Revija SRP 69/70

Lucijan Vuga

Iz zgodovinskega spomina

 

 

 

VENETI IN ANTI

 

 

Karel Oshtir je posebej obdelal to vprashanje v razpravi Veneti in Anti (Etnolog, II, 1928), dasi se je tega loteval tudi v drugih spisih, med katerimi je za nash namen zanimiv K predslovanski etnologiji Zakarpatja /Etnolog, I, 1926-1927), kjer nam pade v ochi poudarek na “etnologiji”; cheprav je bil izrazit lingvist, je chutil potrebo, da svoje jezikoslovne analize povezhe z etnologijo (narodoslovje), kar je zelo sodoben pristop!

Toda preden se vrnemo k Oshtirju, she nekaj drugih mnenj o Antih, saj gre za pravcati misterij izginulih Antov.

Anti naj bi bili izumrla veja vzhodnih Slovanov in predstavljajo eno najglobljih in nerazreshenih zgodovinskih ugank, tako glede njihovega izvora, obstoja kot nenadnega izginotja, vendar so jih malo raziskovali.

Kako je mogoche, da se je ob tem, ko za ostale Slovane velja, da so (po tradicionalnih teorijah) iznenada preplavili velik del  Evrope, izgubila sled za tem pomembnim in mochnim ljudstvom Antov?

Kaj sploh vemo o Antih? 

Kashen je bil odnos med Anti in Veneti?

Zhe v 19. st. so nekateri pisci kritichno povzemali iz Iliade, da naj bi Antenor po padcu Troje pripeljal prezhivele Venete na severni Jadran; kot Gilferding so menili, da ime Antenor izhaja iz  Antes aner “mozh Antov, vodja Antov”, ki naj bi mu ga kot nadimek dali Grki, njegovo pravo ime naj bi bilo Venet, kot so svoje vodje imenovali Veneti, in je osnovo Ant mogoche izpeljati iz slovanske podstati. Tako kakor starobolgarsko ant, rusko, srbsko in starocheshko ut, slovansko ot, jo je najti v staroruskem osebnem imenu Utin (leta 945), starocheshkem Uta in toponimih na mochvirnatem, jezernatem ozemlju Ut, Uty, Utinka, Utovo, Utin; obstajajo tudi osebna imena Utin (iz leta 945), starocheshko Uta. Upravichena je domneva, da je mogocha izpeljava iz osnove uta, utva “(divja) raca”; v starobolgarshchini anty, onty, anta, onte “raca”, rusko utka, srbsko utva. Stara plemena so si dajala imena po totemskih zhivalih: Volki, Sokoli, Orli, Medvedi itd. Zato nas ne bi smelo chuditi, che bi bi bilo poglavarju plemena ime Ant, chlanom plemena pa Anti. Jordanes je o Antih zapisal: »paludes et sylvas pro civitatibus habent«. Prav tako bizantinski pisci porochajo o Antih, da so se prikrili pod vodo blizhnjih rek in jezer ter dihali skozi dolge votle trse, nato pa iz zasede napadli sovrazhnika. Che najdemo slovansko etimologijo za prvi del imena, ga dobimo tudi za konchni del. Koren nor pomeni “potopiti(se), ponikniti”, v slovenshchini je ohranjen v (po)nor “kjer voda ponikne”, v cheshchini norec “potapljach”, poljsko nurek, srbsko norac, gornjeluzhishko norjak, litovsko naras, vse “potapljach”. Tako bi Antenor izrazhal lastnosti race potapljachke, kar je she posebno pomembno, che vemo, da so Veneti tako v Benechiji kakor na Baltiku, v Panoniji in spodnjem Podonavju, ob shvicarskih jezerih, na atlantski obali ali ob Chrnem morju zhiveli ob vodah, jezerih, mochvirjih in celo na kolishchih (TRS 1875, str. 131).

Na drugem mestu pravi Trstenjak (TRS 1870 [1869?] str.51), da Antje, Άνται niso niti tako stanovitno niti tako sploshno ime kakor Slovani, dasi jih omenjajo Jordanes, Prokopij, Agatias, Menander, Maurikij, Theofilakt, Hronikon Paskal, Teofan in Pavel Diakon za obdobje kakshnih dvesto let, in soditi je, da njihovo ozemlje nikoli ni bilo obsezhnejshe od zgornjega dela Dnepra ter okolice Chrnega morja. Po Jordanesovem navajanju je mogoche sklepati, da so bili poglavitni rod Vinidov med Dnestrom in Dneprom na severozahodu od Chrnega morja, kako globoko v notranjost, pa ne pove. Prokopij pishe podobno kakor Jordanes, le da naseljujejo ozemlje she nekoliko bolj proti severu: »Mejotski zaliv (lacus Maeotis, danes Azovsko morje, v katerega se steka Don, nekdanji Tanais) je povezan s Chrnim morjem; tamkajshnji prebivalci so bili nekdaj Kimerci, zdaj pa so Uturguri, ozemlje od njih proti severu naseljuje brezshtevilno ljudstvo Antov”. Prav tako se strinjata, da so Antje sosedje Slovanov, ki so nekoch imeli isto obche ime; oba porochevalca pa postavljata Dneper kot mejo med obema ljudstvoma«. Od kod ime Anti, ni lahko dolochiti, Grki so shele od Gotov in drugih Germanov zvedeli zanj; ko so ti odshli, so tudi Grki pozabili na Ante. Nekateri vidijo osnovo v anglosashki besedi ent “velikan”, vendar je staronemshki izraz anzi, od koder je mogoche izpeljati gotsko ants ali antus (?). Shafarik je menil, da je pravo ime slovansko Uti, v ednini Utin (op. L.V.: nasho pozornost pritegne nenavadna podobnost z Utinum, najstarejshim zapisom za Udine, Videm).

Tako so pisali pred priblizhno 150 leti.

 

In kakshni so sodobni pogledi na Ante?

V Stanojevichevi Narodni enciklopediji srpsko-hrvatsko-slovenachki (STA) iz okoli leta 1920 (knjiga nima letnice) je razlozheno: Anti, latinski in bizantinski pisci v 6. st. omenjajo Slovane in Ante skupaj, kot plemeni istega imena in ljudstva, kot zelo hrabre ljudi, stanujoche vzhodneje od Slovanov med Dnestrom in Dneprom. V 6. st. so se hudo spopadli s Slovani in leta 602 so jih Avari pokorili, odtlej ni o njih vech govora v starih listinah. Zelo verjetne so predpostavke ruskih uchenjakov, da pod imenom Slovani pisci v 6. st. mislijo na juzhne Slovane, medtem ko pod imenom Antov razumejo plemena vzhodnih Slovanov oziroma Rusov (A. Shahmatov, Uvod u historiju ruskog jezika; L. Niederle, Manuel de l’antiquité slave, I, 1923). Toliko a Antih in nich vech!

 

Eden najpomembnejshih slovenskih znanstvenikov Karel Oshtir (1881-1934), chlan Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je protestno izstopil iz nje (!), je raziskoval predindoevropske in indoevropske jezike ter napisal za nashe razpravljanje dvoje zanimivih del: Veneti in Anti (Razprave Znanstvenega drushtva, II, Ljubljana, 1928) in Drei vorslavisch-etruskische Vogelnamen (Razprave znanstvenega drushtva v Ljubljani, 8, 1930).

Nekoliko obshirneje in po svoje bolj izpostavljajoch je opis v Hrvatski enciklopediji (HRV) iz leta 1941: Anti, drugo ime za Cherkeze, ki so ga vsilili sosednjim lezgijskim plemenom Andov. Ko so Huni unichili okoli leta 375 drzhavo gotskega kralja Ermanrika, je del Gotov pod vodstvom Vidimera zbezhal k Antom in ubil njihovega kralja Boksa. To ali prodiranje Hunov, ki so zasledovali gotske ubezhnike, je povzrochilo veliko preseljevanje. Roji Antov, ki so se jim prikljuchili sorodni Srbi in iranski Hrvati, so se zatekli s Kavkaza na slovansko Zakavkazje in prodrli onkraj njega celo do Odre, tako da so Germani Gornjo Shlezijo zhe v zachetku 5. st. imenovali »dezhela Antov (Anthaib)«. Sto let za tem je bila ta kavkashka zmes zhe poslovanjena, vendar je ohranila toliko naravne energije, da je okoli sebe zbrala pod vodstvom svojega vodilnega plemena Antov vse Slovane od Zakarpatja do juzhnoruskih step. V chasu cesarja Justinjana I (518-527) so zachele njihove skupine prodirati na Balkan skupaj z bolgarskimi Kutriguri in Slovani iz Dakije, sosedi zahodno od Dnestra. Da bi razbil to trojno zvezo, je bizantinski cesar okoli leta 540 odobril Antom, »najhrabrejshim med Slovani«, pravico pobiranja davka in jim prepustil mesto Tyras (Akerman) v ustju Dnestra, prav na poti, po kateri so trgovci Kutriguri prihajali do Donave. Odtlej jih je razdvajalo krvno sovrashtvo, kar je bil pravzaprav cesarjev namen. Ko so Avari okoli 560 napadli antsko zvezo, so se jim prčcej pridruzhile trume Kutrigurov, ti so celo vzpodbujali k zahrbtnemu uboju antskega poglavarja Mezamira, ki je prishel k avarskemu kaganu na pogajanja. Pod neusmiljenimi napadi Avarov je antska oblast skoraj povsem razpadla. Podobno kakor 200 let prej pod Huni, tako so sedaj Anti bezhali pred Avari na Cheshko, v Turingijo, na ustje Visle in na jug v Alpe (podchrtal L.V.). Kar je ostalo ljudi, so trpeli pod avarskim jarmom; ta strahotni chas se je ljudem tako vtisnil v podzavest, da she dandanashnji pod Karpati ob Visli velja za psovko rechi »ty obrzynie«, »ti si Avar«. Vendar suzhenjstvo ni trajalo predolgo; odhod glavnih avarskih sil na Madzharsko je tako oslabil njihove posadke med Anti, da je slednjim uspel osvobodilni upor  okoli 580. Zato se je she za Nestorja govorilo v Rusiji: »Izginili so kot Obri, brez potomcev in naslednikov«. In zhe 583 so Anti spet na spodnji Donavi kot zavezniki Bizantincev proti Avarom, prav tam jih najdemo she 602. Odtlej v zgodovinskih virih o njihovem imenu ni vech nobenega sledu – vse tako kazhe – ker se je kavkashki gospodovalni, vladajochi sloj okoli 626 zhe drugich razredchil z odselitvijo Hrvatov in Srbov na jug, na Balkan. (Schora-Beknursin-Nogmow, Sagen und Lieder des Tscherkessenvolks, Ed. A. Berge, 1866; M. Grushevskij, Istorija Ukraini-Rusi, 1904; L. Niederle, Antove, Vestnik cheske Akademie, 12, 1909; N. Zhupanich, Izvor in ime Antov, Etnolog, 7, 1934; L. Hauptmann, Kroaten, Goten und Sarmaten, Germanoslavica, 3, 1935.) In she ime, ki je omenjeno na zachetku: Anado – kavkazijski jeziki; avarski.

 

 

Tu je zanimivo:

(1)  da je navedena ena od kontroverznih razlichic, od kod izhajajo Srbi in Hrvati;

(2)  da so se Anti umaknili do Alp, torej v kraje, kjer danes zhive Slovenci!

 

 

Nato sledi sovjetska verzija v Boljshoj sovetskoj enciklopedii (BOL) iz leta 1950: Anti, poimenovanje za vzhodnoslovansko veliko plemensko zvezo med 4. – 6. st. med Dnestrom in Dneprom. Bizantinski in sirijski pisci so prvi verodostojni porochevalci o Slovanih na vzhodnoevropskih ravnicah. Jordanes omenja, da so bili v 6. st. Anti skupaj s sorodnimi Sklavini, ki so zhiveli zahodno od Dnestra, prej znani pod skupnim imenom Venedi, te pa so dobro poznali rimski zgodovinarji v 1. in 2. st. Jordanes tudi prenasha staro legendo o vojnah Antov z vzhodnogotskim kraljem Vinitarom, ki so ga premagali Huni (376); po tej legendi nekateri mislijo, da je zdruzhitev Antov potekala med boji slovanskih plemen z Goti in Huni. Po pisanju Prokopija Cesarejskega in Mavricija Stratega so bili Anti stalni naseljenci, kmetovalci (proso, zhito) in zhivinorejci, zhivechi v gozdnatih stepah in na gozdnatem podrochju na bregovih rek ter jezer v “kuchah, skirdah”. Niso imeli vrhovnega vodje, ampak so se upravljali na skupshchinah. Imeli so zelo razvito metalurgijo in trgovino tudi z bolj oddaljenimi dezhelami. Arheoloshke najdbe potrjujejo, da je bilo zhe dokaj opazno socialno razslojevanje, cheprav so Anti zelo slabo arheoloshko raziskani. Ker se niso lotili sistematichnih odkopavanj, so v Podneprovju odkrili le nekaj njihovih gradishch (op. L.V.: Rusi uporabljajo enako ime kot pri nas tako razshirjen toponim gradishche), ki so stala na tezhje dostopnih vzpetinah, obdanih z nasipi in rovi. V 5.-6. st. so skupaj s Sklaveni napadali Bizanc in v zachetku 7. st. so zasedli Balkan. Bizantinski in sirijski zgodovinarji podajajo podroben opis njihovega vojashkega delovanja, z imeni sklavenskih in antskih vodij, s shtevilom vojshchakov, z oborozhitvijo, ki se je postopoma zelo izboljshala. Arabec Masud v 10. st. she porocha o njihovi nekdanji drzhavni zvezi v zgornjem Podnestrovju, cheprav po 7. st. o njih ni vech podatkov (zadnji je pisal o njih Teofilakt Simokatton). Po mnenju tvorcev te sovjetske enciklopedije so Anti zachetniki kijevske drzhavnosti v 9.-11. st. in she dodajajo, da so do sovjetske revolucije normansko usmerjeni zgodovinarji ignorirali Ante!

Nato ta sovjetska enciklopedija (BOL) pove she: Venedi – zahodnoslovanska plemena, ki so v 1.st. naseljevala ozemlja od severnih odrastkov Karpatov (Venedske gore) do Baltskega morja (Venedski, danes Pomorjanski zaliv); sorodna vzhodnoslovanskim plemenom Antov. Plinij je v 1. st. prvi omenil Venede; bizantinski porochevalec Prokopij (6. st.) je pod skupnim imenom Venedi oznacheval Sklavene (ali Sklave) in Ante. Od 1.- 2. st. do poznega srednjega veka se je ime Venedov razshirilo na velik del zahodnoslovanskih plemen.

Italijanska enciklopedija (TRE, S, Slavi, str. 943): Anti (Antae, Antes, Άντες, Άνται) je v 4. st. bolj kot ime nekega mochnega plemena oznaka za skupnost vzhodnih Slovanov (izvor imena je popolnoma neznan). Za 6. st. imamo pomembno vest od Jordanesa (Get., 35) »Antes vero, qui sunt eorum (torej so “Venetharum natio populosa”) fortissimi qua Ponticum mare curvatur a Danastro extenduntur usque ad Danaprum«; in enako od Prokopija (Bellum Goticum, IV, 4). S teh svojih selishch ob Dnestru si Anti niso upali na Balkan in ogrozhati rimski imperij, so pa to storili pod pritiskom Avarov; za tem, na zachetku 6. st., je njihovo ime izginilo iz tedanjih porochil. Kaj se je zgodilo s tem ljudstvom? Po mnenju ruskih in ukrajinskih zgodovinarjev naj bi bili ti Anti predhodniki bodoche ruske drzhave, ki je nastala dobrih dvesto let potem na povsem drugachnih osnovah in verjetno z delno novim prebivalstvom, ki je medtem prishlo iz stare domovine Slovanov. Shele ta drzhava “Russov” iz Skandinavije (pod tem ne smemo razumeti le vrhnje, vladajoche plasti), saj je skandinavsko tudi samo ime, ki so ga dali osvajalci dezheli, t.j. obmochju okoli Kijeva; kot dokaz naj bi bilo to, da Finci she danes pravijo Shvedom Ruotsi, Estonci pa Röts, in to ime spravljajo v zvezo z Roslagen, obalnim obmochjem Shvedske, s prebivalci Ropiggari, kar izhaja iz starejshega röthsbyggiar, primerljivo z islandskim rodr “obala”. Nenavadno je, da sami Rusi danes rechejo svoji domovini Rossia, to je oblika, ki je nastala pod grshkim vplivom iz ´Ρως.

In nato she Enciklopedija leksikografskog zavoda FNRJ – Federativne Narodne Republike Jugoslavije, Zagreb, 1955 (ELZ): Anti, skupnost slovanskih plemen v chasu selitve Slovanov na Balkan. Prvich jih imenuje Jordanes okoli leta 370 v zvezi s prodori Hunov v Evropo, ko so Ostrogoti premagali Ante. Njihovo ime ni slovansko. V 6. st. so prebivali vzhodno od Dnestra in severno od Azovskega morja, ko med njimi in Slovani ni vech razlike; viri jih opisujejo skupaj in z enakimi znachilnostmi ter jezikom. Napadi Antov in Slovanov na Bizanc zachnejo leta 514; okoli leta 560 Avari razbijejo Ante in podjarmijo Slovane. Poslednjich jih viri omenjajo leta 602.

 

Po danashnjih slovenskih knjizhnih virih so Anti skupina slovanskih plemen v chasu slovanskih selitev na Balkanski polotok; verjetno so bili predniki vzhodnih Slovanov. Prvi jih omenja letopisec Jordanes (druga polovica 4. st), in to v zvezi z vdorom Hunov v Evropo in njihovim prihodom na vzhodne meje ostrogotske drzhave, ki so se ji Anti uprli in v prvih spopadih zmagali, vendar so jih Ostrogoti kasneje premagali in ubili njihovega vladarja Bozha s sinovi in shtevilnimi velikashi. Ime Anti ni slovanskega izvora in mnenja o njih se razhajajo. Vech vesti o njih sporochajo bizantinski pisci iz 6. in 7. st., to je od zachetka njihovega pritiska na Bizanc do izginotja vsakrshne njihove sledi v virih. Po Jordanesu in Prokopiju so zhiveli v pokrajinah vzhodno od Dnestra in severno od Azovskega morja. Med njimi in Slovani ni bilo vechjih razlik; po Prokopiju so govorili isti jezik, zavzemali velika prostranstva in se ukvarjali s poljedelstvom in zhivinorejo. Zhiveli so vechinoma v rodovno-plemenski druzhbeni ureditvi; od chasa do chasa so nastajale plemenske zveze pod stareshinskim svetom in ljudsko skupshchino. Ko so v 6. st. napadli Bizanc, se je pri delitvi plena pokazala druzhbena in premozhenjska neenakost in lochevanje stareshin od drugih chlanov plemena. Skupaj s Slovani so napadali Bizanc med leti 514 in 517, pozneje pa tudi samostojno. Okrog leta 560 so razbili njihovo plemensko zvezo Avari, Anti se nato kot zavezniki Bizantincev borijo proti avarsko-slovanski plemenski zvezi. Leta 602 poshljejo Avari vojsko proti Antom in od takrat o njih ni vech nobene vesti.

 

Presenetljivo, da po mnenju nekaterih zgodovinarjev in jezikoslovcev niso slovanskega izvora naslednja imena: Slovani, Hrvati, Srbi, Anti, Bolgari, Rusi, Makedonci ... in tudi ne Veneti! Sodobni francoski raziskovalec, profesor na Sorboni in direktor Slovanskega inshtituta, Francis Conte v svojem delu Les Slaves (CON, str.12-14) pravi, kakshna srecha je, da je Jordanes v svoji knjigi De rebus Gethicus strnil Kasiodorovo (ok. 480 – ok. 575) izgubljeno Zgodovino Gotov, iz katere je chrpal mnoge podatke. Zemljepisna preuchevanja za dolochitev ozemelj, s katerih so prihajali gotski zavezniki ali sovrazhniki, so navedla Jordanesa, da je dolochil prostor tudi za Venede, ki se je razprostiral na velikanskem trikotniku, na eni strani z vzhodnim bokom Karpatov in onkraj njih do zgornje Visle na severu, na vzhod do Dnepra in na zahodu do Pruta. Obenem razlochuje poglavitni skupini (III, 34-35): »Od izvirov reke Visle je na neizmernih shirjavah naseljeno ljudstvo Venedov; cheprav se njihova imena spreminjajo od plemena do plemena in od kraja do kraja, se vsi skupaj imenujejo Sklaveni in Anti. Sklaveni zhive na ozemlju, ki lezhi med mestom Novietum [vse op. tu F. Conte: juzhno od Ljubljane], jezerom Mursjanski [jezero Balaton ali morda eno od jezer na sotochju Pruta z Donavo], Danastrom [Dnester] in na severu Vislo. Tod ni mest, so le gozdovi in vodovja. Anti, najpogumnejshi, zhive, kjer se uslochi Pont [v sedlu Chrnega morja med Dnestrom in Dneprom]. Med tema rekama je vech dni hoje...«. Nekaj kasneje (XXIII, 119-120) dodaja: »Kot smo zhe predhodno ugotovili ob nashtevanju ljudstev, izhajajo vsa iz istega rodu, cheprav nosijo tri razlichna imena: Venedi, Anti in Sklaveni«. Za velike mnozhice Antov naj bi vesti potrjevale, da zhive v stepah severno od Azovskega morja. Poleg tega so natanchneje oznacheni zahodni Slovani kot Venedi. Conte zakljuchuje (CON, str. 318): »Problem ni toliko v neposredni povezanosti med Skiti in vzhodnimi ali juzhnimi Slovani, ampak predvsem v stoletni prisotnosti iranskega substrata, ki je opazen v mentaliteti, jeziku, omiki, religiji in celo v strukturiranosti oblasti ljudstev romanskega ali iranskega govora, ki izhajajo iz istega indoevropskega jedra – v katerem so Slovani, Germani, Balti, Heleni ali Kelti... pri Antih je opazna dvojna sestavina, slovanska in iranska... V bojih proti Gotom in nato proti Avarom so Anti pridobili posebne znachilnosti in omiko, ki je temelj za “chernjahovsko kulturo”, ta je dobila ime po vasi pri Kijevu«. Z omenjenim nam Conte dopoveduje, da je iranski vpliv veliko shirshi od samih Antov, cheprav je tam morda najbolj opazen, in obenem, da so Anti postavili temelje kulture okoli Kijeva, kjer je kasneje nastala prva ruska drzhava.

She posebej je za nas pomembna njegova pripomba, da so Anti segali do okolice Ljubljane! To smo zhe prebrali v prej navedenih virih, da se je del Antov preselil v Vzhodne Alpe.

Posebno shtudijo o odnosih med Veneti in Anti je pripravil A. Dostal (Venetove-Antove, »Slavia«, XIX, 1949, str. 62-72); nakazuje vrsto problemov, ki bi jih morali raziskati ali so bili zanemarjeni, ker se niso vklapljali v nobeno shemo, izoblikovano pri posameznih teorijah.

Che sedaj skushamo strniti tako nanizane informacije, nam ostaneta dva odgovora na vprashanje, kam so izginili Anti v 6. st.:

1. Da so se odselili na zahod kot Srbi in Hrvati vse do Vzhodnih Alp; kar nas spominja na t.i. “gotski izvor Hrvatov”, kot ga najdemo pri Hauptmannu in drugih, pri chemer zajamejo kot naselitveno obmochje tudi Slovenijo. Toda pri taki razlagi nastane dodatna tezhava, kaj in kam z Veneti? Che pritegnemo Jordanesu, da so pod tem pojmom zlasti v kasnejshih stoletjih razumljeni zahodni Slovani ter da so bili prej Slovani, Anti in Veneti poznani pod skupnim imenom Veneti, je ob uposhtevanju migracijske teorije, da je del Antov na svoji poti na zahod tam naletel na zhe domnevno prej odseljene Venete, s katerimi so zhiveli Anti pred tem v skupnosti, treba vprashati, kaj pa je z onimi Veneti, ki so bili tam zhe najmanj tisochletje pred tem?  Po tej teoriji, naj bi se po tisoch ali vech letih slovanski Veneti z vzhoda priselili med zhe dolgo zhiveche Venete na zgornjih obalah Jadrana... In morebitni Anti-Hrvati ali Anti-Srbi, ki naj bi prishli v Vzhodne Alpe, bi tam nashli zhe venetske predhodnike!

2. Da so ostali na (shirshem) obmochju Kijeva, kjer so (okoli dvesto let) kasneje v novih okolishchinah in s spremenjeno etnichno strukturo osnovali drzhavnost v Kijevski knezhevini; slednje zagovarja dobrshen del sodobnih ruskih zgodovinarjev.

 

 

 

Preden nadaljujemo razpravo o Anith ter razmerju med Anti in Veneti, bo koristilo, che se zaustavimo na vprashanju Keltov in Japodov, v nadaljevanju nam bo jasno, zakaj ta zastranitev.

 

 

ZAGONETKE O KELTIH

     

Tudi o izvoru Keltov in njihovi vlogi v zgodovini potekajo v mednarodni znanstveni srenji hude polemike, ki neredko prestopajo na tla politichnega obrachunavanja. Tako Peter S. Wells v svoji knjigi Beyond Celts, Germans in Scythians: Archaeology and Identity in Iron Age Europe (Duckworth, 2001) pojasni, kako se je spremenil nash koncept Keltov z razvojem arheoloshke in zgodovinske teorije, prakse in dojemanja, in razkrije, kako je popreproshcheno prevzemanje grshkega in rimskega oznachevanja Keltov, Germanov in Skitov postalo sploshna akademska praksa, ki jo je nujno presechi in reinterpretirati stare vire, kar seveda ni brez posledic za odnos do polozhaja in vloge vseh ostalih ljudstev v Evropi. V strokovnih krogih je to delo ocenjeno kot pomemben prispevek k velikim razpravam o Keltih, ki se veliko premalo naslanjajo na arheoloshka odkritja.

Tudi druga shtudija, ki je izshla v knjizhni obliki in jo je prispeval Barry Cunliffe – The Celts: A very Short Introduction (Oxford University Press, 2003), se osredotocha na dejstvo, da sodobna kultura uporablja in izrablja pojma “Kelti” in “keltsko” ter z njima ljudje opredeljujejo nasprotne stvari, ideje in ljudstva! Zato je potrebno vnesti v znanstvene kroge ter med shiroko javnost jasne zgodovinske in arheoloshke opredelitve, da se bodo zavedali zmotnosti dosedanjih vsakdanjih oznak za “Kelte”.

Prav tako se lotevajo avtorji prispevkov v knjigi, ki sta jo uredila Gillian Carr in Simon Stoddart, Celts from Antiquity (Antiquity Papers 2, 2001), identitete “Keltov”, z jasno ugotovljeno potrebo po reinterpretacijah evropske arheologije.

Toda vsi ne mislijo tako; naj za uvod citiramo Johna Collisa, ki je tudi sam kritichen do zablod o “Keltih” in je dozhivel hude napade in politichne diskvalifikacije s strani po-starem-mislechih; ob njegovem delu The Celts: Origins, Myths, Inventions (Tempus Publishing, 2003) se bomo nekoliko dlje ustavili.

Kdo in kako napada Johna Collisa?

Toda preden na to odgovorimo, si oglejmo, kaj sploh trdi.

 

Kaj John Collis trdi takega, da je v nasprotju z obichajnim naukom?

Sam izjavlja, da radikalno reinterpretira Kelte, in svoje ugotovitve strne v dvanajst tochk:

 

1. Sploh ne vemo, kako so v preteklosti definirali Kelte, to se spreminja od enega do drugega antichnega avtorja, zato je treba razumeti kontekst in stalishcha vsakega posebej.

2. Povezane oznake, kot sta Kelti in Galci, so bile sploshno v rabi za skupine ljudstev od Shpanije na zahodu do Male Azije na vzhodu ne le pri Grkih in Rimljanih, marvech so se ta ljudstva tudi sama tako oznachevala; toda ti termini niso bili nikoli uporabljeni za prebivalce britanskih otokov, le izjemoma v najsploshnejshem pomenu za vse prebivalce zahodne Evrope, vkljuchno z Neindoevropejci, kot so Baski.

3. Termin “keltski” za opis jezikovne skupine je inovacija iz 18. st. in jo gre pripisati napachnemu razumevanju, da je moderna bretonshchina prezhiveli ostanek jezika starih Keltov, ki so zhiveli v Galiji, v resnici gre za novejshi vnos iz Britanije.

4. Opredeliti za Kelta nekoga, ki govori ali so njegovi blizhnji predniki govorili keltshchino, je prav tako izum 18. st., in je napachno to uporabiti za prebivalce Britanije in Irske.

5. “Keltska umetnost” je bila prvich definirana na Irskem sredi 19. st. in je imenovana “pozno keltska” na osnovi zmotne domneve, da so bili Kelti stari prebivalci Britanije in Irske.

6. Izvor tega umetnishkega sloga je bil ugotovljen v severni Franciji, juzhni Nemchiji in na Cheshkem, toda to ne uposhteva tezhnje po shirjenju (npr. odsotnost grobov v srednji in zahodni Evropi in zaradi tega odsotnost najdb), saj je lahko bilo izvorno podrochje veliko shirshe in je zajemalo vechino Francije, Nemchije, Cheshke, Shvice, del Avstrije ter celo del severne Italije in juzhne Britanije.

7. Ena od interpretacij zgodovinskih in jezikoslovnih podatkov tudi skusha najti izvor Keltov v jugozahodni Nemchiji, toda druga razlaga klasichnih virov je prav tako mozhna, morda celo verjetnejsha, pa poskusha zajeti osrednjo in zahodno Francijo.

8. V poznem 19. in zgodnjem 20. st. je bilo sprejeto, da arheoloshke “kulture” ali “skupine kultur” lahko definiramo s pomochjo slogov oblachenja, umetnosti, pogrebnih obredov, tipov hish, lonchevine itd., ter da se te kulture ujemajo s starimi ljudstvi; seveda so te opredelitve pogosto svojevoljne, saj ne moremo sprejeti ujemanja s katerokoli staro etnichno skupino, v resnici se to pogosto izkazhe za napako.

9. Za zhelezno dobo sta bili opredeljeni dve prevladujochi “kulturi”: zgodnejsha »Hallstatt« in kasnejsha »La Tene«. Slednja korelira s Kelti iz 5. st.pr.n.sht. na gornji Donavi. Ker lahko dokazhemo kontinuiteto, posebej she v zahodni Nemchiji, med pogrebnimi obichaji  Hallstatta in La Tena, je bilo tudi sprejeto, da je keltska tudi »hallstattska kultura« na tem podrochju in da tako predstavlja izvor Keltov. Seveda kontinuiteto lahko dokazhemo ali sugeriramo za veliko shirshe podrochje.

10. Uporabljajoch rasne koncepte 19. st., je bilo sprejeto, da so Kelti posebna rasna skupina, katere izvor in shirjenje je mogoche dolochiti z uporabo arheoloshkih podatkov. Te zamisli je razvil Gustav Kossinna in so jih uporabili nacisti pri zasnovi svojega koncepta germanske gospodujoche rase. Interpretacije shirjenja Germanov in Keltov  uporabljajo identichno metodologijo in so nesprejemljive.

11. Kolonialistichne teorije, da razvoj obichajno vzpodbudijo zunanji vplivi in da se “domorodci”, prepushcheni sami sebi, “spridijo, degenerirajo”, vodi do migracionistichne interpretacije kulturnih sprememb (npr. za Britanijo je to pomenilo, da so bili za nove ideje v preteklosti potrebni prishleki s celine).

12. Za rase so si zamislili karakteristichne znachilnosti, kot so religija, druzhbena ureditev, jezik itd. To vodi do rasne stereotipizacije, in zamisel, da razlichne izvore z razlichnih podrochij in v razlichnih chasih lahko zlepimo skupaj za definiranje “keltske kulture”, je koncept o “brezchasnih Keltih”, to je ideja, ki she vedno prevladuje v vechini knjig o Keltih.

 

 

Morebitna najvechja razshirjenost keltskih jezikov v 2. in 1. st. pr. n. sht. (John Collis-COL)

 

Na zemljevidu je jasno videti, da sta bila po njegovem Balkan in Vzhodne Alpe izven keltskega obmochja; na to je potrebno opozoriti, ker se bomo v nadaljevanju srechali s tem vprashanjem, ko bo govor o teoriji kontinuitete, ki zagovarja stalishche, da je bilo to obmochje zhe v neolitiku, che ne celo prej, kontinuirano naseljeno s Slovani oziroma na zahodu s predniki Slovencev.

 

John Collis je profesor arheologije na univerzi v Sheffieldu in je vodilna britanska avtoriteta za evropsko zhelezno dobo. Kar smo pravkar prebrali, je torej plod dobre strokovne razchlembe virov, dejstev in najrazlichnejshih domnev. Zato nas zachudi, chemu ga nekateri tako napadajo; che bi zhe shlo za strokovne polemike, bi bilo to razumljivo in, po mojem preprichanju, tudi potrebno, saj bi to koristilo vsem stranem, da izostrijo ter dopolnijo svojo argumentacijo. Toda chemu se ga lotevajo s politichnimi sredstvi?

Sam si to dogajanje razlaga na naslednji nachin (prav tam, str. 225): »Kot je bralec te knjige zhe ugotovil, zavracham mnoge od konceptov in metodologij, ki sem jih nashel v vechini knjig o Keltih, che zhe ne v celoti pa vsaj kot sploshne teorije in pristope. Doumeti moramo, od kod to prihaja in kakshne so posledice, to je bil moj poglavitni smoter. Ta alternativni pogled na Kelte ni bil brez prerekanj. Ko je prvich izshla knjiga The Atlantic Celts (British Museum Press., London, 1999), je njen avtor Simon James moral ugotoviti, da je dobil lepo shtevilo sovrazhnih sporochil, v enem je bila neposredna obtozhba za “genocid”! Znachilen komentar sta na naju naslovila Ruth in Vincent Megaw, da sva skrajna desnicharska nacionalista, z izjavo: »v Zdruzhenem kraljestvu ... posebej v Angliji, je protievropska mentaliteta globoko ukoreninjena; podpihovanje strahu “pred izgubo suverenosti” se zdi za torijsko desnico poglavitno upanje, da ohrani politichni nadzor. Kelte, stare in sodobne, vidijo kot mozhni simbol notranje dezintegracije in zunanjega vpliva; od tod, morebiti, dvom o dolgo veljavni predpostavki o Keltih, Piktih ali Anglo-Saksoncih kot nekdanjih otoshkih “ljudstvih” (Megaw in Megaw)«. Ali pa she druga obtozhba izpod istih peres obeh Megaw: »Evropska unija, ki se ji je Zdruzheno kraljestvo pozno in nerado pridruzhilo, je bila za Anglijo dolgo politichna grozhnja, nikakor pa ne prilozhnost. Zato bi bilo chudno, che ne bi proizvod visokosholskega sistema odrazhal, seveda nezavedno, tega strahu.« Skoraj vsi, ki smo se oprijeli te nove interpretacije, tezhimo k levicharski liberalni politiki, ter smo v sploshnem proevropski, zato je za marsikoga takshno obdolzhevanje chudashko. Niti Simon James niti jaz nisva nameravala razgraditi sodobnega koncepta Keltov ali zanikati regionalno razlichnost (drzhalo bo prej narobe!) ... Kot sem zhe razlozhil, je moja izvirna namera izhajala povsem iz problema arheoloshke interpretacije krajev in obmochij, kjer sem raziskoval.«

Tako je bil napaden in tako se brani John Collis. Morda she citat iz njegove knjige, ki ima v naslovu tudi vprashnje mitov o Keltih, in se spet nanasha na politizacijo arheologije, s chimer se nikakor ne more strinjati, ko navaja Rhodrija Morgana, vodjo Valizhanske skupshchine, ki je na vprashanje, kaj meni o delu Simona Jamesa, odgovoril: »Keltshchina in ponos nanjo! To je angleshka zavist. Mi smo bili prvi civilizirani. Najstarejsha pesnitev v poklasichnem jeziku je bila v valizhanshchini. Kelti so bili tu, ko je Cezar stopil na kopno. To je sodobna anglo-saksonska propaganda.« K temu je Collis dodal, ter tako zakljuchil svojo knjigo, misel uglednega profesorja Barryja Cunliffa, v kateri sluti tudi kritiko svojega dela: »Najizzivalnejshe delo o celotnem vprashanju veljavnosti “keltskega” koncepta je M. Chapmana The Celts: construction of a myth. Zasluzhi si skrbno branje, ker je tehtno uvajalno. Drugi pisci so precej prevzeli politichno korektno nasprotovanje uporabi oznake “Kelt”, cheprav obichajno brez Chapmanove poglobljene uchenosti.« John Collis ne skriva, da je mogoche iz tega povzeti, da prihajajo pushchice tudi z akademske strani, ker pach dvomi o tradicionalni interpretaciji Keltov.

 

Za nas je posebej zanimovo, ko John Collis v poglavju Northern Italy she zapishe (prav tam, str. 191): »Zgodovinsko sosledje v severni Italiji je popolnoma preprosto. V sedmem stoletju pr.n.sht. so jo zavzeli krajevni Ligurci, morebiti Galci, kot na primer Lepontci (ki jih je Katon oznachil za Galce), ter italsko govoreche skupine, kot na primer Veneti; v 5. st. pr.n.sht.so del Padske nizhine: zasedli Etrushchani. Zelo pozno, v 5. st. ali v 4. st. (che zanemarimo Livija z njegovo [sporno] letnico 600), so razlichni Galci v vech valovih prishli chez Alpe ter jo kolonizirali, zachenshi na zahodni strani Padske nizhine; naslednje skupine, ki so nashle zhe s predhodniki poseljeno ozemlje, so shle malo naprej, in naslednje she dlje, dokler niso poslednji Senoni prishli do obal Jadrana, pred tem so she okoli leta 387 pr.n.sht. oplenili Rim. Nekaterih predelov niso kolonizirali – med temi je bilo ozemlje Venetov. Vendar so v naslednjih stoletjih sem prodrli nekateri novi prishleki in vmes so nenehno potekali spopadi, med katerimi so Rimljani postopoma zasedali ozemlje, na katerem je preostalo nekaj Galcev, medtem ko so se ostali, kot Boji leta 193, umaknili nazaj chez Alpe.

Toda (nadaljuje John Collis) arheoloshka dejstva she zdalech niso tako preprosta. Prvich, obstaja znatno shtevilo epigrafov z nagrobnih stel, z grafitov na posodah in bronastih izdelkih, ki prichajo, da so Lepontci v resnici govorili keltsko zhe najmanj od 6. st. pr.n.sht. in verjetno she prej, saj obstaja kontinuiteta (podchrtal L.V.) kulture vse tja do pozne bronaste dobe, verjetno vsaj do 1300 pr.n.sht. Napisi nam omogochajo domnevati etnichno pripadnost posameznikov, zato na tej osnovi ugotovimo, da so bili po imenu Etrushchani, ki so se porochili s Kelti, imena tujcev najdemo tudi v njihovih naselbinah ali pokopalishchih. Prichakujemo neko vrsto kompleksnosti, che predpostavimo, da cheprav so priseljenci zavzeli prostor, so prejshnji prebivalci prezhiveli in so se ali integrirali s prishleki ali so poslej zhiveli poleg njih.

 

Che k temu dodamo she ostanke materialne kulture, postaja polozhaj she bolj zapleten. Dejansko imamo dokaze, da so skozi vse zgodnje obdobje prvega tisochletja pr.n.sht. obstajali chez Alpe zhivahni stiki in so prihajale skupine iz Padske nizhine, ter celo one iz centralne Italije, in jih v kulturnem smislu smemo shteti med regionalne razlichice “kulture zharnih polj” na severni strani Alp, s podobnimi slogi lonchevine, bronastih izdelkov in pogrebnih obredov. Po tem scenariju smemo dopushchati stalne stike skozi celo prvo tisochletje pr.n.sht., ne pa, da bi shlo za nekakshno neprepustnost Alp, kot nam jo orishejo klasichni avtorji ob prvem vdoru Galcev ali ob pohodu Hanibalove vojske chez Alpe... Kulturni razvoj severno in juzhno od Alp je potekal vzporedno, to je videti v narashchajochem bogastvu grobnih dodatkov, uvajanju shtirikolesnih voz, orozhju, uvozhenih grshkih in etrushchanskih kovinskih izdelkih, keramichnem posodju za gostije ter v osebnem okrasju... razvila se je umetnost situl...«

 

Toda sedaj pride na vrsto nekaj posebno pomembnega, ko John Collis izjavi: »Naj povzamem; arheoloshka dejstva kazhejo znatno podporo zgodovinskim virom o nekem vdoru zgodaj v 4. st.pr.n.sht., ker obstaja dolochen porast shtevila predmetov srednjeevropskega sloga, vendar prav tako obstaja ochitna kontinuiteta (podchrtal L.V.). Prav zares, za obmochja, kakrshno je Veneto, ki ni bil koloniziran, a je najti latenske predmete v grobovih, antichni pisci pripominjajo o podobnostih med Veneti in Galci, kljub jezikovni razlichnosti. Vsekakor pa so bile razlike v pogrebnih obredih med Italijo in centralno Evropo v pogledu prisotnosti etrushchanskih in grshkih izdelkov ter v bogastvu krajevnih predmetov, kot so mechi, chelade in zlate ogrlice.«

(prevod L.V.)

Tako smo pri vprashanju kontinuitete, ki je prav tako eno osrednjih “bojnih polj” danashnje zgodovine.

 

JAPODI

 

Zakaj tu govoriti o Japodih? Ker gre za zelo zapleteno vprashanje o Ilirih! 

O Japodih nam zgodovinarji nashtevajo marsikaj o njihovem izvoru in pripadnosti. V chasu rimskega imperija naj bi bilo to mochno ilirsko pleme naseljeno od notranjskega Snezhnika do reke Sane, ki izvira zahodno od Jajca in se zliva v Uno, ta pa v Savo pri Novski, in do reke Zrmanje, ki se zliva v jadranski Podgorski kanal pri Obrovcu pod juzhnimi obronki Velebita. Njihovo naj bi bilo obsezhno ozemlje  zahodne Bosne, hrvashkega Primorja, do Istre in Notranjske. Po tej verziji naj bi po vdoru Keltov v 4. st. pr.n.sht. prishli pod njihov vpliv, vendar naj bi v svoji kulturi ohranili stare ilirske elemente. Japodi so se zbirali v teritorialne skupine okoli utrjenih sredishch. V 2. st.pr.n.sht. so od tod pogosto odhajali na roparske pohode v severno Italijo. Rimljani so jih poskushali pokoriti, to se je dokonchno posrechilo shele cesarju Oktavianu  v spopadih med leti 35-33 pr.n.sht., ko je zavzel njihovo poslednjo utrdbo Metulum. Na slovenskem ozemlju je vech nahajalishch, ki prichajo o njihovem posebnem ilirskem znachaju.

V Zgodovini chloveshtva, II/1, str. 59-60 (DZS, Ljubljana, 1970) Luigi Pareti spregovori o Ilircih kot indoevropskem narodu, za katerega ni jasno, ali sodi k vzhodnemu ali vmesnemu tipu, svoje prodiranje na severozahodni Balkanski polotok pa so morali zacheti najpozneje v 14. stoletju pr.n.sht.. Potiskali naj bi Trachane na jug in na vzhod, to so posredno chutili tudi Grki, ki jih je zato gnalo v isti smeri. Neposredno dokazno gradivo o Ilircih je zelo pichlo, saj poznamo zgolj kratek napis iz Skadra v Albaniji in nekatera lastna imena. Dolgo so mislili, da bi nam lahko besedishche in izgovarjava sodobne albanshchine (njeni najstarejshi zapisi izvirajo shele iz 15. st.n.sht.) razkrila chisto ilirsko jedro, che bi izlochili vse novodobne grshke, latinske, beneshke, turshke, slovanske in druge izposojenke. Nemalo sodobnih avtorjev pa misli, da nam pri dokonchni obnovi stare ilirshchine  ne more pomagati sama albanshchina, ki je nastala iz meshanice ilirskega in trashkega jezika. Tako si morda lahko razlozhimo razliko med starimi kolonijami Ilircev v Italiji – venetske kolonije naj bi nam dale pravi severnoilirski jezik, kolonije v Apuliji in Mesapiji pa hibridno juzhno narechje, ki je bilo meshanica med trashkim in ilirskim jezikom.

Luigi Pareti she dodaja, da je v narechju starih Venetov ohranjenih poleg lastnih imen she okoli dvesto kratkih napisov v severnoetrurskem chrkopisu, ki je bil v rabi od 4. do 1. st.pr.n.sht. Seveda je bila po njegovem beneshka pokrajina v Italiji naseljena najpozneje v zachetku zhelezne dobe [torej po letu 1.000 pr.n.sht.], ko je vzklila »atestinska« civilizacija. Herodot (I, 196) in Polibios (II, 17) izrecno ugotavljata, da so bili Veneti Ilirci; Polibios trdi, da se je njih govorica razlochevala od keltske, cheprav sta si bili civilizaciji podobni. Zato je chisto mogoche, da so bili Veneti – kakor Liburni blizu Aterna v Picenu (ob katerih se spomnimo na Liburne v Iliriku; Plinij Naturalis historia, III, 110, 112) – prav tako ilirskega rodu, vendar so se v Italiji pomeshali z domachimi predindoevropskimi ljudstvi v obeh dezhelah, kjer so se naselili; ta ljudstva so bili Evganci in severni Etrushchani (pozneje so se jim pridruzhili Kelti) v Benechiji ter Azilci v Picenu. Ni jasno, ali so bili Liburni in njihovi prezhiveli predniki Azilci tvorci tako imenovanih »predsabelijskih« napisov na jadranski obali.

Tu naj prekinemo navajanje Paretija z opozorilom, da shteje Venete k Ilircem, medtem ko jih drugi imajo za Italce (npr. Devoto) ali za Kelte. Poleg tega nam ne sme uiti, da naj bi se Veneti v Italiji pomeshali s Predindoevropejci, ki naj bi bili Evganci in severni Etrushchani. O Evgancih obstajajo povsem nasprotujocha si mnenja, celo taka, da jih nikoli ni bilo (gl. mojo knjigo Davnina govori), o severnih Etrushchanih pa so prav tako mnenja deljena in se krizhajo z vprashanjem Retov. Sergi je mnenja, da so bili predvsem Praslovani tisti, ki so bistveno prispevali h genezi ljudstev v Italiji, potem ko so se pomeshali s tamkajshnjimi avtohtonimi Predindoevropejci – Mediteranci, kot jih imenuje. Mario Alinei v teoriji kontinuitete zagovarja tezo, da so bili Iliri v bistvu Slovani oziroma kvechjemu za dolochen chas zgornja, vodilna plast slovanskih ljudstev, prav tako naj bi bili Trachani zgolj praslovanska veja. Oshtir pa se oslanja na Ilire in Trachane kot podstat kasnejshim slovanskim ljudstvom in prav zaradi tega se tu zaustavljamo pri ilirskih Japodih, s katerimi je Oshtir utemeljeval svoja alarodska preuchevanja.

Pareti pa she dodaja, da je prav tako prishlo z Balkana vech drugih narodov, katerih ilirski izvor je izprichan, vendar so prispeli po morju, she preden so Grki ustanovili kolonijo v Tarentu. Imenovali so se Davni (prim. Festus, Egipt, 69 M), Pevceti (Plinij, III, 102), Salentinci (Probus o Virgilu, Ecl., VI, 31; Festus 329) in Mesapijci (Nikander v Antonius Liberalis, 31). Skupno se imenujejo Japigi, to ime pa zhe Hekataios spravlja v zvezo z Japodi, ki so zhiveli onstran Jadranskega morja. Njihova lastna imena in dvesto ohranjenih napisov nam omogochajo preprichljive primerjave med njimi in zgodnjim jedrom ljudstev v Albaniji. Verjetno izvirajo iz juzhnega dela Ilirika, kjer je bila bolj obchutna primes trashkih ras.

Po tem, kar smo tu na kratko navedli, je videti, da she zdalech ni mogoche rechi, kdo naj bi bili Iliri, in zato tudi Oshtirjeva razglabljanja, ko postavlja alarodske, predindoevropske jezike kot prvotne, na katere naj bi se kasneje nalozhili nekakshni predslovanski jeziki ter naj bi iz tega meshanja nastala praslovanshchina, velja ponovno interpretirati.

Karel Oshtir zachne svojo razpravo Japodi (m-prefiks) (Etnolog, III, / 1929, str. 87) s pregledom stanja ter na jadranskem obrezhju jezikovno razlochuje naslednje plasti: (a) Palaevropejci, ki so avtohtoni in sorodni z Etrusko-Reti, Liguro-Pikti, Ibero-Baski, Predgrki(1), Staroprednjeazijci (Kari, Liki, Predhetiti, Kavkazijci, Alamiti, Sumerci, Mitanijci) ter Hamiti, izvzemshi Semite. (b) Doseljeni centralnoindoevropejci Iliri(1) , Veneti(1) in Mesapijci(1) . (c) Satem-indoevropski Albanci in kentum-indoevropski Itali; in slednjich v juzhni Italiji Grki iz Grchije in Gali ter Slovani na vzhodnem Jadranu.

[Op.(1): Kjer se je avtohtona plast ohranila le v doseljenih Indoevropejcih, jo oznachuje Oshtir s pred–, torej Prediliri itd.; cheprav je dotlej predindoevropsko plast na vzhodnem Jadranu imenoval kar Ilire, centralnoindoevropsko plast pa Trake.]

Na zhalost Oshtir te stratifikacije chasovno ne opredeljuje dolochneje, zato imamo kar precej tezhav pri spremljanju in sprejemanju njegovega razmishljanja, saj je ochitno, da je razpon dogajanj lahko zelo razlichen, tudi za nekaj tisochletij. Toda kljub temu je njegovo razmishljanje izredno pouchno in koristno, tudi che ga bo potrebno v (pra)zgodovinskih okvirih reinterpretirati.

Oshtir nas uvede z nashtevanjem razlichnih zapisov imena Iapodes, ‘Ιάποδες, Iapydes, ‘Ιάπυδες, med Istro in reko Uno so Iliri, pomeshani z Galci; deblo *japud, *japod nahajamo tudi v Italiji, in sicer v *Iapudiskom > Iapuzkum numen na iguvinskih tablah ter v Apuli(a) ob gori Garganus v jugovzhodni Italiji. Zachetni j-  v *japu/od > Apuli je izginil: bodisi chez grshki *Apod, *Apud v juzhnoitalski Veliki Grchiji, che je tu she prehajal j>h, bodisi verjetneje chez etrushki *Apud, *Apod – v etrushchini odpada zachetni j, npr. latinsko Iuno > etrushko uni itd., – in sicer na poti iz jugovzhodne Italije prek etrushke Kampanije v Rim. Prehod d>l v *japud, *japod >Apuli je ali latinsko (dialektichno?) kakor v dacruma>lacrima ali pa zhe prediliromesapijsko kakor npr. Dasimos<>Lasimos itd.;  to iz drugih paleoevropskih dialektov, tudi predilirotrashke zglede, obshirno obravnava v drugi razpravi (Vorindogerm. Metallnamen in Alteuropa, Arh. arbanas. IV).

Ne moremo se izogniti prikazu podrobnejshega Oshtirjevega jezikoslovnega razchlenjevanja, cheprav se bo to marsikomu zdelo duhamorno in razvlecheno, toda v resnici je potrebno, da vidimo, kako zahtevna so ta prodiranja v stanje davnih jezikov.

Recimo, Oshtirja zanima, kako se je izgubil j-, to se formalizirano zapishe  j- > 0, kar je vsebovano v primeru *japud, *japod > Apuli. Po njegovem je to zhe predmesapijski pojav, k temu je mogoche dodati iz paleoevropshchine predkimrijski primer iach <> (kk < k <> k), predgrshko akos itd., torej ni izkljuchena sorodnost med *(j)apud, *(j)apod v imenu Iapuzkum in Apuli ter *[(j)a]poid v Poediculi = Peuketioiv apulijskem grichevju (Le Murgie) juzhno od reke Aufidus. K izpadu zachetnega samoglasnika a- v *(j)apu/od > *poid velja primerjati predmesapijskoilirski Apenestai <> Penestai, Aloufoi <> Lopsi, Avendone <> Ouendon, kolikor a- ni a-prefiks.

Kar pa se tiche u/o v *japo/ud > Iapuzkum, Apuli <> Poediculi, je primerljivo s prediliromesapijskim Calucones (< *caluca : *calanca »burrone; prepad, globel«) v Alpah <> Kaloikinoi v Iliriji; Monetion <> Moentinoi (che ne *Monet-) v Iliriji; Onaion <> Oineus – poleg *aun, *oun v Una – v Iliriji; morebiti semkaj sodi tudi u <> ui v ilirskem Muccurum <> Mouikouron.

Che obstaja vez med  *(j)apod v Iapo/udes, Iapuzkum, Apuli in *[(j)a]poid v Poediculi – ki jih prishtevajo k ilirskim Poidikoi ob izlivu Murice v Muro na meji med Norikom in Panonijo – se da morebiti s precejshnjo verjetnostjo dognati tudi prvotni pomen debla *(ja)po(i)d.  Spricho naziva Peuketioi za rimsko Poediculi ni nemogocha domneva, da je *poid v Poediculi = grshko peuke »pin maritime; morski bor« v Peuketioi. S tem *poid »grshko peuke; bor« je s prehodom oi <> a identichen ligurskemu *pad v padi »Kiefern; borovje« –  Plinij 3, 122: »...quoniam circum fontem (sc. Padi) arbor multa sit picea, quales Gallice vocentur padi...« (»...ker je zhe okoli izvira [namrech Pada] veliko dreves bora, ki jim galsko pravijo padi...«) – izraz »Gallice« oznachuje le »v jezikih Galije«, kjer pa se je poleg galshchine govorilo na jugu tudi iberoakvitanski in ligurski.

K razjasnitvi prehoda oi <> a pa tole: v Poediculi »Peuketioi« <> padi »bor« primerjaj deloma oi <> o/u v Poediculi : Iapo/udes itd., deloma o/u<> a v liguropredvenetsko Bodegkos <> (b <> p) Padus »Po; reka Pad« (sorodno z etrushkim pute »Quelle, Fluss; izvir, reka« > latinsko puteus itd.).

Mesto Abdera z r-formantom praoblike *jap[ax]dar > *jabdar > Abderaa:e je ali grshko narechni a > e, ki odrazha maloazijsko-etrushchansko a <> e, ali pa je zhe predgrshkega izvora – gre pa za podaljshan *jabd »abietineae« z -l- v predslovanskem *jabdla > jedla (lat. ebulus »Holunder; bezeg«, zaradi dozdevnega nastanka iz krvi padlih vojshchakov, k predgrshkemu abantes nekroi in alibantes; k *l[i]b »nekros; truplo«) »elate; abies; Tanne; jelka, hoja« prek ja > je na slovanskih tleh, ter s slovanskim bd > d kakor v ebdomos > sedьmъ ipd. Seveda se dá izvajati slovansko jedla tudi iz *jebdla s poznanim mediteranskim a <> e, s tem velja primerjati poleg predslovanskega Danapris, Danastris : Dъnepr, Dъnestr predvsem etrushchansko clan : clenar, maloazijsko atli : etli itd. Praoblika *jebdl se opira predvsem na predbaltsko *jebdlje > *edle v staropruskem addle, litavskem egle, letonskem egle »Tanne; jelka«.

Kakor se je ob gori Garganus prvotno pojavilo ime Apuli iz *(j)apod »peuke; bor, pinija« in se nato razshirilo na celotno Apulijo oziroma na Mesapijo in Japigijo – Messapia Appulia; Iapygia autem est, quae nunc Apulia appellatur – prav tako se je najbrzh tudi ime predmesapijskoilirskega naroda Iapuges, Iepuges raztegnilo ne le na kalabrijski polotok od mesta Tarentum do kraja Brundisium, ampak na célo jugovzhodno Italijo od mesta Metapontum, celo od kraja Thurii oziroma Kroton do gore Garganus. Iapug, ohranjeno tudi v iapuks »severozahodni veter iz Kalabrije«, vezhejo z Iapud, Iapod, tako da se glasi koren *jap- in da je -od- oziroma -ug- le priponska podaljshava.

H korenu *jap »abietineae« v Iapodes, Iapudes, Iapuges itd. s preglasom a <> u  kakor etrushchansko afle <> ufle; simpleks *jup(p) tichi morebiti v *alpskoromanskem > valtellinskem güp, gup, tessinskem zhüp, gip, gub, wallisanskem zhup, engadinskem gok »Alpensrose; slech, ravsh«... (str. 91).

Toda Oshtir she vedno misli na jug, ko ime prvotno pach kalabrijskih Iapuges po *jap »abientinae« podkrepi she z naslednjimi okolishchinami: (a) Kalabrija je bila v starem veku gozdnata in pechke njenih pinij so uzhivale velik sloves; (b) ime kalabrijskih Sal(l)entini se tezhko lochi od predlatinskega saltus »gebirgiger, waldiger Landstrich; gorska, gozdna pokrajina«, (a <> i) Sila »ein Waldland; gozdna dezhela«, silva »Wald; gozd« itd. (c) Slednjich sodi ime severnokalabrijskih Messapioi k predlatinskemu sa(p)inus »Art Tanne oder Fichte; vrsta jelke, hoje ali smreke«. (Prehod predgrshkega *juph < ufear je po Oshtirju podoben predslovanskemu ьmela »Mistel; omela« (i <> a), predlitavsko amalas k predjugoslovanskemu *[ь]molik »pinus peuce« (l <> r) omora »Fichte; smreka«.) Ime Mesapijcev se je razshirilo na Sal(l)entince, Kalabrijce, Peucence = Poediculi, Daune in Apulijce. Poleg tega so Mesapijce deloma istovetili z Japigi.

Pri Ebesos Oshtir navaja, da je glasoslovno spricho b <> bh identichno predgrshkemu Efesos, che spominja zhenski spol mesta Efesos na feminina imena drevja in che je Samorna “Efesos” = Smirna sorodno s predslovanskim *(s)smark, *(s)smerk, *(s)smirk > smoьrk, smeьrk »Fichte, Tanne, Wacholder, Zeder; smreka, jelka, hoja, brin, cedra«, smerkъ. Tudi Amorges “Efesos”, Ephesos morebiti iz *Amorg, kakor tudi Elloi : Seloi iz *samorg (g <> k) predslovansko smeьrk, smoьrk. Najslavnejshi boginji mesta Efesos, Artemis Efesia, je bila posvechena cipresa, ki je iglasto drevo, podobno kakor »abietieae«, pri tem prvotni pomen kiparissos, cupressus, dasi spominja  ef- zaradi chebele na efeshkih novcih (chebela je bila sveta zhival efeshke Artemis) prek bh <> b na predgrshki plural *[e]br »chebele« ter z e <> a in b <> p na predlatinsko apis »chebela«. Sicer pa je najverjetneje Amorge “Efesos” z u <> a identichno s predslovanskim *(a)mar »abietineae« v srbshchini-hrvashchini omora »Fichte; smreka«, jugoslovansko molik.

Z izpadom zachetnega (j)a- v *[(j)a]bar primerljivo s paleoevropskim *baru »Wald von abietineae« (alpsko in subalpsko *bora, *borra »legno rotondo, pedale; okrogel les, deblo, steblo«, npr. v narechju livinallunga boreshk »bosco di conifere; iglichasti gozd«; semkaj tudi predskitsko Borouskoi »Volk in Sarmatien neben den Abijoi, Bewohner der Hylaia...«, Boruskoi) (str. 93), pragermansko *baru, praslovansko borъ, grshko barues “dendra”.

Oshtir pa nam zna pripraviti tudi presenechenje, npr. ko naenkrat pravi, da so se kalabrijski Mesapi prvotno morda imenovali tudi *Atabi, che izhaja veter Calaber atabulus iz narodnega imena *Atabu(lu)s (kakor grshki iapuks < Iapuks); o tem vetru poje Horacij (Sat. I 5, 78), pri tem je samoglasnik a- v atabulus ali predpona ali sodi h korenu in je v Thebae : (Me)tabon odpadel. Prav ta Oshtirjev vlozhek nas opogumlja, da njegovo delo ustvarjalno nadgrajujemo in reinterpretiramo v skladu najnovejshih dognanj, saj nam odpira drugachne mozhnosti razlage.

Oshtir opominja, da je na Balkanu vech gora z imenom Messapion, v Bojotiji, na Evboji in v Pajoniji; poleg tega ob uposhtevanju p<>b she Messaba »mesto v Kariji«, Messapeai »kraj v Lakoniji«, Messapia = Boiotia, Messapioi v Lokridi, Metapa »kraj v Ajtoliji, Metapioi v Elidi, Metapontis = Sime in slednjich na Kreti potok Messapios iz *ssap »abietinieae« kakor borъ > ruski potok Borovenka; ravno tako morebiti reka Bradanus pri Metapontu; Messapos je tudi ime Pozeidonu (?) in njegovima sinovoma (Bojochan, Etrushchan) in na bojotski gori Messapion lezhi eno izmed najznamenitejshih svetishch Pozejdonu. Oshtir meni, da je mogoche *Messap(i)os = Pozejdon razlagati iz *ssap »abietineae«, in te so, zlasti elate »jelke, hoje«,  posvechene Pozejdonu, chigar priimek Asfal(e)ios iz asfales »ferme; trd, chvrst, krepek« + asphal »abietineae« < ss[a x]p , prim. asfaltos »*abietineae« > *pix > bitume, asphalte; smola«.

Thob(h) > predslovansko topol »popupus alba = lat. albarus« : asfodelos »albucus« : alfos : afuo »ętre ou devenir blanc; biti ali postati bel«; *asp »albus« tudi predslovansko *as (< aps) > as, os »Silber pappel, Zitterpappel, Espe; topol, jagned, trepetlika, osika«, predstarovisokonemshko aspa »Espe; osika, trepetlika«, predbaltsko *apsa, apse, s *kar »niger; chrn, temen« je sestavljeno predslovansko osokor »Schwarzpappel; chrni topol«.

 

Che povzamemo: Oshtir se je v prvem delu svoje razprave za izvajanje imena japodo-japigijskega Metaponta: Thebe, Thebae, Metabon, Metapontion (: Messapioi) : Alubas (: Iapudes, Iapuges) osredotochil na *thap »abietineae« ter prek zapletenega lingvistichnega postopka prishel prek predromanskega *sappo <> na predslovanski elovьćъ »Wacholder; brin«, *elaw, *welawij; predgrshko elate »sapin; smreka, jelka«, kar pa ne spada k novovisokonemshkemu Linde, ki iz *limth gre k predkimrijskemu llwyf (m<>ph), predslovansko lipa (str. 101).

Med obsezhno obravnavo prefiksa m(a)x- v Metabon, Messapioi itd. je vech zanimivih povezav z etrushchino ter drugimi paleoevropskimi jeziki, toda znachilno se mi zdi naslednje: predslovansko mesto »Ort, Stadt« iz *megst, kar omogocha primerjavo z etrushkim methl »populus«, ki ga zraven navaja tudi Oshtir, a ne vzporeja; prav tako je *meg- najti v grshkem megaro »large imposing building, mansion; velika imenitna zgradba, grashchina« (109).

Malo pred tem beremo predgermansko *meluk »nemshko Milch«, predslovansko melko, predlatinsko melca (alpin *malga »Alpenwirtschaft«) < *melk : predlatinsko *lak najdemo v de-licus (str. 108), kar potrjuje praobliko, kajti kaj bi bilo bolj osnovnega za chloveka, kakor je mleko, bodisi da je to materino mleko – prva hrana novorojenchka, ali mleko molznic. Si je mogoche misliti, da bi za to zhivljenjsko pomembno hranivo neko ljudstvo ne imelo imena? In kljub temu naj bi si Slovani to izposodili pri drugih ljudstvih... Chesa bolj nemogochega si ni misliti!

Ali pa predslovansko modrъ »blau« < *madr »Waid, Färbepflanze; oblajst, Isatis tinctoria« (kakor vornъ »Rabe > schwarz; vran, krokar, vranje chrn«), tudi madrua »prunelles, creques« morda kakor liveo > sliva; predlatinsko *widr > vitrum »Waid : blau« (str. 109). Cheprav Oshtir tega ne vzporeja, pa se mi zdi smiselno prikljuchiti predslovansko moder[b]njь »Lärche; macesen« (str. 109), ker v naseljih Modreje, Modrejce in Bacha pri Modreju na obeh straneh jezera pri Mosti na Sochi oz. ob Bachi ishchejo etimologijo zunaj slovenshchine, mislim pa, da nam omogocha moder[b]njь »Lärche; macesen« lepo razlago.

Predslovansko Mokoshь »malakia; mehkuzhnost« : -koshь »Wollust; naslada, poltenost«, predlitavsko kekshe »Hure; vlachuga«; (op. L.V.: Janezhichev slovar – mokosh(zh), makosh, kosec »Ralle«; Pletershnikov slovar – mok(r)ozh »der Regenwind; (Janezhich) mokrec, mokozh«; mokosh, mlakosh = »das Rohrhuhn “gallinula”, liska, tukalica«).

Oshtir povezuje tudi navidez zelo oddaljena imena, predgrshko mormunos (n<>l/r) mormuros, mormulos »vrsta morskih rib« : (m-n<b-nterebinthos>terminthos,  predslovansko ryba »Fisch«; egipchansko rm, baskovsko arrain preko n<m? Zraven she murm[n]e »vrsta rib«, murmillo »gladiator, ki mu na vrhu chelade shtrli riba« (str. 110).

Ali celo predlitavsko mo[t]muo »Scheitel; teme« : predslovansko teme preko m-n<p-n : (t<>-) predlatinsko apex »Spitze; ost» (egipchansko tp »Kopf; glava») (str. 111).

Etrushchansko mursh »urna« < *murcen (kakor Felsina<felcna) : predlatinsko urceus, urhe (-<>n) ur[c]na (-<>k) predslovansko kъrk, kъrg (str. 112).

Prav na koncu pa se Oshtir bezhno zaustavi na veverici, ki jo Mario Alinei shteje kot enega od pomembnih imen zhivali za dokazovanje slovanske kamenodobne naseljenosti v Vzhodnih Alpah. Takole Oshtir: predlatinsko mustella »Wiesel < *muksterla »nevestъka = Wiesel; podlasica« : gr. kester “neanias”. K razvoju »jung; mlad > Braut; nevesta > Wiesel; podlasica« primerjati obravnavo v delu Falk-Torpa (str. 113).

Nadvse nenavadno kratek je Oshirjev povzetek v nemshchini k obshirni jezikoslovni obravnavi Japodov, pri chemer se je osredotochil na etnikone: »Iap-odes aus *xB- : *t/ssāxB-  »abietineae«; wozu mit m(āx)- Präfix auch Με-σσάπιοι.« (»Iap-odes iz *xB- : *t/ssāxB-   »abietineae«; k temu s  predpono m(āx)-  tudi Με-σσάπιοι .«)

*

Kaj smo bistvenega zvedeli iz Oshtirjeve razprave? Po mojem mnenju to, kar smo od njega kot alarodista prichakovali: da naj bi indoevropski jeziki prevzeli lep del besed od predindoevropskih, staroevropskih, megalitskih ljudstev. Gradivo za podrobnejsho analizo je nabral z zavidljivo vztrajnostjo in erudicijo, vendar pa se nam vseeno vzbuja dvom, ali spricho izredno majhnega shtevila ohranjenih japodskih, ilirskih besed lahko postavljamo verodostojne sklepe. Oshtir se tega zaveda in, kot smo spotoma opazili, to vechkrat nakazhe, tudi z izrecnim »morda, morebiti«...

Najvazhnejshe pa se zdi to, da je mogoche tudi to delo z ustrezno interpretacijo priblizhati sodobni teoriji kontinuitete. Njegove razchlembe predindoevropskih jezikov, ko je  uspel vzpostaviti lingvistichne odnose z indoevropskimi jeziki, lahko razumemo tudi drugache, da gre v resnici za prajezik(e) v Evropi, ki so ga govorila takrat in she danes tod prebivajocha ljudstva, a se je v pet do deset tisoch letih nujno moral spreminjati. Zakaj tako velik razpon pet do deset tisoch let? Tradicionalni jezikoslovec Devoto npr. postavlja indoevropske jezike v tretje tisochletje pr.n.sht. – tj. bronasta doba, medtem ko eden od tvorcev teorije kontinuitete Mario Alinei govori o lahko celo koncu paleolitika ali zachetku neolitika – to pa je deset tisoch let pr.n.sht.

Che je Oshtirjeva rekonstrukcija »Iap-odes iz *xB- : *t/ssāxB- »abietineae«; k temu s predpono m(āx)-  tudi Με-σσάπιοι«, predstavljata osnovi *xB- : *t/ssāxB- ter m(āx)-  vzorca za evropski prajezik, in dovoljujem si rechi, da ju je potrebno obravnavati, poleg Oshtirjevega nachina, tudi v smislu teorije kontinuitete, kar pomeni, da bi bili v takem primeru praslovanski besedi; (1) che izhajamo iz predpostavke, da ta evropski prajezik ni bil en sam, ampak jih je bilo vech, bi se tu omejili le na praslovanski (v Oshtirjevem izrazoslovju: predslovanski, kar seveda ni povsem isto kakor praslovanski, saj sam Oshtir opozarja v eseju Predslovansko *sebьrъ »zadrugar« (Etnolog, IV, 1930-31, str. 2): »Zatorej pomeni “pred-” npr. v “predslovanski” itd. dvoje: (A) predslovansko = ilirotrashko, npr. indoevropsko *ghans > ilirotrashko *g(h)ans > slovansko gosь »Gans«; (B) predslovansko = staroevropsko (seveda po ilirotrashkem posredovanju) npr. etrushchansko *ablon »Apfel« = staroevropsko *ab(ax)l v slovanshchini ablan, germansko *apl itd. Razlichne od teh reliktov so izposojenke kakor letonsko erms »Affe« iz etrushkega arimos; poleg tega  je mnogokrat nemogoche dolochiti, ali je slovanska, z ilirotrashkim korelatom prekrivajocha se beseda, ilirotrashki relikt  na praslovanskem teritoriju ali poznejsha izposojenka od sosednjih kulturno vishje stojechih Ilirotrakov, kar velja npr. za bersky »Pfirsich« iz latinskega persica z ilirskim p>b in z ilirsko femin. konchnico u namesto latinske a.«;  ali (2) che je Oshtirjeva predpostavka o neindoevropskem prajeziku in predslovanshchini tochna, kakshne so relacije s Sergijem in Semeranom.

 

 

(1) Prva predpostavka: praslovanshchina je bila eden od prajezikov v Evropi, skladno s teorijo kontinuitete, Iliri(-Traki) so bili Praslovani oz. so tvorili le neslovansko vrhnjo, vodilno, elitno plast, ki je vladala Slovanom, kot pravi teorija kontinuitete.

 

(2) Druga predpostavka: Oshtir je imel prav – kakshne so potem relacije do Sergijeve teze o latinshchini kot sinteze jezika staroselcev in praslovanshchine na tleh Italije ter do Semeranove teze o mochnih semitskih (izhajajoch iz akadshchine) sledovih v Evropi, pri chemer je treba opozoriti, da Oshtir izrecno in vechkrat poudarja, da izkljuchuje Semite v kontekstu Predindoevropejcev ter uposhteva le Hamite!

Preden se lotimo odgovorov, si poglejmo she nekatera od Oshtirjevih razmishljanj.

Sem sodi, po mojem mnenju zelo pomembna, pravkar omenjena razprava Predslovansko *sebьrъ »zadrugar« (Etnolog, IV, 1930-31) in spet se moram bralcu opravichiti, da bom navedel nekaj Oshtirjevih zapletenih jezikovnih transformacij, toda to moram nujno storiti, da bi pokazal, kako zahtevno je to delo in da jih ni stresal iz rokava.

Zachne z navajanjem, da v velikorushchini nahajamo sjabrъ, sjaberъ, sjaborъ, sjabra in narechno preko sj>sh tudi shaberъ, shabra »Nachbar, Kamerad, Genosse, Bekannter, Freund; Bauer, der ein Stück Ackerland bearbeitet und in der Versammlung des Mirъ Stimme hat; sosed, tovarish, drug, znanec, prijatelj; kmet, del polja obdelovan s soglasjem skupnosti; iz drugih ruskih narechij she beloruski sjabrъ, sjabrukъ »Verwandter, Bruder, Genosse, Teilnehmer an einer Arbeit; sorodnik, brat; tovarish, udelezhenec pri nekem delu«, maloruski sjabra »Gemain deackerland; skupno polje«, sjabri »die auf sjabra Anbauenden; na sjabra pridelano«, sjabro »Nachbar; sosed«. S prehodom ja>je pred palatali, pri-sebritь sja, iz chesar z metatezo malorusko pryserbyty sha »priviti se, prilizovati se«, belorusko sebrь »tovarish, daljni sorodnik«. Iz staroruskih listin  sabry na 12. str., ohranjeno v listini iz 14. st. Ruska literatura navaja tudi narechne izraze sibra s sja>sji preko *s’. Poljsko siabr »Gefährte, Gesellschafter, Mitbruder, Genosse; drug, druzhabnik, pobratim, tovarish« je najbrzh iz rushchine, ker se je razvil ruski ja iz e, ki bi v poljshchini preshel v nosni a ali e. Grki so si izposodili iz juzhne slovanshchine sembros v Patrasu, pomen »georgos...; kmet« se zelo priblizhuje smislu ruskih besed, medtem ko v Epiru, Tesaliji, na otokih Krfu, Leukasu in Kefaloniji ter na Peloponezu sempros, sumpros »spolovinar, polkmet«, sempra, sempria »spolovinarstvo, druzhabnishtvo«, ksesempreio »razdreti druzhabnishtvo« (str. 2). To je morda ohranjeno tudi v Sember, Semberija »del nahije pri Zvorniku«, Seberovo, Seberovac, izrazi so povzeti iz starih listin. Iz prvotnega juzhnoslovanskega *seb(ь)rъ »polzakupnik, zadrugar«, se je razvil srbski-hrvashki sebrь, sebri »zakupnik, seljak« v listinah iz 14. st., danes sebar oz. srebar, sreber pomeni danes »plebejus, rusticus; puchanin, kmet, seljak, tezhak, podlozhnik vlasteoski«, vendar ne »rab; rob suzhenj«.

Romuni so prevzeli simbra »societas, communio, commercium«, od njih pa Madzhari cimbora »consortium, pactio, partitio«, kar Madzhari izvajajo kot romunski simbra iz grshkega sumbola »trgovska pogodba«, Mikloshich pa vztraja, da so jo dobili od Slovanov. Spricho srbskega-hrvashkega sebar in ruskega sjaber itd. je najbrzh mogoche izhajati iz praslovanskega *sebьrъ iz *senbir v sjaberъ (str. 3).

 

 

(1)Prav glede odnosa med slovanshchino in finshchino je pomembno navesti, da ni skoraj nobene finske izposojenke iz baltshchine, ki bi bila izposojena iz slovanshchine (str. 8).

(2)Poleg tega ni nobene praslovanske izposojenke iz romunshchine (str. 9).

(3)Oshtir vseskozi dokazuje, da obstaja veliko sorodnosti med trashchino in praslovanshchino.To je zelo pomembno, ko govorimo o teoriji kontinuitete, ki zagovarja tezo, da so bili Slovani na Balkanu zhe najmanj v neolitiku in so se od tam shirili na sever.

 

 

Litavsko sebras in letishko sebrs se shteje za izposojenki iz belorushchine, nasploh so finske izposojenke iz baltshchine starejshe kakor germanske besede v finshchini, saj naj bi prishli Finci v stik z Germani shele v 1. st. pr.n.sht. Oshtir polemizira z Mikloshichem, ki ima sjabrъ za izposojenko iz finshchine in dokazuje prav nasprotno, tudi se upira Rozwadowskemu, ki besedo izvaja iz germanshchine, ter oporeka madzharskim etimologom, da je njen pravi izvor grshchina in se je preko romunshchine razshirila drugam. Ker Oshtir meni, da je slovanski *sebьrъ najbrzh soroden s trashkim ziburthides in je torej obstoj te besede zagotovljen dolgo pred pojavom romunshchine (str. 9).

K temu velja dodati navedbo, da obstaja she druga mozhnost, kako je prishla beseda menih k Slovanom; to obichajno pojasnjujejo z nemshkim posredovanjem, Oshtir pa ne izkljuchuje, da je grshko-latinsko *monak(h)os, *monak(h)us preshlo prek a>i v slovanski mъnichъ kot posledica trashkega posredovanja v prvi dobi pokristjanjevanja severnega Balkana okoli 4. st.n.sht., saj bi po novovisokonemshki poti nastal slovanski mъnьchъ (str. 13). To je le eden od mnogih primerov, kako lahkotno so (ali she) jezikoslovci pripisovali germanski izvor slovanskim besedam, ne da bi kritichno uposhtevali, da gre za ogromno skupnih osnov. Zgolj en primer.

 

 

Oshtir razlaga, da so pri Iliro-Trachanih uporabljali tudi proso za varjenje piva, zato brutos iz *bharsut preko *barut > *brutrs>r in aru>ru, slovansko bъrъ (iz *bhoru) »vrsta prosa« (str. 16). Po drugi strani pa se italijanski etimologi (ZIN) za birra »pivo«, nemshko Bier, sprashujejo ali je to mogoche izvajati (?) iz latinskega  bibere »piti«.

Naj se povrnemo k trashkemu ziburthides, kar stari viri glosirajo kot »legitimni, zakonski ali pravi (v nasprotju z Netrachani)« ali »sorodni«, torej »k isti druzhini  ali iz te nastali zadrugi (=veliki druzhini) oziroma bratstvu in dalje plemenu pripadajochi«, in s tem »plemeniti« (str. 17). Vse te pomene najdemo vsaj deloma tudi pri *sebьrъ: »brat, tovarish, drug, druzhabnik itd.«. Che je pri ziburthides le s »plemeniti«, tedaj tudi to ni nezdruzhljivo z »druzhina>zadruga>bratstvo>pleme«. K temu pomenskemu prehodu plemenit iz plemen »pleme« in to iz *pled »ploditi« lahko primerjamo cheshko shlechta (Geschlecht>Adel; plemstvo), slovansko zhlahta>zhlahten »plemenit«. Zatorej je mogoche spojiti pojem »zadruzhnishtva«, ki tichi najbrzh v slovanskem *sebьra »Arbeitsgenossenschaft; delovna zadruga« (ker je zadruga opravljala predvsem poljedelska dela, ni chudno, da pomeni danes srbski in hrvashki sebar »tezhak ipd.«), s pojmom »plemenitashtva« v trashkem ziburthides; skupno izhodishche je na krvnem sorodstvu temeljecha druzhina > zadruga > bratstvo > pleme, od koder plemenit (str. 18).

 

Oshtir obravnava tudi sorodna bozhanstva med Traki in Slovani, npr. edini predtrashki Zeus Keraunos je po njegovem mnenju le *Perun = predslovansko *Perynъ (uo<> kakor etrushchansko ufle : aufle, predtrashko Arrolos : Araulos itd.), bog groma, v Bolgariji Perin planina in v perunika »Schwertlilie; perunika, plutnik« (str. 21).

Oshtir sklepa, da iz vsega obravnavanega sledi predslovansko sebьra »zadruga«, sebьrъ »zadruzhnik, zadrugar ali slichno«, nadalje morebiti (che ne iz rushchine) predbaltsko *se(n)b(i)r, *sa(n)b(i)r ter predtrashko *senbir »zadruzhnik > *soplemenjak > gnesios«. Pravi pomen te skupine je zhe spricho tega tezhko dolochiti, ker ne vemo, ali je ta beseda  v baltoslovanski-trashchini indoevropska ali predindoevropska = staroevropska. V prvem primeru sta dve mozhnosti: ali je baltoslovanska beseda sorodna s trashko ali so jo Baltoslovani prevzeli od pred Baltoslovani doseljenih Trachanov, ki so se z njimi pomeshali. V slednjem primeru zadostuje skupna praoblika *senbir, ki dá v trashchini *se(n)b(i)r, *sa(n)b(i)r, od koder naprej *ziber, *zibur in s prehodom iz trashchine prek baltoslovanshchine v slovanshchino *sebьrъ ter morda litavsko-letonsko *sebr, *sabr, sanb(u)r (str. 21). Oshtir skratka domneva, da je rekonstruirani pomen »zadruga« = velika druzhina« zgornjih besed nastal iz izraza za »familia«, cheprav je mogoche zadruzhnishtvo tudi na drugi podlagi. Druzhino tvorijo chlani, ki imajo v patriarhatu istega ocheta ali v matriarhatu isto mater. Tako je grshko fratria  prvotno sestavljena iz potomcev istega ocheta, pach pa je v predgrshki dobi vladal matriarhat, ki je izpodrinil indoevropski  frater, frator »brat > chlan bratstva« in ga nadomestil z adelfos »brat« = staroindijsko sagarbhyas »co-uterrinus«. Chlani zadruge, v kateri ostanejo sinovi tudi po ozhenitvi v skupnem gospodarstvu, zhive pod enim krovom, »sinoikoi«. Che je »zadruga« = »chlanstvo po istih starshih«, tedaj slovansko *sebьrъa iz indoevropskega *sem-bher (oziroma s prevojem sem-bhor in z redukcijo *sem-bhr) »istih« = enih = skupnih starshev. Indoevropsko *bher »nesti > nositi > roditi > mati > starshi (tudi oche)« lahko primerjamo z novovisokonemshko ge-bären, gotsko ber-us-jos »Eltern«, albansko bir »sin« in gotsko baur »sin« iz indoevropskega  * bher, * bhor. Za pojasnitev * »eden« (=isti), skupaj, s/z« primerjamo keltsko *sin < *sem, *som > baltsko *san v litavshchini san, letshchini suo, slovansko so > srbsko-hrvashko su, slovansko *sem-bhir > *sebьrъ po Oshtirju ne omogocha zanesljivega razvoja in zato misli, da je najbolje izhajati iz trashkega, indoevropskega  *semb[h]ir > *seb(i)r, *sab(i)r, od koder ne le slovansko *sebьrъ in trashko *ziber, *zibir, ampak tudi baltsko *sebr, sabr, celo finsko *sebr > seur (str. 22).

 

No, sedaj pa pridemo do Oshtirjeve poante, da so Baltoslovani na ozemlju med Karpati in Baltikom doseljenci (podchrtal K. O.), in ker so se doselili (podchrtal K. O.) tja tudi pred njimi na istih tleh bivajochi Ilirotraki, moramo slednjich rachunati z mozhnostjo, da je slovansko *sebьrъ = baltsko *se(n)br, *sa(n)br = finsko *sebr >* seur sicer ilirotrashki relikt, ki mu ustreza trashko *zibir > *ziber, zibur, da pa prailirotrashki *senbir ni indoevropskega, ampak neindoevropskega, tj. staroevropskega izvora. Che she uposhtevamo, da se pojem * sebьrъ v mnogochem prekriva z izrazom drugъ »alter, alius, Genosse« in da se razvija tudi pojem »zadruga« iz izraza »drugi, alter, alius«, k temu slovansko drugъ »anderer, alius; Genosse, Freund« > druzhina (tudi »Heeresabteilung; vojashki oddelek« kakor v sorodnem starovisokonemshkem trucht »Kriegerschar; vojashko krdelo« > truhtin »Kriegsherr, Fürst; vojskovodja« je morebiti ta pomenski prehod tudi v trashkem ziburthides) in iz drugъ nastane srbsko-hrvashko zadruga »velika druzhina«. Konchno naj se opremo she na finski sinonim toinen (mies) »ein zweiter (Mann); drugi mozh« za *sebr > seur, tedaj smemo izvajati celo iz staroevropskega *senb(h)ir »alter, alius«, ki je ohranjen v etrushchini! (podchrtal L.V.) (str. 22).

 

 

Oshtirju se zdi primerno zacheti razlago z etrushchanskimi shtevniki:

 

maχ      “1”    śa      “6”                      

zal       “2”    cezp    “7”   

thu       “3”    śemf    “8”   

huth     “4”    ceanuth         “9”   

ci         “5”           

 

To povzema po Cortsenu (Etruskische Standes- und Beamtentitel 140). Od izbire shtevnikov je odvisen pomen etrushkega *tsemp(h)ir »alter, alius«. (Bolj zaradi zanimivosti naj omenimo, da je Oshtir tu primerjal etrushko-preditalski *thuishsh, theishsh »1000« s predslovanskim tysetja, tisetja.)

Oshtir je prerpichan, da zgornji vrstni red shtevnikov med drugim potrjuje tudi etimologija, in to podrobneje utemeljuje (str. 24), npr.:

maχ “1” spricho etrushchansko-predgrshkega > latinskega maccus “sim-plex = ein-fältig”, *o-m[a]c > oncia, uncia »ein Teil eines As«; makk(h) < mat-k(h), (m<>b), baskovsko bat “1” = predgrshko *bat-il »primus« > basileus; predkretsko *i-pt > itton en (str. 24) itd.

 

Tako lahko Oshtir preide k sklepu, da je etrushchansko *zp(h)ir,*zp(h)il v *ce-zpil »quinque (et) alterum« > cezp “7” in v *śem-zphil “sex (et) alterum” > śemf “8” ter xo-sfer »oktober« nastalo iz praetrushchanskega  *zenp(h)ir, zenp(h)il »alter; blizhnji«, to se pokriva s predtrashkim *zibir (> *ziber, *zibir) iz *dzenb(h)ir »alter«; torej bi bil trashki z poleg s v slovanshchini *sebьrъ zhe staroevropska alternacija. Sicer pa je najbrzh tudi v etrushchini sami *tsenp(h)ir > *zenp[i]r »alter« v rimskem, prvotno etrushkem gentiliciju Sempronius s priimkom Atratinus. Spricho dvojezichnosti v pasu med Etrurijo in italskimi narechji, ki meje z etrushkim jezikovnim ozemljem, srechujemo dvojezichna imena npr. Iuventii s priimkom Thalna (etrushko *t(h)al »juvenis; mlad, mladenich, mladenka, mladezh«); ta so nastajala, kot je npr. znano Q. Scriboniusziχu = Scribonius; pisar.

Torej: etrushchansko *zen-p(h)ir »alter; blizhnji« = predtrashko *zenb(h)ir > *ziber, *zibur = predslovansko *sebьrъa > »zadrugar, zadruga« je sestavljeno iz: (1)  *tsen <> *dzen “2”, ki je ohranjeno v etrushchanskem *tson »zweiter; drugi« v sestavljenki fer-su > lat. per-son-a »*Mann + zweiter > Rolle, Karakter einer Person, Maske des Schauspielers itd.; *dvojnik, znachaj osebe, igralska maska« = baskovsko zun »zweiter«, in ga predpostavljamo v *dzen > *dze predgrshkega Ze-th-os. (2) Drugi del *-b(h)it : *-p(h)ir, *-p(h)il se ponavlja v etrushkem *thu-p(h)l-th »dvanajst,12=10+2«.

Predslovanski * sebьrъ »chlan velike druzhine« je nastal kot staroevropski relikt, povezan s predtrashkim ziburthides “gnesioi” ter prikljuchen na etrushchanski *zenpir »blizhnji«, izpeljivo iz ce-zp “5+2”, śem-[z]f  “6+2”, Xo-sfer (beri *śósfr) “6+2” > oktober (iz octo=osem) ter iz Sempronius Atratinus (: ater »alter; blizhnji«) (str. 27).               

Kljub Oshtirjevi strogo znanstveni temeljitosti v jezikoslovnem smislu, ki je nadvse dragocena, nam spet ne more ponuditi kaj vech jasnosti glede izvora Praslovanov. Ker jih postavlja na iliro-trashko starejsho etnichno plast, ki ji pripisuje vishjo kulturo,  a obenem ima tako Ilirotrake kakor Praslovane za Indoevropejce, se vselej znova vrachamo k vprashanju, od kod pa so prishli ti indoevropski Praslovani, saj so morali pred tem pripadati istemu indoevropskemu jedru kakor Ilirotraki, ki so tudi prishli od nekod na Balkan in v Zakarpatje, kamor so kasneje prishli Praslovani in jih (vsaj delno) poslovanili, medtem ko naj bi se (del) Ilirotrakov odselil na jug – kdaj, Oshtir pravi, da ne ve! Ker pa povsem jasno zagovarja stalishche, da je (tudi v primeru) * sebьrъ »zadrugar« beseda tesno povezana s trashchino in etrushchino, je izrednega pomena pojasniti, kako je prishlo do teh prenosov izrazov. Oshtirjevo sploshno preprichanje je, da je obstajal staroevropski, predindoevropski jezik(i), iz katerega sta chrpala trashchina in praslovanshchina.

Ali so bili Etrushchani samo v Italiji, vkljuchno s Padsko nizhino, ali pa velja teorija, da so tudi oni bili pred tem v Panoniji in celo v spodnjem toku Donave (teorija Radivoja Peshicha), od koder naj bi jih potisnili proti zahodu Indoevropejci, po Oshtirjevem mnenju ochitno Ilirotraki? Che je bilo tako, od kod so prishli indoevropski Ilirotraki?

Kljuchni problem je naslednji in bi ga imenoval: problem tretjega.

Neindoevropska staroevropshchina, ki naj bi prevladovala v Evropi (po klasichnih teorijah) do bakrene dobe okoli 3000 let pr.n.sht. in naj bi bila jezik (jeziki) megalitskih kultur, naj bi bila bistveno razlichna od indoevropshchine. Iz tega moremo sklepati, da dve tako razlichno koncipirani jezikovni skupini nista mogli zhiveti druga blizu druge, da sta torej bili zelo narazen. Toda ta predpostavka odpira she dodatno vprashanje, kdo pa je bil vmes med tema dvema skupinama? Je bil vmes prazen prostor ali je obstajal nekdo tretji? Kdo bi bil ta tretji?

Che pa ni bilo vmes nikogar in so bili Predindoevropejci ali Megalitci ter Indoevropejci v stiku, bi se to moralo bolj poznati v jezikih.

Oshtir je k svoji razpravi prilozhil tudi pregledno grafichno shemo (str. 28-29) razvoja besede* sebьrъ, zachenshi s staroevropsko *dzenbir »drug, druzhabnik; blizhnji«, ta se je neposredno prenesla v predilirotrashchino in etrushchino, torej gre za skupni izvor, kar pomeni, da so bili tako Ilirotraki kakor Etrushchani dedichi istega jezikovnega substrata in so tudi morali zhiveti na ozemljih s tem istim jezikovnim substratom! To pomeni, da niso bili Etrushchani tisti, ki naj bi Ilirotrakom posredovali to besedo iz svojega besednega zaklada, marvech sta oba jezika chrpala iz megalitske jezikovne zakladnice.

Zato se mi zdi, da je moralo biti prav to slednje res, ter bi morali priznati veliko vechje afinitete med etrushchino, baskovshchino itd. s t.i. indoevropskimi jeziki. Konchno gre za chasovni razpon med sedem do deset tisoch let, v katerem je prihajalo do najrazlichnejshih interakciji in transformacij jezikov. Tako v bistvu ustreza teorija kontinuitete, ki lahko razlozhi, kako so si lahko Grki izposodili iz juzhne slovanshchine sembros, kako je etrushchanska oz. staroevropska beseda prishla v daljnih krajih v rushchino itd.?

A po mojem mnenju Oshtir ni odgovoril she na eno, nich manj pomembno vprashanje: kako da besede sebar nimamo v slovenshchini, ki je (kot pravi France Bezlaj) izredno arhaichna oz. bi se moralo v njej ohraniti razmeroma najvech prvotnih besed, saj bi tako moralo biti (pravi teorija) v predelih, najbolj oddaljenih od prvotnega jedra, kot je Slovenija oddaljena od domnevne praslovanske zibelke Zakarpatja?! Je mogoche, da je sebar izginil iz slovenskega spomina in se ohranil zgolj v besedi zadruga?

A preden nadaljujemo, she o skrivnostnih Antih.

 

 

 

___________

Celotna knjiga Lucijana Vuge Megalitski jeziki je izshla v elektronskem mediju v ediciji Pogum Revije SRP.

 

 VENETI IN ANTI  II. del