Revija SRP 69/70

Ivo Antich

 

»MRTVASHKI PLES« MED SHTAJERSKO IN ISTRO
 
(O slikarstvu Marjana Skumavca)
 
 
Morda je slikovita, radozhiva makabrichnost nekakshna »shtajerska tipichnost«, ki jo je v likovni umetnosti verjetno najbolj markantno najprej nakazal topichno (po gorenjskem rojstnem kraju) netipichni »Shtajerec« France Mihelich s svojim znamenitim kurentovskim ciklom. Po svoje se mu pridruzhujeta Jozhe Tisnikar in Marjan Skumavc, prvi iz Mislinje, drugi iz Jurkloshtra. Mihelich prikazuje starosvetno mitologizirano »folkloro« (svet kot obredje), Tisnikar svet »onstran smrti« v mrtvashnici (svet kot mrtvashnica), Skumavcheve slike iz njegovega najbolj znanega chrnokronikalnega cikla pa predochajo »pred-svet« ali »vmesni svet«, tj. svet »smrti v akciji« (svet kot chrna kronika). Skratka, recheno v poenostavljeni paradigmi: Mihelich – folklora, Tisnikar – mrtvashnica, Skumavc – chrna kronika.
 
Skumavc je svoj »chrni cikel« v glavnem ustvaril z izkushnjami novinarja kriminalistichne rubrike dnevnika Delo, ko se mu je razkrival z vidika obichajne vsakdanjosti poseben, bizaren, morbiden, »izpahnjen« nivo resnichnosti. Na teh njegovih ostro barvitih in jedrnato, odlochno, kar zhivchno zachrtanih slikah kot sukcesivni vizualni kriki v dinamichnih rezih utripajo surovo karikirane kepe chloveshke materije, sarkastichno zasachene v agonichnih situacijah ohromelosti, utapljanja, pretepashkih dvobojev, topo izgubljenega bivanja ali zhe razpadanja v prometni nesrechi, umoru, samomoru. Skumavc je gotovo tudi v svetovnem merilu redek slikar, ki si »upa« brez posebne esteticistichne distance naslikati razcefrano chloveshko truplo med zheleznishkimi tiri. Morda bi lahko kdo imel do tovrstnega Skumavchevega ustvarjanja dolochen pridrzhek zaradi njegovega formalno in she bolj vsebinsko (tematsko) poudarjenega primitivizma, s katerim »siromashi« t.i. neskonchno bogastvo in lepoto zhivljenja. Skorajda kot nekakshen »mrhovinar« rije po nekih sicer pretresljivih, a »dokumentarno« enostranskih, nizko, neestetsko, celo antiestetsko opredeljenih bivanjskih obrobjih, pri chemer je brez vidneje tematizirane reshitve ali osmislitve. Toda njegovo estetsko sporochilo hoche dramatichno opozoriti, da ne gre za obrobne kanale, temvech za bistvene, sredishchne probleme eksistence. Nikakrshno kvazicivilizirano »vtikanje glave v pesek« ne more nikogar obvarovati pred neusmiljenimi, temeljnimi posegi resnice, ki razbija vsak lazhni lesk in lishp samozadovoljstva. Enostranskost svojega sveta groze in obupa umetnik pach presega zhe s samo slikarsko akcijo, s kreativno intervencijo v dogajanje; umetnishki produkt zhe sam po sebi – ne glede na to, kaj in kako »upodablja« – pomeni primer in dokaz presezhka kot »pozitivne volje«. Naslikana nesrecha ni prava, realna nesrecha, temvech je »mimetichni« spomin in opomin na pravo nesrecho; je res njen »ponaredek«, toda v primeru preprichljive umetnine (po)narejen v avtentichni luchi »aisthesis«.
 
Vendar Skumavchev likovni imaginarij ni enostranski, vsaj ne v tolikshni meri, kot je sklenjen, zaprt in v vseh odtenkih s kontekstom mrtvashnice opredeljen Tisnikarjev. Pomembno in likovno nich manj tehtno razshirjanje Skumavcheve ustvarjalne vizije pomenijo njegove virtuozno ekspresivne istrske krajine s prislushkovanjem »mrtvim stvarem«, zemlji, hisham, drevju, kjer je dramatichnost pridushena, »prikrita« v samo strukturo likovnega zapisa. Ob teh pretezhno krajinarskih refleksijah pa se nikakor ni odpovedal svojemu znachilnemu, tako rekoch prvinskemu »socioloshkemu naturalizmu« s posluhom za sochno belezhenje dolochenih utrinkov iz chloveshkega vsakdanjika. »Zapisi« teh utrinkov sicer niso vech tako chrnokronikalno shokantni kot prej, a so enako likovno uchinkoviti in so ponekod celo dokumentarno zanimivi, zlasti npr. ko se med upodobljenci pojavi njegov (zhal zhe pokojni) »duhovni brat« Tisnikar.