Revija SRP 69/70

Jolka Milich

Vprashalnica
 

O PREVAJANJU IN POEZIJI

I
 
 
V sobotni prilogi Dela z dne 23. julija 2005 se Patricija Malichev v chlanku Raje Babilonija kot krasni novi svet skupaj z nekaj prevajalci, ki so se najbrzh povechinoma udelezhili nedavne 3. mednarodne prevajalske delavnice v Lipici, sprashuje o teoriji in praksi prevajanja. V njem je bila izrechena marsikatera misel, ki bi jo tudi sama podpisala. Obregnila pa se bom le ob stavek, ki ga shtejem za chisto navadno floskulo, pa brez zamere, cheprav obichajno godi samoljubju prevajalcev, ki so je delezhni. Torej, beseda teche o dobrem prevodu:

»Pisci se namrech zavedajo, da je uspeh njihovega dela v drugem jeziku v precejshnji meri odvisen tudi od kakovosti prevoda, in zato znajo ceniti delo svojih prevajalcev. Tako je Claudio Magris na primer Radi Lechich in Vasji Bratina, prevajalcema njegovega romana Mikrokozmosi, rekel, da sta s tem postala soavtorja.«

Vprashanje:

Kako je mogoche, da nekdo izreche kakrshno koli mnenje o prevodu svoje ali katere koli knjige, in povzdigne prevajalca v »soavtorja« prevedenega dela, pa naj bo she tako briljanten pisatelj in po osebni plati najbolj sharmantno bitje, ki ga poznash, che pa... slovenshchine sploh ne zna? Niti malo, da ne rechem, morda za nohtek ali za kar je chrnega pod nohtom. In s to svojo naravnost neverjetno oz. iz trte izvito izjavo neznansko razveseli prevajalski par – ki je na lastne ochi videl, che je hotel videti, kako je trzhashki pisec v slovenshchini shvoh, saj mu je pietetno oz. solidarno marsikaj popravil – da jo okrog samovshechno pripoveduje, ki pa naj mimogrede osrechi tudi nas, saj je nekakshno jamstvo, da bo kakshen nash pisec ali pesnik tudi nas velikodushno povabil k mizi soavtorstva. Saj brez nas bi bil na Slovenskem gluha loza. To drzhi kot amen. Mi smo pach tisti najmochnejshi chlen, ki ga skoraj noben krst (she) ne uposhteva, a brez nas ni prestopov jezikovnih barier. Kar je res, je res. Soavtorji smo sicer vsivprek, pa che dobro ali slabo prevajamo, angelsko ali pasje. Ker se slovenstvo pita le s tistimi prevodnimi artefakti, ki jih ponuja trg, ne glede na njihovo kvaliteto. Saj nimajo niti mozhnosti, da bi izbirali tuje pisce po kvaliteti prevoda. Vse jim je prodano, dobro in slabo pa she ono vmes, za suho zlato. Oni navadno kupujejo le avtorje. Na prevajalce, o katerih bolj malo ali nich ne vedo, se najcheshche veselo pozhvizhgajo. Kar pa se nas tiche alias kategorije prevajalcev od najnizhje kakovosti do sublimnih peres, dovolj je, da nashe (recheno je bilo: vsak dan slabshe plachane) prevode kakshen voljan zalozhnik tiska, folk pa kupuje. Saj zalozhnike bolj malo zanima, ali njihovi kupci knjige tudi prebirajo, zanje je glavno, da jih pokupijo. To skrivnost mi je razodel pred kakshnim desetletjem pokojni Branko Hofman, ki je bil knjizhevnik, a tudi v zalozhnishtvu doma. Jaz, ki sem kot bralka navijala za zhepne (poceni) knjige z mehkimi platnicami, sem bila tako rekoch definirana kot zanemarljiva postavka v njihovi »rachunici«. Povsem nezanimiva, pa naj sem bila she tako nenasitna pozhiralka literature. Kupci dragocenejshih knjig, magari na metre, so bili zanje bolj privlachne in zanimive ribe. Te so namrech lovili in lovijo na svoje mnogotere trnke. A povrnimo se k Magrisu:

Avtor Mikrokozmosov je moral prav gotovo koga vprashati, kaj meni o prevodu, je ali ni v sorodu z njegovim izvirnikom in kako zveni v nashem jeziku, polno ali prazno, doneche ali pocheno. In sploh ni recheno, da je tisti, ki je delo pohvalil, knjigo v slovenshchini prebral. Morda prelistal in prechital po kakshen stavchich. Morda je she videl ni. Jaz namrech poznam kar prevech ljudi, ki so, recimo, znameniti Ecov roman Ime rozhe prebrali najdlje do... shestdesete ali devetdesete strani, pa so jih Eca polna usta. Da o Kermaunerjevih knjizhnih razglabljanjih, naj omenim tudi kakshnega domachega avtorja, ne zinem niti besede! In v zvezi z Ecom govorim tudi o Italijanih, ne samo o nas Slovencih – in seveda zlasti o izobrazhencih, ne o kakih frizerkah in pleskarjih. Prevajalec Srechko Fisher, ki se mi zdi od vseh ostalih sogovornikov she najbolj prizemljen in shegav, naj naredi »shtih probo« (ali »prova finestra«): ker so lani ali predlanskim v enem samem dopoldnevu razprodali Delovo skoraj zastonj izdajo Imena rozhe, naj se postavi pred kakshen kiosk in vsakega kupca Dela vprasha, ali je roman medtem tudi prebral ali ga je samo kupil za kasnejshe dni in ugodnejshe prilozhnosti. Naj se ne gre prevech uchenega doktorja in prestrastnega bralca, da vprashanca ne prestrashi, naj deluje malce skeptichno, chesh Eco je Eco, veliko literarno ime, a vseeno takshne shpehe pishe, skoraj neprebavljive (che mattoni!). In potem bo marsikaj zvedel, chesar she ne ve. In naj mi sporochi, kakshen bo izid.

Na koncu mimogrede povedano: tako Radi Lechich kot Vasji Bratina privoshchim she kup tako laskavih avtorskih floskul/pohval. Saj jih tudi jaz pobozhno zbiram v posebno shkatlo z napisom MALE TROFEJE, in se pri prijateljih in znancih – samo po sebi umevno – petelinim z njimi, cheprav vem, da vech... plachajo kot veljajo, ker so prishle iz uglednih, a nepravih (beri: nevednih) ust. A tega njim ne povem, saj ni obvezno! Naj zrejo vame z zavisti vrednim obchudovanjem, ki vsakemu chloveku dobro dé, tudi prevajalcem. Resnichno laskave pohvale kakshnega bolj anonimnega poznavalca in strokovnjaka pa ljudi pol manj impresionirajo, che jih sploh, potemtakem je chista zguba chasa sklicevati se nanj(e). Na uho pa, ker sem po naravi nagajiva in da se ne bosta omenjena prevajalca prevech prevzela, jima povem, da androgin in androgen (str. 10) sploh nista dve osebi in en sam bog, marvech dve razlichni stvari, ki ju ne kazhe zamenjavati. Tudi glagol figurarsi v velelniku (figůrati! si figuri!) ni zamisli si ali pomislite, pach pa ima nikalno funkcijo kje pa, kje neki, kaj she. Tudi za (uva) fragola imamo domache ime, pa za ferragosto, sploh ju ni treba pustiti v italijanshchini in tako hochesh nochesh molche trobentati, da je moch izrazhanja nashega jezika ochitno in zdalech revnejsha kot pri nashih sosedih, saj ne premore, sirotica, kar lepega shtevila dokaj navadnih besed. Vrh tega: che ti Furlan reche, da si tambůr, si prav bedak ali bebec ali budalo ali (bolj narechno) buchman, sploh te ni treba polepshati ali omiliti v telichka in she marsikaj, kar sicer sodi med male prevajalske grehe, ki jih bolj ali manj »lezherno« in malce tudi povrshno – da si prihranimo tuhtanje ali listanje po slovarjih in tako pridobimo na chasu, saj konciznost in izbrushenost nam ga na debelo kradeta – delamo vsi. Mal comune mezzo gaudio!

*

V isti sobotni prilogi Dela, po zadnjem nadaljevanju dnevnika kolumnista Marka Zorka (vredno branja je njegovo shaljivo razmishljanje o prazgodovinski pishchali na str. 22), se Vesna Milek pogovarja s Tomazhem Shalamunom. Intervju sem prebrala z velikim uzhitkom. Tudi on je konchno privlekel na dan iz druzhinske ropotarnice... prababico, ki se ji je po zhilah pretakala in klokotala plava baronska kri. Plemenita vrzel, ki je do nedavno pri nas strashljivo zevala, se, sicer z dokajshnjo zamudo, a rajshi pozno kot nikoli, polni in uravnava. Obeta se nam prava restavracija domachega plemstva, kar je na moch razveseljivo. Doslej so pri nas... strashili – she pomnite, tovarishi? – le aristokrati duha, ponajvechkrat samozvani, bilo jih je kar nekaj, a v spominu so mi ostali trije, in sicer: Jozhe Javorshek, Bojan Shtih in Lojze Rebula. In se jih je, resnici na ljubo, aristokratska patina she kar drzhala. Naj se oglasijo she tisti, ki so mi ushli iz spomina, da se ne bodo pochutili prikrajshane za plemeniti naslov. Potem smo dobili zaresnega »plemenitega« (beri: po krvi, ne [zgolj] po duhu). Ker je edini na politichni sceni, ga ni treba niti imenovati. Pred kakshnim letom pa je neki menda granichar ali carinik, nekaj takega pach, morda milichnik, na nashem koncu, odkril na podlagi nekakshne raziskave nekega na tem podrochju izuchenega Italijana, da so bili njegovi predniki italijanski markizi, torej za rang vishji od Shalamunove biznone baronice. Prosil je mene kot prevajalko iz italijanshchine, naj mu atestat, ki je bil zhe lichno, da ne rechem pompozno uokvirjen, prevedem v slovenshchino, da bo lahko dal zraven slovensko, vsem razumljivo verzijo in mu ne bo treba vsakemu radovednezhu posebej razlagati. Ker sem prijazne sorte, sem mu psevdolistino prevedla, a mu obenem skushala dopovedati, kje se skrivajo hakeljci, da tisti papir ne pomeni chisto nich, da je vse skupaj larifari, iz samih neoprijemljivih in tudi protislovnih trditev, ki spodbijajo celo same sebe, da gre pach za pravi nishtrc, ki ga zlasti nashi sosedje znajo mojstrsko pricharati, da na lahek nachin zasluzhijo kakshno lir’co, pa ni verjel. Ker je bil vsaj 30 let skoz in skoz... prej “tvrdi socialist kao meke vrste”, sem ga nejeverno vprashala, kako to na vsem lepem, ali gre sploh to dvoje vshtric. Pa mi je salomonsko odgovoril: “Che si, pa si, in tu je dokument, ni kaj. Tako pach je.” (Ne navajam dobesedno, le po smislu.) Strashno me je imelo, da mu tudi jaz zasolim prevod, kaj bi ga vlekli za nos le nashi prefrigani sosedi, naj si ga privoshchi tudi prebrisana domachinka, pa se mi je novopecheni plemenitash zasmilil ob malce trepetavim vprashanju: koliko sem Vam dolzhen? Nich, nich, sem mu odvrnila grandomansko in sama pri sebi pomodrovala: bomo pa Slovenci pridelali she kakshen litrchek ali hekt plave krvi, kar konec koncev niso machje solze. Jaz pa bom zraven kot pricha pri krstu. Skratka, nashe plemstvo vidno narashcha, kar je sila obetavno. Saj je sploshno znano, da ljudstvo brez aristokracije ni niti narod, kvechjemu pleme ali krdelo.

In da se bo kolichina te zhlahtne tekochine she povechala, sem pri prichi odprla blizhnji predal s svojimi predniki notri in zachela brskati po gori popisanih papirjev, v upanju, da naletim vsaj na kakshno grofichno senadolsko ali senozheshko, morda kneginjo shmarsko ali sezhansko, pa nich. Niti sen(chi)ce, ki bi dishala po odlichnosti. Skakali so ven sami villici in rustici, pa kakshen servus, saltuarius, vehicularius, sutor, custos, sartor, mercator, possident, celo zakonski par mendicantov in neki nash sorodnik v drugem ali tretjem kolenu je bil nich manj kot venator (!) – pishem izraze v latinshchini, kot sem jih nashla v zhupnjishkih registrih, in jih nalashch ne prevajam, z upanjem, da malodko pri nas zna ta mrtvi, a she vedno zelo zgovorni jezik, in potemtakem ne bo kapiral, kaj so sploh bili moji neslavni predniki in bo druzhinska sramota – orkotudindio – malo manjsha, vsaj ne vesoljnemu svetu razbobnana, skratka... ne bodo tochno zvedeli, da izhajam iz ene same uboge gmajne, ki se je miceno povzpela shele v prejshnjem stoletju in pridelala pishi in beri enega jezuita, enega odvetnika, dva literata in nekaj doktorjev najrazlichnih ved. In shlus. Vsi ostali pa b.p. in nizhje sarzhe. Nobenega aristokrata. Drugache recheno, niti kanchka plave krvi, samo ona prostashka: rdecha. (Ostajata mi sicer she neraziskana trzhashka veja in »jugoslovanska« linija Milichev kot zadnje upanje. Che odpovesta she ti dve, sem izgubljena.)

Ker je bila v pogovoru s Tomazhem Shalamunom omenjena tudi njegova zadnja zbirka Sonchni voz, ki je pravkar izshla pri Beletrini, sem kot njegova najzvestejsha bralka in za navrh tudi »dvorna prevajalka« (v italijanshchino) stekla v knjizhnico ponjo iz gole radovednosti, da vidim, che se je medtem kaj... poboljshal.

Ni se. Drzhi se she vedno – kot pijanec plota ali iz umetnishke nachelnosti? – svoje znane pesnishke metode alias specialitete meshanja zlatih pepit s shodrom. Jasno, tudi v tej zbirki je vech shodra kot pepit. Pred desetletji sem se sprashevala in tudi njega vprashala, zakaj neki to pochenja, ko pa je shoder en sam... dolgchas, pa she kot cent tezhak, ki ti je pogosto oblezhal le na zhelodcu in brez unche ricinusa se ga nisi mogel otresti ne zgrda ne zlepa. Zakaj neki redchi ali razvodeneva svoje zares bistre misli pa zlate iveri z vsem tistim besednim klumpom in balastom..? Saj nista nobeni rechi podobna? Potem sem razumela, zakaj, ali se resignirala. Navsezadnje tudi na televiziji (razni Marioti in Hribarji, pa najrazlichnejshi govorci Polnochnega kluba in okroglomízarji et consortes) marsikdaj blebetajo, blebetajo, blebetajo brez konca in kraja, nato – tak! – chisto neprichakovano iz kakshnih ust naravnost genialna pogruntacija ali misel iz samih bleshchic pa kakshno zares lepo petje ali muzika, ki ti sapo vzame, ali edinstvena novica, da se ti chas, ki si ga presedel in se na smrt namartral, naenkrat ne smili vech. Ne zdi se ti vech zapravljen. Morda bi same pepite v Tomazhevih zbirkah, take brez pavz in grushcha vmes, delovale precej... slonokoshcheno, pregosto nakopichene dragocenosti in konsekventno delovale tudi malce enolichno in rahlo duhamorno, saj bi pesnika najbrzh she obdolzhili, da nima smisla za pravo mero, ker konec koncev pretirava z razstavljanjem svoje neprekosljivo inventivne duhovitosti in zrachne ali eterichne... globine.

Na zachetku sem rekla, da se Shalamun ni poboljshal. Ochitno sem lagala, ker se je. V italijanshchini. Nekoch je v njej, ko jo je vnashal v svoje pesmi, kar mrgolelo pravopisnih in vsakrshnih napak. Zdaj zna zhe napisati po cele stavke brezhibno. Poznajo se mu daljshe pochitnice v Italiji med italijanskimi pesniki, uredniki in ljubitelji poezije. Zatikajo se mu le posamezne besede. Nekatere najbrzh, ker nima she izostrenega ushesa za »le doppie« (podvojene soglasnike: tonnato, San Sabba). Chestitam ti, Tomazh, za nenadejani dosezhek in napredek.

 
 
O Prevajanju in poeziji II