjetsko druzhbo in sovjetskega chloveka. Vchasih je bil zamaskiran s poudarjanjem politichnega sistema, ideologije, represivne politike etc. Navadno, pri odkopavanju bolj globokih in ne vedno jasno formuliranih temeljev teh ochitkov, pa vidish, da je nezadovoljstvo izzvalo temeljno razhajanje interesov in idealov. Zato je antisovjetski projekt krivo, pa vendar mnogopomensko zrcalo, odsevajoche sovjetsko druzhbo.

Zhe prej je izshla moja knjiga Inteligenca na pogorishchu Rusije, ki je obravnavala glavne postulate antisovjetskega projekta, dozorevajochega v glavah dela nashe inteligence. V prichujochi knjigi pa obravnavam ozhji in bolj fragmentaren objekt – dve specifichni skupini znotraj sovjetske inteligence: t.i. disidente in sovjetske Jude. Mogoche bo koga presenetilo dejstvo, da so Judje, ki predstavljajo poseben narod in se razlikujejo po nacionalnem kriteriju, tukaj obravnavani kot kulturna in politichna smer, ki je odigrala pomembno vlogo v krizi in unichenju sovjetskega rezhima. Vendar za nasho temo niso pomembni etnografski dejavniki, marvech predvsem nachin razmishljanja in sprememba ciljev sovjetskih Judov kot vplivnega dela sovjetske inteligence. Znano je dejstvo, da je velika vechina sovjetskih Judov pripadala izobrazhenim krogom, manjshina brez visoke izobrazbe pa se je nahajala pod vplivom izobrazhene judovske elite. Dejstvo, da je ta elita v najvechjem svojem delu zavzela v chasu perestrojke antisovjetsko pozicijo, je odigralo zelo veliko vlogo pri izhodu iz krize. Seveda je govor samo o delu tako Judov kot tudi inteligence nasploh. Vendar pa je bil ta del tako vpliven, da je v vseh primerih spremenil vektor politichnih idealov in ciljev teh skupin v celoti.

 

BREZ ANTISEMITIZMA IN JUDOFILIJE

Pri tistem klobchichu protislovij, ki se je v 80. letih izrodil v krizo, ki je privedla do razpada sovjetskega druzhbenega reda, ni mozhno mimo zelo delikatne okolishchine, o kateri ni bilo umestno govoriti – o kulturnh in politichnih ciljih sovjetskih Judov, ki so bili v ZSSR poseben narod, obenem pa tudi posebna, zelo vplivna socialna skupina. Burna kampanja proti "ruskemu antisemitizmu", izpeljana ob koncu 90. let, je imela koristno stran: uzakonila je odkrito obravnavo judovskega vprashanja. To mozhnost moramo obvezno izrabiti, ko govorimo o zgodovini sovjetskega druzhbenega reda.

Vprashanja se velja lotiti oprezno, tabu verjetno she ni odstranjen za vse. Kje vzeti licenco, ni znano. Celo mislec takega formata, kot je L. P. Karsavin, ki je leta 1927 napisal spis Rusija in Judje, ga je zachel s pripombo: "Precej tezhavno je omeniti v naslovu Jude in se izogniti obtozhbam o antisemitizmu".

Pa kaj Karsavin! Zelo pomembna osebnost sionizma V. E. Zhabotinski je leta 1909 rekel: "Lahko se znajdesh med antisemiti zhe zgolj zaradi besede Jud ali zaradi najbolj nedolzhne oznake judovskih posebnosti. Judje so se spremenili v nekakshen prepovedani tabu, ki se niti najmilejshe ne sme kritizirati, in zaradi te navade najvech trpijo prav Judje, saj na koncu nastaja vtis, kot da je celo sama beseda Jud necenzurna."

Zakaj sem se torej, po premisleku, lotil te teme? Zato, ker che ne bomo spravili v red nashih misli o tem vprashanju, se bomo she naprej zaletavali kot slepi mladichi v kote ekonomike in politike. Namesto izhoda iz krize po tem ozkem prehodu, ki nam je she ostal, bomo ostali v kaotichnem brownovskem gibanju. Mar ima smisel govoriti o tem, ali se splacha porabiti vse krvavo zasluzhene denarje za reshitev banchnega sistema, che se pozablja, da je to – judovsko vprashanje? To so izjavili sami "oligarhi".1

Zakaj sem menil, do bom zmogel vzpostaviti vsaj impliciten dialog z Judi, lotevajoch se te teme? Zato, ker sem prishel do sklepa, po dolgem samsprashevanju, da nisem antisemit. Sicer se je ne bi lotil. Seveda, potrdila z zhigom mi ne bo dal nihche, zato bom pojasnil ta svoj sklep.

Nisem antisemit zato, ker imam med Judi prijatelje, ki jih imam rad. To pri obravnavanem problemu nima nobenega vpliva. Nekdo je lahko razvpit rasist, pa se zaljubi v mulatko. Judovskih prijateljev pravzaprav nimam vech, z njimi sem se razshel oktobra 1993. Ko pa sem prijateljeval z njimi, sem jih imel rad zaradi njihovega uma in znachaja, nikakor pa ne zaradi njihovih posebnih judovskih lastnosti. Kriterij "prijateljevati z Judi" ali "zaljubiti se v mulatko" velja za mnoge, in po tem kriteriju Rusi niso antisemiti, to je dejstvo. Vendar pa jaz govorim o sebi osebno, in tu je sociologija nemochna.

Obenem je neumno nekoga imeti za antisemita, ker nima rad posebnih judovskih lastnosti in navad, komur je npr. zoprna farshirana shchuka. To je navaden "odpor do drugachnosti", navaden etnocentrizem, ki je nujen za ohranitev narodov. Che tega podzavestnega odpora in odtujenosti ne bi bilo, bi se vsi narodi zlili v eno samo mravljishche, vsi bi postali "simpatichno porjaveli", in chloveshtvo bi, zaradi izgube raznovrstnosti, ugasnilo.

Zakaj torej nisem antisemit? Zato, ker so zame Judje ena od pomembnih in nujnih korenin Rusije. In ne zhelim si, da bi ta usahnila zaradi manipulacij Gusinskega. Ruski um in pogled sta neponovljiv plod kulture. Ta se je pojavil in okrepil v neprestanem dialogu in boju z judovskim umom in pogledom.

A. Mezhirov je v pesmi Iz judovstva takole povedal o nashih dveh narodih:

Vedno drug v drugem kot v zrcalu
Odsevata. In drug od drugega stran
Bezhita. In se vrachata v strahu,
Ki ga nista zmozhna premagati.
Enotna tako v svetosti kot v umazaniji,
Ne moreta drug brez drugega ne tam ne tu
In v nepremagljivi dvoedinosti
Drug drugega slavita in preklinjata.

O tej dvoedinosti je mnogo razmishljal V. V. Rozanov, ki lahko zmede tudi vnete "lovce na antisemite" glede tega, ali je judofob ali judofil. Mimogrede, to je zelo znachilno: ravno tistih, ki izrazhajo najbolj skrite globine ruskega duha, Judje nikakor ne morejo opredeliti, ali so antisemiti ali judofili. Kaj na primer pishe v Kratki judovski enciklopediji, izdani v Izraelu, o Dostojevskem: "Globoka protislovja, znachilna za njegov svetovni nazor, so D. obenem privedla do slepega sovrashtva do Judov in do globokih dognanj, ki so v njegovem umu oblikovala lik judovstva, v katerem se karikaturne popachenosti zdruzhujejo z globokim razumevanjem eksistencialnih posebnosti judovskega naroda in njegove zgodovine".

V. Rozanov ni izhajal iz nikakrshne direktive, temvech je preprosto opisoval, kar je videl – brez antisemitizma in judofilije. To je med drugim poudaril v tekstu: "V vsem svojem zhivljenju nisem videl Juda, ki bi se norcheval iz pijanega ali lenega Rusa. To vsekakor nekaj pomeni v oglushujochem krohotu samih Rusov nad svojimi hibami". Seveda, V. Rozanov ni bil na koncertih Hazanova in ni videl Judov nove formacije pri koncu XX. stoletja, na vrhuncu njihove oblasti v Rusiji. Vendar, oblast je minljiva stvar in le prikriva tisto, o chemer je govoril V. V. Rozanov. In che zhe prikriva, tudi mi za zdaj lahko o tem molchimo (vendar pomnimo). So she druge, ochitne stvari.

Kafka je v eni od svojih talmudskih zgodb zapisal: "Iz pravega nasprotnika se vate vliva brezmejni pogum". Ruski duh se je vedno neposredno spoprijemal prav s takim nasprotnikom, ki je imel enakovreden mesijanski zanos, ruski duh se je "odrival" od judovstva. Jud ni dobrodushen Nemec s pivskim vrchkom. O Nemcu ne napishesh Povesti o zakonu in usmiljenju.

V zadnjih sto letih je judovski um pomemben del kulture v Rusiji, zdruzhen z ruskim umom po nachelu dopolnjevanja, kot v simbiozi, ne v parazitizmu. Vzemimo primer iz mojega zhivljenja. V 70–ih letih se je pojavil neumen vseobchi entuziazem z NOT2. In tako pride k meni star Jud iz velikega panozhnega NII3 – namestnik sektorja NOT. Bral je moje referate iz sociologije ter me povabil, naj bi naredil raziskavo v njegovem NII. Navdusheno sem pripravil kar izviren program. Zachela sva razmishljati, kako organizirati delo, napravil sem nachrt, ki ga je sprejel. Zdaj sva morala iti k direktorju NII po blagoslov. Predlagal sem mu, da bom nachrt predstavil jaz, on pa ga bo podprl. Zamahnil je z rokami: kje pa, kje pa, vi raje lepo molche sedite.

Prishla sva torej k direktorju – normalen mozhakar, program je podprl. Moj pokrovitelj mu je zachel razlagati nachrt izvedbe in z grozo sem ugotavljal, da govori tezhke bedarije, nekakshne popolne norosti – v najinem imenu. Direktor se je namrshchil kot zaradi zobobola in rekel: " Vi ste, Jevsej Solomonovich, zelo izkushen sodelavec, govorite pa take neumnosti!" In je zachel razlagati – najin nachrt. Jevsej Solomonovich pa se je zachel izvijati: "Oprostite, Pavel Vasiljevich, nisva dobro razmislila. Res, prav zares ste to pravilno predstavili, tako bomo tudi naredili.” Bil sem mrk in zhal mi je bilo direktorja, toda starec mi je rekel: "Misliti je treba o poslu, ne pa o prestizhu. Che bi predlagala normalen nachrt, bi ga vsak direktor zavrnil.”

Pravoslaven chlovek bo morda rekel, da je bolje sploh nich ne delati kot pa uporabljati take metode. To je res, vendar je vchasih potrebno tudi opraviti posel. Nisem se mogel nauchiti metode Jevseja Solomonovicha in se je tudi ne bom zmogel, v tandemu pa bi lahko delala, vse dokler bo moj dragi Pavel Vasiljevich, pameten mozhakar in sposoben kemik, ostal tak domishljav chudak. Ali je lahko drugachen? Odgovor ni razviden. Kamorkoli se ozresh, je blizu Pavla Vasiljevicha vedno kakshen sposoben Jevsej Solomonovich s svojo miselnostjo. Tako, da stvar ni samo v takih Kantorovichih in Zeldovichih, ampak tudi v armadi takih brezvestnih delavcev. V chasu perestrojke sem po sluzhbeni dolzhnosti imel opravka z nekim kriminalistom, ki je prehodil vso pot od navadnega operativca do eminentnega izvedenca za organizirani kriminal. Vsaka, vsaj malo solidna banda – mi je pripovedoval – ima svetovalca Juda. Pa naj je samo penzionist, planski delavec ali rachunovodja. Vsako zadevo pretresejo z njim, s sposhtovanjem ga poslushajo. Skromno jim svetuje, pogojno: "Ne vem, ne vem. Jaz bi takole naredil.”

In ni samo ta gibkost judovskega uma, ki je nujno potrebna kot posebna nit v tkanini ruske4 racionalnosti. Potrebna je she njegova obratna stran – logichna strogost. Nadarjenost ruskega uma je osupljiva in obchudovanja vredna, vendar ko se je treba lotiti posla srednje velikosti, se ta nadarjenost nekam porazgubi. Takoj, ko pogovor nanese na posel, se ruski duh dvigne v vishave, iz posla srednje velikosti dela daljnosezhne sklepe, v katerih so skriti tudi etika, lepota in mistika. Ko je zraven Jud, on to vihravost usmeri v okvire discipline. Je nadzornik logike. Neprijetno, a neizogibno.

Mislim, da je dovoljeno spomniti se Nietzscheja. Res da ni imel pretirano rad Judov, vendar ga pa zato oni imajo radi, tako da ga lahko citiramo. Nietzsche tam, kjer govori o vlogi Judov v kulturi Zahoda, pojasnjuje, zakaj znanstveniki iz druzhin protestantskih duhovnikov in uchiteljev v svojem razmishljanju niso dosegali polnega racionalizma: "Popolnoma so se navadili na to, da jim verjamejo – pri njihovih ochetih je to bila ’obrt’! Jud, nasprotno, skladno s predmetom preuchevanja in s preteklostjo svojega naroda, ni niti najmanj navajen, da bi mu verjeli: poglejte s tega zornega kota na judovske znanstvenike – vsi posvechajo veliko upanja logiki, torej prisili, ne strinjanju s pomochjo argumentov; vedo, da bodo z njo zmagali celo tam, kjer je proti njim ochitno rasno in razredno sovrashtvo, kjer jim neradi verjamejo. Saj kaj je bolj demokratichnega od logike: zanjo so vsi enaki."

Tudi judovstvo, kot je znano, ne bi pridobilo svoje danashnje mochi, che ne bi raslo "v objemu" z Rusi.

Judovski um na ruskih tleh
je podobo dushe pridobil ...

Niso bili mlahavi potomci francoskih rentnikov, razredcheni v civilni druzhbi, tisti, ki jim je bilo dano ustvariti drzhavo Izrael. To so delali tisti, ki so odrasli z idejo drzhave, ob duhovnem kruhu Rusije, npr. Mosha Dajan in Golda Meir. Ravno razrahljanih vezi z Rusijo se bojijo sionisti tiste generacije:

 

Potomec bogoizbranih Judov,
gojenec sem Rusije mesijanske...

Kakorkoli, priznamo ali ne – to je stvar samih Judov, mi pa se bomo pogovorili o sebi. Imeti opravka s "pravim nasprotnikom" je zapleteno in nevarno. Che bosh nesmotrn, te lahko tudi zadushi. Vprashanje je v tem, ali si tako mochno oslabel, da se hochesh "znebiti" nasprotnika. Drugache povedano, danes je antisemit tisti, ki si zheli popolnega eksodusa Judov iz Rusije, "da ne bi bilo niti sledu o njih" – kot so molili Egipchani in se veselili celo tega, da so jih Judje pri tem oropali. Jaz pa nasprotno zhelim, da bi bila judovski duh in um prisotna v Rusiji ter bi nadaljevala z menoj dialog in boj.

Nisem mnenja, da smo danes tako oslabeli, da tega dialoga in boja ne bomo prezhiveli, da so nam potrebni sterilni pogoji. Da ne govorim o tem, da so iluzorni upi, da bi ustvarili take sterilne pogoje z izgonom Judov. Ni razlike, ali vodi Gusinski NTV5, Soros pa financhne spekulacije iz svojih moskovskih stanovanj ali iz Pariza. Bistveno je razumeti, zakaj v Rusiji ni antisemitizma. Tega pa ni, pa che se she tako trudijo. Da bi ga videli.

Rusi glasujejo za Juda Zhirinovskega in Juda Javlinskega6, che pa bo kdo dokazal, da je Jud tudi Luzhkov – bodo vseeno she naprej glasovali zanj. Radostno se rezhijo najbolj norim protiruskim shalam Hazanova: "Ja, ta pa zna!" V ocheh Hazanova lahko preberemo bolechino – nikakor ne more razjeziti Rusov, saj to je osebna drama za umetnika. She vech, Rusi samo olikano, a ravnodushno poslushajo pritozhbe nashih najljubshih pisateljev glede rusofobije judovskih pisunov. "Spora o Sionu"7 do konca nihche niti prebrati ne more, pa tudi che prebere, chez nedeljo pozabi – ni zanimivo, saj te stvari tako in tako vsi vedo. In tu ni nobene apatije ali neobchutljivosti.

Nasprotno, komentarji, ki jih slishish na ulici, v vrsti, na vlaku, so presenetljivo praktichni in razsodni. O televiziji rechejo: "Nekako so se Judje chisto nehali brzdati, popolnoma so izgubili obchutek za mero." Med kampanjo proti A. M. Makashovu – she bolj globokoumno: "Le kaj so se tako razjezili? Gotovo so jim nekje stopili na rep." In v vsem tem ni nobenega antisemitizma (mogoche samo grobost, odvisno od sestava sobesednikov). Nobene zhelje "izgnati Jude". Samo "postaviti jih na svoje mesto", che "so izgubili obchutek za mero".

Kaj stoji za tem? Kazhe, da obstaja podzavesten obchutek, da so Judje – plod Rusije same. Njen ne vedno prijeten, a zato neizbezhen in nujen izdelek. Znebiti se ga je nemogoche in tudi neumno si je to zheleti. Odidejo recimo vsi Judje – jutri se bodo pa samodejno zarodili nekje v Rusiji, kot je preshla v judaizem neka vas v Voroneshki regiji ali kot je ruski filozof V. S. Solovjov (skoraj) preshel v judaizem. Taka je pach umetnishka natura Rusov - kjerkoli kaj zagledajo, to v sebi prerodijo, pa she v pretirani izdaji. Tako se poistovetijo z vlogo, da presezhejo vzorec.

Poleg tega pa je Rusija sila zapletena in celostna civilizacija, ki je zadnji dve stoletji svoje rasti z lastnimi mochmi pokrivala vse socialne funkcije. Che so se Judje zhe vgradili v ta zapleteni sistem, jih ni vech mogoche odstraniti. Tu lahko navedemo anologijo z mravljishchem. V vsakem mravljishchu se v strogo dolochenem razmerju lochijo delovne in bojne mravlje, imajo razlichne navade in celo ustroj teles. Che polovimo vse mravlje enega razreda, se te chez nekaj chasa znova pojavijo in dosezhejo isto razmerje.

Judje so potemtakem v Rusiji postali podoba "razreda", tako da, ko jih kdo "hoche postaviti na svoje mesto”, zadeva nima veze z narodnostnim nasprotovanjem. Judje o sebi radi govorijo kot o "kvasu". Naj bo tako, kvas je nujen. Vendar ne smemo dovoliti, da bi testo prevrelo. Tako je torej antisemitizem slepa ulica. Prizadevati si moramo za "ekoloshko ravnotezhje".

 

ENOTNOST IN NESLOGA IZRAELA

Povrh tega vem, da "nasprotnik" ni monoliten in da je tisti del, ki si zheli ali ki zaradi koristi tolerira zadushitev Rusije – le majhen del Judov. Majhen, cheravno vpliven. Antisemit, ki iz Judov dela monolit, je iskren in brezplachen pomochnik "daviteljev". Naj se spomnim V. Rozanova, ki je v chasu revolucije takole rekel o notranji neslogi Judov: "Zhelim poudariti to preprosto stvar, da che judovski magnati mogoche res razmishljajo o tem, da bi nekoch vladali v Rusiji, obstajajo tudi revni Judki, ki niti rojakom niso pripravljeni prepustiti ruskega muzhika8 (idealiziranega) in obrtnika ter sploh (tudi idealiziranega) revezha.” Tako da imamo judovske magnate in sovjetske "revne Judke", ki nas niti svojim magnatom ne zhelijo prepustiti (cheprav se je shtevilo takih zmanjshalo od chasov Rozanova). Pogovarjati pa se velja tako z enimi kot z drugimi.

Res pa se tukaj pojavlja tezhka naloga – kako imenovati to vplivno manjshino v judovstvu, te "magnate"? Kako poudariti, da pri tem ne gre za Jude kot narod? Vsak tak poskus povzrocha hrupno kampanjo politikantov – tudi danes je tako. Teh se ne boji samo navaden chlovek, ampak tudi "sistemska opozicija". V njej kar tekmujejo, kdo bo prej pojasnil vsem rabinom in veleposlanikom, da je "obsodila izjave Makashova"9, a tako posredno priznava, da izjave vsebujejo antisemitizem. To pa ne drzhi. A. M. Makashov je uporabil izraz "Zhidi"10 ravno zato, da lochi to manjshino od Judov kot naroda. Sram je lahko tiste izobrazhene politike in njihove prisklednike, ki se delajo, da tega ne razumejo.

Naj se tu malce posvetim temu incidentu, cheprav je postranskega pomena. A. Makashov je, resda impulzivno, zelo tochno oznachil objekt – prav zato, ker je njegovim tipichnim sovjetskim pogledom antisemitizem tuj. Prvich, opozoril je, da govori o "Zhidih", o manjshini "magnatov–daviteljev", in dodal: "Pravi Judje so pa z nami". Pa tudi sam pojem "Zhid" je imel pri A. Makashovu socialno in ne nacionalno obarvanost (lahko govorimo le o nacionalnem odtenku – zaradi etnichne sestave danashnjih "magnatov"). Rekel je: "Osnovna bogastva, ustvarjena z rokami celotnega prebivalstva ZSSR, so preshla v roke Zhidov–krvosesov", med katerimi so 4/5 po nacionalnosti Judje. Torej je v Rusiji najmanj ena petina Zhidov, ki po njegovem mnenju niso Judje.

Drugich, v besedah A. Makashova ni bilo nikakrshne agresije, celo v odnosu do "Zhidov" ne. Opozoril je le, da che bodo njega in njegove sobojevnike ubijali (kot so ubili Rohlina11 – mimogrede, tudi Juda), bodo s sabo v grob potegnili she nekaj ducatov teh "Zhidov". Po pravilu "oko za oko" torej zelo malo. Tu ni niti namiga o tem, da bi "ubijali Zhide”12. Recheno je bilo le, da bi "potegnili s sabo" Zhide, ki bodo prishli ubijat. Mar se celo “ubijalca" ne sme dotakniti niti s prstom, che je visoka verjetnost, da je Jud?

Naposled, v kaotichnem besednem boju s provokatorjem iz NTV Lobkovom (upam, da vsak logichno razmishljajoch chlovek priznava, da se je Lobkov s svojim shikaniranjem Makashova in z norchevanjem iz njega vedel kot hladnokrven in shkodozheljen huligan–provokator) je A. Makashov izrazil pomemben napotek: ko je zvedel, da je Lobkov Rus, je rekel, da je brezvesten Rus nedvomno slabshi od poshtenega Juda. Iz tega sledi, da v izjavah (niti, domnevam, v mislih) A. Makashova ni bilo niti sledu antisemitizma in "rasizma", se pravi trditev o genetichni superiornosti ene nacije nad drugo. Kriterij ocenjevanja chloveka za A. Makashova ni nacionalnost ali kri, temvech vest: poshten Jud je boljshi od neposhtenega Rusa.

Primerjajte to, na primer, z aforizmom Arona Gurevicha, ki je v zahodnem tisku oznachen kot "na Zahodu znani zgodovinar, chlan Akademije znanosti": "V globini dushe vsakega Rusa utripa mentalnost suzhnja"... Ta aforizem kot avtoritetno oceno navaja znani shpanski poet Juan Goytisolo. Arona Gurevicha nisem bral, a iz dolochenih razlogov na Zahodu velja za glavnega izvedenca za zgodovino Rusije – nanj se sklicujejo v svojih monografijah znani zgodovinopisci. Prav ta njegov aforizem pa je chisti rasizem, kajti negativno oznako (suzhenjska mentalnost) pripisuje vsakemu Rusu kot nekakshno bioloshko znachilnost.

Ne navajam te stvari, ker bi hotel obtozhevati, chesh "vi ste sami rusofobi". Iz primerjave je, mislim, razvidno, da so pogledi A. Makashova in A. Gurevicha strukturno razlichni. Tisti, ki skushajo zamegliti to razliko, pa naj se opravichujejo za A. Makashova ali pa ga "branijo" s protinapadom o rusofobiji, objektivno pomagajo provokatorjem.

Sploh pa sama mozhnost izvesti hrupno kampanijo v zvezi z besedo "Zhid" govori o obzhalovanja vrednem znizhanju ravni druzhbene zavesti. Kako zlahka je postalo skrivoma zamenjavati pomembno bistvo z najbolj nichvrednimi podrobnostmi! Kakshna je sploh povezava med besedo "Zhid" ter nacionalizmom in rasizmom? Sami Judje med prerekanjem zmerjajo drug drugega z Zhidi – so oni tudi antisemiti? Kako ni inteligence ni sram nasesti na tako izrabljeno vabo?

Na dvorishchu velike stanovanjske hishe, kjer sem zhivel v otroshtvu, je neomejeno vladal Jud. Zhivel je v podkleti, pustil je sholo in se prezhivljal s preprodajo motociklov, prihajal je navskrizh z zakonom. Ne da bi kakorkoli skrival ali se sramoval svojega judovstva, se je vrashchal v rusko huligansko sredino. Bila sva v stikih – dvorishche je dvorishche, poleg tega pa sem zhe v otroshtvu vzljubil motocikel. V nashi hishi je zhivel znan zdravnik, sorodnik S. J. Marshaka.13 Bil je aretiran v zvezi z "zdravnishko afero".14 Potem pa se je spet pojavil in shel nekoch mimo nas proti stopnishchu. Nash "ataman" ga je vprashal: “No, kaj, Zhid, so te spustili?” Oni je huligana pozorno pogledal in molche nadaljeval proti stopnishchu.

Bilo mi je zoprno in sem vprashal: "Zakaj si ga ozmerjal? Saj si tudi sam Jud!" Zaklel je in rekel, da so eno "Zhidje", drugo pa "Judje". Takrat nisem razumel in sem mislil, da iz njega preprosto govori zloba chloveka iz podkleti. Zdaj, ko imam na voljo sodobne knjige, vidim, da je bila precej mrachna "zdravnishka afera" v judovski sredini izkorishchena za ustvarjanje izredno mochne psihoze (zgodovinar M. Gefter je celo obravnaval to afero kot "mejni fenomen"). Sodech po obnashanju "Juda z dna", she zdalech niso bili vsi Judje zadovoljni s temi dejanji svojih "vrhov".

Seveda, Judje zdaj ne vidijo zase nobene realne nevarnosti, proti kateri bi se v obrambi lahko solidarizirali z Rusi, vendar pljuvati v vodnjak, iz katerega si she vcheraj pil, je svinjarija. Svinjarija pa se prej ali slej mashchuje. Stari Judje, ki se spominjajo vojne in Nemcev, si lahko predstavljajo v svoji domishljiji takshno sceno: bezhijo pred Nemci in trkajo na okna tujih hish s proshnjo za pomoch. Z enega okna gleda grobijan Makashov, z drugega sladkobesedni antikomunist Svanidze15. Kakorkoli zhe, vsem je jasno, da bo Makashov reshil "Zhida", ga skril v svoji kleti, che pa ga srecha pusti na cedilu, bo shel zaradi njega na vislice. Svanidze pa, poljubljajoch Juda in ves v solzah, ga bo izrochil “komandi” (prav tako podobo si je Svanidze ustvaril na tv ekranu).

Obracham se torej na tisto vechino tako judovskih kot tudi ruskih inteligentov, ki prikrito sovrazhijo “judovske magnate” in se bojijo njih in njihovih sramnih ushi, so se pa neprichakovano znashli skupaj, ko so izrazili svoje ogorchenje nad besedo "Zhid" A. Makashova. Kaj je izzvalo njihovo ogorchenje? Da A. Makashov ni znal iznajdljivo in nevtralno reshiti problema razlikovanja "magnatov" in ostalih Judov? Vendar, ali je ta problem res preprost?

Tukaj bom spet uporabil primerjavo. Pri zalozhbi Nauka, med nashimi zalozhbami najbolj akademski, je leta 1994 izshla knjiga Ruska ideja in Judje: usodni spor. Na platnici je podnaslov: Krshchanstvo – antisemitizem – nacionalizem. Avtorji torej zastavljajo vprashanje nadvse temeljito. Prvo poglavje nosi naslov: Religiozna usoda Rusije in Izraela (z Izraelom ni mishljena drzhava, ampak judovstvo nasploh). V tem poglavju kot duhovni nasprotnik atisemitizma nastopa oche Sergej Bulgakov, skupaj z objavo njegovega dela Preganjanje Izraela (Dogmatichni esej), napisanega leta 1942.

Sestavljalci knjige so najradikalnejshi in najnestrpnejshi nasprotniki "rdeche–rjavih", ki jih satanizirajo priblizhno tako, kot so Zahodni mediji satanizirali Srbe med vojno v Bosni. Dovolj je, che povem, da so bili ti sestavljalci povsem na strani tistih, ki so s tanki granatirali (ruski) parlament leta 1993. Tisti pa, ki so umirali od tankovskih izstrelkov ("pristashi oktobrskega prevrata leta 1993"), so zanje preprosto onkraj meje zakona in morale. Njihova oznaka ocheta Sergija Bulgakova kot nasprotnika antisemitizma je najvishja ocena, popolnoma nedvomna. Celo med judovsko inteligenco zelo ugledni J. P. Majminas zato prihaja na konference, posvechene Bulgakovu, da mu izrazi sposhtovanje.

S. Bulgakov, veliki ruski mislec, je nedvomno nad antisemitizmom. Vendar pa ni zhivel v vakuumu. Kako je on reshil problem, pred katerim se je znashel A. Makashov – z vishine svojega znanja in svoje modrosti, ki mu ju priznava tudi judovska elita?

Kako ga je reshil, je razvidno iz njegovih spominov na februarsko revolucijo leta 1917: "S srcem... sem chutil, kako so tam, v sredishchu revolucije, sovrazhili prav carja, kako tam niso hoteli ustave, ampak so hoteli vrechi carja s prestola, in kateri Zhidi so tam poveljevali.” Besedo "Zhidi" je poudaril sam S. N. Bulgakov, ki jo tudi vechkrat uporabi.

Sestavljalci knjige Ruska ideja in Judje govorijo o Rusih in o pravoslavju kot zmagovalci, ki so stopili na prsi lezhechemu sovrazhniku, in to pojasnuje pogum, s katerim so objavili razpravo Sergeja Bulgakova. Stvar je v tem, da je S. N. Bulgakov z veliko prenikavostjo postavil prav tisto vprashanje, s katerim se spoprijemamo tudi mi – o "razdeljenosti in enotnosti" Izraela, o tem, da je v njem prisotna zhivljenjsko pomembna korenina Rusije in njena udushitev. Che bi bilo namrech mogoche "Zhide" in "Jude" preprosto razlikovati, ne bi bilo nobenih tezhav. Spinoza je dober – Shylock16 slab, Marx dober – Trocki slab (s takim preprostim lochevanjem zavajata v skushnjavo A. Frolov v Sovjetski Rossiji z dne 17. novembra 1998 v chlanku Habiru in J. Belov v chlanku Nenavadna vojna z dne 10. decembra istega leta).

S. N. Bulgakov je povezal najbolj ostro protislovje sodobnega zhivljenja z religiozno podstatjo vsega zhivega. Na ta nachin je izvlekel problem iz lazhne forme konflikta krvi, rase, nacionalnosti (isto je naredil A. Makashov v preprostih izrazih grobega vsakdanja). Che bi bil S. Bulgakov samo religiozni mislec, samo oche Sergij, bi bila njegova razprava izkljuchno bogoslovska. Vendar pa je bil tudi javna oseba, eden od duhovnih ustvarjalcev sodobnosti, zveza religije z zemeljskim zhivljenjem v njegovi razpravi je za nas nauk. Pozorno preberimo daljshi navedek iz te njegove razprave:

"Najbolj skrivnostna stran v usodi Izraela ostaja prav njegova sloga. Zaradi nje krivica samo enega njegovega dela, njegovih vodij, usodno vpliva na ves njegov narod, in ta del govori v imenu svojega naroda, klichoch nase prekletstvo umora Kristusa in boja z njim. Vendar ima prav ta sloga zase tudi drugo, pozitivno stran: ves Izrael se bo reshil s pomochjo reshitve njegovega "svetega ostanka", cheprav za zdaj ta ostanek ostaja skrit z razdorom v Izraelu. Kot tak se ta danes tudi kazhe celemu svetu. V svojem sedanjem stanju se njegovo samozavedanje izrojeva v judovski rasizem, v nacionalno idolatrijo. Nemshki rasizem je njegova ljubosumna parodija...

Podoba Izraela v tem stanju je usodna in strashna. Po eni strani je preganjan prav s strani krshchanskih narodov, in sicer tako, da je to preganjanje obchasno surovo in burno do stopnje sovrazhnosti, ki raste do iztrebljanja, taki so celo danashnji protijudovski pogromi, po drugi strani pa sam ostaja tajni ali odkriti preganjalec Kristusa in krshchanstva, kar vodi do njegovega neposrednega in groznega preganjanja, kot se to dogaja v Rusiji. Vendar niti eno niti drugo ni tista najtezhja znachilnost njegove usode. Najhujsha je ta, da se Izrael, ki je s prezirom zavrnil Kristusa, oborozhuje z orodjem vladarja tostranskega sveta, zaseda njegov prestol. Vsa nuja judovske stihije, vsa njegova nadarjenost in moch, usmerjeni k svetovni prevladi, se kazheta v kultu zlatega teleta, ki so ga Judje poznali she kot starozavezno skushnjavo v podnozhju Sinaja. Oblast denarja, mamona, je svetovna oblast judovstva. To nesporno dejstvo ni v protislovju s tem, da se pomemben, celo vechji del judovstva nahaja v globoki revshchini...."

Prav ta sloga in nesloga Izraela, ta obsesija s "svetovno oblastjo judovstva", posebno v trenutku, ko "Rusija, popljuvana od vseh, lezhi v blatu", je osrednja tezhava pri poskusu dialoga. Judje, ki so patrioti Rusije, "ne morejo izdati" Gusinskega in zato molchijo. Cheprav so tu, med nami.

V sovjetskem chasu se o tem ni govorilo – ni se hotelo pogrevati starih stvari. Mogoche je to tudi prav pri takih zadevah. Pot do dialoga je danes zelo tezhavna. Na eni strani – kriki o ruskem antisemitizmu, na drugi – poskusi zdruzhiti nacionalizem z marksizmom. Naj se vrnem k chlanku A. Frolova z naslovom "Habiru", ki sem ga zhe omenjal. To je dokument, v katerem je ves prvi del odkrito protijudovski, patos drugega dela pa je ukor domnevnim ruskim atisemitom. Glavne ideje chlanka se mi zdijo netochne. Habiru pomeni "prishleki, tujci, razbojniki". A. Frolov trdi, da izhaja poreklo besede "Jud" prav od tod. Torej avtor zhe v naslovu uporabi agresiven, ne pa pomirjevalen ton. Po chem udriha in kakshen je lahko razultat? Po moje udarja po samozavedanju Rusov kot naroda; po pravoslavju, po Rusih kot domnevnih antisemitih in "chrnosotencih" (nasilni desnicharji v carski Rusiji; op. prev.). Udarja she po zdravi pameti. In vse to pod prevleko sterilnega, laboratorijskega antisemitizma, ki naj bi privabil bralca (domnevnega antisemita v dushi). Prepishimo zadevne teze iz chlanka A. Frolova:

1. Jud (Habiru) – nadnacionalna razbojnishka korporacija. Sami sploh niso predstavljali naroda. Njihova zgodovina ni nich drugega kot roparski napadi, mnozhichni poboji in seksualne iztirjenosti. Pri Judih namrech ni v sredishchu chistokrvnost, ni etnichno poreklo, ampak je bistvena pripadnost dolocheni ideologiji, - judovski veri.

2. Judom pripada "chast" izuma genocida, ki ni v funkciji boja za obstoj, temvech je posebna ideologija. V starodavnih chasih so v praksi izvajali velikanski genocid. Vendar obstaja zakon zgodovinskega mashchevanja, ki deluje objektivno in neizbezhno.

3. Jude velja strogo razlikovati od Judejcev (Izraelcev). Judejci so resnichen narod. Danes so Judje in Judejci med seboj premeshani, vendar med sabo nikakor (!) ne sovpadajo. Judejstvo vkljuchuje vase Judejce in Nejudejce, tudi med Judejci se najdejo Judje.

Postavlja se vprashanje, kako jih je mogoche "strogo razlikovati", che je pri zbiranju Judov v sredishchu njihova vera? Ne belite si glave s tem, te chudne zadeve so namenoma ali nakljuchno oblikovane po vzorcu, ki je izdelan prav z namenom podzhiganja antisemitizma v interesu t. i. "sionistov". Realna, sodobna protislovja v odnosih z Judi nikakor niso povezana ne z dva tisoch let staro zgodovino ne z zgodovinskimi legendami. V chigavem interesu se mistificirajo ta realna protislovja? V vsakem primeru ne v ruskem interesu, she najmanj pa v delavskem.

Znano je, da v Rusiji ni antisemitizma, zato ga sedaj poskushajo ustvariti. Po istih vzorcih kot na Zahodu. Chlanek A. Frolova z njegovimi sivimi legendami o "Habiru" je prav iz te serije. Celo che bi bil v teh legendah kakshen sodoben smisel, iz tega ni mogoche potegniti nobene praktichne koristi za politiko. Nemogoche je razdeliti judovstvo na Judejce in Jude (Jevreje), tudi A. Frolov ne predlaga nobenih kriterijev. Koncept delitve judovstva na "Jude" in "Judejce" se dokonchno zaplete, ko A. Frolov tudi Hitlerja, Himmlerja in Eichmanna prishteje k "Habirom". Celo ideja J. Muhine, ki predlaga imenovanje dobrih Judov "Judi", slabih pa "Zhidi", je manj shkodljiva kot "habirologija" A. Frolova.

Noben razumen Jud ne more sprejeti, kot se mi zdi, takega tolmachenja zadeve. V bistvu je vsa ta teorija A. Frolova, ki vodi do ideje zgodovinskega mashchevanja, kot mu jo je po njegovih navedbah sugeriral njegov uchitelj M. A. Lifshic, navadna protijudovska provokacija. Predlog, da se v muzeju holokavsta razstavijo citati iz Stare zaveze, ki spominjajo na surovosti Judov–Habirov, je zunaj zdrave pameti. Rezultat takih potez je znan: sionisti bodo strnili Jude in ozhigosali z antisemitizmom "drzhavo prebivanja", v nashem primeru Rusijo.

Naj tu omenim, da je ta opis "Habirov", ki ga daje A. Frolov, mogoche prenesti tudi na Ruse. Ruski narod kot tudi judovski ima mesijansko religiozno zavest. To je narod – "bogonosec", Rusija pa od Boga izvoljena dezhela (“sveta Rusija”). Podobno kot "Habiru" v podajanju A. Frolova se tudi Rusi niso zbirali po chistokrvnosti, ampak na duhovnih temeljih. Kot "Habiru" so bili tudi Rusi ves chas na poti (po besedah Kljujeva je Rusija "izba na vozu"). Te tri kvalitete, tri posebnosti, so videti pri A. Frolovu kot znachilnosti, ki predpostavljajo neki protichloveshki tip naroda. Vendar to niti priblizhno ne drzhi. Torej stvar ni v teh posebnostih.

Vrnimo se k tezam A. Frolova:

4. Sodobni Zahod je nova razlichica Judov–Habirov. Protestantski puritanci so njihovi dvojniki – nasledniki. Njihov nauk o predestinaciji je chista analogija judovske ideje o izvoljenosti od Boga.

Vse so to neverjetna pretiravanja. Rechi, da so puritanci dvojniki tistega lika Habirov, ki ga je predstavil A. Frolov (razbojniki, morilci in seksualni perverznezhi), je absurd. Zveza protestantizma z Staro zavezo je znana, vendar je subtilna in zapletena. Ko se zrno resnice razpihuje chez mero, se spreobrne v prevaro. Ideolog, ki tehta fenomene s ponarejenimi utezhmi, je provokator, naj to zheli ali ne.

V celoti gledano, ideja Lifshica–Frolova o zakonitosti "zgodovinskega mashchevanja" (celo za predzgodovinska dejanja) vodi naravnost do logichnega sklepa: KPRF nosi vso odgovornost za nedolzhne zhrtve komunistov v 30–ih letih. In che k Judom–Habirom sodita Hitler in Himmler, zakaj potem ni mogoche istovetiti komunistov s fashisti, kot to na televiziji pochne nekakshen Svanidze?

Poglejmo she eno tezo A. Frolova:

5. Sionizem je izkljuchno razredni fenomen, zamaskiran z "masko judovskega nacionalizma". V chlanku se celo poskusha najti razredne korenine sionizma.

Prihajajoch v protislovje s samim sabo, A. Frolov hkrati pishe: "Prav sionizem je naslednik starozaveznega judovstva in za svoje cilje izkorishcha nacionalna chustva Judejcev. Zanj je judovstvo samo orodje, ki se mu lahko v vsakem trenutku odpove".

To je kopichenje netochnih trditev. Prvich, sionizem je radikalni nasprotnik starozaveznega judovstva (katerega skrajni eksponent so hasidi, ki so kategorichni nasprotniki ustanovitve izraelske drzhave – ta drzhava bi se morala ustanoviti skupaj z ponovno izgradnjo Hrama shele po prihodu mesije). Sionizem je modernistichno gibanje v judovstvu, sovrazhno tradicionalni judovski religiozni skupnosti.

Drugich, v kontekstu razrednega boja je sionizem zgodovinsko predvsem socialistichno gibanje. She vech, sionistichna komunistichna partija Poalej Sion je vztrajno skushala vstopiti v Kominterno, vendar je bila zavrnjena, ker se ni hotela odpovedati judovskemu nacionalizmu. Torej je sionizem inachica nacionalistichnega socializma. Prva etapa delovanja sionistov v Palestini je bila ustanovitev kooperativ ali zadrug (kibucov) komunistichnega tipa, s popolno prepovedjo osebne lastnine in celo druzhinske prehrane (po kibucih je bil leta 1929 "prerisan" model kolhozov, ki je privedel do katastrofe v prvi fazi kolektivizacije). Osrednja sionistichna stranka je Delavska stranka Izraela, ki so jo vodile zelo znane sionistichne osebnosti (Ben Gurion, Golda Meir, Izak Rabin in dr.) in je del Socialistichne internacionale. Ta stranka je vsrkala vase marksistichno stranko Poalej Sion. Iz tega naj bi torej sledilo, da so sionisti Habiri, Marx pa, nasprotno, dober Jud?

Tretjich, kaj govori v korist trditve, da je sionizem le chisto socialno gibanje, da samo nosi masko nacionalizma, ki jo je v vsakem trenutku pripravljen zhrtvovati interesom judovstva? Stoletna zgodovina sionizma ne daje nobenih razlogov za take trditve. Celo OZN je kvalificirala sionizem kot skrajno obliko nacionalizma. Zanimivo, morda ima A. Frolov tudi nacizem za chisto razredni pojav?

Najverjeteje ima A. Frolov iz dolochenih razlogov glede vprashanja o sionizmu svoje bralce za norce. Chetudi to dela iz dobrih pobud, je rezultat nezashchiten, prevaran bralec z zmanipulirano zavestjo.

6. A. Frolov predstavlja Staro zavezo kot tekst, ki povelichuje zverinske zlochine "Habirov". S tem vstopa v nepomirljiv konflikt s krshchanstvom, ki ima Staro zavezo za sveto knjigo.

V politichni demagogiji se neredkokrat uporabljajo odlomki iz Svetega pisma kot doumljene metafore. Vchasih se ni mogoche izogniti razpravi na tem podrochju, vendar je zazheleno zavrachati tako uporabo Svetega pisma (she posebej, che je predstavljeno v slabi luchi). Napadi A. Frolova na Sveto pismo so prav tako nezakoniti, kakor je bilo nezakonito in antireligiozno enachenje ZSSR in "Egipta", kot je to naredil glavni moskovski rabin, ki se je skliceval na talmud (kabalo), ko je opravicheval unichenje ZSSR.

Religioznega teksta ne kazhe razlagati kot zgodovinski tekst, ker je ves – prispodoba. A. Frolov uporablja celo shtevila, ki so navedena v Svetem pismu: "Vsota chloveshkih zhrtev, omenjenih v Stari zavezi, poraja ambivalentno chustvo odvratnosti in nezaupanja". Za komunista neverjento priznanje. Ta je pa dobra, shtevilke iz Svetega pisma "porajajo v njem nezaupanje"! Ali to, da je bil svet ustvarjen pred sedmimi tisochletji, A. Frolovu ne vzbuja nezaupanja? Shtevila v religioznem tekstu nimajo nobene zveze z fizichnim shtevilom; le zakaj je treba predstavniku KPRF, ki deklarira sposhtovanje do religije, dajati take izjave?

Od razkrinkavanja "Habirov" A. Frolov prehaja k borbi s "chrnosotensko, fashistichno in podobno ideoloshko okuzhbo". Tu je glavni smiselni poudarek chlanka. Pravljice o "Habirih" so objektivno v sluzhbi vabe za izpolnitev tiste naloge, ki se v teoriji manipulacije zavesti imenuje "prilastitev avditorija". No, o tem se pogovorimo spodaj.

Skratka, ustvariti pogoje za dialog je danes zelo tezhko. Vendar ne smemo zamuditi prilozhnosti in hotel bi navesti vrsto tez – pa cheprav bodo videti kot monolog. Da bi se izognili nepotrebnemu prepiru in preprostim obtozhbam, se bom skliceval samo na zanesljiva dejstva in podatke, ki jih priznavajo tudi pomembne judovske avtoritete. Nekaj bom poiskal sam, nekaj bom nachrpal iz temeljitih in podrobnih raziskav Vadima Kozhinova, ki v teh raziskavah ni samo pokazal visoke znanstvene ravni, ampak je dejansko vodil dialog s pomembnimi osebnostmi sodobnega sionizma.

Razumljivo je, da tak pogovor ne more blesteti s svojo ostrino, zato se bo komu lahko zdel dolgochasen. Vendar sem mnenja, da potrebujemo prav tak dialog.

 

ALI JE DIALOG MOZHEN?

Ko zachenjamo dialog z radikalnimi predstavniki judovstva, smo dolzhni najprej razumeti njihove izjave o Rusiji. Ne bomo se dotikali grotesknih figur, kot sta Novodvorska ali Borovoj. Vzemimo chisto akademsko publikacijo – zhe omenjeno knjigo Ruska ideja in Judje (1994), ki je bila izdana v nakladi 15.000 izvodov, neverjetni za zalozhbo, kot je Nauka.

Prvo, kar zbode v ochi, je prav izognitev kakrshnemukoli dialogu. V tej knjigi so vsi izvirni spisi zbrani v poglavju Krshchanstvo po Auschwitzu in gulagu. Veliko je besed o pravoslavju, vendar med avtorji ni niti enega pravoslavnega duhovnika ali pisatelja. So pa med njimi poljski ksendz (rimokatolishki duhovnik, op. pr.), judovski bogoslovec, zgodovinar talmuda (kristjan nepoznane lochine), pisateljica iz kroga disidentov in zgodovinar zahodne znanosti XVI. stoletja. Ni izkljucheno, da so bili pravoslavci povabljeni, vendar so, potem ko so prebrali. kaj so napisali njihovi soavtorji, zavrnili sodelovanje. Katere so torej glavne misli?

Prva med njimi trdi, da je krshchanstvo v svojem bistvu antisemitizem in judofobija. Jedro zla je v krshchanstvu.

Ta misel je tako brezkompromisna, da je krshchanstvo predstavljeno skorajda kot neposreden razlog za holokavst (nacistichni pomor Judov). Dalje beremo:

"Krshchanski teologi so se prvich zamislili nad temo antijudaizem v Novi zavezi. Odkrivajo judofobski potencial Nove zaveze – potencial, ki se je scela realiziral v nadaljnji zgodovini Cerkve."

"V evangeliju po Mateju najdemo... geslo krshchanskega antisemitizma: ¨Vse ljudstvo je reklo: naj bo Njegova kri na nas in otrocih nashih¨ (27:25). V evangeliju po Janezu pa je tekst, ki je postal kljuchen za krshchansko varianto ideje o zhidovsko–masonski zaroti."

"Danes Auschwitz prihaja nad nas kot obsodba krshchanstva... Che v krshchanstvu ne bi bilo judofobije, ne bi bil mozhen Auschwitz v samem srcu Evrope. Nezmozhnost kristjanov, da bi se uprli nacistichni judofobiji, je bila pogojena z judofobijo cele vrste krshchanskih svetnikov, kot so Janez Zlatoust, Avgushtin, Tomazh Akvinski, Martin Luther."

Cheprav nisem religiozen chlovek, pa naj vendarle povem, da je podobna neposredna povezava socialnih procesov XX. stoletja z Novo zavezo ali Janezom Zlatoustom – neverjetna profanacija religije. She posebej, kadar je govor o Zahodni Evropi, kjer je Nietzsche zhe davno izjavil: "Bog je mrtev.” O atrofiji "naravnega religioznega organa" v povprechnem chloveku meshchanske druzhbe so mnogo pisali teologi in zgodovinarji kulture – kakshen smisel ima obtozhevati krshchanstvo? Evropejec zhe zdavnaj iz njega ne izvaja svojih politichnih in socialnih idej.

Poleg tega, zakaj bi bili evropski kristjani krivi, ker niso shli v smrt, da bi zashchitili Jude, ko pa sami Judje niso shchitili drug drugega, celo svojih druzhin ne? Nacisti so vendar brez prelite kaplje svoje krvi zbrali in unichili, kot je znano, shest milijonov Judov. To bi bilo nemogoche, che bi se pri Judih pojavila vsaj minimalna volja do upora. Upor v varshavskem getu je edina, v razsezhnostih svetovnega klanja majhna epizoda.

She vech, Erich Fromm, ki v svoji znani knjigi Anatomija chloveshke destruktivnosti17, podrobno citira raziskavo B. Bettelheima o obnashanju raznih skupin ljudi v nacistichnih koncentracijskih taborishchih, pishe o tem, da so se prav nepolitichni jetniki iz srednjega razreda (she posebno Judje) vedli nesolidarno in so bili celo sokrivci SS: "Vse ukaze in dejanja SS so sprejemali kot absolutno zakonite in ugovarjali so le temu, da so tudi sami postali zhrtve; preganjanje drugih pa so imeli za povsem pravichno."

Vendar pa je knjiga Ruska ideja in Judje posvechena ruski ideji. Kaj ima z njo zahodno krshchanstvo? Sklepi lateranskega koncila (1215), na katere se knjiga vechkrat sklicuje, ker so lochili Jude od Kristjanov, so bili sprejeti po popolni prekinitvi stikov Zahoda s pravoslavjem, celo potem, ko so krizharji oropali Bizanc. V kontekstu knjige pa vseeno izhaja, da so krivi Rusi. Cheprav so se pravoslavni kristjani in njihovi sinovi uprli Hitlerju ter reshili pomemben del judovskega prebivalstva pred holokavstom, osvobodili so tudi Auschwitz. Osupljivo, o tem v knjigi ni niti besedice.

Na sploshno je pravoslavje v knjigi predstavljeno tako, kot da je nekrshchansko, skorajda pogansko, nacionalno (njegova podpora ruski drzhavnosti v sovjetskem chasu pa je jasno oznachena kot "sodelovanje z birichi"). Eden od avtorjev pishe: "Mislim, da je nashe pravoslavno krshchanstvo izgubilo znachaj Evangelija... Namesto tega je postalo jedro ruske kulture. Ker je nekoch nauk evangelija zhrtvovala v prid nacionalni ideji, ruska pravoslavna cerkev ostaja vera nerazmishljajochih kmetov in ljudi, katerih zavest korenini v mentaliteti ¨obshchine¨18. Nisem preprichan, da lahko RPC (Ruska pravoslavna cerkev) postane tista cerkev, ki lahko priblizha ruski narod k razumevanju krshchanskih vrednot demokracije."

Ustavimo se pri teh dveh trditvah, saj tvorijo idejno jedro klasichne zahodne rusofobije. Zgodovinar–emigrant N. I. Uljanov pishe:

"Zhe od zdavnaj se vzdrzhuje mnenje o dvomljivosti ruskega krshchanstva, o barbarstvu in boguzoprnosti njegovih obredov, o ruskem odpadnishtvu, o podlosti ruskega znachaja, o klecheplaznishtvu in despotizmu, o tatarshchini, aziatstvu in o zadnjem mesto, ki ga zavzema v chloveshkem rodu preziranja vredni narod Moskovitov."

Ochitki, da pravoslavna cerkev (ochitno drugachna od zahodne) ne vodi do "demokratichnih vrednot", je osupljiv recidiv infantilnega evropocentrizma liberalne elite XIX. stoletja (ta je bila, po N. I Uljanovu, preprichana, da je "na Zahodu policija boljsha in cerkev bolj progresivna"). Povezovati cerkev, slonecho na dogmah, starih skoraj dva tisoch let, s sodobno zahodno demokracijo, ki se je pojavila pred nekaj sto leti, je preprosto bedasto. Celo chudno. Kje je tukaj hvaljena judovska logika?

Torej, kamorkoli pogledash, ista podoba. Na Zahodu je krshchanstvo resnichno, temelji na Novi zavezi in je zato antisemitsko. Rusija se je dvignila proti Hitlerju, vendar zato, ker je pravoslavje, ki je neresnichno, strnilo narod s pogansko drzhavno idejo tako, da je zanikalo evangelij. Tu je vzrok antisemitizma v neresnichnem, nepravem ("nacionalnem") krshchanstvu. Torej se leta 1994 ponavlja formula, s katero je V. Grossman postavil definicijo domovinske vojne: "Nashe boj je bil napachen." Nekaj je v vsem tem nenormalnega. Nekakshna bolestna duhovna izchrpanost.

Preidimo od krshchanstva k ruski ideji v njenem shirshem pomenu, k ideji Rusije. V omenjeni knjigi Judje vidijo svet skozi prizmo holokavsta. Dobro, skozi vsako prizmo je mozhno nekaj videti, le opis videnega naj bo poshten. Kaj torej vidijo avtorji, ki si prizadevajo za to, da bi izrazili bistvo judovstva?

Tezhko je pisati o tem, vendar po teh avtorjih izhaja, da je vzrok za holokavst prav Rusija. Che ne bi poznal osebno in precej dobro nekaterih od teh avtorjev, bi pomislil, da to pishejo ljudje, ki se jim je zmeshalo zaradi nevzdrzhnega, iracionalnega strahu – kakor Luthru, ki se mu je prikazoval hudich. Rusija, kjer se je zbrala vech kot polovica Judov vsega sveta, izgnanih iz Zahodne Evrope, je zdaj razglashena kot glavna in praktichno edina pokonchevalka Judov!

Tak sploshni napotek je dal eden od ustanoviteljev in predsednik Znanstveno–prosvetnega centra za holokavst, zgodovinar M. J. Hefter, v svoji knjigi Odmev holokavsta in rusko-judovsko vprashanje (1995). Glasi se takole: "Holokavst, vzet v svojem filozofsko–zgodovinskem in v eksistencialnem obsegu, je ruska tema, je rusko vprashanje."

Torej, cheprav so Jude unichevali v 40. letih XX. stoletja Nemci, tri ali shtiri stoletja pred tem pa vse druge zahodnoevropske drzhave, je v "filozofsko–zgodovinskem" smislu vsega kriva Rusija. Pri tem sta "afera Bejlisa" leta 1913 in "zdravnishka afera" leta 1953 (obe brez ene same zhrtve med Judi) izenacheni z nacistichnim pomorom shestih milijonov Judov. Taka so merila za tezho in tehtnico, s katerimi judovska Femida tehta "krivico Rusije".

Kakshna je logika Hefterjevih "filozofsko–zgodovinskih” obtozhb? Po mojem logike ni nobene, je pa preprosto "od zgoraj dana direktiva", ki trdi, da obstaja domnevna genetichna zveza med izrazi antisemitizma v Rusiji in grozodejstvi nacistov. Z vidika znanosti je to sleparija, kajti fashizem je zelo neobichajen produkt Zahoda, samo Zahoda. Nobene genetichne zveze nima z na zunaj podobnimi pojavi v Rusiji, Indiji, na Kitajskem itn. Vsa ta "filozofska zgodovina" – je chista ideologija. Celo na Zahodu je bil fashizem prelom s kontinuiteto, napad bolezni, ki ni "izhajal" iz prejshnjih stanj kulture. Znano je dejstvo, da antisemitizem nacistov nikakor ni povezan z antisemitizmom weimarske republike. Toda vseeno nam vztrajno vsiljujejo verzijo o zakonitosti holokavsta, ki naj bi vrh vsega izhajal iz Rusije. Berimo:

"Zgodovinska usoda Judov, na katero so jih obsodili krshchanski narodi, se je v Babjem Jaru preprosto nadaljevala. Hitlerjevci niso bili prvi, ki so organizirali masovno unichenje Judov v Ukrajini. Njihov predhodnik je bil Bogdan Hmelnicki, eden od najbolj groznih zlochincev v zgodovinskem spominu judovskega naroda... Domache prebivalstvo na podrochjih ZSSR, ki so jih okupirali nacisti, je aktivno sodelovalo pri unichevanju Judov."

Frazeologija teh razmishljanj je taka, da bo naslednji korak odsotnost kakrshnekoli omembe hitlerjevcev. Zhe zdaj si mlad, neizkushen bralec lahko predstavlja naciste le kot drugorazredne in pasivne udelezhence unichevanja Judov v XX. stoletju. Tako se izkrivlja merila – zlagal se pravzaprav ni, vendar je belo predstavil kot chrno. S tako logiko je tudi mozhno rechi, da so "Judje aktivno sodelovali pri unichevanju Judov" – in to veliko bolj kot Rusi in Belorusi.

Pred kratkim so mediji z namenom zabiti klin med Ruse in Jude napihnili nezaslishano grdo gonjo okrog povprechnega filma Stevena Spielberga Schindlerjev seznam (v filozofskem pogledu je film naravnost mizeren). Smisel gonje je bil v tem, da bi iz nashega zgodovinskega spomina izbrisali tiste sovjetske ljudi, ki so v ilegali skrivali Jude in shli za to na vislice (je Vasilij Bikov zhe sezhgal, kot je partijsko izkaznico, svoje zgodbe o takih ljudeh?). Za podobo reshitelja ni bil izbran beloruski kolhoznik, temvech Schindler, ki si je iz garanja Judov ustvaril premozhenje ter je zhivel sredi zaprtih Judinj kot petelin v kurniku.

Zagon, s katerim so ta film propagirali po svetu, je presegel vse meje, zato so zanimivi v zahodnem tisku navedeni podatki, temeljechi na spominih njegove zhene, iz katerih sledi: Schindler je bil agent gestapa ter je vse pochel v okviru dogovorjenega delovanja. Tako torej Judov ni reshil on, ampak jih je gestapo. Pred sovjetsko vojsko je moral Schindler zbezhati na Zahod, ker bi bil neizogibno kaznovan za svoje delovanje v koncentracijskih taborishchih.

Da bi predstavili Rusijo kot krivca za holokavst, morajo ideologi ustvarjati dva medsebojno skoraj izkljuchujocha se mita – o globinskem antisemitizmu carske Rusije in o drzhavnem antisemitizmu v ZSSR. Se pravi, bralcu je treba vsiliti mnenje, da je antisemitizem bistvena znachilnost Rusije. R. Rivkina v knjigi Judje v postsovjetski Rusiji: kdo so oni? (1996) tako tudi pishe: "Antisemitizem je v Rusiji (govor je o antisemitizmu politichnih skupin) invarianten v vseh njenih politichnih rezhimih: ohranja se ne glede na trenutno oblast v drzhavi."

Odprimo spet knjigo Ruska ideja in Judje. Tu je naslednja povezava chasov: "V zemeljska nedra je bilo vrzheno seme zlochinstva. Sovrazhnost do Judov, narashchajocha v predrevolucijski Rusiji, je spodbudila Nemchijo in potem tudi Rusijo. Svet je enoten. Rusija je plachala za svojo hlepenje po kaznovanju Judov z gulagi."

Torej je seme zla prav v Rusiji. Rusija je “spodbudila" Nemchijo. In sklep: gulagi so pravichna kazen za Rusijo. Ker naj bi bilo "hlepenje po kaznovanju Judov" Rusiji svojstveno za vechne chase (invariantno), se sprashujemo, kakshna kazen se nam pripravlja po gulagih. Takemu vprashanju se preprosto ni mogoche izogniti.

Podoba Rusov v knjigi je naslednja: "Iz nedrja ¨najbolj krshchanskega¨ naroda je slishati samo: ¨Zh-zh-id pro-kle-ti!¨ Ta ¨Zh-zh-id pro-kle-ti!¨ je vzet iz V. Rozanova, a gre za lazh. Nikoli ni govoril, da se "iz nedrja" slishi samo to. Isto je prihajalo iz zelo shtevilnih ust v trenutkih zloma vsega zhivljenja. Zakaj tako banalno lagati?

Chudna je ta logika: oznaka "najbolj krshchanski" je dana v narekovaje, cheprav je le malo pred tem trditev, da je bistvo antisemitizma prav v krshchanstvu. Ampak logika shepa v vsej knjigi, katere cilj je hipnotizirati bralca, ne pa ga prebuditi. Zanimivo je drugo: s svojo totalno obtozhbo avtorji knjige razkrivajo, da so sami sebe izgnali iz "neder" ruskega naroda ter da mu nasprotujejo absolutno in nepomirljivo...

Pripisovati velikemu narodu (v resnici shtevilnim narodom Rusije) in veliki kulturi invariantno, genetichno nagnjenje k zlochinstvu, "hlepenju po kaznovanju", ne pomeni le ignorirati znanost, ampak tudi racionalno mishljenje nasploh. Prav isto pochne rasizem, vendar celo ta vedno poskusha nekako pojasniti izvor sovrazhnosti. V tej knjigi pa nikjer ni niti poskusa najti morebitne razloge za domnevni patoloshki ruski antisemitizem. Z vidika utemeljenosti in preproste resnicoljubnosti smo pri danashnjih ideologih antiruskega judovstva priche velike regresije v primeri z judovskimi zgodovinarji in osebnostmi sionizma iz prve polovice XIX. stoletja.

Znova naj poudarim, da nisem nashteval ostrih izrazov iz chasopisov. Te misli so navedene v akademski publikaciji in odsevajo celoten kontekst knjige. Toda ta si prizadeva, da bi vzpostavila dialog ("usodnega spora"). O dialogu pa ni ne sluha ne duha. Prebral sem jo vechkrat in nisem nashel niti sledu nasprotnega mnenja, vsaj v povzetku. Kot svetla izjema v Rusiji je predstavljena le "svecha B. Pasternaka, svetlecha tudi v tej nochi... Jurij Zhivago, odpadnik in dezerter z vseh front." Da bi si prisluzhil priznanje, morash biti odpadnik ruskega naroda in "dezerter z vseh front".

Celo pridrzhek, da je Rusija "svojo besedo izrekla s svojo literaturo", je v nasprotju z vsem kontekstom knjige, kajti kazhe, da so to literaturo v Rusiji slishali in razumeli le odpadniki:

"Sin judovskega trgovca iz Kijeva, avtor Apoteoze neukoreninjenosti, filozof svetopisemskega eksistencializma Lev Shestov, je kot nihche drug razumel filozofski smisel izkushenj, ki jih je ohranila ruska literatura. Kdo, razen Juda, "filologa" po bozhji milosti, lahko obchuti vseobsezhno ljubezen do ruske besede, ruskega govora in literature?"

To je nekakshna fantazmagorija. Vchasih pomislish, ali ne gre pri vsem tem za prikrito norchevanje iz Judov. Ko prebirash vse te sposhtovalce Leva Shestova in Spinoze "v istem paketu", te osupne njihova nesposobnost pogledati lastni tekst z distance. Kot da se ne morejo zadrzhati, da bi izjavljali nekaj popolnoma skreganega z zdravo pametjo.

Mimogrede, blagohotna omemba ruske literature (kot da se ta ni porodila iz istih neder) ni nich drugega kot prijem "dobrega preiskovalca". Sochasno v drugi elitni reviji, ki se imenuje Druzhbene znanosti in sodobnost, neki Ab Mishe navaja Gogolja kot primer svetovno veljavnega vzorca antisemitizma ter pishe: "Gogolj je nesmrten. In povsod navzoch. Z besedo antisemitizma podzhiga chloveshka srca, vsak narod ima kakshnega" – in nashteva glavne “Gogolje” raznih narodov, med drugim: "v Rusiji vodja dekabrizma Pestelj, nichvredni Buharin in veliki Pushkin, Dostojevski, I. Aksakov"... itn. Torej tudi ruski literaturi velja, po ukazu Aba Misheja, prishiti zvezdo antisemitizma.

Glavno pa je pri tem sovrashtvo, ki ni usmerjeno na neko nepravilno podobo Rusije, tu pach ni napake. Che izpishemo vse obtozhbe proti Rusom, navedene v knjigi, in jih ochistimo od zlobnih ocen, ki odrazhajo temperament in vzgojo avtorjev, se vidi, da je bistvo pravilno dojeto. Jedro Rusije so Rusi, zdruzheni z drzhavotvornim mishljenjem in “obshchinskim” duhom (to se imenuje "totalitarizem" – uporabljeno kot kletev). Od tod nezdruzhljivost z individualizmom in demokracijo zahodnega tipa, tezhave pri gradnji drzhavljanske druzhbe. To je vse res. In to torej sovrazhite? Vendar so te znachilnosti veliko bolj svojstvene Judom kot Rusom! Znane osebnosti judovstva celo imenujejo Jude ne narod, temvech druzhina.

Pa saj to je vendar ochitno: che bi Judje spustili v svojo skupnost razdruzhevalno silo demokracije in drzhavljanske druzhbe, bi se brez sledu razblinili v vechjih narodih. Ves mehanizem, ki s tisochletnimi tradicijami, prazniki, rituali in prepovedmi povezuje Jude, je zashchiten na najbolj rigorozen nachin. She do pred kratkim je ta mehanizem dosegal prav skrajni totalitarizem (pri meni to ni kletev). Zelo znana osebnost sionizma V. Zhabotinski je leta 1936 pisal: "Razocharal bom naivnega bralca, ki je vedno verjel, da nas je v ghetto zaprl neki hudi ochka ali hudi knez (kurfuerst)... Ghetto smo naredili sami, prostovoljno, iz istega razloga, kot se Evropejci v Shangaju naseljujejo v posebni chetrti."

V. Rozanov prav v tistih zapiskih, v katerih idealizira Jude, opisuje judovski kagal19 kot najvishji vzorec “obshchinskega” (skupnega) zhivljenja ter se ne ustavi niti pred apologetiko: "Naravna znachilnost kagala – ne dovoliti lochitve od sebe, sovrashtvo do tistega, ki se je oddvojil (usoda Spinoze v Amsterdamu), in “herem” nad njim... Herem je bil resnichno najbolj pravichen, zato ker je “obshchina” bolj pomembna od vsake osebnosti, pa naj bo ta osebnost Sokrat ali Spinoza... Pa tudi sicer in sploh, ne glede na odnos do Kristusa in odnos to Judov, je kagal naravno-socialna forma zhivljenja vseh ljudi."

Druga stvar je, da so bili Judje zunaj svoje skupnosti v novem veku razdruzhevalna, trzhna (in za demokracijo zavzeta) sila, torej proti aristokraciji in kmetom, to pa je povzrochalo ochitke, konflikte in katastrofe, kot je bil izgon iz Shpanije. Vendar je to poseben, velik problem, ki ga avtorji knjige mogoche sploh ne morejo razumeti. Prav zaradi svojega sovrashtva do ruske “obshchine”.

Pri primerjavi Judov in "ruske ideje" avtorji zamolchujejo zgovorno dejstvo, da so Judje celo v rusko “obshchinskost” vpeti bolj kot Rusi (najvechji ruski pijanec v vsaki pivnici je Jud). Celo v rusko drzhavnost so vpeti. In to ne z asimilacijo z Rusi, temvech prav s svojim judovstvom:

Vechno in niti najmanj se ne starajoch,
povsod in kadarkoli,
poteka, kjer se srechata dva Juda,
spor o usodi ruskega naroda.

Prav ta gluhost radikalnih intelektualcev judovstva glede pomembnih lastnosti tako Rusije kot tudi ruskih Judov je obzhalovanja vredna. Tega niti ni mogoche imenovati tendecioznost, kajti zaznati je vonj sovrashtva, zhelje po prelomu, vojni, mashchevanju. Ne govorim o avtorjih, ki so zhe postali drobni vijaki v ideoloshkem stroju shchuvanja ruskih drzhavljanov. Obzhalovanja je vredno, da jih nihche od Judov ne zaustavi in jih niti z besedico ne pokara. S kom torej voditi dialog?

Vendar ga vseeno moramo poskushati.

 
 
_______________________
Sergej Georgijevich Kara-Murza (1939), Rus, doktor kemije, od 1968 se je posvetil metodologiji znanosti, kasneje s sistemsko analizo. Avtor mnogih knjig, med njimi Manipulacija druzhbene zavesti, Sovjetska civilizacija, Evrocentrizem - Edipov kompleks inteligentov, Ideologija in njena mati znanost, Stolipin – oche ruske revolucije idr. Naslov prichujochega teksta Rusi in Judje je skrajshan prevod knjige Judje, disidenti in evrokomunizem, Algoritm, Moskva, 2002.
 
1 Magnati, velekapitalist, v Rusiji 1990–ih so nastali tako, da je drzhavna lastnina preko nagle, “druge etape privatizacije” leta 1994 preshla v roke manjshega shtevila “poslovnezhev”. V nekaj mesecih je bila izpeljana sploshna in praktichno brezplachna predaja drzhavnega premozhenja “zasluzhnim” izbrancem.
2 "Nauchnaja organizacija truda" (Znanstvena organizacija dela).
3 "Nauchno–isledovateljski institut" (Znanstveno–raziskovalni inshtitut).
4 V originalu "rossijskoj", kar je oznaka za vse prebivalce Ruske federacije (Rossijskoj Federacii), ne samo za etnichne Ruse. Slovenshchina nima ustreznega izraza.
5 NTV - ruski nacionalni televizijski kanal, do nedavnega pripadal Gusinskemu, enemu od judovskih oligarhov.
6 Popularni moskovski zhupan, nasprotnik "reform" po Gaidarju in Chubajsu.
7 Spor o Sionu (2500 let Judovskega vprashanja); Johannesburg 1986; avtor Douglas Reed je rokopis knjige, zachet 1931 in konchan 1956 v New Yorku, pustil lezhati 20 let v svoji omari. Znanstvena analiza sionizma.
8 Nav. ekspr., v ruskem okolju zlasti pred oktobrsko revolucijo: kmet.
9 Chlan ruskega parlamenta – dume, izbran na seznamu komunistichne stranke, bivshi general.
10 Ruska beseda "Zhid" je slabshalna; "ne zhidis’", recimo, pomeni "ne bodi skop" in se nanasha na kogarkoli, ne nujno na Juda. Ekvivalent slovenskih izrazov Zhid in Jud je v rushchini "Jevrej". Jud: stiskach, oderuh: nikar si ne izposojaj pri tem judu in Zhid; ekspr. stiskach, oderuh: postal je pravi zhid (SSKJ, Elektronska izdaja).
11 ROHLIN, LEV, ruski general, veteran vojne v Checheniji; bil je izbran v dumo na domoljubni listi, zlochinsko ubit v ne povsem pojasnjenih okolishchinah.
12 "Bej Zhidov, spasaj Rossiju" - geslo predrevolucijske Radikalne domoljubne organizacije.
13 MARSHAK, S. J. - znani ruski otroshki pisatelj judovskega porekla, prevajalec shkotskega pesnika R. Burnsa etc.
14 Namishljena zarota med moskovskimi zdravniki, ki naj bi stregli po zhivljenju Stalinu in drugim vodilnim politikom. Po smrti Stalina 5. marca 1953 je bila preiskava ustavljena, aretirani pa izpushcheni. Proti zdravnici L. Timashchuk je po njeni (dirigirani?) ovadbi januarja 1953 sprozhena preiskava, odvzeto drzhavno priznanje za razkrinkanje “sovrazhnikov ljudstva”, odpushchena je bila iz sluzhbe. Diagnoza, navedena v ovadbi pa je bila pravilna!
15 televizijski komentator, "serviser” reformistichnih sil, znani zanichevalec vsega sovjetskega in ruskega.
16 lik judovskega posojevalca denarja iz komedije Williama Shakespeara Beneshki trgovec.
17 V SFRJ izshla v hrvashchini leta 1978.
18 Obshchina: srenja, ruska vashka skupnost.
19 Organ samouprave judovske obchine.
 
 
Iz rushchine prevedel Just Rugel
 
 
____________
Odnosi med Rusi in Judi so v danashnji Rusiji zaostreni, posebej v chasu transformacije sovjetskega sistema so bili obremenjeni s tezhko hipoteko. Dialog je torej nujen, a poprej se je treba odkrito soochiti z dejstvi in z manipulacijo druzhbene zavesti. Sergej Kara-Murza analizira socialna dejstva v teh odnosih, brez dlake na jeziku. “Manipulacija druzhbene zavesti” je njegovo podrochje, saj je napisal knjigo s tem naslovom.
 
Prichujochi tekst utegne kdo razumeti kot podpihovanje antisemitizma. Vendar to ni; je drzen, a resnichno odkrit poskus vzpostaviti dialog med Rusi in Judi, kot pravi avtor v nalovu in v zapisani avtorefleksiji: »Zakaj sem menil, da bom zmogel vzpostaviti vsaj impliciten dialog z Judi, lotevajoch se te teme? Zato, ker sem prishel do sklepa, po dolgem samosprashevanju, da nisem antisemit. Sicer se je ne bi lotil. Seveda, potrdila z zhigom mi ne bo dal nihche, zato bom pojasnil svoj sklep...« (Op. ur.)

 

_________
Nadaljevanje v Reviji SRP 71/72.