Revija SRP 69/70

Marko Pohlin

 

VITESHKA PESM

 

 

Kaj z en glas, ktir se skuz votle doline rezlega

lésèm k nam doli, perjeten iz hribov gorenskeh,

kjer Hromak v oglju podnevi, ponochi polega,

s tem svojmi topí prst, jen tega belega vovka

pod kláduvam jedrnu na majhene kosce pokuje.

Ke napnó, tok zhe sam svoje besede na more

shlishat nobeden; tak hrup méhi, voda, kolesa

jen ogn jen kladuvu jen kleshe jen birgle, vretena

delajo. Se tam ki teh krajnskeh vitezov pesme

kujejo? Kjer ni nech koker vse umazane fante

vidit rezbijat nu zhgati v sajasteh luknah?

Kujejo ki ondi le-ti zlate zheble za kojna

vseh pevken? Tekó ki njeh srebrni studenci

od tod? Al ki sem h kotlu vrochino gasiti

hodejo? Al ki tam teh modreh sonce stanuje?

Be skor na vérjel, ak be se Jasona zharji

sem na bliskali jen zgovorne reke na tekle

iz visok chastite glavé, katira se vizha

po stari sirski jen palestinarski shegi,

njega jezik je z vech koker stu pregovarmi mazan:

pet pesem jen tavzhent on zna, pripovist pak tri tavzhent

od cedra na Libanu jen od vsakega drevca,

od tic, od chrvov, od kach, od sledne zhivale,

od rib, od zhlahtneh zelsh noter da ízhopa rajmno,

katir iz zida rasè, kmal eno povedat

nam ve. Gdu je ta? Ni li on en brat Salomonov?

Ja, vech ked Salomon! On je en Kristusov joger,

ke le v perglihah govori ta modre Belinesh,

ked de b po citrah svoje vezane pesme prepeval.

Pojdi shtet zvezde, pojd pesek na morskemu bregu

zbirat, al grabit tu suhu listje po borshtu,

al frashko cenít, al sirkove zrna prerajtat

na skeden, iz zhlico vodo iz jizera plati.

Vse bosh ti poprej sturil, koker une besede

lepeh pregovorov v to farshko besago pogatil.

Tolk ona drzhi, de le vech v sebe pozhira,

ni nekol sita, ke dna nobenega nima,

v nje najdesh, kar je lepshe ked rozhe dusheche,

chistu chez zlatú, bel svitlu ked sonce rumenu.

Take pshenice nekjer ni, ne tok sladkega grozdja,

koker so pesme, katire krajnske duzhele

pevke po gojzdeh, po pojlu prepevajo zmirej.

Vse je noter v en rog zmashil mojster pregovorne

ter je zapiskal v njega brzh eno za drugo;

tu so zachele vse krajnske modrice plesáti,

v rajah vrtiti, de vse se je treslu pod njeme,

ter vpile toku: »Ta je samega travnega Pana

premagal! Kuj mu eno krono na glavo deníte

z rdecheh gartrozh, jen lorbarjovega pirja:

s te pishve glasam vse drevja, vso zhvino za sabo

vlechesh, nash Jason. Kaj ochesh drugega she vech?

Le ukazhi, kar chesh, al daj, kar ochesh imeti,

kmal bosh ti shlishal, kok krajnska tica zna pejti.

Ona bo pejla toku, koker se njo ti naúchil:

ti se krajnske Jason. Ti se me k temu podvizal.

Buh te je dal: Buh vechnè te zhívi nam she kaj dalej.«

 

 (1779)

 

 

 

 

OPOMBA K POHLINU

 

Z vidikov »novega branja tradicije« je ob 270-letnici rojstva primerno spomniti se na prerodnega redovnika, slovnicharja in slovarnika Marka Pohlina (1735 – 1801) tudi kot na enega od zachetnikov slovenskega posvetnega pesnishtva. Objavil je sicer le Viteshko pesem (v pesnishkem zborniku Pisanice, zvezek I, 1779), a ta je dovolj pomembna. Gre za hvalnico v heksametrih, formalno sicer posvecheno zbiralcu pregovorov Janezu Mihelichu, dejansko pa je to za slovenske razmere she danes izjemna, vedro energichna (»hard boiled«, z rokodelsko-vojashko-mitoloshko metaforiko) budnica kranjskega (tj. slovenskega) pesnishtva, ki ga Pohlin slikovito vidi kot »pesni kovanje«, tj. kovanje pesmi. V njej so domachi pesniki »kraynski vitezi«, umazani fantje v sajastih luknjah (aristokratski proletarci, podobni Hromaku, tj. hromemu, shepavemu Hefajstu), ki pod chastito glavo Triglava podnevi in ponochi kujejo verze, nad pokrajino pa se razliva sonchni svit preroda domache literature v svetlobi Jasona (jasnina – sonce). Jason naj bi bil isto kot Belin pri Devu, tj. voditelj muz Apolon, a velja tudi asociacija z argonavtom Jazonom, mitskim ustanoviteljem Emone. Pomembna je omemba »travnega Pana«, pesnishkega travnika (poie - gr. trava; poiesis – delo, pesnishtvo), pa znachilna klasicistichna primerjava »nashega Jasona« z Orfejem kot pevcem, ki s svojim petjem prerodi vse okrog sebe, zhivo in nezhivo naravo.

 

Tukaj je tekst pesmi povzet po objavah v publikacijah Pisanice 1779-1782, SAZU, Lj. 1977, ur. Lino Legisha, in Cvetnik (slovenskega umetnega pesnishtva do srede XIX. stoletja), I. knjiga, Lj. 1978, ur. Alfonz Gspan, in to z izogibom nekaterim »popravkom« omenjenih urednikov; osnovni kriterij je, kljub tezhe razumljivemu, starinskemu jeziku, pach she zmeraj le zvestoba izvirniku (tudi drugi narodi morajo svoje starejshe klasike izdajati »dvojezichno«: v izvirniku in vchasih dobesedno v novodobnem prevodu). Pojem »vitez« se je pojavljal tudi kot »bitez« (biti se, tepsti se), zato ima Gspanova objava naslov Biteshka pesem, neprimeren glede na prvo objavo v Pisanicah (WYTESTKA PESM). Gspan je v tekstu spremenil tudi Pohlinovega Jasona v Jazona in s tem zakril asociacijo na sonchno jasnino. Za natanchnejshe branje je seveda nujno preshtudirati jezikovne opombe v obeh znanstvenih izdajah.

 

Izbor in opomba Ivo Antich