Revija SRP 69/70

Iztok Vrhovec

 

CHRNI VRAN

  

 

CHRNI VRAN

 

Chrni vran potuje sam

nad morji in grobovi

chrni vran ne sanja sanj

uklenjenih z okovi

 

chrni vran ne tochi solz

za pozhganimi domovi

njegova sled ne izginja

v sledeh za izgubljenimi sinovi

 

V poletni rosi upov

in pomladnih trav,

ko vse narobno prerashcha

v bleshchavi prav,

 

razpre svoj krvavechi kljun,

zaprhuta s krili,

in izgine v

gorech tolmun

 

 

 

TISHINA

 

Tvoje srce je tako

mrtvo,

da usta izustijo vse,

kar jim pride na usta

 

Tvoje lazhi bi bile

tako zhalostne,

che ne bi bile

tako boleche

 

Tvoje solze

niso solze zhalosti ali sreche;

tvoje solze

so ledeni kosmi

tvojega razbitega srca

 

In kako si nashla pot

v to svojo grozecho kletko?

 

Bojim se, da tega nikoli

nihche vech ne izve tudi ti ne

 

Zabrisala si vse sledi

teh tvojih zhalostnih poti.

 

Tvoj dih je le she refleks

zamrle dushe

 

 

 

 

PLES HIPNOTICHNIH ODIJEV

 

Kokotajoche

grimase

krichave

grinjavosti

 

programirane v

mavrichno

izpuhtevanje

najedajoche

zlobivosti

 

obsijane z

gloriolo

izvrelih

zlajnanj,

 

izbljuvki

razdrabljajochih

teles,

 

brenkachenjem

zabrekajochih

ciparn

 

V njih

zrkalih

strdine

penechih

strupencev,

 

v njih

srchicah

shchurkasta

gomazljivost

reklamirajochih

jazbin,

 

plesnjava

prepadnost

uniformirajochih

fantazmagorij,

 

krotovichni

izkljuvki

brezstidnih

blodnjav

 

------

 

vse

za

okostenel

razbitek

trzljajochega

 

nicha.

 

 

 

 

GRANITNA DUSHA

 

Tvoja

koshchichava susha

konichi

plenjave

granita;

 

tlakuje

kolovoze

tvojega

granitnega

sveta.

 

Po lobanjastih

malhah

ubegajo

granitne

mislivosti,

kujoch  

nebesa

tvojih granitnih

oblastev.

 

Granitno dleto

izklesuje

spomine

razkapavajochih

se

bratov in sester

in drhtivih

otrok.

 

Klokot

granitnih vzduhov

razpreja

lovke

svojih granitnih

lovach,

ki pleshoch

v ritmih 

granitnega

bicha

 

izkrichavajo

napev

tvojih

granitolomnih

tlapenj.