Revija SRP 69/70

Jozhe Shtucin

Chlovekov razvoj

 

KD REPUBLIKA SLOVENIJA

 

S takimi ali drugachnimi drushtvi smo povezani skoraj vsi. V kulturnih drushtvih (KD), ki se mi zhe nekaj chasa opletajo pod nogami, je stanje v zadnjem chasu zaskrbljujoche. Sam sem konkretno pripet na dve drushtvi. Prvo se imenuje KD Literarni klub Tolmin, drugo pa KD Primorska srechanja. Dejavnost je zhe »po imenu« neprofitna, a od produkcije takih asociacij je v veliki meri odvisen kulturni »bris« okolja, v katerem zhivimo. KD-ji so lahko dusha nekega kraja; pevski zbor, na primer, te razveseljuje ob mnogih prilozhnostih skozi zhivljenje in se od tebe poslovi ob smrti. Itd. Da ne nashtevam znanih dejstev. »Moje« literarno drushtvo je majhno in skromno. Chlani so skorajda virtualni in se le poredko zavedajo pripadnosti, pa kljub temu vchasih »pade« kakshen lep literarni vecher in se natisne skromna pesnishka zbirka. Toda stanje postaja z leta v leto bolj zapleteno. Zdi se, da se je zachelo slabshati pred leti, ko je drzhava ukazala, da moramo postati drushtvo tudi pravno-formalno, z vsemi papirji in s transakcijskim rachunom v banki. To je bil perfiden ukaz. Zvit. Ko si enkrat drushtvo, si seveda odvisen le od samega sebe. Si sam svoj ustanovitelj in (u)porabnik. Od tu naprej ni nich vech po domache. Ne moresh vech stopiti do obchinskih organov, ki skrbijo za dushevno blagostanje svojih ovchic, in jih direktno nagovoriti za konkretne projekte, pristopiti je potrebno po pisni in uradni poti. S programi. Drzhava se skusha pred tem drzhati modro, chesh, dobro izpolnjeni programi so garant zanesljive izvedbe in s tem koristno porabljenih sredstev. No, chlovek bi prav rad temu verjel, pa ni tako, v principu se nas je elegantno otresla. Vse deluje namrech le she po principu razpisne papirnate vojne. Che hochesh pridobiti nekaj malega »druzhbenih« cekinov, se je treba spopasti z zajetno dokumentacijo, uradniki pa te potem chakajo za prvim vogalom in dotolchejo tvoje upe zhe, che pozabish v razpisni obrazec napisati kakshno besedo ali che se po chloveshko zatipkash. Potem denarja ni, drushtvo pa za tisto leto ni dejavno. Razpisov je seveda v obilju – obchinski, zekadejevski, kulturnoministrski, regionalni, mednarodni … prijavish lahko marsikaj, a kaj, ko se na koncu izkazhe (chetudi si uspeshno izpolnil obrazce, napisal programe za nazaj in naprej ...), da so sredstva tako ali tako omejena in ti pripada le neki skromen odstotek od potrebne vsote, che sploh. V tej zvezi je letos pogorelo moje drugo drushtvo, s katerim sem povezan – Primorska srechanja. Chlovek, ki je bil zadolzhen za razpisno dokumentacijo, je kulturnikom v Ljubljani menda pozabil prilozhiti en sam dokument, in glej – denarja od tam za letos ne bo. Nihche se ni pozanimal, kje se je papir izgubil ali zalozhil, nich, uradniki so si zagotovo oddahnili, ker jim je uspel lep podvig: Primorskim srechanjem letos ne bo treba dati NICH. Drzhava se torej do drushtev obnasha kot do konkurenchnih ustanov; nerada dá in raje chimvech porabi zase. Situacija je groteskna: Kulturno drushtvo Republika Slovenija od obchanov zbira davke, da bi jih potem na vse kriplje skushala porabiti le znotraj svojih dejavnosti. Kaj ostane malim? Recimo »mojemu« literarnemu klubu v Tolminu? Praktichno nich. No, strah, da se bo komplicirano pridobivanje skromnih sredstev za osnovno delovanje she naprej stopnjevalo. Bojim se, da bo lepega dne objavljen nov aneks k pravilniku, ki bo od mene terjal, da sam sebi razpishem razpis za to, ali se bom sploh prijavil na kakshen razpis. Bolj preprosto povedano: drushtvo bo moralo (za svoj denar, seveda) v dnevnem chasopisju objaviti razpis za razpis na razpise. Jasno, stiskati bo potrebno tudi obrazce, s katerim se bo mogoche prijaviti, dolochiti rok in potem pri sebi she najti pravi trenutek, da se bosh odlochil. In che bom tistega dne slabe volje, si bom rekel, klinc gleda she razpise, in si za tisto leto sam zaprl mozhnost, da bi se sploh prijavil na kakshnega. Krog bo sklenjen – KD Republika Slovenija bo bogatejshe, moje okolje pa revnejshe.

 

KD Republika Slovenija, II