Revija SRP 69/70

Lev Detela

TRI ZVEZDE
 
XI
 
(Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)*

 

Oborozheni hlapci v tezhkem zhelezju porinejo Friderika chez spolzki pod na dolg nizek hodnik. Prepoteni, z izbochenimi cheljustmi, jeznorito, v strahu, da bodo s chelom butnili ob kamniti strop, ga pehajo kot divjo zhival po vijugastih stopnicah proti temni luknji v stolpu.

Zmedeno povesha glavo. Zdi se mu, da se nahaja sredi zloveshchih sanj in ga tlachi mora. Koraki strazharjev votlo odmevajo skozi zadushljivi polmrak, v katerega medlo prodira svetloba iz ene same bakle.

Potem se zdrzne, ker zashkripajo z zhelezom okovana vrata. Nekdo ga sune pod rebra in pahne navzdol. Pade na umazano, vlazhno slamo. Komaj diha. Strah ga hoche zadushiti. Shele pochasi mu postane jasno, kaj se dogaja. Prevech prostosrchno je upal, da se bo oche, ko ga pripeljejo v Celje, skushal z njim pogovoriti. Toda grof Herman ne pozna milosti.

Tezhke verige okoli chlenkov in zapestij ga rezhejo v meso. Zhivljenje je postalo neznosno!

* * *

Strah. Neizprosen kot divja voda. Kot hudournik, ki vali po narasli strugi veje in kamenje in bobni strmo navzdol. Vedno shirshi, globlji. Kalen kot huda ura.

Kaj se je zgodilo v Budi?

Veronika zhe dva tedna ne more spati. Z neurejenimi lasmi blodi po hodnikih kochevskega gradu. Vedno bolj zhivi v osamljeni drugachnosti. Zakaj se ji mozh ne javi niti z najmanjshim sporochilom?

Nich vech ne vidi mladega bukovega gozda zadaj za grajskim poslopjem, ki sta ga s Friderikom ob tihih vecherih tako rada opazovala. Ne zna vech zachutiti chudovitosti narave: shumenja zelenega listja, meshajochega se s predvecherno tishino. Tudi je pozabila, da zadaj, za grajsko lino, rumeni shiroko zhitno polje, segajoche vse do blizhnjih hribov.

She do nedavnega je bila preprichana, da je ljubezen najvechja vrednota. She vech. Zdelo se ji je, da sta ljubezen in ljubljenje edina vrednota, ki v zhivljenju res nekaj velja. Zdaj pa zachenja dvomiti prav o tem. Na trenutke se ji zazdi, da na svetu sploh ni nikakrshnega smisla. Vse je minljivo. Sanje ostajajo vedno neizpolnjene. Moshki so jo pravzaprav razocharali. Tudi Friderik. Od katerega je najvech prichakovala. In ki ga she vedno potrebuje. Da jo zashchiti. Da lahko v tem temnem nepredvidljivem svetu sploh prezhivi. Vendar ga ne more vech obchutiti v svoji dushi. V svojem srcu. Ve, da ga ne ljubi vech. Zato vedno bolj obupano tava v zhalostnih spominih.

Sredi nochi jo zbudi misel na Desenice in ocheta. Z njim je spet na polju, kot pred tisto nevihto v otroshkih letih, ki bi jo lahko pogubila. Ujeta v chrno zloveshchnost, ki grozi iz sredine nedostopnega neba. Nad vozom sena lebdi nevarnost. Dve streli se zazheneta med somrak nad obronki blizhnjega gozda. Strupena svetloba jo vrzhe naravnost na tla, v mokroto trave in preslic. Ali je she zhiva? Ko spet odpre ochi, se ji zazdi, da sredi neznansko prostranega polja stoji velikanski voz sena in gori z ostrim neprizanesljivim plamenom. Z moreche vrochim plamenom. Vrochim kot prepovedano sladostrastje s prijateljico Johano, ko se ta usede med praprot na jasi sredi gozda in si razpne zgornji del obleke. Veronika sramezhljivo povesi ochi, ko jo chrnolasa prijateljica vrochekrvno pogleda in si z roko sezhe do leve, medeno dozorevajoche dojke. Potem na skrivaj razburjeno opazuje, kako Johanini konici bradavic rezko in shpichasto vstajata iz vznemirljive rdechkastorumene okrogline, ki se vidno shiri iz njene zhe mochno razvite zhenskosti...

Ve, da je za marsikaj, kar se ji je zgodilo, sama kriva. Ochitno je vsakdo sam odgovoren za svojo srecho. Morda ji manjka zdravi razum, da bi lahko pametno zhivela. Pa kaj! Saj se skoraj ne more spremeniti. Le zakaj je taka? Vse prevech je hrepenela po dozhivetju lepega, ki naj bi jo popolnoma osrechilo. A se ni nikoli izpolnilo, cheprav se je brezpogojno predajala prijetnim obljubam. In kje je zdaj? Okrog nje se shiri strah kot visok, hladen zid. Nesrecha je vseprisotna.

Z roko si sezhe med dolge svetle lase in si jih porine dalech nazaj. Chez she vedno lepi vitki tilnik. Zapre ochi in se popolnoma umakne vase.

* * *

Friderik zhdi v temnici ob chebru z vodo. Priklenjen z verigami k vlazhni mrzli steni. S kosom kruha na lesenem tnalu, kot za kako zhival. Ujet v grozljivo negotovost. Prikovan v zhalostno usodo. V visokem stolpu na celjskem gradu svojega ocheta.

Obe kamniti utezhi na zheleznih obrochih verige ob nogi ga rezheta v meso. Che skusha vstati, se napne glavna veriga ob steni, da ga she bolj zaboli. Ne more narediti niti dveh korakov. Samo che se sedé skrchi in nagne nekoliko nazaj, postane veriga nekoliko ohlapna. Pritisk obrochev na meso in kosti ob zapestjih in chlenkih tedaj za trenutek popusti.

Pod nogami mu ob vsakem premiku zashumi vlazhna smrdljiva slama, pod katero od sten po majhnem jarku polzi umazana voda. Cheprav je poletje, drgeta od mraza. Zdi se mu, da se zachenja spreminjati v nichvreden smrdljiv odpadek.

Od chasa do chasa hushkne mimo njegovega kolena senca ostre podgane, ki takoj zatem izgine v temi. Che se skusha premakniti, zazhvenketajo verige, ko se napnejo chez golo mokro steno. Iz ozadja svareche zacvili podgana. Na rokah in nogah se mu zachenjajo pojavljati rane. Verige ga rezhejo do kosti. Bolechina je vedno bolj neznosna. Zdi se mu, da bo izgubil razum in zavest.

Na trenutke se nekoliko umiri. Tedaj se skusha spomniti, kako se je kot otrok, che ocheta ni bilo doma, na skrivaj splazil do stolpa in vznemirjenemu strazharju porinil v roke novec, da mu je odprl tezhka, z zhelezom obita vhodna vrata. Zadihano je tekel po temnih kamnitih stopnicah vrtoglavo navzgor in navzdol. Pred vrati, za katerimi so se nahajale celice, se je bojazljivo zaustavil. Zazdelo se mu je, da se nahaja v strashni pravljici. Iz mrachne luknje za vrati se je oglashalo zatishano jechanje. Jok uboge dushe, ki jo je oblast stisnila v svoj neusmiljeni primezh. Shpichil je ushesa, da bi zaznal kako posebno in najbolj nenavadno skrivnost. Nenadoma ga je obshla chudna groza. Tezhki nepregibni zrak ga je hotel zadushiti. Zadah po trohnobi in odpadkih je postajal neznosen. Z bledim obrazom je tekel nazaj chez stopnice, do izhoda, v prekrasno svetlobo vrochega poletnega dne.

Toda zdaj ni vech izhoda iz groznega stolpa. Ni vech izhoda iz njegove zhivljenjske nesreche. Razen che ugodi ochetu. Che se odpove Veroniki. Jo dokonchno in popolnoma zavrzhe. Pozabi.

Ali je to mogoche?

Skozi temo se skusha zazreti proti kochevskemu gradu. Kaj zdaj pochne njegova zhena? V duhu skusha zachutiti, otipati, dozhiveti svojo nenavadno Veroniko. Zaznati obrise njenega lepega obraza in telesa. Ji razpeti v sonchni svetlobi lesketajoche se lase, jih narahlo privzdigniti nad negovanim ushesom in jo nezhno poljubiti na vrat in tilnik...

Zakaj vse to? Te tezhave? Ti chrni oblaki?

Ah, Veronika, zakaj je bilo vse to potrebno?

Premakne se proti steni, da zarozhljajo tezhke mrzle verige. Ne! Zdaj ne gre le za ljubezen in strast, temvech predvsem za njegovo viteshko chast! Veroniki se ne more odpovedati, cheprav ga oche muchi in zastrashuje!

* * *

»Nobenega usmiljenja!«

Kastelan in hishni nadzornik v zadregi povesita ochi.

Besede velikega grofa tokrat ne zvenijo grobo in ostro, temvech razocharano in zagrenjeno.

Herman jezno dvigne glavo. Pred sinom in njegovo charovnico ne bo popushchal. Oba zasluzhita najstrozhjo kazen. Desenishko zvodnico je treba ponovno postaviti pred sodishche. Sin si je sam kriv za svojo nesrecho. Iz njega ne bo nikoli nich. Celjska slava in chast bosta odslej v rokah Friderikovega mlajshega brata Hermana.

Opoteka se chez spolzke, od dezhja izlizane kamnite stopnice.

Zaradi nespametnega sina se mu zvrti v glavi.

Naj se s sinom pogovori? Naj stopi tja v stolp, v jecho?

Ne! Nobene mehkobnosti!

Pod ochmi se mu rishejo temne gube. Z obema rokama se krchevito oprijema rochaja na imenitno izdelanem mechu. Motni pogled mu bega nekam chez sivi grajski zid in se utrujeno izgublja v zamegljeni daljavi. Zhivljenje se mu krchi v umazano kvanto, v neumno shalo, v puhli nich... V nered... Svet postaja nichvreden nishtrc. Zdi se mu, da prihaja novi vesoljni potop.

Nikakor ne sme popustiti!

* * *

Sodnik Konrad Raspe je v svojem zhivljenju srechal zhe prevech demonov. Zdaj, po zapletih okoli Veronike z Desenic zaradi zavrnitve njenega domnevnega charovnishtva na prvem procesu, kar mu je nakopalo sovrashtvo velikega grofa, nima vech prave mochi, da bi she enkrat izganjal hudicha iz dush poneumljenih ljudi. Zato si kar oddahne, ko izve, da je primer po skrivnem namigu in ostrem pritisku vishje gospode prevzel sodnik Gregor Velden, o katerem se shiri glas, da se je zhe vechkrat spustil v najtemnejsha brezna bivanja in mu na tem nashem ubogem svetu ni nich tuje in nich sveto. Znano je namrech, da je veliki grof Herman primer charovnishkih zlochinov omenjene Veronike ponovno predlozhil prevzvishenemu sodishchu. In to po umni in strogi presoji in z dodatnim dolgotrajnim sprashevanjem lastne vesti.

Kakor koli zhe, jasno je, da je veliki grof mozh odlochnih ukrepov, ki drzhi svoje podrejene ostro na kratkih vajetih. Tudi zdaj ne bo slepomishil. Konrad Raspe prav dobro ve, da ne bo dal prej miru, dokler nesrechna Veronika ne zgori na grmadi.

* * *

Italijanski vitez se ponovno prikloni pred popolnoma golo cesarico, ki stoji sredi sobe pod glavnim stebrom. S chasho vina v roki. Tezhki, polni, kot zrelo grozdje navzdol visechi dojki se pred moshkim zatreseta kot vrocha ponudba.

»Je torej spet tu! Se mi ne more odpovedati!«

Rezko se zasmeje, ko se samo trenutek zatem s hrbtom nasloni na steber in razpre kolena. Moshka dlan nevzdrzhno pochasi polzi chez mehko kozho na notranji strani Barbarinih toplih stegen. Zhenska omamljeno zapre ochi in zdrsi ob stebru na tla, ko si ljubimec razvezhe trakova na mednozhni vrechnati braguetti iz trdega blaga in razkrije svoje veliko spolovilo. Razposajeni prsti se dotaknejo s puhom mochno obrasle vlazhne razpoke med sramnicami in jo na shiroko razprejo. Cesarica zatrza z nogami, ko jo Italijan z obema rokama prime pod zadnjico, potisne proti sebi in zachne ljubiti. Na nenavadno razdrazhljiv nachin ga zachuti globoko v trebuhu, ko se mu med hitrimi premiki napnejo mishice med nogami in se s skremzhenim obrazom konchno razleti v dno njene na shiroko razprte rezhe.

„Mu je bilo vshech?” zasoplo zashepeta in se ga she bolj oklene.

„Ja, ker ve, da je tudi ona uzhivala!”

Sigismundova zhena se zakrohota. Umolkne. Ga posebno vroche in zapeljivo pogleda.

»Ima neko proshnjo!«

»Ja!«

»Kot ve, bo potoval v Neapelj prek Celja.«

»In?«

»Rada bi mu izrochila pisemce... Pravzaprav proshnjo, za ocheta.«

»Rad pomaga.«

»Grofa Hermana bi prosila, naj ne bo prestrog s Friderikom. Naj se ga usmili. Naj bo velikodushen. Milostljiv. Da ji brat ne bo segnil v zloglasnem stolpu.«

»Bo poskusil srecho. Vendar ne more nich obljubiti. Jeza in mashchevalnost velikega grofa sta preshli v pregovor...«

Barbara se skloni k ljubimcu in ga poljubi na ustnice.

»Hvalezhna mu je za to pomoch!«

Z roko spolzi chez Italijanovo spolovilo in ga nezhno pobozha. Ko se ji zazdi, da je spet nenavadno shirok, napet in chvrst, ga zajaha nad koleni. Medtem ko ji poredno izbochena seska na vrhu tolstih dojk vrochekrvno poskakujeta po z gosto temno dlako poraslih moshkih prsih, se z razgreto zadnjico in razprtim mednozhjem zasoplo dviga, spushcha in drgne po Italijanovem bohotno razdrazhenem udu ter vedno tezhe chaka na njegov novi ljubezenski izliv.

* * *

Neprijetne ochi Gregorja Veldena nemirno begajo po temachni sobi. Novi sodnik se she predobro zaveda, da so charovnice na Donachki gori zhe najmanj petkrat napravile pogubno tocho. Preprichan je, da je pri tem zlochinu s tremi ali shtirimi tovarishicami sodelovala tudi ovadena Veronika z Desenic. Govorijo, da je hudemu duhu zaobljubila svojo dusho. Z drugimi charovnicami je povzrochila najrazlichnejshe bolezni, zaradi katerih so umirali ljudje in zhivali. Predvsem pa je kriva za tocho, ki je popolnoma opustoshila polja okoli Krapine na Hrvashkem. Ko je bila za spletichno na celjskem gradu, je tam po pripovedovanju zanesljive priche opolnochi popolnoma gola v velikanskem kotlu kuhala chloveshko glavo in s tem zacharala grofa Friderika. Zato je tochno opolnochi na gradu nastalo grozno pasje lajanje, kot da se tristo psov trga za chloveshko meso in kosti. Grof Herman je sicer ukazal svojim ljudem, naj nazhenejo podivjane zhivali, vendar si ni upal nihche izpolniti njegovega povelja. Shele ko je grajski duhovnik prinesel blagoslovljeno vodo, so shli k pobesnelim psom. Zagledali pa so le chrnega mrtvega psa, ki je lezhal na pol raztrgan v lastni krvi. Takoj zatem je nastal tak vihar, da se je zdelo, da bo celotni celjski grad vrglo v zrak. Z ozirom na grozno tuljenje psov in na mrtvega psa grof Herman sklepa, da je charovnica Veronika sklenila s hudichi posebno pogodbo, kako bi si pridobila mladega grofa Friderika za zhenina, vendar pa se celo nekateri hudichi s tem hudodelstvom niso popolnoma strinjali. Zlasti niso hoteli, da bi zastrupila Friderikovo vzorno soprogo Elizabeto in se tako povzpela kot nova zhena v sinovo zakonsko posteljo. Zato je naglo nastali vihar mogoche tolmachiti kot velikansko veselje najhujshih duhov. Ti so namrech zmagali nad sodniki na prvem Veronikinem procesu in tako dosegli, da je charovnica lahko umorila Friderikovo zvesto zheno in se nato porochila z mladim celjskim grofom. Na drugem procesu se kaj takega ne sme ponoviti!

Sodnik Gregor Velden ve, kaj dela. Zhe skoraj dvajset let se bori proti temnim sencam nepravilnega chlovekoljubja, ki odpushcha celo najhujshe zlochine. Zdaj se konchno ponuja prilozhnost, da visoko sodishche na primeru desenishke charovnice izreche strogi ukor vsem tistim popustljivim strahopetcem, ki so se na skrivaj zhe prepustili navidezno ljubeznivim objemom demonskega Luciferja in njegovih hudichev.

* * *

Gospod monsinjor tajnik prestrasheno zavzdihne. Obtezhilni dokazi zoper vedno bolj razshirjeno charovnishtvo mu rastejo chez glavo. Besede, ki jih z nenavadno pozornostjo in z veliko ihto pishe v pripravljajocho knjigo o zlu sveta, mu rojijo kot hudi besi po razgretih mozhganih. Kljub temu se noche zaustaviti. Zhe prevech dolgo opazuje nesramne zlochine charovnishtva. V zvezi s tem se lahko pohvali, da njegovo delo nastaja na podlagi lastnih izkushenj, spoznanj in premishljevanj – pa tudi dejstev, ki so na sploshno v javnosti she premalo znana. Gosje pero divje shkripa po pergamentu. Odlochni pisatelj z vrochichnim pogledom si ne dá miru.

To bo knjiga, ki bo spremenila podobo sveta. Zakaj che ne zachnemo ukrepati, bo vsak trenutek gospodar sveta peklenski Lucifer – in ne vsemogochni Bog!

Za trenutek se zazre v veliki krizh na steni. Skloni glavo. Kot da moli. Vendar njegova roka obracha papirje in pregleduje do sedaj opravljeno delo.

Ali je bil dovolj natanchen? Bo premilostljiva eminenca gospod kardinal odobrila njegovo nujno prizadevanje?

She enkrat se zazre v krizh sredi bele stene, nakar zachne pozorno prebirati svoj dragoceni rokopis:

 

Strogo zaupno. Casus Criminalis.
Ali charovnice res obstajajo?

Salva me! / I. (Reshi me, o Gospod! / I.)

(Zaradi pohujshljivosti besedila naredi tri krizhe in izmoli tri ochenashe!)

Mlada charovnica stoji v s soncem obsijani prostorni sobi. Lepi rdechkasti lasje ji padajo chez izzivalno izstopajoche prsi naravnost na lakte. V zelo negovani roki drzhi steklenico z ljubezenskim napojem. Razen rdechih umetelno izdelanih sholenchkov, ki so pravi okras za njene vitke noge, nima nichesar na sebi. Njena izzivalna golota ne pozna meja. Za njo se v temni zakmashni obleki zhe opoteka zaljubljeni mladi moshki, ki ga je zacharala.

Salva me! / II.

(Zaradi pohujshljivosti besedila naredi tri krizhe in moli tri ochenashe!)

Druga charovnica zabije v sod zhebelj, da lahko izteche vino naravnost v usta pripravnega hudicha, ki je v resnici hudoben zhiv mrtvec. Tretja charovnica udari s sekiro na vrata sosedovega hleva, da rezko zazhvenketa, kot da bi se kotalili cekini. Iz rochaja sekire priteche mleko sosedove krave naravnost v charovnichino golido. Iz oblaka zachne ob petem udarcu na plodna polja padati zavratna tocha. Pred hishnim pragom zanetijo charovnice zarotnishki ogenj in vanj postavijo vrch z ukradenim mlekom.

Salva me! / III.

(Zaradi pohujshljivosti isto kot pod II.!)

V kochi na robu vasi se sedem charovnic odpravlja na nochni polet k Belcebubom. Na steni pred hishnim pragom slonijo shtiri metle. Ena od charovnic pravkar leti na dolgi vrbovi metli iz dimnika, drugo je prijela v izbi debela charovnica kar pod shiroko zadnjico, ki ji moli iz pridvignjenega krila. Z metlo vred jo poriva v dimnik. Tudi sama se zhe z razgaljeno dojko, ki ji sili iz razpete srajce, pripravlja na polet na Donachko goro.

Salva me! / IV.

(Isto kot pod III.!)

Charovnice se vedno in povsod povezhejo s hudichem. Zelo velikokrat se zgodi, da obishche sredi nochi lepo modrooko specho zhensko zlobni demon in ji s svojimi ostrimi kremplji razcheshe svetle lase. Narahlo ji zasadi krempelj levega sredinca tik pod kozho desnega ushesa, da v nesrechnico vdere strup zlobe in nechistovanja. Samo nekateri lahko v sanjah zagledajo ostri rob chrne charovnishke ograje, ki lochi zemeljski svet od peklenskega sveta groze in pogubnega zapeljevanja. Le redkim se pri tem v sanjah prikazhe vrh strashne gore, na kateri sedi vremenarska charovnica, ki neprestano povzrocha neurja, poplave, tocho, susho in potrese. Iz razpoke pod vrhom gore se ob skrajno slabem vremenu dvakrat ali trikrat na leto prikazhe glava neusmiljenega satana. Ta grozi s popolnim unichenjem vseh dobrih dush, ki ljubijo pobozhna dela in chiste stvari.

Salva me! / V.

(Pohujshljivo! / Isto kot pod IV.!)

Gospodarji morajo paziti na pravilno vedenje svojih dekel. Che opazijo, da so si te pristrigle svoje prej dolge lepe lase, je jasno, da so se pregreshno vdale hudichu. Zakaj che si pobozhne nune ostrizhejo lase, da se lahko popolnoma posvetijo sveti sluzhbi za Jezusa Kristusa, si pregreshne zhenske ostrizhejo lase le iz enega samega vzroka. Namrech da lahko nechistujejo s satanom in njegovimi pomochniki. Zelo velikokrat se zgodi, da te zhenske pri parjenju s hudichi razvijejo skrajno pogubno strast, zaradi katere se vzhgejo strehe blizhnjih hish in zgori celo mesto.

Salva me! / VI.

(Kot pod V.!)

Redkemu popotniku lahko predvsem v vetrovnem oktobru zastane dih sredi gozda. Na jasi namrech zagleda tri ali shtiri zhenske, ki popolnoma gole rajajo okoli velikega kresa. Che se takoj ne prekrizha in ne izmoli ochenasha, bo v naslednjem trenutku pogubljen. Ena od razposajenih zhensk mu bo pomignila, naj pristopi in se ob ognju she sam pozabava. Ko ga bo zlobna baba zagrabila s svojo vrocho roko, bo zhe izgubljen. Postal bo grozovit plamen in bo zgorel pri zhivem telesu.

Salva me! / VII.

(Kot pod VI.!)

Shtiri coprnice so se na tolstoritih kozlih pognale v zrak in letijo na hudichev kres. Neka charovnishka starka povzrocha na vrhu zaklete gore tezhko nevihto. Na slami za leseno bajto se lezhechi vrag incubus zabava z vrochekrvno kmetico. Zhe ji je privzdignil krilo in se zaril med njen gosti temnorjavi mednozhni puh.

Salva me! / VIII.

(Kot pod VII.!)

Na brezzobi charovnici chepi majhen peklenshchek in brije norce iz vseh svetnikov in device Marije.Vsemu svetu kazhe popadljive temnorumene zobe. Iz ust mu grchijo bogokletne besede.

Mlada gola charovnica stoji pred hisho pod drevesom, na katerem se bohoti rdeche jabolko spoznanja. Starejsha charovnica je obrnila vsemu svetu hrbet in razkazuje svojo razgaljeno zajetno zadnjico. Sklanja se proti mladi goli lepotici pod drevesom in ji z dlanjo zakriva sram. Skozi na pol priprta vrata kuka v izbo mrtvashka glava smrti, ob njej se shopiri kosmata roka glavnega hudicha z velikimi umazanimi kremplji.

Salva me! / IX.

(Kot pod VIII.!)

V znamenju Kozoroga postanejo charovnice posebno nesramne. Glavna charovnica se tedaj usede k velikanskemu kolovratu in zaprede ves svet v zmedo in pogubo.

Salva me! / X.

(Kot pod IX.!)

V s peklenskim ognjem razsvetljeni nochi kuhajo tri charovnice v zamazanem kotlu chloveshke kosti. Ob zidu zariplo meketa nashopirjeni kozel. Nad njegovo hudobno glavo visijo na kavlju shtiri dolge klobase, napete kot hudichev ud pred parjenjem. Med razprtimi nogami ene od popolnoma golih zhensk stoji vrch z opojno tezhkim rdechim vinom.

Salva me! / XI.

(Kot pod X.!)

Med polomljenimi drevesi, porumenelo preslico in ozhgano travo sedita dve zoprni nagi babi z velikima chrnima rutama na glavah. Ena od zhensk vzdigne zarjavele shkarje in na vretenu starinskega kolovrata prerezhe belo nit zhivljenja. Mnogi v trenutku umrejo. Chlovekova usoda je neprevidljiva. Svet je brezizhoden blodnjak, poln nevarnosti.

Salva me! / XII.

(Kot pod XI.!)

Ena od mladih coprnic izbochi goli trebuh in se na metli navdusheno vzdigne nad domacho hisho. Druga coprnica si sezhe z roko med noge, da bi se s hudichevo mastjo she bolj razvnela.

Salva me! / XIII.

(Kot pod XII.!)

Znano je, da nekaterim charovnicam ogenj sploh ne more do zhivega. Glavna charovnica ob vetrovnem vremenu zelo rada prizhge dolgo rdecho svecho, s katero zaneti svojo notranjo strast in jo razplamti v besnech ogenj. Za njeno razgaljeno zadnjico peche stara charovnica na zharu domache klobase tik nad razkrechenimi nogami tretje gole charovnice. Te charovnice ne morejo pri zhivem telesu nikoli zgoreti na grmadi, zato so posebno nevarne.

Salva me! / XIV.

(Pohujshljivo! /Kot pod XIII.!)

Tri lepe coprnice kuhajo novoletno chorbo, s katero bodo zastrupile svet. Najmlajsha klechi na levi nogi pred nago glavno charovnico, ki si z levico vabljivo zakriva spol. Zadaj se smeji zajeten hudich in dviga kosmato nogo s kopitom proti tolsti zadnjici tretje babnice, ki se zadihano sklanja nad lonec na ognjishchu.

 

Salva me! / XV.

(Kot pod XIV.!)

Mlada svetlolasa charovnica se je pravkar razgalila pred hudichem, ki ji poriva ostro nazobchan jezik med velike in male ustnice. Z na pol zaprtimi ochmi drgeta v nasladi in z levico grabi za peklenshchkov vedno bolj nabrekli ud.

Salva me! / XVI.

(Kot pod XV.!)

Demon s kozjo glavo zaletavo vzpodbuja charovnici, naj zhe vendar napravita tocho. Prsata gola debelushka zato pristopi k veliki hrastovi mizi in odpre steklenico, v kateri je skrito neurje. Druga charovnica z dolgima rdechima seskoma na vrhu shpichastih dojk se mashchevalno zasmeji, ko tocha udari iz steklenice skozi okno na blizhnje polje in ga popolnoma opustoshi.

Salva me! / XVII.

(Kot pod XVI.!)

Pod konjem v grajskem hlevu omrtvicheno lezhi zacharani hlapec, kot da ga je zadela strela. Za njim se je nagrmadilo seno, h kateremu se z gorecho baklo blizha brezzoba charovnica. Ochi se ji nesramno bliskajo. Vsak trenutek bo vrgla baklo v seno, saj zheli unichiti hlapca, ki je ni uslishal, ko ga je spolno nadlegovala. V ostrem ognju bo skupaj s hlapcem umrlo she pet ljudi, a tudi grad bo pogorel do tal.

Salva me! / XVIII.

(Kot pod XVII.!)

Grda stara charovnica s poveshenimi dojkami stoji tik ob prepadu. Opazovalca nesramno motri naravnost v ochi, kot da bi hotela rechi: Natanchno me poglej! To si ti, kot da se zrcalish v zacharanem ogledalu! Tudi ti bosh postal tak, kot sem zdaj jaz! She en korak proti meni, in za vedno bosh zgrmel v brezno!

Salva me! /XIX.

(Kot pod XVIII.!)

Sredi charovnishke kuhinje sedi vech zoprnih coprnic v zelo lepih oblachilih. Ena od groznih zhensk bere iz charovnishke knjige. Na glavi druge charovnice se shopiri hudobna sova. Na levi strani se pachijo trije besi. Po tleh se v zakletem risu med chloveshkimi lobanjami, kostmi, Davidovo rumeno zvezdo in drugimi skrivnimi znamenji plazijo shkorpijoni, kache in chrne machke. Glavna charovnica dvigne roko. Zunaj zavrshi silovit veter. Polknice na oknu se v strashnem ropotu odpro na stezhaj. Ena od charovnic se prostashko zasmeje, ko vidi, da je charovnija uspela in najblizhja hisha zhe gori s sikajochim plamenom. Zdi se, da bodo zublji vsak trenutek preskochili tudi na sosednjo hisho in jo popolnoma unichili.

Salva me! / XX.

(Kot pod XIX.!)

Samo redkim je znano, da se nekatere glavne charovnice lahko sredi nochi spremenijo v volkove in druge nevarne zveri. Z najvechjim veseljem se priplazijo v blizhino naselij in proti jutru prezhijo na plen. Ob zori, ko se odpirajo vrata hish, koch in hlevov, planejo na nich hudega sluteche pridne moshke, verne fante in dobro zhivino in jih raztrgajo na drobne kosce.

Salva me! / XXI.

(Kot pod XX.!)

Neki zelo pobozhen in uchen gospod je ugotovil, da se coprnice pred zborovanjem na Kleku ali Donachki gori namazhejo po vsem telesu s posebno mastjo, kar jim shele omogochi letenje po zraku. Mast skuhajo v bakrenem kotlu iz chloveshkih trupel. Nadvse uchinkovita je mast, ki jo pripravijo iz umorjenih dojenchkov in mlajshih otrok. Zhe omenjeni zelo ucheni gospod je neke nochi na lastne ochi opazoval pet charovnic pri pogubnih opravilih. V velikem kotlu je v vreli vodi zhlobudralo truplo nesrechnega otroka. Pred glavno charovnico je na lesenem pladnju lezhala odsekana glava tri mesece starega dojenchka, za njo se je na steptanih ilovnatih tleh valjalo vech chloveshkih lobanj. Ucheni gospod je videl mlado popolnoma golo charovnico s presherno izbochenimi dojkami, ki je ravnokar lezla v veliko krushno pech, iz katere je zhelela chim prej poleteti na hudichev ples na Donachki gori. Ucheni gospod je zardel in povesil glavo, ker se mu je zazdelo, da bi jo rad bozhal in ljubkoval po vabljivo razgaljenih prsih.

Salva me! / XXII.

(Kot pod XXI.!)

Najhujshe charovnice se v viharnih nocheh odpravijo na vrazhji ples k Luciferju in njegovim pomochnikom. Na sredi pekla se namrech nahaja rdeche razzharjena dvorana, po kateri med netopirji, kachami, krokodili in iznakazhenimi poshastmi pleshejo in se z razposajenimi hudichi pregreshno druzhijo zavratne coprnice. Nekatere coprnice jahajo tolste kozle, druge se zabavajo ob hudichevi godbi, ki jo z mehovi, pishchalmi in drugimi trobili izvaja shest dolgorepih kosmatih peklenshchkov.

Salva me! / XXIII.

(Kot pod XXII.!)

Nesrechno spechi, ki ga pravkar tlachi mora, zakrichi v snu. Iz odprtih ust mu bruhnejo demoni, krastache, shkorpijoni in razlichne druge strupenjache. Obsedeno pleshejo nad njegovo glavo. Ko she enkrat zakrichi, prileti izpod njegovega nekoliko privzdignjenega jezika tolstorita charovnica. Trikrat se zavrti po zraku in pri tem nespodobno zavreshchi. Nesrechno spechi prestrasheno odpre ochi. Vendar ne vidi nichesar. Temna soba, v katero vdira shchip z rezkimi zharki, je popolnoma prazna. She pred nekaj trenutki nesrechno spechi se dvigne na postelji. Njegovo srce prehitro utripa.

Salva me! / XXIV.

(Kot pod XXIII.!)

Na veliki metli letita chudni charovnici. Spredaj chepi stara izmozgana charovnica - vodnica. S kruljavo roko se krchevito oprijema rochaja in usmerja krivi polet navzgor proti Donachki gori. Za njo sedi z razkrechenimi polnimi stegni naga mlada charovnica z vidno privzdignjenimi prsmi. S povesheno glavo se razburjeno stiska k slokemu hrbtu grde stare charovnice in se je z obema rokama krchevito oprijema okoli pasu. Ochitno se boji, da bosta strmoglavili v globino.

Salva me! / XXV.

(Kot pod XXIV.!)

Posebno nevarne so charovnishke kuhinje. V njih kuhajo glavne charovnice sredi nochi v velikem loncu na odprtem ognjishchu sredi oblakov zadushljivo chrnega dima hudichevo chorbo iz prebodenega chloveshkega srca, na drobno sesekljanega moshkega spolovila, na grobo odrezanih dojk umorjene nune z dodatkom treh podgan in drobnih ptichjih kosti. Med strashnim mijavkanjem shtirih chrnih machk in ob prostashkem rezgetanju divjega kozla, kvakanju krastache in zahrbtnem krohotanju rdecheglavega hudicha prelivajo chorbo v svinjski meh. Z gorechimi pogledi ponujajo vrazhjo pijacho glavnemu, popolnoma golemu demonu, ki se z levo nogo dotika razgaljenega trebuha na rdechi preprogi sedeche zelo lepe mlade charovnice in se zanesenjashko pachi. Pozhreshno loka grozni charovnishki zvarek, ki ga polni z neverjetnimi zlodejevskimi mochmi. Vedno bolj strastno rine proti mladi charovnici in si jo zachne na divji nachin prilashchati. Tudi ostale charovnice se lakomno vrzhejo na nevarno jed. Iz ozadja se prikazhe pet novih demonov. Eden od njih zaigra na pishchal brezbozhno vesele melodije. Charovnice se oklenejo svojih hudichev in tesno objete zarajajo nespodoben ples, v katerem nekatere she oblechene odvrzhejo svoja zadnja oblachila, ko se zavrtijo okoli glavnega golega hudicha.

Salva me! / XXVI.

(Kot pod XXV.!)

Che je kdo obtozhen charovnishtva, ga pred smrtno obsodbo in pogubo lahko reshi le preizkus z bozhjo sodbo. Osumljenega, zvezanega na rokah in nogah in chez trebuh obtezhenega s tremi velikimi kamni, je treba pahniti v globoko derocho vodo. Che ne potone, je to edini dokaz, da ni charovnik. V tem primeru so obtozhbe proti njemu izmishljene.

Salva me! / XXVII.

(Kot pod XXVI.!)

Najhujshe charovnice je treba tako tanko muchiti, da lahko skozi njihovo zlochinsko telo posijejo zharki bozhje sonchne svetlobe. Vsako charovnico je potrebno po vsem telesu natanchno preiskati. Dokaz charovnishtva so hudicheva znamenja, ki se lahko nahajajo na najbolj nedostopnih in nespodobnih delih telesa, na primer pod gubo na notranji strani dojke ali pa med puhom tik ob sramnicah. Che najdemo hudichevo znamenje v shpranji zadnjice ali ob spolovilu, je to dokaz posebno hudega charovnishtva.

Salva me! / XXVIII.

(Kot pod XXVII.!)

Tudi sove so velikokrat le zakrinkane charovnice, ki so spremenile zhivljenjsko obliko, da bi ushle upravicheni obsodbi. Znano je namrech, da so sove tista bitja, ki so bonum et malum spoznanj in razmishljanj. Toda vsak dobro poucheni ve, da dobro v podlih dushah sploh ne obstaja, vsota vsega slabega, ta nesrechni summum malum, pa je lahko samo smrt. Zato zasluzhi vsakdo, ki se mu dokazhe charovnishtvo, smrt na grmadi.

Salva me! / XXIX.

(Kot pod XXVIII.!)

Nevarno charovnico lahko zalotimo sredi zakletih zlodejevih krogov pri nechednih opravilih sredi gozda. Ne smemo ji pogledati v ochi, ker nas lahko zaroti. To je skrivnostna charovnica. Je naga nosechnica, ki stopa z izbochenim trebuhom skozi praprot in preslico v najgloblji del gozda. Dviga roke, poje, se predaja soncu in vetru. Dolgi temni lasje ji med hitro hojo valovijo chez ramena. Zadnjica je polna in oblo napeta, toda za njenimi stopinjami lezhijo odsekane moshke glave. Ta charovnica vedno znova pogubi in umori svoje ljubimce. Iz njenega trebuha se po devetih mesecih skotijo zlobni rdechkasti peklenshchki.

Salva me! / XXX.

(Kot pod XXIX.!)

Vitka mlada charovnica jezdi na debelem prashichu proti nekoliko starejshi charovnici na mrshavem kozlu. Starejsha zhenska dvigne roko proti temnemu oblaku nad svojo glavo in z odlochno kretnjo povabi mlajsho charovnico na nochno jezho k peklenshchku na gori. Mlada charovnica se skloni k prashichevi glavi in ga poljubi na ushesa. Z napetima dojkama drsa po shchetinastem hrbtu in se zaljubljeno smeje. Starejsha charovnica razkrechi noge. Skloni se proti kozlovi zadnjici in jo nezhno pobozha. Obe zhivali se pozheneta v zrak. Trenutek zatem na njunih hrbtih sedechi zhenski izgineta v chrnem oblaku.

Salva me! / XXXI.

(Kot pod XXX.!)

Na kresni vecher obishche coprnico, ki je pravkar odprla charovnishko knjigo, zoprn charovnik z dolgo belo brado. S suho roko potrka na vrata in chaka, da se odprejo. Starcheve ochi se vidno zaiskrijo, ko si coprnica sleche srajco in se z razkrechenimi nogami ulezhe na posteljo. Shiroke dojke vabijo na veselico. Starec skloni glavo in z dolgo koshcheno roko polzi chez obe izzivalno izstopajochi nabrekli bradavici.

Salva me! / XXXII.

(Kot pod XXXI.!)

Pravzaprav ne vesh, ali se iz njenih zamolklo temnih ochi iskri zloba ali dobrota. Shele ko premagash prvi strah, se zavesh, da te urocheno motri strashno osamljeno bitje, ki je odpadlo od vsemogochnega Boga in kljub svojim zlobnim charovnijam in drugim ukrepom proti chloveshtvu neizogibno drsi v pogubni prepad.

Salva me! / XXXIII.

(Kot pod XXXII.!)

Ker so se charovnice zapisale hudichu, so dovoljena vsa sredstva, s katerimi izsilimo priznanje njihove krivde. Jasno je, da te pokvarjenke vedno in povsod zasluzhijo smrt.

Mnoge charovnice se zelo rade zdruzhijo z besi ognja ali vode, s shkopljeniki in povodnimi mozhmi. Redki opolnochi budni jih srechajo na jasah ob vodi, ko gole rajajo z rdechimi peklenshchki in zelenimi hudichi. Drugi jih vidijo leteti visoko pod oblaki proti Kleku ali Donachki gori. Po takem srechanju s charovnicami postanesh zelo utrujen, kot da bosh izgubil glavo. Nekateri preplasheno bezhijo v varno zavetje domache hishe, drugi se izmucheni zgrudijo med praprot in poletno travo. Ko zaspijo, jih tlachi mora. Zazdi se jim, da so se jim priblizhale lepe charovnice. Vabijo na zabavo ob vodi, kjer nihche ne shtedi s poljubi in objemi.

Salva me! / XXXIV.

(Kot pod XXXIII.!)

Chvrsta mlada charovnica s pripravnimi dojkami, sredi katerih se shopirita bradavici kot dve nabrekli rdechi jagodi, je pravkar z razkrechenimi bedri zajahala meketajochega kozla. Ob njej stoji mlad gol charovnik in igra na pishchal. V ozadju se smejita dve starejshi oblecheni charovnici z rdechimi lasmi. Pogubno charanje se shele zachenja.

Salva me! / XXXV.

(Kot pod XXXIV.! – Zaradi pohujshljivosti besedila naredi tri krizhe in izmoli tri ochenashe!)

Dva charovnika in tri starejshe charovnice se sklanjajo nad kotel, v katerem se kuha chloveshka glava. Od zadaj se razglasheno oglasi razbita pesem. Charovnice sunkovito dvignejo glave in se divje zasmejejo. Ena od charovnic se s prizhgano baklo vzpne na divjega kozla in oddirja v temno brezdushno pokrajino. Brezzoba coprnica dvigne vrch z opojno pijacho in pozhreshno loka charovnishki zvarek. Druga zelo jezna charovnica stisne krempljasto roko v pest in grozi vsemu svetu. Pri sosedu zheli takoj povzrochiti bolezen in nesrecho. Neka charovnica z nenavadno veliko shtirioglato glavo divje zavreshchi in poskochi v zrak. Ko se pretrgajo oblaki, se sredi neba zasveti chudna zvezda. Zavrti se okoli svoje osi in se popolnoma neprichakovano v obliki zharechega rdechega bliska utrne nad Donachko goro.

(Zaradi pohujshljive vsebine izmoli s posebno pobozhnostjo za srechni konec pet ochenashev!)

Gospod tajnik tezhko zavzdihne in si z rutico obrishe potno chelo. Da bi pouchna knjiga vendarle kaj zalegla! Da bi pomagala ugonobiti charovnishko golazen! S sklonjeno glavo ponizhno moli. Nato stopi k steni pod sveti krizh in si sleche zgornji del oblachila. Iz skrinje pri vratih potegne bich z dolgimi usnjenimi kitami. She enkrat se prekrizha. Zavzdihne in se zachne z vedno hitrejshimi zamahi bichati po zgornjem delu hrbta. Bese in nechiste misli je treba izgnati iz zadnjih globin uboge dushe!

* * *

Brez besed osramocheno skloni glavo, ko oborozheni hlapci vderejo v sobo. Divje vpijejo in jo vklenejo v verige. Neki moshki v temni suknji dviga nekakshen papir in z ostrim glasom bere povelje visokega sodishcha. To odreja ponovni zapor za Veroniko z Desenic, ker da se nezakonito izdaja za zheno grofa Friderika Celjskega, cheprav ga je po vsej verjetnosti zacharala in jo je baje samo zato porochil.

Z bledim obrazom stopa med mrkimi strazharji, ki jo pehajo proti vozu v sredini grajskega dvorishcha. Eden od moshkih jo zanalashch prime spodaj pod zadnjico. Da bi jo she bolj prestrashil in osramotil. Tipa po goli kozhi. Se divje zarezhi in jo potisne na kup sena na sprednji strani voza.

Komaj diha, od groze in tesnobe. Cesta je strma in vijugasta. Voz premetava kot ladjico v viharju, gor in dol chez kamenje in kotanje. Ko voznik pochi z bichem, konja divje poskochita. Veronika se boji, da se bo zlomila os in se bodo zrushili v blizhnjo grapo. Od premetavanja jo bole trebuh in vse kosti.

Zdi se ji, da jo strazharji motrijo na oster, zelo neprizanesljiv nachin. Obraz levega strazharja je vijolichasto rdech. Je popil prevech zhgane pijache? Z ozkimi zahrbtnimi ochmi vrochichno bliska, ko s pogledom nemirno polzi chez vabljivo postavo nesrechne ujetnice in pohotno bozha njene poudarjeno polne zhenske vabljivosti pod obleko.

Le kaj jo chaka zdaj, ko jo ponovno peljejo v jecho?

* * *

Stari grof Herman pomigne z roko in zahteva nov bokal vina. Na njegovih oteklih prstih se shopirijo zlati prstani z dragocenimi kamni, skoraj tako velikimi kot golobja jajca.

Imenitnik je neprijetno razdrazhen. Nejevoljno bolshchi v tochaja, ki pristopi z novim vrchem rujnega vina. S ponizhno upognjenim hrbtom ga naliva v dragoceno chasho. Veliki grof se neprijazno zarezhi in namigne trem dvanajstletnim dechkom – predokushevalcem, naj pokusijo vino, ali ni zastrupljeno. S sklonjenimi glavami stopijo pred grofa. Bokal z vinom roma od ust do ust. Vsak od otrok naredi le en sam pozhirek.

Ko Herman vidi, da se nich ne zgodi in nobeden od pokushevalcev ne pade mrtev na tla, zagrabi bokal in hlastno pije. Vino se mu cedi po bradi in pada na rdechkasti zhametni jopich, mojstrsko pretkan z zlatimi nitmi.

Nenadoma skremzhi obraz.

»Prekleta kislica! Od kod imate ta zvarek?«

Predokushevalci bi se zaradi grofove jeze najraje ugreznili v tla, vendar se ravno v trenutku, ko postaja Hermanova glava od besa skrajno rdecha, odpro vrata.

V sobo vstopi vitez Josht Soteshki in navdusheno naznani, da so Friderikovo charovnico zhe privedli v jecho.

Veliki grof dvigne glavo in se zadovoljno zakrohota.

»Zdaj jo imamo v pesti! Ne bo nam vech ushla! Sodishche jo mora najstrozhje obsoditi!«

»Seveda, njihova milost ima popolnoma prav!« reche Soteshki.

»A pustimo najprej sodishchu, da ukrepa po zakonu,« zarobanti veliki grof. »Novi sodnik Gregor Velden je chisto po mojem okusu. Ta bo zhe vedel, kakshno kazen zasluzhi prevzetnica z Desenic!«

»Seveda smrt!«

Soteshki razburjeno mezhika z ochmi in se pred grofom hinavsko prikloni.

»Prekleti grad, ki ga je sin zgradil za svojo charovnico, pa bom takoj porushil do tal!«

Hermanove ochi se zloveshche zabliskajo.

»Josht, ti bosh prevzel to nalogo. Razrushi in pozhgi, da ne ostane od pregreshnega kraja niti en sam cel kamen!«

Rezko se zasmeji in pomigne vitezu, naj se usede k njemu za mizo.

»Dechki, prinesite nama novega vina!« se zadere proti okushevalcem. »Toda sladkega! Da mi ne pridete vech pred ochi s tisto zoprno kislico!«

* * *

Sploh ne ve, koliko chasa je zhe v jechi. Saj je bila pripravljena na najslabshe, a ni mislila, da bo tako hudo. Cheprav je do sedaj she sploh niso zaslishali. Sodniki in vishja gospoda jo pustijo chakati v chrni luknji in se ne zganejo. Pochuti se, kot da so jo privezali na natezalnico.

Medtem jo v pesteh drzhijo jecharji in strazharji, od katerih ochitno ne more prichakovati milosti. Verjetno jim je vishja oblast namignila, da lahko z ujetnico ravnajo, kakor se jim zljubi, samo da jo pustijo pri zhivljenju.

Najbolj se boji nochi, ko v temnico s prizhgano baklo vdirata dva mlajsha jecharja, ki si dovolita najvechje nesramnosti. S prijaznim nasmehom jo skoraj vsak vecher odkleneta z verig. S seboj imata vrch vina in kos kruha s slanino. Popolnoma nedolzhno ji zapovesta, naj pije in je. Vrochichno jo opazujeta, kako pozhira hrano. Ochitno komaj chakata, da je gotova.

Ko se okrepcha, zachneta od obeh strani riniti proti njenemu telesu. Eden od obeh ji sune z roko pod krilo in z ljubeznivim nasmeshkom, kot da se ni nich zgodilo, spolzi med topla zhenska stegna. Rada bi zakrichala in ga odrinila od sebe, a se ne upa niti premakniti. Ko prsti lakomnega moshkega zaidejo na njen mehki puh, se vda v usodo. Za trenutek jo celo prevzame nesramno ugodje. Se skoraj prevech radodarno skloni k jecharju. Ta ji zapove, naj vstane, dvigne krilo, razkrechi noge in se z rokami oprime kavlja za verige ob steni. Shele zdaj lahko zhe mochno narasli ud z odlochnim gibom sune v razprto nozhnico.

Nenasitna spolna igra prvega takoj mochno razdrazhi drugega moshkega, ki zahteva, da se s hrbtom nagne proti njemu in mu v vsem ugodi. Medtem ko se prvi jechar vedno odlochneje zaganja v njeno razbolelo meso, zachuti grobe sunke drugega posiljevalca zadaj med obema polovicama svoje oble zadnjice. Oba nasilnezha zadihano grabita po njenem telesu. Divje sopeta. Se le nekaj trenutkov zatem skoraj istochasno z zhivalskimi kriki izgubita v zhenski. Vendar she nista gotova. Eden od obeh ji privzdigne noge in si jih porine na rame. Drugi se skloni k Veronikini navzdol visechi glavi in si jo potisne med kolena.

Prestrasheno zatrepeta, ker se od obeh shiri rezki, ubijalni vojn pohote in smrti. Prebadata jo z motnimi ochmi, ko jo she trikrat ali shtirikrat izmenoma od spredaj in zadaj posilita na zelo razdrazhljiv nachin, preden jo sredi nochi spolno popolnoma zdelano vkleneta nazaj v verige, da onemoglo oblezhi kot vrecha neuporabnega zrnja na dnu umazane luknje.

* * *

Vitez Josht Soteshki je tokrat posebno neizprosen. V blizhnjem naselju prebivalci vznemirjeno zapirajo vrata svojih revnih koch, ko prirohni z oborozhenimi jezdeci in s shtevilnimi s slamo natovorjenimi vozovi proti kochevskemu gradu.

Topot konjskih kopit zloveshche odmeva pod obronki gozda. Pred grajskimi zidovi se konjeniki jeznorito zaustavijo. Vitez razjaha s konja in z zlobnim pogledom preleti ponosno dvonadstropno stavbo. Svojim jezdecem zapove, naj takoj zachno z delom. Zadovoljno opazuje mozhe, ki odnashajo slamo v shirokih pletenih koshih z vozov v zgornje in spodnje prostore gradu. Med prizidki nad glavnim procheljem se zibljejo shtirioglate glave zasoplih mozh. Chez notranje dvorishche se proti glavnim stopnicam, ki vodijo proti okroglemu stolpastemu naddzidku, z razmrshenimi lasmi topoumno zaganja grucha jeznih hlapcev.

Josht Soteshki postane nestrpen.

»Hitreje!« krichi z osornim glasom.

Neusmiljeno delo mora biti chim prej opravljeno! Dobro opravljeno! Grad, v katerem se je nesrechni grof Friderik pojal z nichvredno desenishko vlachugo, mora pogoreti do tal!

S stisnjenimi pestmi ukazhe kar skozi zobe, naj prizhgo bakle in jih vrzhejo skozi line najprej v zgornje in potem she v spodnje prostore.

Ko grad zagori v neshtetih majhnih in velikih zubljih, ki se s kratkimi rezkimi poki zelo hitro zdruzhijo v velike sikajoche plamene, dvigne glavo in z besnim zadoshchenjem opazuje, kako ognjeni petelin preskochi na prochelje stavbe in na streho.

Kmetje v dolini sklonijo glave in se nemochno prekrizhajo, ko se izza gozdnega obronka dvigne gost chrn dim. Molijo k vsem svetnikom in prosijo Boga za pomoch! Cheprav Friderika in njegove mlade zhene Veronike niso ljubili, jim mashchevanje velikega grofa poganja strah v kosti.

Zgoraj na hribu, pred nekdaj imenitno grajsko stavbo, si vitez Josht zadovoljno mane roke, ko se zachne z ostrim pokom lomiti tramovje in sesedati streha na glavnem delu poslopja. Velikemu grofu Hermanu bo lahko z najvechjim veseljem sporochil novico, da je nesrechni grad nepokornega sina pogorel do tal. S svojimi hlapci bo ostal na kraju dogajanja she dalech v naslednji teden. S krampi in lopatami bodo razrushili takoj zatem, ko se pogorishche ohladi, she zadnje ostanke zidu in debelih sten na spodnjem delu nekdanjega gradu. Od nezazhelene Friderikove gosposhchine ne sme ostati cel niti en sam kamen! Grad mora biti unichen podobno kot nekoch prekleti mesti Troja in Kartagina! Poleg tega mora za kazen za vedno izginiti iz spomina in zgodovine!

* * *

Pred vhodom v jecho se veliki grof razburjeno zaustavi. Za trenutek skloni glavo. Strese se in dvigne roko, kot da bi se hotel prijeti za srce, vendar zagrabi le za mech ob boku. Chaka. Tezhko diha. Nato se z gospodovalnim pogledom obrne proti strazharju. Ochi se mu ostro zasvetijo.

»Odprite vrata!«

Soj zharkov iz treh ali shtirih plamenic v rokah strumnih hlapcev oplazi nekaj nedolochnega sredi temnega prostora. Kup nesreche, kup smeti, ki se imenujejo njegov sin!

Grofu Hermanu se zazdi, da je zablodil v zakleto hisho strahov, vendar se hitro zbere in z dvignjeno glavo vstopi skozi nizka vrata v zadushljivo luknjo.

»Ali si se spametoval?« zagrmi z rezkim oblastnishkim glasom.

Shele pochasi se mu ochi navadijo na mrak. Na kupu slame zdaj vendarle dovolj razlochno zagleda svojega Friderika v verigah, z vrchem vode ob skrchenih nogah.

»Rekel sem, naj ti prinesejo pechenko in vino... Che me bosh ubogal!«

Frideriku se zazdi, da se ochetov glas prekopicuje kot hudi duh med vlazhnimi stenami.

»No, se ji bosh odpovedal..?«

»Pogresham jo!«

»Kaj?«

Hermanov glas se jezno zatrese med zidovi. Bolshchi v sina.

»Da se mi drznesh ugovarjati..! Koga pogreshash? Tisto charovnico pogreshash?«

»Tista je moja zhena!«

»Kakshna zhena! Nesramna vlachuga je! Navadna coprnica! Priznaj, da te je zacharala!«

»To ni res! Na lastno zheljo in odgovornost sem jo porochil!«

Herman se zloveshche skloni proti sinu.

»Le zgnij tu na poscani slami! Pa bi se lahko reshil! Zaradi pohlepa tiste pokvarjene babnice bosh raje crknil v luknji, kot priznal, da te je gnusna zhenska zacharala!«

»Ni me zacharala!«

Veliki grof svareche dvigne prst in zvisha glas.

»A da vesh! Imamo jo v pesteh... In vse kosti ji bomo polomili... Tudi brez tebe bo priznala, da je charovnica...«

»Kaj? Kaj delate, oche!«

»Nich ne delam... Z njo dela sodishche, kot se spodobi... Toda causa je odvzeta, kolikor vem, neumnemu sodniku Raspeju, ki baje sploh ne verjame v charovnice... Zadevo vodi novi, zelo sposobni sodnik Gregor Velden... Ne bo ushla zasluzheni kazni...«

»Gospod oche, prosim jih, naj bodo usmiljeni do Veronike!«

»Vidim, da se ne bosh spametoval... Zato bom tudi tebe strl kot ush! Grad v Kochevju sem zhe dal porushiti... Nich ne bo ostalo od te tvoje velike ljubezni!«

Ostro se zasmeje. Dvigne glavo in zanichljivo pljune proti Frideriku. Takoj nato se neprijazno obrne proti izhodu in zatuli: »Dobro zaklenite vrata, da nam gnus ne uide!«

Jezno zakolovrati po dolgem praznem hodniku.

Zdi se mu, da odhaja kot porazhenec. Ves chas je namrech upal, da se bo sin vdal v usodo in se bosta nekako pobotala.

In zdaj? Kaj je zdaj?

Ja, zdaj bo charovnica gorela in sin mu bo crknil v tej luknji.

Sam je kriv! Tako je hotel.

Le kaj bi rekla k vsemu temu njegova zhena, ko bi she zhivela?

Raje noche misliti na kaj takega.

Osramocheno zapira ochi.

Hvala bogu, da je zhe umrla!

She srecha, da ima v mlajshem sinu Hermanu pravega naslednika. Drugache bi shla celotna posest Celjskih po njegovi smrti po vsej verjetnosti rakom zhvizhgat. In vnuk Ulrik? Ah, ta je she premlad. In coprnica bi ga itak ugonobila!

Hiti po vijugastem rovu, kolikor ga nosijo stare noge. Iz preklete smrdljive teme mora priti chimprej ven na plan, na svezhi celjski zrak.

Koraki velikega grofa besno topotajo skozi polmrak.

* * *

Opolnochi je noch najtemnejsha. Opolnochi se prebudijo duhovi zemlje, vode, ognja in zraka, shkrati, pasjeglavci... Undine, gnomi, nimfe... V temi krozhijo po zraku in po vodi. Strashijo v ognju in v zemlji... Pred njimi ni miru ne doma in ne na polju in v gozdu. Svet se potopi v brezdushno temo... Veronika zastoka sredi tezhkega sna. Se noche zbuditi. Noche odpreti ochi, ki bi zagledale nekaj neprizanesljivo strashnega...

* * *

Zaslishevanja so stroga, enolichna... Vlechejo se od jutra do vechera kot jara kacha brez konca in kraja... Veronika skusha ostati mirna. Pred izprashevalci noche skloniti glave. Cheprav jo vprashanja utrujajo... Se ji zdijo krivichna... Neumna...

Zakaj je letela na Donachko goro? Kako more trditi, da ni bila na obisku pri charovnicah, che so jo priche videle sedeti golo na metli in leteti po zraku? Iz izjav ochividcev se dá sklepati, da je sklenila zvezo s hudichem... Ta se ji je na Donachki gori prikazal v chloveshki podobi... Sodishchu ni neznano, da je zelo dovzetna za moshke chare in she posebej naklonjena vsem nachinom ljubljenja... Zato visoko sodishche zanesljivo sklepa, da se je na srechanju na gori z dusho in telesom predala hudichu... Ali ima glede gornje domneve, ki je vech kot verjetno gola resnica, kako pripombo? Ali se ni zhe na Desenicah sestajala z neko mlado zhensko, ki se je sicer izdajala za Johano, a je v resnici baba Smrka, strashna voditeljica charovnic in glavna ljubica poglavarja vseh hudichev? Zakaj taji omenjene obtozhbe, ki so vech kot ochitne? Zakaj ne bi bile resnichne? Ker se je s hudichem sestajala ponochi, ko je mislila, da je nihche ne vidi? Se mu je vechkrat vdala? Ji je bilo pri tem prijetno? Zakaj taji, ko visoko sodishche dobro ve, kaj se je dogajalo na Donachki gori! Tam ji je glavni hudich dal tudi nalog, da umori kneginjo Elizabeto, chastitljivo soprogo grofa Friderika Celjskega! Na Donachki gori je med spolno igro s hudichem dokonchno sklenila, da s svojimi charovnishkimi chari ulovi v svoj ris nesrechnega grofa Friderika in ga po smrti uboge Elizabete vzame za mozha... Zakaj spet taji, ko je visokemu sodishchu popolnoma jasno, kakshna grozna coprnica je!

Kadar postane prenaporno, skusha misliti na kaj lepega... Spomni se na prva srechanja s Friderikom, ko je bilo she vse tako zanosno svezhe in polno upanja... Kadar je posebno hudo, skloni glavo in tiho premika ustnice, kot da bi molila in prosila Boga za pomoch... Vchasih trpi na poseben nachin... Ker jo bolijo vsi deli telesa... Zaradi dushnih in zaradi telesnih muk, zaradi stalnega posiljevanja v jechi... Tedaj bi najraje umrla... Potem pomisli na ocheta, na otroshka leta na Desenicah, ko je bil svet she v redu, vse tako domache in polno zaupanja... Ko je she imela vero v ljudi... Ko se ni bala prihodnosti...

Zakaj vse to? Zakaj hochejo unichiti tudi Friderika?

Sodnik Gregor Velden postavlja vedno nova vprashanja... Z njimi jo hoche pribiti na krizh... Pri tem se posluzhuje najrazlichnejshih zvijach... Misli, da so dovoljena vsa sredstva ... Zato se Veronika najbolj boji muchenja... Zhelezne device... Natezalnic... Cheprav z ozirom na to, da je plemkinja, s tem she odlashajo...

Vprashanja so vedno ostrejsha... Neizprosna... Chrni sodnik je kot krt, ki izdolbe v njeno dusho vedno nove krvave rove... Z izmishljenimi obtozhbami rije do njenega srca... Rezhe v njeno zhivo meso... Jo hoche popolnoma razgaliti...

Na pomoch kliche najrazlichnejshe priche... Ki jo po krivem obtozhujejo... Ki trdijo, da jim je s charovnijo zastrupila kravo... Ki lazhejo, kako so videle, da je pri charanju uporabljala zarjavel zhebelj, ki ga je zabadala v umazane cunje...

Noche gledati v obraz glavnega sodnika... Pred njegovim hudobnim, skodozheljnim nasmehom se umika v svoj notranji svet... Boji se tega neusmiljenega chloveka... Vedno znova jo s popolnoma izmishljenimi obtozhbami rani globoko v srce... Cheprav se zaveda, da je, kar se tiche dosedanjega nachina zhivljenja, resnichna greshnica... Toda so drugi kaj boljshi? Vsi smo na razne nachine mali in veliki greshniki... A se boji, da jo bodo na zaslishanjih strli... Ali pa bo zbolela... Oziroma znorela... Spet skloni glavo in moli...

* * *

Noch je neizprosno kruta. Grofa Friderika muchijo v celjski temnici chudne sanje... Ah, kje si, Veronika?

Veronika, tvoja zhenska dusha. Pijesh jo in ne izpijesh, utapljash se vanjo, a se utopiti ne moresh...

She imam roke, ki bi te rade bozhale in ljubile!

A tu je tudi vse ostalo zhivljenje...

Nekdanje uzhaljenosti, drugachna chustva, mashchevanja... Tu so zhene, ki si jih pustil na cesti, ki te klichejo iz teme, ki ne puste, da bi mirno dihal...

Friderik trpi sredi tezhkih sanj... Po njem rije chrv vesti.

Kaj niso imele nezhnih rok, zharechih ochi in zanosa, ki bi odkril nove zvezde!

Toda potem zagleda spet njo, zagleda tisto, zaradi katere si je nalozhil na ramena vso nesrecho.

Veronika, zakaj vse to?

Ali zaradi tvojih temnozelenih ochi, v katerih se moshka dusha izgubi kot v globokem, nevarnem tolmunu?

Zaradi bujnih pramenov tvojih svetlozharechih las, ki si si jih chesala v snopu sonchne svetlobe, ko sem te prvich zagledal?

Veronika!

Zakaj, zakaj?

* * *

Pod lesenim stropom, na katerega je neznani mojster umetelno naslikal velike lipove liste in veje, sedi pet ali shest v chrno oblechenih gospodov.

Sodnik Gregor Velden se trese od jeze, ker se prisednik zhe spet upira, medtem ko debeli gospod prosht bolshchi nekam v tla, kot da ne slishi in ne vidi nichesar.

Kaj se res ne bojijo charovnic?

Sodnik strmi z neprizanesljivim pogledom v prisednike.

»Obsodba te zhenske bi bila velika napaka, gospod sodnik... Njihova presvetlost dezhelni vojvoda so ostro narochili, da bodimo nadvse previdni in natanchni, kar se tiche dokazov...«

»No, kaj ni dokazov? Ali ni letela na Klek? Shtiri priche so jo videle! Se ni druzhila in pojala s hudichem?«

»Kakshne priche... Nobenih dokazov ni... Priche, o katerih njihova milost pripovedujejo, so popolnoma nezanesljive osebe... Dva sta pijanca... Tretja pricha, tista uboga zhenska, je vdova, o kateri pravijo, da se ji je zmeshalo... Marsikaj so si izmislili... Iz nevoshchljivosti... Da bi shkodili... Ali pa so sanjali...«

»Tako, tako! Le kaj pravite! To mi je popolnoma novo...«

Sodnik Velden si s kazalcem svoje suhljate roke jezno drgne chrne brchice.

»Vidim, da imajo gospod veliki grof hude nasprotnike...«

»Che jo bomo obsodili kot charovnico, bo prishla nad nas njena kri... Taka nepravilna obsodba bo imela posledice...«

Prisednik Karel Georg razburjeno dviga glavo in miga z rokami sem in tja.

»Kakshne posledice?«

»Gospod dezhelni vojvoda bodo zelo nezadovoljni...«

»Zmeraj znova mi prihajate s temi Habsburzhani... Nasha naloga je, da zadostimo zheljam grofov Celjskih«

»Tudi grof Friderik sodi k Celjskim... Ali se morda motim?«

»Zhe, zhe...«

Sodnik Velden je vedno bolj razburjen.

»Kot vemo, grof Friderik izrecno ugovarja mnenju svojega ocheta, da ga je Veronika Desenishka zacharala!«

»Gospod veliki grof so ga zato vrgli v jecho!«

»Ja, in zdaj bo gospod sodnik morda celo zatrdil, da je bilo s tem zadoshcheno pravici!«

Gregorju Veldenu se od razburjenja zashibijo kolena. Z ochmi zlobno oshvrkne neprijetnega chloveka, ki se mu upa ugovarjati.

»Kaj naj torej postorimo?«

Prisednik Karel Georg se skloni nad mizo in se z ostrim pogledom zazre v sodnikove ochi.

»Nich ne moremo storiti... Opreti se moramo na razsodbo prvega procesa, ki je gospodichno Veroniko Desenishko v vseh tochkah oprostila krivde charovnishtva...«

»Toda zdaj jo bremenijo nova dejstva!«

»Katera?«

Gregorju Veldenu se zabliskajo ochi.

»No, njeno lahkomiselno zhivljenje... S shtevilnimi moshkimi... Kljub temu, da je baje zhena grofa Friderika Celjskega.«

»Ah, te stvari naj uredi kar s svojim mozhem... Nashe sodishche za to ni pristojno...«

»In trditve vech prich, da je bila ona tista, ki je v Krapini umorila prvo zheno grofa Friderika?«

»Vse te trditve so bile ovrzhene... V omenjenem chasu sploh ni bila v Krapini, temvech doma na Desenicah...«

»Pri svojih shtevilnih moshkih... Cheprav je baje porochena.«

»O tem naj se pogovori s svojim soprogom...«

»Ki pa se tudi ne otepa dobre hrane z lepim zhenskim mesom, ha, ha...«

Gospod prosht se na glas zakrohota. Ochitno se je shele zdaj, pri teh sochnih besedah, zbudil iz kratkega, a bridko zasluzhenega prebavnega spanca.

Sodnik Velden jezno prebledi.

»Gospoda, nehajmo se shaliti! Kako naj torej ukrepamo?«

»Sploh ne bomo ukrepali. Obtozhba charovnishtva je kratko in malo zavrnjena kot neumestna! Mislim, da se vechina prisednikov s tem strinja!«

V chrno oblecheni moshki molche poveshajo glave in z na pol priprtimi ochmi bojazljivo prikimavajo.

»Naj to vasho izjavo razumem kot ugotovitev, da charovnice sploh ne obstajajo?«

Gregor Velden besno bolshchi v Karla Georga.

»Chesa takega sploh nisem izjavil...«

»No, no... Toda tako se to lahko razume... Gospod vojvoda Habsburg gor ali dol, veliki grof Herman tega nasprotovanja obsodbi charovnice ne bo pozabil... Ob prvi prilozhnosti nam bo zmlel vse kosti... Ne bomo se vech razpoznali...«

»Ah, zdaj pa gospod sodnik zares pretiravajo... Gospod grof Herman ni edini gospod na tem svetu...«

»In njihova prechastitost... Kaj menijo oni o tej charovnici?«

Debeli prosht zardi do vrha ushes. Maha s tolstimi rokami. Zagrchi s piskajochim glasom.

»Saj smo slishali, da ni dokazov... Lahkomiselna greshnica zagotovo, kot pravijo... A to ni dovolj, da jo damo zazhgati na grmado... Naj se spokori... Naj pridno moli... Postori dobra dela... Gospod Bog je nadvse dobrotljiv... On zelo ljubi tudi hude greshnike...«

»Ja, ampak gospod prosht naj ne pozabijo, da zdaj nismo pri pridigi v cerkvi, temvech na simpoziju visokega sodishcha...«

Sodnik Velden si od besa navije brchice v dva navzgor strmo zavihana svitka.

»Nichesar jasnega nimamo proti njej v rokah,« zahrumi nenadoma prosht z ostrim glasom. »V prvem procesu je bila prav zaradi tega oproshchena, kljub njenemu gotovo zelo vprashljivemu osebnemu zhivljenju... A she enkrat. Nimamo nobenih pravih dokazov... In che nichesar ne vemo, je ne moremo obsoditi... In amen. Kot sodnik bi njihova milost morala vedeti za znano pravilo pametnega Rima, ki se glasi In dubio pro reo. V primeru dvoma odlochiti v korist osumljenega... Tu ni mogoche nichesar vech dodati...«

Sodnik Velden se ogorcheno zasmeje.

»Roma locuta, causa finita! Prechastiti gospod prosht bodo zhe vedeli... Che je Rim povedal svojo, potem je jasno, da tudi v nashi dezheli, ki je bolj papeshka kot sam papezh, ni nobenega dvoma vech. Zadeva je torej zakljuchena...«

Debeli prosht jezno zasika.

»Ne zhalite mi svetega ocheta!«

»Na katerega ste pomislili? Na levega ali desnega? Cesarjevega? Ali na tistega, ki se repenchi pri francoskem kralju!«

Prechastiti prosht uzhaljeno prebledi. Dviga tolsto roko. Gregor Velden udari s pestjo po mizi. Obrne se proti pisarju v levem kotu ter zasika z ogorchenim glasom: »Naj zapishe, da je visoko sodishche ovrglo ovadbo velikega grofa Hermana kot neutemeljeno. Veronika Desenishka je oproshchena krivde charovnishtva in jo je potrebno nemudoma izpustiti iz jeche...«

Ko to izreche, s sitnim obrazom vstane in se prikloni pred prisedniki. Brez besed s trdim korakom zaropota proti izhodu.

* * *

Chez pokrajino se vlachijo tezhke dezhevne megle. Strma pot proti Kochevju postane proti vecheru zloveshche temachna. Veronika se utrujeno sesede na kamen na robu kolovoza. Tezhko diha. Njen polozhaj je postal naravnost brezizhoden.

Zhe deset dni se klati proti nekdanjemu gradu. Ve, da ga je grozni grof Herman dal porushiti do tal. Ve, da je stari grof vrgel njenega mozha v jecho. Kljub temu upa, da bo pri nekdanjem gradu nashla nekaj dobrih ljudi, ki ji bodo pomagali. Morda ji ponudijo zatochishche. Che se je ne bodo usmilili, se bo morala prebiti skozi gozdove do Desenic.

Ji bo oche po vsem tem, kar se je zgodilo, sploh naklonjen? Je ne bo vrgel chez prag?

Zavija se v raztrgan volnen pled, vendar jo vseeno zebe. Pochuti se shibko. Popolnoma zapushcheno. Sestradano. Zavrzheno kot umazane cunje.

Jecha je v njeno dusho zarezala usodne rane. Bolijo jo vsi deli she vedno lepega, a izmuchenega telesa. Che zapre ochi, zamigotajo po njeni notranjosti chrne umazane pike. Grozljive temne packe. Svarilna znamenja...

Spet zachuti glavnega jecharja na svojih stegnih. Zapira ochi, ker seka njegova strashna roka kot nozh po njenem telesu, kot da bi bilo to le kos mesa, ki ga je vredno pohotno ubiti in nato z uzhitkom do konca prebaviti. To ni vech prijetno in zabavno ljubljenje, kot ga je dozhivela z navihanim Orlandom in drugimi prijatelji, to tudi ni zaljubljena predanost njenih prvih zblizhanj s Friderikom. Ne... To je muchenje. To je nasilje mochnega nad shibkim, ki se je znashel v nemilostnih rokah oblastnika.

Zdaj bi sicer rada poklicala na pomoch Friderika... Vendar ve, da tudi njen mozh sedi v pasti... In da mu bodo, che se jim bo zdelo primerno, strli telo in dusho.

Njej so posiljevalci v jechi ranili dusho in skoraj strli srce... Cheprav jih je za trenutek hotela razumeti... Se hotela pochutiti kot pozhelenja vredna lepa zhenska, ki vznemiri vsakega moshkega. Toda surovezh ji je, kot da bi bila neumna krava, brez besed porinil svoje nabreklost naravnost med noge in udaril vanjo kot s kosom trdega lesa, da jo je mochno zabolelo... Hotela je zakrichati na pomoch... Vendar ji je posiljevalec pritisnil roko na usta in jo z vso silo potisnil v umazano slamo, kjer se mu je konchno vdala.

Tedaj se je v njej nekaj skrchilo. Zagozdilo. Se hotelo braniti... Ker jo je drugi jechar, pravi silak, cheprav jo je imel v pesteh zhe njegov tovarish, prijel pod zadnjico in zavrtel pred svoj izbocheni trebuh, kot da bi bila koza, dobra za zakol...

Zachelo se je dolgo neznosno muchenje s stopnjevanim spolnim nasiljem.

Drugi jechar je bil posebno divji. Z umazanimi rokami jo je pochil po stegnih in potem zdrsel navzgor, k zhe dodobra od prvega prelizanim dojkam... Si jih spet in spet potisnil med ustnice... Jih zachel gristi, da je bolelo...

Ni vech mogla vpiti na svoji gnili slami, ker se je vse v njej stisnilo v nich, kot da bi hotela umreti, ko sta jo na koncu oba s podvojenimi mochmi zachela she enkrat prostashko obdelovati in si jo prilashchati na najbolj ponizhevalen nachin...

Izmuchena je od vsega hudega... Popolnoma onechashchena... Zavrzhena...

Zdaj sedi na obcestnem kamnu in se ozira proti blizhnjemu hribu, pod katerim stojijo tri ali shtiri koche... Morda bo dobila v vasi pri dobrih ljudeh kos kruha, lonchek mleka? Saj so ji kmetje v stranskih zaselkih zhe vechkrat pomagali in tako preprechili, da bi umrla od lakote. Ali bo vzdrzhala? Morda se le zgodi chudezh! Sodishche jo je oprostilo krivde! Poboljshala se bo! Postala bo drugachna! Morda bo she vse dobro! Tudi Friderik bo prishel iz jeche in na razvalinah starega si bosta zgradila, novo boljshe zhivljenje!

* * *

Veliki grof zhe ves dan nasrsheno blodi po grajskih hodnikih. Ponovna oprostitev Veronike Desenishke ga je zadela kot strela z jasnega... Che sodishcha niso vech sposobna, da bi ugotovila neizpodbitne dokaze charovnishtva pri zhenski, ki je zacharala njegovega sina, ne pomaga nich vech... Zdaj bo moral ukrepati na lastno pest... Zvesti Josht Soteshki mora poskrbeti, da charovnico chim prej ujamejo... Potem se naj zgodi, kar se mora zgoditi... Sama sta kriva, da je tako... Porochena... Dajte no mir! Na tak nachin se ne bo nihche norcheval iz njega, velikega grofa Celjskega!

Na najbolj zanichljiv nachin preleti list papirja, ki mu ga je izrochil grof Orlando de Campoamore, ko ga je mimogrede obiskal na poti v Italijo... Glej, glej! Zdaj se za svojega neumnega brata zavzema celo lahkomiselna Barbara! Toda iz te moke ne bo kruha! Pred nikomur ne bo popustil... Vsak si je sam svoje sreche kovach! Frideriku je jasno in nedvoumno povedal, da se mora odpovedati desenishki charovnici. Che tega ni zmozhen, bo zgnil v chrni grajski luknji!

* * *

 
__________
* (Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 49/50 – 2002; 51/52 – 2002; 53-54 – 2003; 55-56 – 2003; 57-58 – 2003; 59-60 – 2004; 61-62– 2004; 63-64 – 2004; 65/66 – 2005; 67/68 – 2005)
* Tri zvezde XII (v naslednji shtevilki Revije SRP)