Revija SRP 69/70

Ivo Antich

 

SLEPA PTICA

 

Admiral se je po zgledu starih, zlasti vzhodnjashkih vladarjev vchasih naskrivaj pomeshal med svoje ljudstvo; neopazno sta ga spremljala le telesna strazharja, tudi onadva neprepoznavno preoblechena in maskirana. To svojo navado je Admiral vsakokrat, ko se je odpravljal v pustolovshchino, strazharjema pojasnjeval z istimi besedami: da namrech v upravni palachi, ki ji ljudje pravijo Zlata kletka, zaradi obchutka neznosno zadushljive ujetosti nujno potrebuje obchasne stike z resnichnim in »svobodnim« (to besedo je she posebno poudarjal) zhivljenjem navadnih podanikov.

Na lepo sobotno dopoldne v zgodnji pomladi se je Admiral spet sprehodil po osrednji trzhnici glavnega mesta. Bil je shportno oblechen kot navaden druzhinski poglavar na sobotnem nakupovanju, v roki je imel velik cekar, iz katerega je shtrlel svezh izvod dnevnika »Arbajt«, eden od strazharjev je bil maskiran kot njegova zhena, drugi kot hcherka. Seveda je bil tudi iz mnozhichnih obchil znani Admiralov obraz ustrezno predelan: brez koshatih brkov, obveznih za vsakogar na admiralski dolzhnosti, z bledimi, zabuhlimi lici, na nos pa si je nataknil ochala. Trudil se je tudi shepati na eno nogo.

Tako so shli skozi vrvecho mnozhico najprej mimo stojnic zeljarjev, zelenjavarjev in sadjarjev; »oche« je rekel, da bodo nakupovali nazaj grede, prej bodo obshli she bolshji trg na koncu trzhnice. »Mati« je vihala nos nad zadimljenim smradom iz kioskov s hitro pripravljeno eksotichno hrano in mrmrala pripombe nad »juzhnjashko bando«, ki da znova kar narashcha in se razmnozhuje kot zalega, cheprav so ji pravi domachini zhe ob davni osvoboditvi pokazali juzhna (morska) vrata. »Hcherka« v kratkem krilcu je hodila s poplesujochim najstnishkim korakom in polglasno prepevala popevko nekega izzivalno premaknjenega pevca z refrenom »Kurbe burek ljubijo, moj ata je pa turk«.

Ko so prishli na nekoliko mirnejshi bolshji trg, kjer so najrazlichnejshi tipi razstavili vsakovrstno kramo od starinskih dragocenosti do odpadkov, je »oche« po nekaj korakih odsekano obstal pred eno od miz in se zazrl v prazno ptichjo kletko na njej. Kletka ni bila videti nich posebnega, navadna ptichja kletka iz porjavelih zhic, ampak »ochetovo« pozornost je pritegnil predvsem listek, pritrjen pri vratcih, na njem pa napis: ZLATA KLETKA. To je usoda, je pomislil, in zachutil vznemirljiv in obenem rahlo grozljiv hlad od srca do grla. Za hip se je spomnil svojega otroshtva: ravnatelj osnovne shole je v govoru ob prazniku takratne drzhave zbrane uchence opozoril, da morajo biti vsi otroci politichno pozorni tudi do svojih starshev, she posebno, che ti niso bili aktivni v boju proti okupatorju; mnogi starshi namrech po svojih nazorih pripadajo she staremu svetu, medtem ko je mladina dolzhna graditi novi, napredni chas tudi tako, da varnostnim organom naznani morebitno nazadnjashko in izdajalsko delovanje starshev; kdor bo pokazal uchinkovito tovrstno budnost, bo nagrajen s sprejemom v podmladek Zveze kolumbistov (tj. osvajalcev novega sveta). Po govoru je med zabavo s prigrizkom, ki je bil za revnejshe otroke prava pojedina, k njemu pristopil neki starejshi dechek in ga zaupno povprashal, kakshne ocene ima; ko je slishal, da ne ve, ali bo sploh izdelal osnovno sholo, mu je novi znanec rekel, da bo izdelal vsakdo, ki bo chlan podmladka Zveze kolumbistov; che bo hotel karkoli sporochiti, naj na sedezhu terenskega podmladka povprasha za Dareta… Pokazala se je reshitev iz zagate; che ne dobi pozitivnega sprichevala, ga bo oche pretepel kot psa, prihodnost pa bo med stroji v tovarni ali med kravami v kmechki zadrugi. Chez nekaj dni je povprashal za Dareta in odpeljali so ga v neko pisarno, v kateri je za veliko pisalno mizo sedel zhe znani starejshi dechek. Temu je potem povedal, da se oche doma norchuje iz nove oblasti, da je nezrela, skregana z naravnimi zakoni, zato ne bo zdrzhala dolgo, sesula se bo sama vase, ter da vsako nedeljo hodi k mashi, chesh da naj mladina pochne, kar hoche, on pa ne bo opushchal svojih starih navad. Ko sta kmalu zatem zgodaj zjutraj, ko je bila she vsa druzhina v pizhamah, prishla plechata mozhaka s klobukoma in v usnjenih, prepasanih plashchih po ocheta, ta ni bil posebno presenechen. Pod budnim ochesom obiskovalcev se je hitro oblekel in kot v slovo polozhil desnico na sinovo ramo, z levico pa je pokazal proti prazni kletki, ki je visela na zidu; pred nekaj tedni so v njej nashli mrtvega ochetovega ljubljenca, kanarchka. »Izbral si zlato kletko,« je rekel oche mirno in prijazno ter ga za hip pogledal v ochi z nenavadno sijochim pogledom. Potem ni videl ocheta nikoli vech.

»Kaj pa pomeni ta napis? Ali je kletka res iz zlata?« je vprashal mozha, ki je stal poleg mize; chuden tip je bil, vzhodnjashki, iz ozke, podolgovate glave so mu predirno gledale velike chrne ochi. Odgovoril je prijazno, z mehkim, lepo zvenechim glasom, v pravilnem jeziku z malce tujega naglasa; pojasnil je, da je kletka sicer iz chisto navadne zhice, toda lastniku lahko prinese pravo bogastvo, zato je pravzaprav res – zlata. »Ocheta« je stvar nenadoma zachela resnichno zanimati; ochitno vznemirjen, je vprashal, kako naj taka ne dosti vredna kletka komurkoli prinese bogastvo, saj niti nikakrshne ptice ni v njej. Prodajalec je pokazal na precej veliko shkatlo ob svojih nogah in rekel, da je ptica v njej; nenavadna ptica, o kateri bi bilo za novega lastnika shkodljivo vedeti, od kod in kakshne vrste je; to je chudezhno, charobno bitje, skrajno obchutljivo na svetlobo in zunanjo toploto, zato je ne more tukaj niti pokazati, ker bi zbolela. Lahko jo le kupi skupaj s kletko in jo shele doma, v temni in topli sobi, odvije iz obloge v shkatli in polozhi v kletko. Bogastvo pa mu bo prinesla s prelepim petjem, kakrshnega she ni slishalo chloveshko uho. »Oche« ni razumel: kako pa bo obogatel z njo, che ne prenasha dnevne svetlobe in tukajshnjih vremenskih razmer. »Che ji boste iztaknili ochi, bo zachela peti, hkrati pa ne bo vech obchutljiva ne na svetlobo ne na toploto, tudi pobegniti ne bo skushala,« je pojasnil prodajalec. »Ochetu« seveda ni shlo za bogastvo, saj je imel kot Admiral dovolj premozhenja. Predvsem ga je zanimala ta charovnija sama po sebi, kako pach to deluje. In ker cena ni bila taka, da bi vzbujala posebno pozornost (v smislu: kdo pa je ta, ki za staro kletko in majhno ptico vrzhe toliko denarja?), se je she hitreje odlochil, da se bo do konca spustil v zadevo. »Druzhina« je odshla s kletko in shkatlo.

Ko je bil Admiral spet v svoji palachi, je vse kupljeno odnesel v temno in toplo sobo. Pri medli svetlobi je odprl shkatlo, vzel iz nje drobno ptico in jo dal v kletko. Bila je zhiva, obrachala je glavo in kakor zachudeno pogledovala v novega lastnika, bila pa je tudi popolnoma brez glasu. Dolgo se ni mogel odlochiti, kaj naj stori. Naposled je spoznal, da ni drugega izhoda, kot da gre do konca. Z nozhem ji je iztaknil ochi. To je storil nad razgrnjenim chasopisnim papirjem in ko je vanj brisal krvavi nozh, je s pogledom oshinil naslov nekega chlanka: »Nash ljubljeni Admiral ima tako nezhno srce, da ne more umoriti niti mravljinca«. Ptica pa je zachela peti, ko se ji niti she ni posushila kri v praznih ochesnih luknjah, in Admiral je otrpnil, ocharan nad napevom, ki je bil lepshi kakor slavchev, sploh lepshi od vsega, kar je kadarkoli slishal; zdelo se mu je kot charobno vabilo z nekega drugega sveta. Potem se mu je neke nochi sanjalo nekaj nenavadnega: spet je bil na bolshjem trgu, spet je obstal pred mizo s kletko, v prodajalcu pa je chez chas spoznal obraz svojega ocheta. Gledal ga je z istim znachilnim pogledom kot takrat, ko so ga odpeljali. Ko se je zbudil, je skushal ugotoviti, kje je in kaj se z njim dogaja. Strmel je v gosto temo in shele chez chas doumel, da ne vidi nichesar. Ob spoznanju, da je slep, se mu je najprej iz prsi izvilo nekakshno pritajeno shkripanje, ki se mu je zazdelo podobno strganju nozha, ko je ptici iz glave izrezoval ochi; potem pa je ta zvok prerasel v strahoten krik, ob katerem so okameneli vsi, ki so ga slishali, kako se po neshtetih prostorih in hodnikih Zlate kletke odvija v neskonchnost.