Revija SRP 69/70

Iztok Vrhovec

 

ADOLF P.

 

Profesor Adolf Petrichek je trpel za boleznijo, ki slej ko prej doleti vsakega uchitelja, ki ni bil rojen za ta poklic: verjel je namrech, da ve, kaj se dogaja. Bil je kot tisti (u)bog(ec), ki je naslikal svet, potem pa umrl v pomanjkanju, ne vedoch, da njegova slika in vse, kar se na njej dogaja in se she mora zgoditi, she naprej zhivi brez njega.

Petrichek je kot orozhje svojega sadizma uporabljal predmet, ki ga je poucheval zhe petnajst let: organsko kemijo.

Nekega vechera je sedel v svojem kabinetu, se nalival z vinom in razmishljal o tem, kaj vse je zamudil, ker ni nikoli prav razumel Schrödingerjevih enachb – valovnih funkcij, ki pojasnjujejo, kolikshna je verjetnost nahajanja dolochenega elektrona na dolochenem mestu v dolocheni elektronski orbiti. Kvantna mehanika je bila vedno njegova hiba. Ker ni bil prevech bistre glave, se je odlochil za shtudij kemije, saj je vedel, da so profesorji, ki pouchujejo na tej fakulteti, zatezheni provincialci, to ga je opogumljalo in mu vlivalo upanje, da bo uspel, saj se je njegov znachaj z njihovimi skladal skoraj do popolnosti.

Bil je pripravljen storiti vse, da bi le doshtudiral; pomival je na primer okna svoji profesorici, ta pa ga v zameno ni gnjavila s kvantno mehaniko, kar ji je po svoje odleglo: tudi ona je bila namrech zaprisezheni kemik, in kvantne mehanike prav tako ni nikoli prav razumela. A kljub temu je z njo (s kvantno mehaniko) gnjavil svoje shtudente. Ko ga je nekoch eden od njih prosil, naj mu izpelje Schrödingerjeve enachbe in pojasni logiko njihovega delovanja, je Petrichek najprej prebledel, potem zardel in konchno padel v besen histerichni napad. To je bilo najpodrobnejshe pojasnilo Schrödingerjevih enachb, ki so ga bili njegovi shtudenti kdajkoli delezhni.

Ko se je tako nalival z vinom in objokoval svojo krmezhljavo pamet, je potrkalo na vrata njegovega majhnega kabineta. Petrichek se je najprej prestrashil, kajti navadil se je vedno prichakovati najslabshe. V resnici je bil globoko v sebi she vedno le majhen dechek, ki ni nikoli razumel, kaj pomeni odrasti, zato se je zmeraj bal, da bo iz nekega skrivnega kota prihitela mama in ga oshtela, ker je spet ni ubogal.

A nich takega se ni zgodilo. Le trkanje je postalo malce glasnejshe, kot je bilo hipec poprej. Hitro je pospravil steklenico in kozarec v predal mize, si popravil lase in ochala, si zategnil kravato, se odhrkal, potem pa se konchno le odzval:

»Naprej,« je izdavil kar se dá resno in se ob tem komaj zadrzhal, da se ni prevech glasno zasmejal, ko je zaslishal svoj hinavski glas. A se je zhe naslednji trenutek zbral, saj se je ovedel, da je glas vendarle njegov, samemu sebi pa se vendarle ne spodobi posmehovati.

Vstopila je ena njegovih shtudentk.

Profesor Adolf se ji je kislo nasmehnil in chakal, kaj mu bo imela povedati. Shtudenti so ga le redko obiskovali, saj ga ni nihche maral. A vchasih se je vendarle nashla kakshna zhrtev, ki je bila she vedno dovolj naivna, da je verjela, da se shtudenti od svojih uchiteljev morajo nauchiti chesa smiselnega – na primer organske kemije.

»Lepo pozdravljena, kolegica,« se je rahlo priklonil Petrichek. »No, kaj vas je prineslo, kolegica?«

Kolegica je sedla na stol, ki ji ga je ponudil, in izvlekla iz torbe goro zapiskov. Petrichku je veselo zaigralo srce, ko je videl, kako uspeshno je njegovo trpinchenje mladih, nedolzhnih dush.

»Oh, vidim, da si pridno zapisujete vse, kar povem na predavanjih, kolegica ...« se je muzal.

Kolegica she vedno ni rekla nichesar. Ko je konchno izvlekla vso kramo na mizo, pa je le odprla usta.

»Gospod profesor, moram vam povedati, da marsichesa ne razumem,« je rekla s pretirano nesramezhljivostjo.

Petrichka se je ob teh njenih besedah polastila rahla nejevolja, a se ni zmedel. Che kaj, se je v zhivljenju nauchil, da svoje zmedenosti ni dobro kazati drugim, she posebej shtudentom ne. Tudi on marsichesa ni razumel, a se s tem ni pretirano hvalil; zato je kolegico she predobro razumel. Bila je mlada. She precej chasa bo preteklo, preden se bo nauchila, da je nerazumevanje lastnega bivanja eno od neomajnih temeljev chloveshkega bivanja.

»Torej,« je nadaljevala kolegica, »vemo, da je tista kemijska spojina, katere energija je najnizhja, najbolj stabilna.«

»Da, kolegica, natanko tako. Zelo dobro ...«

»Che to védenje apliciramo na ljudi, to pomeni, da so najbolj stabilni tisti osebki, ki sledijo drugim, ker za to potrebujejo najmanj energije, to pa po drugi strani pomeni, da so ti ljudje tudi najmanj sposobni karkoli spremeniti.«

»Da, da, kolegica ... Spremeniti na slabshe, seveda,« je zadovoljno kimal Petrichek.

»Ali na boljshe, gospod Petrichek,« je dodala kolegica.

»Gospod doktor Petrichek, kolegica,« jo je popravil gospod doktor.

»Iz povedanega torej sledi, da so najbolj stabilni od vseh ljudi tisti, ki so mrtvi. Takrat ni nobene nedolochenosti vech. Povedano she malo drugache: to pomeni, da je sodobna civilizacija tovarna – izdelovalnica – mrlichev. Tekochi trak, ki omogocha in zagotavlja chim bolj stabilno pot v smrt.«

»Zanimivo, kolegica,« se je hahljal Petrichek, ne zavedajoch se she popolnoma, kaj kolegica pravzaprav govori, she manj pa, zakaj je za tovrstno razglabljanje izbrala ravno njega, profesorja organske kemije.

»No, in zdaj pridemo do bistva!« je shtudentka zmagoslavno vzdignila svoj desni kazalec.

»A tako? No, le povejte, kolegica,« je she vedno zadovoljno kimal Petrichek.

»Konchni sklep, do katerega se lahko iz pravkar povedanega dokopljemo, je, da je vsa tale vasha znanost, vashe shole, vasha organska kemija – eno navadno bio-nerazgradljivo sranje, gospod doktor Prashichek! Pardon – Petrichek.«

»Gospod DOK-TOR Petrichek,« jo je spet popravil gospod doktor. Potem pa konchno dojel, da nekaj ni chisto tako, kot bi moralo biti. Ta ... ta oseba, ki ga je zmotila pri cukanju njegovega vechernega kozarchka vina, se je obnashala prevech ... neshtudentsko. Za zachetek je ni bilo prav nich strah. Zhe to bi bilo chisto dovolj, da jo nazhene iz svojega kabineta. Nadalje se je z njim pogovarjala, kot da ji ni chisto jasno, s kom ima opravka ... Da pred njo sedi gospod profesor doktor Petrichek, ki je dolgih dvajset let hodil v sholo, se slinil uchiteljem in uchiteljicam, sklanjal glavo, molche goltal vse, kar se je smelo in moralo pogoltniti, trpel, trpel in znova trpel, da je dosegel to, kar je dosegel; sposhtovani naziv, zanikrn kletni kabinet in – najpomembnejshe! – moch, da greni zhivljenje tistim mladim dusham, ki so ravno prav naivne in neumne in otrochje ambiciozne, da se prostovoljno prepushchajo njegovim miselnim izlochkom. Ta ... ta chloveshki izmechek pa ni prishel k njemu zato, da bi trpel! Za boga svetega!! Kakshna nezaslishana predrznost!!! In povrhu vsega v obliki zhenskega spola! Ta mu je shel she posebej na zhivce. In kako je blebetala! Pa she v nekakshno logiko mu je vse skupaj zavila, da ji niti ni znal oporekati.

»Kaj pravzaprav hochete od mene, gospodichna ...?« je dejal zdaj s precejshnjo mero nejevolje, ki je niti ni hotel skriti.

»Franchishek.«

»Prosim?« je pogledal zachudeno Petrichek.

»Gospodichna Franchishek.«

»Aha, aha, torej vi ste gospodichna ...«

»... ja, saj pravim – Franchishek.«

»Dobro, gospodichna Franchishek.«

»Torej, gospod Petrichek ...«

»Gospod DOKTOR Petrichek, che smem ...«

»Torej gospod Petrichek, hochem, da priznate, da ste bedak, da ste le majhno, topo kolesce v mashineriji, ki ljudi usposoblja za bebce ... po vashi podobi – torej podobi teleta, ki naj bi s chim manj energije bebavo sledilo drugim teletom na tekochi trak, ki jih bo popeljal v popolno stabilnost – a.k.a. smrt.«

»Hm, gospodichna Franchishek, ni ravno obichaj, da shtudenti takole govorijo z mano.«

»No – vidite!« so se kolegici zdaj she bolj goreche zaiskrile ochi. »Natanko o tem govorim! Tako ste zhe neumni, da sploh niste vech sposobni spodobne chloveshke reakcije. Postali ste en sam gromozanski pogojnik: popolni zasvojenec z neumnostmi, ki ste jih v zhivljenju pogoltnili. Niti poskusa razmishljanja, ki presega vashe okvire, niste vech sposobni. Skratka – bebchek, ki se je povzpel na najvishji piedestal omejenosti.«

Zdaj je Petrichek zhe nedvoumno vedel, da je tole, kar se dogaja, zelo zelo narobe. Da se pravzaprav ne dá povedati, kako zelo narobe. Ta ... ta zhenshchina si je preprosto privoshchila prevech. Tako gromozansko prevech, da ... da se sploh ne dá povedati, kako gromozansko prevech.

»Che bi bili mlajshi, gospodichna Franchishkova, bi vam eno prima ...« je zdaj poskushal malce ostreje doktor Petrichek, a she preden je uspel stavek izrechi do konca, ga je gospodichna Franchishkova klofnila; v doktorjevem tesnem kabinetu je rezko zadonelo.

»Ste mislili takole, mojster Petrichek?« se je zasmejala shtudentka in se med krohotom tlesknila po kolenih. Kazalo je, da jo vsa rech nadvse zabava.

»Ja, ampak vi ste pa res popolnoma nori, gospodichna Franchishkova!« je zarobantil Petrichek in se prestrasheno prijel za lice. Prav na enak nachin ga je vse prevechkrat udarila mama, kadar z njim ni bila zadovoljna. Adolf je ob teh spominih rahlo zardel.

»Ampak, kaj vam je za bozhjo voljo, gospodichna?« je sprasheval kot naiven fantich, ki ne ve, da takshna vprashanja postavljajo le naivni fantichi. »Pa ne, da mislite spremeniti svet? To je shele naivno!«

»Ne, gospod P., nisem tako butasta. Stvari so mnogo preprostejshe, kot si domishlja vasha naoblana glava. Gre za to, da se jaz NE spremenim. Da ne postanem bebka po vashi podobi. Tele vashe kiralnosti, homologne vrste, racemati in vse to sranje dolgochasnih umov, ki so v zhivljenju bolehali za najhujsho boleznijo izmed vseh – neskonchnim dolgochasjem, ki so ga preganjali s kvazimentalnim masturbiranjem – je mrtvec, ki ga poskushajo ozhivljati mrtvoudni prfoksi, kakrshni ste vi; ki ne premorejo niti toliko poguma, da bi brskali po svoji nesmiselno zdolgochaseni pameti, kot so to pocheli pred vami vsi ti kvazigeniji, ki jih tako povrshno citirate, katerih nauke ponavljate iz leta v leto kot najbolj zloglasne resnice, da bi se s tem zavarovali pred lastno mrtvoudnostjo in dosegli stabilnost na tekochem traku, ki vas bo varno popeljal v vechno pozabo. Ob tem pa seveda radostno pozabljate, da le tisti, ki sluchajno ali pa zanalashch odidejo s tega traku bebavosti, v resnici zhivijo. In kot ve vsak, ki je zhe kdaj poshteno vdihnil tale zemeljski zrak, je smisel zhivljenja zhivljenje in ne vsezhivljenjsko krepavanje. Vashe mozhgansko kvihtanje je priblizhno tako smiselno kot kitanje podirajochega se gradu s pinceto za puljenje obrvi. In moshki ste pri tem pochetju she posebej bebavo iznajdljivi. Saj veste, kot v tistem vicu ...«

»Vicu?« je pomodrel Petrichek. »A zdaj mi boste pa she z vici ..?«

»... ko helikopter reshuje ljudi, ki visijo na vrvi ..?«

»Na vrvi ...« je skoraj v brezumju zashklepetal z zobmi Petrichek.

»Ena od zhensk, ki visi na vrvi, ganjeno spregovori o tem, kako pomembno in chastno se je zhrtvovati za druge.«

»Zhrtvovati za druge, gospodichna Franchishek?« je she naprej bledel Petrichek. »Pa kaj mi delate, zhenshchina??«

»Natanko tako, gospod Petrichek. Zhrtvovati za druge. Ko zhenska torej koncha s pripovedovanjem, se druge osebe istega spola – zhenskega, da ne bo pomote –, ki visijo skupaj z njo na preobtezheni vrvi, nasmehnejo, moshki pa navdusheno zaploskajo.«

»Oh, za boga! Zaploskajo?«

»No, vidite: tudi sami ste pravi moshki. Tak, kot vsi tisti z vrvi. Vi ste zhe zdavnaj izgubljeni primerek, Adolf.«

»Adolf??« ni bilo gospodu doktorju vech nich jasno. Pa saj ga vendar nihche ne kliche po imenu! Saj vsak shtudent ve, da ga nihche ne sme klicati po imenu! Kajti, che ga kdorkoli pokliche po imenu, potem ... !!!

»Ampak, zaboga, zhenska, zakaj ste sploh prishli??« je zakrichal v brezupnem gnevu gospod Petrichek.

»Ker vas ne morem vech prenashati.«

»Am ... am ... ampak ...« je jecljal Petrichek.

»Potrebujem pa oceno iz vashega predmeta,« je nadaljevala popolnoma mirno gospodichna Franchishkova, aka shtudentka, aka kolegica.

»Vas potem ne bom nikoli vech videl?« jo je proseche pogledal Petrichek.

»Morda v sanjah, a o tem ne odlocham jaz, gospod doktor.«

»Gospod doktor, gospod doktor ... ja, tako je prav ...« je mrmral Petrichek, potem pa se zopet v strahu zazrl v Franchishko:

»Upajmo, da tudi v sanjah ne. Imate indeks s sabo?«

»In prijavnico tudi. Oceno sem zhe napisala, vi se samo she podpishite.«

Petrichek je bil na robu pameti. S tresocho roko je poskushal izvlechi pero, ki ga je vedno nosil v levem zhepu svojega suknjicha, a je zdaj nekako chudezhno izginilo. A mlade kolegice to znova ni prav nich vrglo iz tira. Ponudila mu je svoj kemichni svinchnik.

»Deset, pravite, da zasluzhite, gospodichna F.?« je zmajeval z glavo Petrichek. »Pa se zavedate, da v petnajstih letih, kar pouchujem organsko kemijo, she nihche ni dobil desetke?«

»Tule se podpishite, gospod profesor,« je Franchishka podrsala s prstom po papirju, kamor naj bi se podpisal Petrichek.

Gospod doktor ni vech rekel nichesar. Molche je nakracal svoje ime na prijavnico in potem she v indeks.

»Pa ne pozabite oddati prijavnice!« ga je kolegica she enkrat ostro pogledala, preden se je odpravila proti vratom.

»Torej vas zares in nikoli vech ne bo v moj kabinet? In tudi na predavanja zares in nikoli vech ne boste prishli, sposhtovana kolegica?« je moledujoche sprasheval Petrichek.

»Prav zares nikoli vech, gospod profesor doktor Petrichek. In da nimate pojma o Schrödingerjevih in DeBrogliejevih enachbah, tudi ne bom nikomur povedala. Che bo seveda prijavnica jutri tam, kjer ji je mesto.«

»Takoj zjutraj jo odnesem v tajnishtvo, sposhtovana kolegica. No, zdaj pa le pojdite skozi vrata, kot ste nameravali.«

»Adijo, gospod Petrichek.«

»Gospod doktor Petrichek,« je zamomljal Adolf, sin pokojnega ocheta Petrichka, ki je zadnja leta svojega zhivljenja prezhivel v svoji majhni kletni sobi svoje majhne hishe, in lokal najcenejshi cvichek, ki se ga je dalo izprositi od soseda. Razredchenega z vodo. In vchasih s solzami, ki so pritekle iz njegovih majhnih, uvelih ochi.

Zdaj, ko je bil spet sam, je gospod doktor Adolf Petrichek, odprl predal in ponovno postavil na mizo steklenico vina in kozarec.

Danes si gotovo zasluzhim dvojni odmerek, je pomislil. Chlovek le redko reshi tako kochljivo zhivljenjsko situacijo s takshno eleganco, kot je to danes uspelo meni.

Zadovoljno je nagnil kozarec, globoko vdihnil, se mrko zazrl v strop in zamomljal: »Gospod profesor doktor Petrichek, ti ... ti si car!«