Revija SRP 69/70

Lev Detela

Chitalnica
 
GOETHEJEV ZAHODNO – VZHODNI DIVAN
V IZBORU IN PREVODU MIRKA KRIZHMANA
 
 
V zbirki Absint Mariborske literarne druzhbe je slabih dvesto let po prvi nemshki izdaji konchno izshel (leta 2003) v znanstveno komentiranem izboru slovenski prevod Goethejevega Zahodno – vzhodnega divana, ki ga je opravil mariborski univerzitetni profesor Mirko Krizhman. Slovensko zamudnishtvo? Vsekakor bolje pozno kot nikoli.

Goethejev Divan je nastal v zanimivem zgodovinskem chasu konflikta med dvema duhovnima svetovoma: fevdalno–religioznim in novim, znanstveno racionalnim. A tudi v znamenju soochanja dveh razlichnih geografskih svetov: Evrope in azijskega vzhoda. Na zachetku 19. stoletja se je namrech tudi iz politichnih razlogov na nemshkem prostoru povechalo zanimanje za zgodovino, religijo in kulturo Azije in izvenevropskih dezhel. Na posebno pozornost je med drugim naletel prvi obshirni nemshki prevod knjige (divana) Hafisove poezije. V dveh knjigah jo je v letih 1812 in 1813 v Tübingenu objavil avstrijski orientalist Joseph von Hammer – Purgstall pod naslovom Divan Mohameda Shemsed – din Hafisa. Zbirka slovitega perzijskega pesnika iz 14. stoletja obsega v izvirniku okrog 600 pesmi, povechini gazel, a tudi nekaj pesmi v drugih oblikah.

Johann Wolfgang Goethe se je z nemshkim prevodom Divana seznanil leta 1814. Hafisova privrzhenost realnemu zhivljenju in ljubezni, njegov ostri pogled na vedenjske nachine, za katerimi se skriva licemerstvo in hinavshchina, njegova zavzetost za filozofska in verska vprashanja so bile tiste poglavitne razpoznavne silnice, ki so vodilnega nemshkega pesnika posebno pritegnile. Zdi se, da so bile napisane na njegovo dusho. Hafisova poezija je Goetheja mochno nagovorila. Po prezgodnji smrti prijatelja Friedricha Schillerja leta 1805 in zaradi neprestanih Napoleonovih vseevropskih vojn se je zhe dalj chasa nahajal v ustvarjalni krizi in mislil, da je »njegovo literarno delo zakljucheno«. V Hafisu pa je nenadoma zachutil svojega duhovnega »dvojchka«. Zazdelo se mu je, da so ga verzi perzijskega pesnika duhovno in telesno pomladili. Julija 1814 se je napotil na zahod, v svojo ozhjo rojstno domovino ob Neckarju, Renu in Maini, kamor zaradi Napoleonovih vojn prej ni mogel oditi. V avgustu istega leta se je srechal s poznejsho »Sulejko« svojih novih pesmi, she mlado Marianne von Willemer, sicer zheno prijatelja in frankfurtskega banchnika Johanna Jakoba von Willemerja. Intenzivno chustveno – erotichno razpolozhenje med vodilnim nemshkim pesnikom in senzibilno prijateljico je bilo nadaljnji povod za nastanek Goethejevega Zahodno – vzhodnega divana. Ta je izshel najprej leta 1819 – ter v razshirjeni obliki v letu 1827 v Stuttgartu in Tübingenu.

Goethejev Divan je vechsmerna literarna stvaritev. Verzi posameznih pesmi uchinkujejo sicer navidez lahkotno, svetlo, »veselo«. Vendar se za to navideznostjo skriva past. Teksti so namrech kompleksni. Tudi dvorezni. Ponekod epigramatichni in lapidarni. Njihov pomen je vchasih zakrit oziroma pokrit z besednimi zvezami, katerih smisel se razkrije shele v povezavi ciklichnih struktur, iz katerih je Divan pravzaprav sestavljen. Goethe vpleta v svoj jezik, ki je danes star zhe dvesto let in zato preprostemu nemshkemu sodobniku ni vech povsod dovolj umnljiv, tudi shtevilne arhaizme. Kot da hoche nekaj zakriti. Kaj? Verjetno starost, katere se je po smrti prijatelja Schillerja pred tochno dvesto leti vedno jasneje zavedal. Veliki nemshki pesnik bi bil she vedno rad mlad, cheprav sodi Divan zhe med njegova pozna dela. V Krizhmanovem izboru in slovenskem prevodu so na primer v ciklu Knjiga Sulejka 2 nazadnje objavljeni naslednji verzi Sulejkinega (Marianninega) dvogovora z ljubljenim Hatejem (Goethejem), ki izrazhajo eksistencialni dvom in negotovost:

Komaj sem te spet dobila,
s pesmijo, poljubom osvezhila,
shel si tiho zopet vase;
kaj te muchi vse te chase?

Zanimivo je, da se je Goethe »komplicirane preprostosti« svojega Divana jasno zavedal. Pesnitev je – proti svoji navadi – tokrat dopolnil z izredno obshirnimi opombami, komentarji in razmisleki, kar bi naj pripomoglo k boljshemu razumevanju Zahodno – vzhodnega divana. Ti Goethejevi komentarji so pravzaprav prava mala kulturna zgodovina povezav in razlichnosti Vzhoda in Zahoda ter koristno aktualno berilo tudi za danashnji chas tako imenovane globalizacije z napetimi razmerji med Zahodom in ostalim svetom.

Opoj ljubezni, pretkan v Goethejevih verzih z vidnim chustvenim nabojem, a vendar racionalno kontroliran in postavljen v filozofsko-zgodovinski kontekst dialektichne povezave med vzhodno in zahodno kulturo, je ena od glavnih silnic prichujoche pesnitve. Zanjo je znachilna nenavadna pestrost tem in motivov (pivske pesmi, filozofsko modrovanje, verska tematika z vidnim zanimanjem za vprashanja islama in za njegovo sveto knjigo Koran, hvalnice vinu in ljubezni, razmisleki o vojnah in oblastnikih itd.). Gotovo je posebno zanimiv zhe omenjeni cikel Knjiga Sulejka, ki je ljubezenski dvogovor med Hatimom in Sulejko. Nastal je iz Goethejevega nagnjenja do Marianne von Willemer, ki je sama, kot je literarna zgodovina odkrila shele kasneje, napisala nekaj pesmi, ki jih je Goethe (kot lastne, kar bi bilo danes tezhko razumljivo) vkljuchil v cikel.

Mirko Krizhman, mariborski univerzitetni profesor, germanist, raziskovalec jezikovno obchutljivega tkiva slovensko-avstrijske mejne kulture, prevajalec zlasti avstrijske lirike, je tudi sam pesnik. Z Goethejem se je ukvarjal skoraj vse zhivljenje. S tem, da se je odlochil prevesti v slovenshchino izbor iz Goethejevega kompleksnega Zahodno – vzhodnega divana, je pokazal velik pogum in ustvarjalno drznost. Svoj izbor iz shtevilnih Knjig Goethejevega Divana je opremil z obshirno in zelo koristno literarnozgodovinsko in stilistichno shtudijo Goethe in Hafis, v katero je vpletel tudi nekaj prevodov Hafisove poezije iz nemshkega Hammer–Purgstallovega prevoda, ki ga je uporabljal tudi Goethe. (Zanimivo je, da je Hammer–Purgstall, ki je pokopan v blizhini groba pesnika Lenaua v pokopalishkem gaju v Klosterneuburgu pri Dunaju, kot shtudent iz Gradca zahajal na slovenske vinske griche pri Ljutomeru in tu tudi sam zlagal nemshke pivske pesmi.) Goethejeve pesmi iz Divana so za vsakega prevajalca trd oreh. Ob nekaterih Krizhmanovih prepesnitvah nemshkega izvirnika bi lahko razmishljali o bolj ali manj adekvatnih mozhnostih prevoda, kar pa v prichujochem kratkem chlanku ni mogoche. Pomemben je namrech generalni zaris, ki ga je Mirko Krizhman opravil s svojim prevodom. V najboljshih primerih je nashel ob nemshkem izvirniku tudi popolnoma primeren izraz v slovenshchini, povsod drugod pa je pravilno informativen. Njegov slovenski Goethejev Divan ne bi smel biti le berilo za shtudente germanistike in njihovo boljshe razumevanje tezhkega nemshkega besedila, temvech knjiga, ki nedvomno sodi na polico vsakega pravega intelektualca.