Revija SRP 69/70

Milosh Bashin

 

SKRITI PRIZORI IZ ZHIVLJENJA LJUDI
V SLIKARSTVU MARJANA SKUMAVCA
 
 
 
Marjan Skumavc je zhe med shtudijem slikarstva iznashel svoj takoj razpoznaven slog, tako z motiviko risb, slik in grafik kot z nachinom slikanja in risanja, ki je dozhivel v petindvajsetih letih minimalne slogovne spremembe. Bolj ochitne so v risbah ali v shtudijah za slike. Che je bila poteza na zachetku umirjena, vendar pa nikoli zadrzhana, je z leti postajala vse bolj sproshchena in hipna: prelomnico pomeni serija risb na temo samomorilcev z naslovom »Padachi«, ko se je njegov nachin risanja radikalno spremenil. Ta serija risb je zachela nastajati v letu 1987. Ne glede na tematiko in obdobja, je pri slikanju chloveshkih in zhivalskih figur vedno prevladovala robna risba.

Za njegovo likovno ustvarjanje je znachilna samo njemu lastna razlichica ekspresionizma, ki ga oznachujejo z leti vse bolj mrzlichne poteze in razigrane, zhivahne barve in delno slog art bruta. Ta likovni slog se nanasha samo na dolochena dela in predvsem na risbe in dela na papirju v kombiniranih likovnih tehnikah, ustvarjena v prvi polovici osemdesetih in devetdesetih letih. V povrshino slike vkljuchuje geometrijske oblike, prevladujejo kvadrati in pravokotniki, ki she poudarijo prostor dogajanja in iluzijo globine slike ali pa ga tudi zamejujejo in poudarjajo perspektivichnost. Poudarjena iluzija je ena bistvenih znachilnosti slikarstva Marjana Skumavca. Velikokrat slike »oznachuje« z zaporednimi, diagonalno naslikanimi belimi progami, rdeche-belimi trodimenzionalno naslikanimi palicami, ki jih kriminalisti uporabljajo za oznake kriminalnih dejanj in uchinkujejo kot chisti likovni znak in obenem kot znak prepovedi. Chloveshka figura, pa naj bo to zhenska ali moshka, je velikokrat upodobljena karikirano, tudi do grotesknosti. Vendar nikoli zhaljivo.

S predimenzioniranostjo delov chloveshkega telesa in s poudarjenimi karakternimi in chustvenimi potezami upodobljencev hoche opozoriti gledalca na dogajanje, na vsebinsko in likovno sporochilnost dela, ki ga le-ta opazuje.

Njegovo likovno ustvarjanje je zhe od vsega zachetka razdeljeno in razdvojeno na dva pola, dela. Prvi: v zachetku sedemdesetih let je Marjan Skumavc zachel ustvarjati podobe ljudi urbanega okolja, v katerih je chloveshko bitje najvechkrat naslikano v trenutkih najhujshe samote, pa naj gre prizore ljudi v najvechjih dushevnih stiskah, osamljene, samomorilce, ponesrechence, ciklus deklic - hotnic ter konec sedemdesetih let podobe demonstrantov in boji boksarjev. Prav podobe s tematiko boksa so prava metafora za medchloveshke odnose. V zachetnem ustvarjalnem obdobju so bile podobe ne mrlichev, ampak mrtvih ljudi naslikane v odprtih kockah, ki dajejo vtis utesnjenih prostorov, podobnih kletkam ali zapornishkim celicam, kar je she poudarjalo sporochilnost podobe, da so ljudje v stiskah prepushcheni sami sebi.

In drugi: vzporedno je slikal tudi krajine, najbolj znachilne in najvech jih je ustvaril v Istri, in pomenijo njegov umik, tudi beg v naravo: kot samoochishchevalno dushevno dejanje. V ta, drugi del sodijo tudi sproshchene, vchasih ironichne in humorne upodobitve turistov in kopalcev na obmorskih kopalishchih.

Slikarstvo Marjana Skumavca razgalja ter opozarja na chloveshke tabuje in sprenevedanja. Predvsem ga vznemirjajo dogodki, o katerih ne bi zheleli vedeti prav nich ali pa chim manj. Nich ni izmishljeno, vse to, kar vidimo na slikah, se je zgodilo in se seveda she dogaja.

Njegovo slikarstvo je zmaga nad »lepim«, nad marsikatero teorijo o estetiki, in je she zdaj poshteno likovno ustvarjanje brez sprenevedanja in oziranja na trenutne modne usmeritve. Risbe in slike skritih prizorov iz zhivljenja ljudi so podobe tostranskega pekla.