Revija SRP 69/70

Ivo Antich

 

POD LUNO GLASOVI »VOLCHIC«
Ducat slovenskih pesnic v italijanski reviji Le voci della luna
 
 
 

Preprosto in funkcionalno opremljen informativni shtirimesechnik za literarno in umetnostno kulturo (»Quadrimestrale di Informazione e Cultura Letteraria e Artistica«), ki izhaja v Bologni z znachilnim imenom Le voci della luna (Glasovi lune), v zvezku, posvechenem 8. marcu (sht. 31; marec 2005), odmerja obsezhen sredishchni prostor sodobni slovenski poeziji, in to zhenski. (Znachilnost imena revije in istoimenskega kulturnega drushtva, ki jo izdaja, je v tem, da nakazuje feministichno mitoloshko konotacijo: ker luna kot nebesno telo pach nima glasu, omenjeni glasovi lahko asociirajo tudi fonemsko alternacijo »lupa«, se pravi »glasovi volkulje«, starodavnega rimskega simbola materinstva.) Chetudi se mnogim posebno oznachevanje »zhenske« literature zdi problematichno, je spolna dolochenost celotne prichujoche publikacije, tako po vsebinski kot po likovni strani, pach »golo dejstvo«. Vechina prispevkov je podpisana z zhenskimi imeni, s svojo poezijo sta predstavljeni v angleshkem izvirniku in italijanskem prevodu Americhanka Dorianne Laux in angleshko-shvedska pesnica Agneta Falk, slovensko zastopstvo, ki ga uvaja zgoshchena razprava Tanje Rener o polozhaju zhensk v Sloveniji, pa sestavlja ducat pesnic v izboru in prevodu Jolke Milich. Uvodno besedo v rubriki Attraversamenti (Prechkanja) je pod naslovom Le vicine voci d' oltre Isonzo (Blizhnji glasovi z onstran Soche) prispevala Vittoria Ravagli, ki med drugim omenja informacijo, da poezija v Sloveniji premore vech avtorjev kot bralcev in kupcev, da morajo pesniki sami plachevati svoje knjige ali poiskati kakshnega sponzorja, da je zhivljenje nekomercialnih revij tezhko, da je aktualno stanje sploh precej podobno kot v Italiji; dalje opozarja, da so izbrani taki teksti, ki jih je mogoche natanchno prevesti v drug jezik, zato niso uvrshchene pesnice, ki pishejo rimane pesmi (»rime baciate«), saj te niso prevedljive brez ponarejanja poetichne snovi, ter da so tokrat predstavljene le avtorice, ki doslej she niso bile objavljene v tej reviji. Nato pa so po letnicah rojstva zvrshchene Sasha Vegri, Anica Perpar, Tatjana Pregl Kobe, Ifigenija Simonovich, Maja Razborshek, Vida Mokrin Pauer, Maja Vidmar, Magdalena Svetina Terchon, Taja Kramberger, Jana Puterle, Alja Adam in Luchka Zorko. Vsaki pesnici je namenjena ena stran revije, najprej z bio-bibliografsko belezhko, nato s tremi – shtirimi pesmimi v italijanskem prevodu, le Tatjana Pregl Kobe nastopa s ciklom 33 haikujev. Predstavitev v tako ozkem izboru je seveda omejena na poskus prikaza najbolj znachilnega, kljub temu pa je Vittoria Ravagli na koncu svojega uvoda zgoshcheno in lucidno oznachila vsako prevedeno pesnico posebej, pod vodilno ugotovitvijo o zelo navzochem in zhivem odnosu med naravo in chlovekom (»molto presente e vivo e il rapporto tra natura e uomo«). Izbor slovenskih pesnic je z izbranega vidika dovolj reprezentativen, podatki o avtoricah in prevodi so skrbni in natanchni. Zajete so skoraj vse generacije zhivih sodobnih slovenskih pesnic, ki pishejo v glavnem, poenostavljeno recheno, »dnevnishko poezijo« v prostem verzu (»mitoloshka poezija« v vezanem stihu, znachilna npr. za Svetlano Makarovich, je pri tem pach »druga zgodba«). Slovensko temo prichujochega zvezka po svoje dopolnjuje she izjemno zanimiv intervju Vittorie Ravagli z italijansko pesnico Aldino de Stefano (pishe tudi haikuje), obchudovalko mejne furlansko-slovenske pokrajine ob Nadizhi, kjer raziskuje sledove starodavnega (slovenskega) kulta Boginje Matere Zemlje, kot kazhe zlasti njena zgodovinsko-mitoloshko-filozofsko esejistichna knjiga z naslovom Le Krivapete delle Valli del Natisone – Un' altra storia (Krivapete v dolinah ob Nadizhi – neka druga zgodba, 2003).