Revija SRP 69/70

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA IDENTITETE (IV)

 
 
 
AMERISHKI FILM: VESTERN (American Cinema: The Western; ZDA, 1995; TVS 1 – 9. 11. 2004). Prvi del dokuserije o filmu, namenjen »pravemu amerishkemu filmu« – vesternu. Solidna informativna predstavitev, ki spodbuja sploshnejshe vprashanje o fenomenu vesterna in njegovem razvoju v prvem stoletju (ob stoletnici vesterna tudi slovenska publikacija – posebna sht. Ekrana, 5 – 6, 2003, posvechena vesternu). »Off« narator dokumentarca je Eli Wallach, najbolj znan po vlogi Grdega v znanem Leonejevem italovesternu. Zachetek vesterna: Veliki rop vlaka (1903). Zgodovina vesterna je zgodovina legende, mitoloshki kraj je t.i. Divji zahod ZDA (zahodno od Mississippija), mitoloshko dejanje je osvajanje tega podrochja. Izjave znanih rezhiserjev vesternov: John Sturges omeni pomen pokrajine, ki sugerira osamljenost, shirno, negibno, prazno ozadje vesterna; igralec in pokrajina sta glavni zvezdi; gre za romantichen pogled na naravo; po drugi strani pa je znachilno tudi zatohlo provincijsko mestece z eno samo ulico in lesenimi hishami naokrog; na tej ulici se zgodi znameniti vesternovski dvoboj z revolverji mozh proti mozhu, tak dvoboj so si izmislili v Hollywoodu, v resnici so bili revolverashki spopadi bolj divjanje psihopatov, zahrbtnih morilcev; kavboje kot junake orozhja so si izmislili pisci, ki vechinoma nikoli bili zahodno od Mississippija; po Sturgesu je vestern »discipliniran zhanr« z dolochenimi pravili in z nasiljem, katerega osnova je strah, strah pa je sploh del filma; po Eastwoodu, ki je dal nov zagon napol mrtvemu vesternu, je to dramatichen zhanr in nasilje je del vsake drame, tudi pri Shakespearu; tudi po Anthonyju Mannu drama potrebuje nasilje, silovitost, ekspresivne emocije. John Ford, ki je s Poshtno kochijo (1939) uvedel v vestern bolj poglobljeno zgodbo in kompleksnejsho psihologijo likov, je rad snemal vesterne, ker se je lahko prezrachil od Hollywooda v zdravi naravi. Pisatelj Elmore Leonard je shele, ko je zachel pisati scenarije za vesterne, spoznal, da to sploh ni tako preprosto. Po avtorjih dokumentarca je vloga zhenske v vesternu pretezhno v tem, da privezhe moshkega k domu; zlasti rezhiser H. Hawks je imel rad zhenske in je prikazal vech »mochnih zhensk« v svojih vesternih. Najbolj znachilen vestern lik naj bi poosebljal igralec John Wayne. Za Arthurja Penna je vestern »skoraj chisti film«. John Ford je prvo rezhisersko ime t. i. »A vesterna« s svojim najbolj pogostim igralcem Johnom Waynom, prvo ime »B vesterna« (predvsem akcijski, »low budget«) pa Budd Boetticher z igralcem Randolphom Scottom (zdi se, da pri tem sodobnik Gary Cooper ostaja v nekakshnem »elitistichnem oklepaju«).

OPRAVICHILO REPUBLIKE SRBSKE (Delo, 11. 11. 2004, zadnja stran). Srbska entiteta v BiH se je opravichila rojakom - muslimanskim Boshnjakom za pokol v Srebrenici in priznala zlochin, zlochinci morajo biti kaznovani. To je seveda lepo in prav. Toda dejstvo ostane: pobitih ok. 8000 muslimanov, vechinoma mlajshih moshkih, to pomeni, vsaj teoretichno, tako rekoch isto shtevilo druzhin, se pravi: »namenski dosezhek« genocidnega chishchenja je ochiten. Izvrshevalci zlochina ali v tedanjih razmerah »zmagovalci« bodo pach nagrajeni s kaznovanjem kot pri Aztekih zmagovalci v igri z zhogo...

MARIO – HRIBAR. Od jeseni 2004 ima TVS na programu poleg poudarjeno domachijsko prenovljene nedeljske oddaje voditelja Maria Galunicha Spet doma she sobotno humorista Sasha Hribarja, ki je nekak »anti-Mario«. Perfekcionizem prve s presenetljivo osvezhenim dodatkom »zhenskega humorja«: Natasha Tich Ralijan je nedvomno odkritje, a s kmalu obchutnim nevarnim robom manj okusne manire. Hribarjeva oddaja kazhe she dolocheno iskanje, cheprav z vrsto dobro zasnovanih domislic. Pri Mariu je humor le »premor«, »Hri-bar« je humoristichen, vendar precej niha v intenzivnosti in invenciji. V obeh primerih je opazen tudi vsesploshni slovenski problem omejenosti chloveshkih resursov (s kakshnimi gosti »napolniti sceno«?).

SREDNJEEVROPSKA POBUDA (27. 11. 2004). Po porochanju medijev je bila osrednji predmet pozornosti na srechanju predsednikov vlad t. i. Srenjeevropske pobude (SEP) v Portorozhu (Slovenija kot predsedujocha) – Ukrajina. Chlanica SEP je tudi Italija, njen premier Berlusconi je naredil znachilno »berlusconijevsko« potezo: najavil je svoj prihod s chasovnim zamikom, potem pa kot vodjo italijanske delegacije poslal ministrskega namestnika. Che je kurtoazna hierarhija eden bistvenih aksiomov diplomacije, je bilo s tem povedano dovolj (Italija je v tem »tretjerazrednem krogu« pach nekaj posebnega, cheprav sicer dobrohotno sodeluje s to pisano jugovzhodno »eksotiko« vsakrshnih drzhav/ic). Pozornost slovenskih medijev srechanju hrv. premiera Sanaderja in slov. premiera »v prevzemu« Janshe (z nekaj nenavadno »slikovitih« primer/k/ov med predlaganimi ministri svoje vlade) predvsem v luchi Piranskega zaliva; politokratska hierarhija se tu kazhe kot neizogibna, vsako strankarstvo presegajocha, »velikodrzhavna« tendenca Hrvashke v odnosu do Slovenije, skupaj z ochitno ignoracijo slovenske »podpore« pri hrvashkem vstopanju v EU (slovenski prezir do »juzhno od Kolpe«, na hrv. strani pa slovensko evrozashchitnishtvo zveni ponizhevalno: drzhava, stara deset stoletij, za vrnitev v Evropo »ne potrebuje« podpore drzhave, stare deset let, ki je vrh tega prishla do drzhavnosti le zato, ker jo je pred Srbijo »reshila« vmesna Hrvashka, ki je od Slovenije dobivala do desetkrat preplachano orozhje).

»RUSHENJE« DERRIDAJA. V reviji Sodobnost (2004, sht. 11) je objavljen chlanek, ki naj bi na treh straneh svojega obsega tako rekoch enkrat za vselej opravil z »likom in delom« nevshechnega filozofa; spis ima naslov Zakaj ne bom zhalovala za Derridajem?, podpisan pa je z imenom Johann Hari, kar naj bi po obichajnejshi logiki kazalo na avtorja moshkega spola, toda v naslovu je zhenski povedek, sicer pa o avtorju ne o jeziku, iz katerega je »prevedla Maja Kraigher« (cit.), ni podatkov. V chlanku je recheno, da je ob Derridajevi smrti chas za »vprashanje, ali ne bi bilo treba z njim pokopati tudi njegovih idej – in dolgega, muchnega postmodernistichnega intelektualnega krcha. /.../ Skratka, Derrida je bil nori unichevalec zahodne filozofije.« (cit.). Ob tako nakazanem vprashanju se je pach mogoche tudi vprashati, ali je Derrida »vzrok ali posledica«: svojih spisov ni nikomur vsiljeval v smislu kakrshnekoli obveznosti, prishli so v javnost kot eden od nachinov filozofskega zastavljanja vprashanj in ugotavljanja dolochenega stanja sveta z analitichnim razpiranjem (dekonstrukcijo) problemov, ki so se mu zdeli bistveni. Literatura, proza se je »sesula« zhe precej pred »unichevalnim pohodom« Derridaja in postmodernizma, zhe pri Kafki in Borgesu je opazna nemozhnost velikih zgodb; Kafka ne koncha nobenega romana, Borges pishe le chrtice, komaj kakshno novelo... Ne Derridaja ne njegovega »uchitelja« Heideggra ni mogoche »po gospodinjsko« izbrisati, najmanj s kakshnim »udarnim« chlanchichem, cheprav sta mnogim oblezhala v zhelodcu. Kljub vsakrshni mozhni kritiki nekaj njunih osrednjih tez ohranja nedvomno veljavo: Heidegger z vprashanjem o (pozabi) biti, o pesnishtvu in o poti k jeziku, Derrida z nadgraditvijo pojma biti v smeri aporichne »diferance«, s tekstualno analizo, ki tekst »dekonstruira«, in s potjo k pisavi. Njuni imeni sta v tem smislu komplementarni: zaokrozhata filozofsko (avto)refleksijo XX. stoletja, eden za prvo, drugi za drugo polovico. Ravno za slovanstvo je she posebno pomembna Derridajeva oznaka biti kot aporije: slovanska pozicija v svetu je izrazito aporichna, dvoznachna, razdvojena med Evropo in Azijo, med Zahodom in Vzhodom, med latinskim katolishtvom in grshkim pravoslavjem (v zadnjem chasu je to zlasti opazno v Ukrajini), seveda tudi ob tisochletnem stiku z islamom (sprva arabskim, nato turshkim, danes z albanskim, boshnjashkim, kavkashkim...).

DIGITALNI SREDNJI VEK (Nemchija; TVS 1 – 30. 11. 2004). Izvrsten nemshki dokumentarec o sodobni rachunalnishki tehnologiji. Shokantno pouchno, zlasti za vsakovrstne rachunalnishke navdushence, ki jih infantilna tehnolatrija zhene vse do chiste samoironije »v nezavednem«. Digitalna tehnologija na sistemu nichle in enice je bolj neobstojna kot papir: amerishki pisatelj in vrhunski strokovnjak, eden od utemeljiteljev rachunalnishtva (torej nikakrshen »humanistichni teleban«), je poudaril, da bomo zanesljivo lahko brali dolocheno knjigo chez sto let, medtem ko je vprashanje, ali bo rachunalnishki CD (zgoshchenko) mogoche prebrati chez petnajst let... (Pri tem se zdi znachilno, da so ob nastajanju modernih tehnoloshkih dosezhkov obichajni papirnati knjigi zhe vechkrat napovedovali »dokonchni odpis«, toda zdi se, da po vsaki taki »chrni napovedi« kljub vsej svoji krhkosti in neprestani ogrozhenosti postane she mochnejsha, she bolj navzocha in neizogibna; ne nazadnje je po njej nastal tudi termin »knjizhni jezik« kot pojem za oznako najbolj izdelane in urejene oblike besedne komunikacije; »rachunalnishki jezik« je nekaj popolnoma drugega in she zdalech nima podobnega funkcijsko-identifikacijskega obsega.) Posebne glivice napadajo diske kot poslastico in jih v kratkem naredijo povsem neuporabne... Za shranjevanje obchutljivih rachunalnishkih nosilcev podatkov so potrebne skrajno zahtevne razmere (temperatura, svetloba, vlaga, sploh okolje in ravnanje z njimi), predvsem pa v 12 - 18 mesecih zastari oprema, tako da je problem zhe branje (dekodiranje) deset let starih podatkovnikov... Da se pride do digitalnih podatkov, je potrebna tehnologija kot posrednik, prav ta posrednost je najbolj problematichna; klasichno knjigo ali album se gleda neposredno. To je bistvo: do danes so se ohranili povsem »primitivni« nosilci sporochil: glinaste tablice, kamen, kar je statichno in neposredno dostopno... Skrajno aktualno vprashanje: kaj bo ostalo od nashe civilizacije potomcem, ki bodo kot vse generacije doslej neizogibno hoteli na vednosti o preteklosti utemeljevati in pojasnjevati svojo identiteto? Ne presenecha mnenje nekaterih resnih znanstvenikov (npr. Bertrand Russell), da je bilo na Zemlji zhe vech (menda 22) tehnoloshko visoko razvitih civilizacij, ki so izginile brez oprijemljivejshih sledov, le z zastrtimi spomini v mitologijah (v nekaterih saharskih votlinah je menda najti vech desettisochletij stare risbe na stenah, ki kazhejo ljudi, zroche v tv ekrane)... Seveda od tod ni dalech do sklepa, da je vsaka civilizacija pravzaprav »zanich projekt v nichu«...

TRETJA SVETOVNA VOJNA – AL KAIDA (Kotishche – Jugovzhodna Azija; VB; TVS 1 - 30. 11. 2004). Tretji del dokumentarca o Al Kaidi: Indonezija kot eno od organizacijskih in vadbenih sredishch (najvechja muslimanska drzhava na svetu, ki pa svojo »islamsko« identiteto zapisuje z latinico). Predstavitev izvajalcev eksplozije v turistichnem centru na Baliju. Eden od njih: »Mislil sem, da bo moja nagrada v drugem zhivljenju tem vechja, chim vech ljudi bom pobil.« – Bistveno vprashanje: kako lahko dolocheno verstvo, ki naj bi bilo utemeljeno na etiki, v praksi deluje kot zlochinsko »zverstvo«? Ali gre pri tem za etichni »manko« ali za etichni »presezhek«? Ali ideoloshka radikalizacija etike neizbezhno vodi v »post-etiko«, v takshno ali drugachno militaristichno-teroristichno prakso? Ekstremistichni islamizem ochita osvajalski terorizem Zahodu, Evropi. Po islamskem nauku naj bi se islam shiril brez nasilja, toda zachetno bistveno razshiritev je izvedel z orozhjem, prvi osvajalski pohod islama je kot »pushchavski vihar« zajel Blizhnji vzhod, severno Afriko in segel v Evropo. Evropske krizharske vojne s konchno shpansko rekonkvisto so bile v dolochenem smislu zgolj reakcija; v svoji »idealni osnovi« so bile krizharske vojne obramba svetih mest krshchanstva, ki je bilo v njih pred islamom; t.i. dzhihad kot »svetovojno« shirjenje islama je tako rekoch bistvena dolzhnost vsakega muslimana v luchi prerokbe, da bo svet pred koncem neizogibno ves muslimanski. Krizharski vitezi so schasoma postali neustrezni, neprijetni tako za evropske posvetne vladarje kot za katolishko cerkev, ker so po eni strani bogateli, po drugi pa so zacheli prihajati pod »sirenski vpliv islama«; postopoma so jih unichili ali drugache onemogochili, razen tevtonskih vitezov, Nemcev, ker so bili koristni na vzhodu Evrope, kjer so na povabilo poljskih vladarjev klali pogane, podobno kot v Karantaniji na povabilo domachinov pridejo Nemci in potem ostanejo ter zatrejo tako tiste, ki so jih poklicali, kot one, proti katerim so bili poklicani... Neznosnost islama kot simptoma je za krshchansko Evropo tudi v tem, da se v njem realizira prav tisto, kar bi zhelelo realizirati tudi samo krshchanstvo; vsi poglavitni islamski postulati so v bistvu radikalizacija judovsko-krshchanskih osnov, z izjemo vloge Kristusa, ki ima tudi v islamu posebno chastno mesto, le da je za islam nesprejemljivo, da bi bil katerikoli chlovek neposredna inkarnacija Boga. V soochenju z islamom je Evropa (in z njo ves Zahod) spet, podobno kot v srednjem veku v chasu zachetnega poleta islama, postavljena v radikalni razmislek o sebi, o svoji identiteti, o svojem mestu in poslanstvu, v tem smislu je islamski izziv po svoje tudi dobrodoshel; ironija je v tem, da je bila tretja vojna pol stoletja prichakovana kot vojna z rusko Sovjetijo, danes pa se »tretja vojna« z druge strani obeta zaveznishtvu med Zahodom in Rusijo... Globalna »poanta«: neunichljiva kontinuiteta terorizma skozi najrazlichnejshe preobleke od XX. v XXI. stoletje, sicer pa se v zachetkih vsake demokracije skriva tak ali drugachen terorizem (npr. Harmodij in Aristogiton, starogrshka »balkanska atentatorja« na atenskega tirana Hiparha; v letu 2004 tridesetletnica usmrtitve »evroteroristichne legende«, 24-letnega Puiga Anticha, katalonskega nacionalista in iberoanarhista, na garroti v kaznilnici Modelo v Barceloni, 2. marca 1974; to je zadnja izvedba smrtne kazni v Shpaniji, tedaj she pod Frankom, ki ga v njegovem »pedagoshkem« besu nista omajala niti skrajno dvomljiv dokaz, da je Antich res ustrelil policista, niti papezheva proshnja za pomilostitev.)

MOJA SESTRA MARIA (Meine Schwester Maria; Shvica, 2002; TVS 1 – 30. 11. 2004). Dokumentarec v rezhiji Maximiliana Schella o njegovi sestri, v prvih desetletjih po drugi vojni najslavnejshi evropski igralki, ki je osvojila tudi Hollywood (od njenih tamkajshnjih filmov je morda najbolj slaven in znachilen vestern Drevo za obeshanje, kjer je ob markantno ostarelem Garyju Coooperju izkoristila vse svoje registre na robu sentimentalnega kicha). Iz ugledne intelektualno-plemishke druzhine, rojena na Dunaju. Po nemshki vojni katastrofi je bila dobrodoshla kot drugi, ljudomili, »novi« obraz »strashne Nemchije« (prim. Nemchija, bleda mati). Svetlooka vzporednica temnooke Audry Hepburn: obe veljata za lastnici najlepshih ochi v prvem stoletju svetovnega filma. Zanimivo koncipiran dokumentarec z igranimi vlozhki, brat se pogovarja z ostarelo, onemoglo sestro, v intenzivno subtilnem pogovoru analizirata preteklost in spomine. »Nemshko« dosledno, naturalistichno »neizprosno« in hkrati visoko kultivirano, mestoma tudi obchutno razvlecheno. Vsekakor je Maria Schell s svojim »dunajsko-slovanskim« sharmom she danes jasno prepoznavna osebnost v mnozhici filmskih igralk, ki so na sploshno manj profilirane (vpisljive v spomin) kot igralci.

MISS SVETA 2004 (Posnetek prireditve; POP TV – 4. 12. 2004). Izbor »najlepshe na svetu« spet v »sanjskem« mestu s »slovanskim« imenom Sanya (v kit. lahko kot zveza besed san-ya, tj. »raca v senci«) na juzhnokitajskem otoku Hainan (kit. hai-nan: juzhno morje). Kandidatke iz 107 drzhav, najvech doslej. Blesteche, brezhibno organiziran »show« (kit. beseda »shou« ima z razlichnimi naglasi celo vrsto pomenov, med drugim »glava, prvi, zachetek, najbolj pomemben« - simb. medijski zachetek Kitajske kot bodoche vodilne v globalnem showu?); aktualna nevarnost t. i. ptichje ali perutninske gripe v JV Aziji ochitno ni zajela tega karnevala (z dobrodelnim pokritjem) in »ptichic z vseh vetrov« na njem. Po vseh selekcijah je ob zhe tradicionalnem preferiranju kreolske eksotike naposled ostalo pet superfinalistk: Americhanka (chrnka), Dominikanka, Filipinka, Peruanka, Poljakinja (slednja edina »nordijska« blondinka, sicer ochitno prizadeta zaradi svoje slabe globangleshchine in novice o smrti ocheta, a je vseeno primerno reshevala »chast slovanstva«). Med temi se je zhirija odlochila profesionalno nesporno: pri zadnjem soochenju je ob rahlo »prevech eksotichni« Dominikanki izbrala manj zhivopisno, elegantnejsho in nezhnejsho (sicer prvakinjo v mnogoboju!) Peruanko, ki si je tako zasluzheno nadela krono (Americhanka, sicer prej komaj ustavljivo zgovorna, je bila vidno razocharana, ker se je imela, kdo ve zakaj, za »glavno favoritko«). Slovenijo je solidno, a brez vechjih mozhnosti zastopala Zhiva Vadnov, »avtentichna Barjanka« z juzhnoljubljanske okolice. (Cheprav Preshernova »reklama«, da so od nekdaj slovele ljubljanske lepotice, ochitno nima vpliva na zhirijo za miss sveta, je mozhno, da so Argonavti res zaradi njih naredili daljshi postanek na Barju in »mimogrede« ustanovili Emono, kot pravi legenda; morda se je Jazon, »prvi Janez«, prav zaradi kakshne Barjanke sprl z Medejo...)

ALOJZ URAN (Umestitev novega ljubljanskega nadshkofa msgr. Alojza Urana. Prenos iz stolnice; TVS 2 – 5. 12. 2004). Novi ljubljanski nadshkof in slovenski metropolit je bil imenovan 25. 10. 2004. Po sedmih letih odhaja Franc Rode, metropolit z geslom, privzetim iz Trubarjevega (protestantskega) Katekizma: »Stati inu obstati« (pod tem naslovom dve Rodetovi publikaciji, 1997, 2001). Opazno zveni tudi naslov njegove knjige: Za chast dezhele (1997; citat po Preshernovem Sonetnem vencu, 7. sonet: »Da bi nam srca vnel za chast dezhele«; ta »orfichni« sonet vzpostavlja zvezo z antichnim nekromantichnim kultom Orfeja; vse kljuchne osebnosti slovenske identitete so tako ali drugache »problematichne«: Trubar kot luteran, Presheren in Cankar kot bohemska devianta; Rode je Cankarjevemu »proletarskemu« slovenstvu zoperstavil svoje slovenstvo kot aristokratstvo; v vsakem primeru se neizogibno pokazhe protislovnost slovenstva / slovanstva). S tem naslovom je Slovenija v danashnjem kontekstu svoje samostojnosti she zmeraj oznachena kot »dezhela«, Land, ne kot drzhava (sedem let je bila tako rekoch »Rodeland«, tj. v nem. »krchevina«, kjer je potrebno krchiti novo evangelizacijo). Z izvolitvijo Urana naj bi se ljubljansko nadshkofovanje, tako vsaj sugerirajo (necerkveni) mediji, nekako vrnilo k Shushtarjevemu bolj umirjenemu stilu. Rode ni bil posebno dolgo, a ostal bo v spominu po svoji izrazitosti: blestech, kot britev oster svetovljanski intelektualec, izvrsten retorik z zvenechim glasom, govorech jasno in udarno, o nekaterih stvareh bolj slikovito, kot je obichaj pri odmerjeno zadrzhanih verskih dostojanstvenikih (o katolishkem duhovnishkem celibatu, ki danes vzbuja pozornost medijev zaradi razkritih pedofilsko-homoseksualnih afer, je npr. rekel, da je njegov vpliv na laichno okolje ugoden zato, ker z zhivimi primeri dokazuje, da je mozhno zhivljenje brez zasuzhnjenosti spolnemu nagonu; pri tem Cerkev ni naklonjena laichnemu samstvu). V nagovoru ob Uranovi umestitvi je Rode spet znachilno izstopal s svojo retorichno veshchino: v kratkem in uchinkovitem nagovoru je mimogrede kritichno zbodel v slovenske razmere in se na koncu inventivno poigral s slavljenchevim priimkom: »Imenujesh se Vran, bodi – orel!« (ob svojem ustolichenju se je Rode zhe poigral z lastnim priimkom; v knjizhici Stati inu obstati omenja blizhino grshke besede »rodos« - vrtnica; prim. gr. tó ‘ródon). Uranov priimek resnichno vzbuja pozornost, je dokaj nenavaden in redek, lahko je le starinski zapis besede »vran« (»napoved« vstajenja kralja Matjazha, chigar simbol je bil ta ptica?), lahko pa gre za nemshko besedo »Urahn« (prednik), manj verjetno je seveda, da bi bil zadaj grshki Uran ali »revolucionarna« radioaktivna prvina (odkrita v letu franc. rev. 1789). Kanadski shkof Ambrozhich je v svojem »amerishko« sproshchenem nagovoru omenil Uranovo prijazno osebnost (resnichno po svoje spominja na kakshnega starosvetnega kmechkega ochanca), novi metropolit sam pa je med svojimi nastopnimi besedami poudaril »hvalezhnost Bogu za dar zhivljenja« in potrebo »nove evangelizacije« v Sloveniji.

MANCA KOSHIR (Intervju; Slovenija, 2004; TVS 1 – 5. 12. 2004). Voditeljski veteran Lado Ambrozhich v pogovoru z veteranko slovenskega novinarstva prof. dr. Manco Koshir, ki je nedvomno dragocena osebnost v tem kulturnem kontekstu, z izbrusheno intelektualnim in hkrati »ljudsko« temperamentnim nastopom, nenavadnim za bolj togo okolje kranjskega »janez-janzenizma« (v zvezi z Drnovshkovo zadrzhanostjo je omenila svoje geslo, da je »chlovekov znachaj chlovekova usoda«, v zvezi z njegovo meditativno poglobitvijo spricho bolezni pa, da je bolezen »posebno sporochilo...bolezen namrech chloveka tudi zdravi...«). Do sedanjega stanja, v katerem so slovenski mediji, je izrazito kritichna; njena misel, da je treba ustanoviti chisto nov, »resnichno kvaliteten« slovenski dnevnik, pa kljub vsemu vzbuja skepso, zlasti spricho dejstva, da je v tem mikroprostoru verjetno nemogoche vzpostaviti resnejshega konkurenta Delu (tudi sama omenja, da je njegova dolgoletna narochnica in vsakodnevna bralka, s slovensko majhnostjo pa je zadovoljna, saj naj bi omogochala »preglednost«). V pogovoru je bila omenjena tudi njena najnovejsha knjiga Surovi chas medijev (nedvomno strokovno korektna publikacija, ki pa vseeno z naslovom obeta vech, kot je od nje dobiti; poglavitna trditev v njej, da mediji ne odrazhajo, temvech »ustvarjajo« javno mnenje, se zdi dovolj sporna – »ustvarjajo« ga namrech zmeraj in neizbezhno v pogojih dolochenega geohistorichnega socialnega konteksta, to pa eo ipso pomeni, da so kljub vsemu predvsem njegov »odraz«, se pravi bolj njegovi ujetniki kot pa kreatorji).

PESHCHICA IZBRANIH (Carentan: Band of Brothers, ZDA, 2001; TVS 2 – 5. 12. 2004). Tretji od desetih delov nadaljevanke o amerishkih osvajalcih Normadije med drugo svetovno vojno (izvirni naslov se zdi vprashljivo preveden, saj bolj sugerira dolocheno socioloshko hierarhijo, a najbrzh bi npr. »Tolpa bratov« zvenelo precej nenavadno). Prichujochi zapis se nima namena podrobneje ukvarjati s tem nedvomno markantnim, monumentalnim tv projektom, za katerim producentsko stojita filmska velikana Steven Spielberg in Tom Hanks; zadeva je s profesionalnega vidika v vsakem pogledu korektna, utemeljena na resnichnih dogodkih, ne sprozha pa kakshnih »provokativnejshih« vprashanj (posneto po knjigi Josepha Ambrosa, sicer pa se zdi, grobo recheno, nekakshen »dodatek«, skoraj v smislu »zhe videno«, k Spielbergovemu hitu Reshevanje vojaka Ryana). S tako rekoch eno samo izjemo, vsaj z vidika slovenskega gledalca: v tretjem delu gre za normandijsko mesto Carentan (za to mesto so se amerishki padalci spopadli z Nemci). Nad imenom tega francoskega mesta se pach lahko zamisli vsak danashnji prebivalec nekdanje Karantanije...

VABA (Cruising, ZDA, 1980; TVS 2 – 10. 12. 2004). Film svojevrstnega mojstra trilerjev Williama Friedkina (Francoska zveza, 1971; Izganjalec hudicha, 1973, slednji eden najbolj donosnih filmov v zgodovini). Tokrat reflektira newyorshko homoseksualno sceno skozi perspektivo »intruderja«, policijskega detektiva, ki ga verzirano igra Al Pacino: s »krizharjenjem« (prim. izvirni naslov) po gayevskih beznicah naj bi odkril serijskega morilca »pedrov«. Tezhka naloga – igrati vabo - ga seveda psihichno obremenjuje, she zlasti, ker si morda sam ni na jasnem o svoji spolni identiteti. Film je v glavnem bolj zanimiv po svoji »dokumentarnosti«, zgodba in razmerja med liki so brez posebne izvirnosti in dramske intenzitete, ritem zastaja in izgublja »nit«. V tem stilu je tudi poanta: na koncu ni jasno, ali je »odkriti« morilec res pravi.

PRAH (Dust; koprodukcija, 2001; TVS 2 – 14. 12. 2004). Rezhiral Milcho Manchevski, amerishki rezhiser makedonskega porekla, meteorsko se je uveljavil s filmom Pred dezhjem (1994), kjer je soochal makedonski Balkan in zahodno Evropo, v Prahu pa ga soochi z ZDA. Spiralna zgodba v smislu »magichnega realizma« (preplet razlichnih chasovno-prostorskih in psiho-realnih nivojev), uchinkovitost ni izenachena, mestoma deluje artificialno, z »operetno« forsirano poetiko nasilja, ki spominja na Leoneja, vendar je celota zanimiva, tehtna variacija na temo »west – east«, dobro sestavljena, vredna pozornosti. (Kot kuriozum: pojem »prah« je dokaj pogost v filmskih naslovih, npr. izvrstni angl. film Prah, posnet po romanu V srcu dezhele juzhnoafrishkega nobelovca Coetzeeja).

DEMONSKO ZHIVLJENJE MED PARADIZHEM IN PEKLOM (Portret Vladimira Bartola; SLO; TVS 2 – 18. 12. 2004). Dokumentarec v rezhiji Slavka Hrena. Solidna predstavitev vrste zanimivosti iz biografije enega od treh kljuchnih slovenskih pisateljev (s Cankarjem in Zupanom trojica »demonov« brez pravega mesta tako v »paradizhu« kot v »peklu«, zato je nadvse ustrezna naslovna »vampiroidna« vmesnost), tudi s prispevkom Bartolovega sina Bojana. Bolj od »privatnih« slikovitosti se oddaja zdi pomembna kot prilozhnostna spodbuda za nove razmisleke o »fenomenu Bartol«. Njegov svetovno znani (sicer tudi najpomembnejshi slovenski) roman Alamut o gradu, ki je bil sredishche srednjeveshkih islamskih teroristov, je v dolochenem smislu »dokonchna realizacija« Kafkovega nedokonchanega Gradu: prikazano je srce, drobovje totalitaristichne mashinerije, mehanizem njenega uma. Hkrati je Alamut s svojo analizo totalitaristichno-hedonistichne komponente islamskega konteksta tudi predhodnik dveh, v dolochenem smislu sorodnih, v balkanski in svetovni literaturi vidnih in pomembnih del - Selimovichevega romana Dervish in smrt in Rushdiejevih Satanskih stihov (zraven bi sodil tudi npr. roman Nur Baba, 1922, enega od glavnih turshkih prozaistov Y. K. Karaosmanogluja, skrajno kritichna podoba dekadentnega zhivljenja v nekem carigrajskem dervishkem samostanu). K vprashanju (nacionalne) identitete pa Bartolovo osrednje delo Alamut prispeva dejstvo, da je to v slovenskem kontekstu izrazito eksotichen roman; slovenska proza se je najbolj markantno predstavila v svetu z delom, ki ne govori o Sloveniji ali vsaj »o njej« govori le skrajno posredno, skozi vzhodnjashko zgodovinsko-religiozno parabolo / metaforo (tudi Presheren je v sredishche svojih Poezij postavil »orientalski« cikel Gazele, kar je tako rekoch heretichno, kot je za katolishko tradicijo heretichna vsaka izrazitejsha orientalska in tudi antichna naveza, cheprav je sama utemeljena na istem). Taka izrazita parabolichnost je za nekatere (tradicionalistichne) kritike / teoretike manjvredna, v novejshem chasu (post/modernizma, metafikcije, magichnega realizma) pa velja pravzaprav za bistvo literarnega ustvarjanja ravno razmik med mimesis in fikcijo. Alamut je vrh Bartolovega »magichnega realizma«, prozna vzporednica Kocbekovi Zemlji, obe deli, cheprav vsako po svoje (prvo kot »knjiga iz knjig«, iz zgodovinskih dokumentov, druga »neposredno« iz poduhovljenih rodnih tal), sta odmaknjeni od tedaj, v chasu njunega izida pred drugo svetovno vojno, zelo mochnega socialnega realizma.

PLESALKA V TEMI (Dancer in the Dark; kopr. Danska/ Francija, 2000; TVS 1 – 22. 12. 2004). Film svetovno uveljavljenega (»enfant terrible« danskega filma) rezhiserja Larsa von Trierja o cheshki emigrantki v ZDA, ki gara v zhelezarni, da bi z denarjem za operacijo reshila sinu vid. Bizarna meshanica presunljive tragedije z dna in osladnosti muzikala, enega od znachilnih zhanrov klasichnega Hollywooda. »Antidogmatichno« (Trier kot avtor novofilmske »dogme« z gibljivo, rochno, »nevrotichno« kamero), anarhoidno, psihotichno, shizoidno, provokativno, a kljub vsemu kot celota uchinkovito, vredno sposhtovanja, ne nazadnje tudi zaradi fenomenalne islandske pevke in glasbenice Bjoerk (Gudmundsdottir), ki je odigrala glavno vlogo ter napisala in zapela vse pesmi. Poanta: shok (srednje)evropskega srechanja z »american dream«, zhivljenje kot kafkovska mora (prim. Kafkov prvi roman Amerika, mittelevropska analiza ZDA, v literarnem smislu najboljshe delo na to temo, preroshka vizija zunaj dokumentarizma, »iz odsotnosti in distance«, Kafka ni bil nikoli v ZDA), nerazlochljiva sanjska zmes groze in groteske (prim. Trierjev film Evropa, 1991, o povojnih srednjeevropskih, nemshkih »volkodlakih«, prav tako preplet zhanrov).

JANEZ MENART: SREDNJEVESHKE PRIDIGE IN BALADE (TVS 2 – 22. 12. 2004). Srednjesholska deklamacija Menartovih pesmi v organizaciji »Satirichnega gledalishcha Cerjak«. Ni bistveno, ali je vzrok v samih pesmih ali v izvedbi – okorna populistichna kvazipedagogika, negledljivo.

AMERISHKI FILM: FILM NOIR (TVS 2 – 28. 12. 2004). Eden od delov amerishke dokuserije o amerishkem filmu, narator Richard Widmark, igralec klasichnega »filma noir« (ta zhanr je dal she vrsto trdih, mrachnih igralskih »tipov«: E. G. Robinson, Jack Palance, Robert Ryan itd., predvsem pa Humphrey Bogart, najvechje igralsko ime »chrnega filma«). Nizkoprorachunski zhanr, zachet med drugo svetovno vojno in desetletje po njej. Nadaljevanje nemshkega ekspresinozma (tudi z emigrantskimi rezhiserji iz Nemchije) in amerishkih gangsterskih filmov 30-ih let. Vrsta nedvomno she danes zanimivih rezhiserskih in igralskih dosezhkov. Znachilnost: pretezhno snemanje v realnem okolju, ne v studiih, mrachna podoba sveta – iz perspektive velemestnega podzemlja. Komentarji danashnjih sodobnikov so deljeni: eni menijo, da je »film noir« specifichnost nekega obdobja, ki ga ni vech, da je torej chista preteklost, zgodovinski dokument, drugi menijo, da so dolochene modifikacije zhanra she vedno mozhne in da tudi stari izvirniki she vedno lahko najdejo globlji sik z gledalcem, kajti bistveni eksistencialno-umetnishki problemi ostajajo isti.

OTROK CHERNOBILA (Igor – Child of Chernobyl, VB – POP TV 28. 12. 2004). Dokumentarec o beloruskih otrocih, spochetih po jedrski katastrofi v ukrajinskem Chernobilu (26. aprila 1986), zaradi radioaktivnega sevanja na razlichne nachine okvarjenih, na obisku v Angliji pri razlichnih dobrodelnikih. Eden od teh otrok, s pravim »slovenskim« imenom Igor Pavlovec, raste samo od pasu navzgor, vse pod pasom je zakrnelo in fantazmagorichno deformirano, hodi »kot pingvin« po dveh plavutastih shtrcljih. Posvojil ga je starejshi angleshki par; v Belorusiji je bil v sirotishnici, kamor sta ga oddala starsha. Ob takih strahotah chloveka v kolikor toliko normalnem stanju obide sram, da si je sploh kadarkoli drznil gledati na lastne probleme kot na kakshne posebnosti. In se postavlja staro vprashanje: s chim si nekatera, chisto nich kriva chloveshka bitja »zasluzhijo« tako nesrechno usodo? Ali gre res, kot menijo nekateri, za negativno karmo prednikov ali »prejshnjih zhivljenj«? Ali je chisto nakljuchje ali mrezhasta »simbolichna logika« v tem, da je najhujsha jedrska mirnodobna katastrofa nastala na tleh Ukrajine, v »jedru« slovanstva?

UKRAJINA – JUSHCHENKO (29. 12. 2004). Zmaga voditelja ukrajinske nacionalistichne opozicije Viktorja Jushchenka na ponovljenem drugem krogu volitev. Ukrajina, ki za povprechnega (ne le zahodnega) Evropejca v glavnem sploh ni obstajala, z dramatichnimi predsednishkimi volitvami dozhivlja svojo »uro zgodovine« v svetovnih medijih. Vprashanje hierarhije kot projekcije mochi se kazhe tudi med velikani: zadaj je Rusija. Cheprav je Ukrajina najvechja evropska drzhava, z lastnim jezikom in bogato literaturo v njem, je v ruski senci vse doslej ostajala le privesek she vechjega velikana (za carsko Rusijo so bili Ukrajinci »Malorusi«; pod Karpati, v Bukovini, v exYU se imenujejo Rusini; ob koncu srednjega veka tudi Ruteni, Roksolani...). Ukrajina, ki je po imenu tako rekoch »Kranjska« (okrajna, okrajek, v kraj, na robu; tj. »mejna pokrajina«), je paradigmatichen primer sploshne esencialne in »vechne« slovanske razklanosti med Zahodom in Vzhodom (podobno kot nekdanja YU ali BiH; povsod je vzhodni, pravoslavni del v bioloshko-politichni, zahodni pa v kulturno-civilizacijski prednosti). Bila je tako pod Poljaki in Litvanci kot pod Rusi in Mongoli; Ukrajinci so se sredi 17. stol. z legendarnim vodjo Hmelnickim (po judovskih historikih je bil zverinski judofob) zatekli pod okrilje »matjushke Rusije«, ker niso mogli vech vzdrzhevati dveh front – proti Poljakom in proti Turkom. To razklanost »hochesh-nochesh« po svoje kazhe njena zastava, pri kateri je barvna simbolika »obrnjena na glavo«: zahodna, uniatska, grshko-katolishka stran drzhave je rumena (zhito, kmetijsko podrochje), vzhodna, rusko-pravoslavna je modra (rudarsko-industrijsko), ti dve barvi pa bi bilo mogoche razumeti tudi kot »modra Evropa« in »rumena Azija«. Hajdamaki, ukrajinski »beli« nacionalisti, so leta 1918 razglasili samostojno republiko, a so jih boljsheviki, »rdechi« internacionalisti, v kratkem zbrisali. (Ta »rdechi izbris« je bil po nekaterih podatkih nadvse temeljit: nacionalizem je bil v tej veliki sovjetski republiki izkoreninjen z iztrebljenjem ukrajinske inteligence, pa tudi z lakoto v chasu kolektivizacije kmetijstva.) Che so literati lahko tudi »simptomi« dolochenega identitetnega konteksta, je zanimiv(a) Marko Vovchok alias Marija Vilinska (1834 – 1907), eno najpomembnejshih imen ukr. literature, »dvospolno in dvojezichno bitje« (pisanje v ukr. in rus. jez.). Znachilni sta tudi imeni obeh sedanjih kandidatov za ukrajinskega predsednika, ob katerih se je Ukrajina razklala: oba sta Viktorja, kakor se pri Ukrajincu Gogolju, ki je bil tudi sam histerichno razpet med Rusijo in Zahodom, spreta dva Ivana, ukrajinska podezhelska plemicha, zaradi industrijsko-kmechkega razlochka (menjava svinje za pushko), toda »zahodni«, nacionalistichni Jushchenko ima pravi, tipichno ukrajinski priimek na -enko, proruski Janukovich pa bolj »po rusko« na –ich. Za Jushchenkom naj bi stala zhena Americhanka ukr. porekla, ki je za Ruse »agentka CIA«; za njim pa je she ena »mochna zhenska«, namrech Julija Timoshenko, v ukrajinski revshchini nepredstavljivo bogata »miss of gas«, obogatela z monopolistichnim uvozom ruskega plina za Ukrajino, zato je, po ruski razlagi, tako gorecha ukr. nacionalistka. Vzhodna, »Janukovicheva« Ukrajina je tudi po pravoslavju in jeziku ruska, v zahodni je ob grkokatolishtvu she zhiva ukrajinshchina (kot belorushchina nekakshen »jezikovni most« med poljshchino in rushchino). Pri tem ni odvech vprashanje, kako je sploh nastala ukrajinska nacionalnost, saj je Kijev izvor vseruske drzhavnosti (pravzaprav sploh slovanske; kronist Nestor, zhivech v XI./ XXII. stol. v kijevsko-pecherski lavri, je imel vse Slovane za eno pleme); za nekatere je ukrajinstvo mittelevropsko »kukavichje jajce« kot ne-etnichni pojem, zgolj »geografski izum« pod naknadnim poltisochletnim poljsko-vatikansko-dunajskim vplivom (podobno »razlagajo« Hrvate velikosrbski nacionalisti; za nekatere hrvashke nacionaliste pa je Ukrajina celo hrvashka »pradomovina«, prim. podobnosti med ukrajinshchino in hrv. chakavshchino). Ideal »Velike Poljske« je namrech: z osvojeno zahodno Ukrajino biti mogochen katolishki zid v vzhodni Evropi od Baltika do Chrnega morja; tik pred drugo svetovno vojno so obstajale celo »sanje« o sporazumni delitvi Ukrajine s Hitlerjem, kakor so Poljaki zhe v XIII. stoletju skupaj z Nemci omogochili nemshkemu viteshkemu redu, da je v kratkem »nekrshchansko« iztrebil poganske baltske Pruse (upirali so se kot alpski Slovani – Karantanci; kasneje, sochasno s Trubarjem, v prushchino prevedeni katekizem jih ni reshil...). Po drugi strani se imajo ukrajinski nacionalisti za »prave arijce«, potomce »pravih«, gotskih Rusov, moskovski Rusi ali »Moskali« pa so zanje »aziati«. Tako je Ukrajina dejansko na robu drzhavljanske vojne, saj je podobno vmesna kot BiH, pach v smislu vzporednosti med severnoslovanskim in juzhnoslovanskim podrochjem (»zahodno-vzhodno«/ belo-rdeche razdeljena tudi Koreja, le da je tu delitev S - J); »zloveshchi« Huntington je v Spopadu civilizacij predvidel spopad med katolishtvom in pravoslavjem prav v Ukrajini... Bo spet aktualna broshura, ki je izshla tik pred drugo vojno: Ukrajina joka. (Srbi v BiH grozijo z odcepitvijo in pridruzhitev k Srbiji, che se spremeni daytonski sporazum). Vsekakor se v Ukrajini nakazuje konchna kulminacija sedanjega panslovanskega razdruzhevanja, nasprotnega nich manj napornemu procesu zdruzhevanja v predhodnih dveh stoletjih; ta fragmentacija je strzhenski interes t. i. globalizacije v mashineriji zahodnega (neo)imperializma. Che bo Ukrajina postala chlanica Nata, kot je sicer zhe predvideno, bo imela Rusija natovske topove dobesedno pred vrati, to je klasichni izziv za vojno, vendar si Rusija v sedanjem polozhaju niti v sanjah ne more »privoshchiti« ostrejshih nastopov, poleg tega pa tudi Jushchenko, ki naj bi ga ruska tajna policija menda skushala zastrupiti in je zaradi posledic strupa dobil »chernobilski obraz« (zloglasni Chernobil je pach v Ukrajini), v vlogi predsednika Ukrajine ne bo mogel drugache, kot da znizha populistichni nacionalistichni ton in uposhteva predvsem sosedstvo »velikega brata«. Ukrajina se pach v nobenem primeru ne more resnichno »odlepiti« od geografskih dejstev, zato se verjetno tudi Rusija ne bo pretirano vznemirjala zaradi »nove Ukrajine«. (Za vse slovanske narode temeljna in po svoje aporichna, vechkrat sama s sabo sprta identitetna dolochnica hochesh nochesh ostaja slovanstvo, to je bilo jasno zhe Preshernu, ki je Zdravljico napisal kot »vseslovansko himno«; njegove pokopane »misli visokoleteche«: biti vseslovanski »Orfej«; podobno Cankar, ki je v novih okolishchinah prebujajochega se Balkana bolj praktichno poudarjal politichno jugoslovanstvo; nobeno slovanstvo, ki hoche biti radikalno osveshcheno, se ne more »izogniti« samo sebi, she najmanj s chlanstvom v atlantskih neoimperialistichnih klubih; brez »neskonchnega« slovanskega zaledja in dolochenih zemljepisnih dejstev bi manjshe slovanske narode, ki mejijo na Nemce, odplaknil »zahodni cunami«...)

CUNAMI (tsu – nami: jap. veliki val). Chlovek in lepota / grozota narave: konec leta so svetovne medije obshle podobe prednovoletne »rajske apokalipse«. Potresni val, visok blizu dvajset metrov, izzvan s premiki tihomorskih zemeljskih ploshch, je v nedeljo zjutraj, 26. 12. 2004, pod jasnim nebom in z mirnega morja, zalil vrsto juzhnoazijskih drzhav od Sumatre do Somalije, ki veljajo za turistichni raj sodobnega sveta (Maldive ali islamsko republiko Divehi, ki ima istega predsednika od leta 1978, sestavlja pa jo 1192 otochkov, je skoraj zbrisalo z zemljevida). Ob takih katastrofah se do drobovja chistega obupa razgalijo klishejske podobe teh reklamarskih »dezhel vechnega sonca in uzhivanja«, ki so zhe v normalnih razmerah (kolikor te tukaj sploh obstajajo) pod povrshjem turistichne histerije v veliki meri legla mamil, diktatur, vsakrshne prostitucije (izkorishchanje predsholskih otrok za garanje v berashkih »tovarnah« in za spolne »usluge«) in kuzhnih bolezni, kot so sifilis, aids, sars, ptichja gripa... K desettisochem zhe mrtvih domachinov in (bozhichno-novoletnih) turistov z Zahoda katastrofa pod rajskim soncem obeta she epidemijski dodatek s kolero, malarijo, pljuchnico... (Zaradi mnozhichnega hindujskega sezhiganja trupel na grmadah na prostem je v Indiji pogorela tudi kakshna stanovanjska hisha.)

ZHRELO (Jaws, ZDA, 1975 – Kanal A, 31. 12. 2004). Chlovek in lepota / grozota narave: aktualnemu katastrofalnemu kontekstu ustrezno silvestrsko darilo - paket shtirih amerishkih filmov o »zhrelu« (bolj tochen prevod bi bil »cheljusti«). Od osmih zvecher do zgodnjih jutranjih ur je bilo mogoche »uzhivati« ob tej zajetni »jawsiadi« kot sarkastichni novoletni pozhrtiji s chrnohumorno uglashenimi vmesnimi komentarji tv voditeljev... Nedvomna klasichna filmska mojstrovina, ne zgolj v zhanru srhljivke, je seveda le prvi del, posnet po romanu Petra Benchleya (variacija na temo Moby Dicka: soochenje chloveka z dvoumno »metafiziko« narave v obliki morske poshasti, ki mesari po turistichnem raju ob obali Floride, mestece Amity - angl. prijateljstvo, lat. amicitia) v rezhiji Stevena Spielberga; ostale tri so kot bolj ali manj »izcuzane« podaljshke rezhirali drugi. Prvi del trideset let po nastanku, kljub vsakrshnemu napredku tehnologije t. i. posebnih uchinkov, she zmeraj uchinkuje kot svezh, v vseh detajlih briljantno tempiran, gledljiv, kompetenten »shoker«. Trojica izvrstno profiliranih likov, lovcev belega morskega psa: oblastnik - sherif Brody, znanstvenik Hooper, proletarec Quint; zaigrali so jih Roy Scheider, Richard Dreyfuss in Robert Shaw. Vrh filma je njihov pogovor v klavstrofobichni kajuti na barki z imenom Orca tik pred konchno katastrofo, in sicer v pripovedi morskega volka Quinta (Shaw) o lastnem dozhivetju ob koncu vojne, junija 1945, v Tihem oceanu, ko so mornarji amerishke ladje Indianapolis, zadete od japonskega torpeda, plavali po morju in vech dni gledali, kako jih postopoma zhrejo morski psi; nekateri so, od spodaj pregriznjeni, plavali po povrshju kot zamashki. Ker so bili v tajni misiji (prenashali so atomsko bombo za Hiroshimo), jim niso poslali pomochi, tako jih je po petih dneh od okoli tisoch ostalo nekaj chez tristo (te so zacheli reshevati, ko jih je po nakljuchju odkrilo letalo). Poanta (?): cinichnega, grobo impulzivnega Quinta kljub vsem pomorskim izkushnjam nazadnje pozhre morski pes, »bolj idealna« in premishljena kolega nekako le prezhivita...

LETO 2004 – EPILOG. Po mnenju nekaterih zgodovinsko leto zaradi prekinitve z »rdecho kontinuiteto«, ki jo je poosebljal slovenski liberalizem z LDS: na volitvah je zmagala pomensko preimenovana Jansheva SDS (z istimi kraticami: prej Socialdemokratska stranka Slovenije; po novem: Slovenska demokratska stranka; »sociala« kot etiketa je ochitno postala problematichna; sploh imajo, kot kazhe, vse slovenske stranke probleme s svojimi imeni, se pravi s svojo politichno identiteto, morda to she najmanj velja za LDS, ki pa je skorajda kratica za eno od drog). Vprashanje liberalizma: po nadshkofu Rodetu je med zahodnim liberalizmom in marksizmom »globoka sorodnost«, saj so nekdanji marksisti »skoraj avtomatichno preshli na pozicije zahodnega liberalizma« (cit. Stati inu obstati, 1997); liberalec je torej le novim okolishchinam prilagojen, nekoliko civiliziran komunist. Glede na drzhavo, ki je najbolj izrazita predstavnica zahodnega liberalizma, logichna izpeljava pomeni, da sta bili ZDA in SZ »globoko sorodni« in je bila hladna vojna med njima le zaigrana iz politekonomskih interesov obeh: odriniti drugorazredne »velesile« (tekma se je konchala tako, da se je po amer. predvidevanjih upehala tudi SZ, vendar zdaj vstaja nov »mamut« - Kitajska). Che je neustrezen tako marksistichni kot liberalistichni sistem, preostane desni avtoritarizem (v surovi izvedbi: fashizem)? Vsekakor so Slovenci v letu vstopa v EU in Nato »nekoliko pozno«, a zato dobro pretehtano »zamenjali barvo«, (mnogi celo »za nazaj« - SDS ima po volitvah vech privrzhencev kot prejetih glasov); nekateri celo menijo, da je shlo za nachrtovani sestop LDS, da bi v zachetni »evrogolazh« potunkala Jansho in njegove... Po Kuchanu in Drnovshku je Jansha tretji pomembni akter iz zachetka 90. let, ki je osamosvojitvene zasluge »vnovchil« na vodilnem drzhavnem mestu; po tej logiki bi bila na vrsti za premiera in predsednika drzhave verjetno she Bavchar in Rupel (s tem bi bila prvolinijska garnitura 1991 verjetno »izchrpana«).

 

Velikoekranski dodatek 2004 / 2005

(Uvodna opomba)

CINEMA YEAR BY YEAR 1894 – 2004. Monumentalna knjizhna publikacija, pravi knjizhni »monstrum«, ob 110-letnici filma. Pregled dogodkov v zgodovini filma po letih. Vsekakor uposhtevanja vredna knjiga, s tehtnimi podatki in z obilico slikovnega gradiva. Zachetek filma premika za leto nazaj, saj obichajno velja prva javna kinematografska predstava bratov Lumičre 28. 12. 1895 v Parizu. Mozhna prilozhnost za ponovni »jubilejni razmislek« o umetnostnem fenomenu »magichnih« gibljivih slik, ki so zaznamovale, pravzaprav urochile XX. stoletje (spremenile so pogled na svet z montazho in relativizacijo chasa in prostora, blizhnjega in oddaljenega, zhivega in mrtvega: v filmu »enakopravno nastopajo« fotorealistichno-mimetichno odslikani kraji in ljudje ob izginulih, zhe pokojnih, izmishljenih itd.).

Ob takih jubilejih se je uveljavil obichaj izbiranja »najboljshih« s shtevilchnimi omejitvami, najvechkrat 10 ali 100. Prilozhnostno se torej tudi prichujochim belezhkam ponuja vprashanje, kateri so »top ten« iz ogromne, nepregledne, za posameznika neobvladljive svetovne produkcije prvega filmskega stoletja. In ker je zraven hkrati tudi 100-letnica slovenskega filma: kateri so slovenski filmski »top ten«. Za take izbore so potrebna dolochena izhodishcha, vsaj v osnovnih potezah zarisani kriteriji, cheprav seveda kljub vsem racionalizacijam v ozadju she vedno ostajajo sledovi osebnih »dozhivetij« ali »okusov«, povezani tudi z dejavnikom »nakljuchnih« okolishchin (kateri film v katerem chasu si je izbiralec sploh lahko ogledal). Naposled se najbolj zanesljiv kriterij zdi dejstvo, da je (igrani) film vendarle predvsem zvrst dramatike (dramska struktura) in zato vsaj v osnovnem obrisu zahteva dramsko intrigo (sizhe, fabulo), tega bistveno in dokonchno ni mogla razveljaviti nikakrshna, niti najbolj preprichljiva modernizacija (fr. novi val, vsakrshna »izogibanja« zgodbi v interesu bolj avtentichne »chisto filmske« vizualnosti, cinefilsko artistichno avtorstvo itd.). Film po tudi novovalovcu Truffautu ne sme dolgochasiti, utrujati gledalca (zhe kot fenomen ima dolocheno, tako ali drugache neizogibno »shpektakelsko funkcijo«, tudi che ne gre za lahkotnejshi populizem). Skratka: v glavnem presezhenost modernistichnih »ekshibicij« in pretiranega kulta forme; v jedru, »na chistini« fenomena ostaja drama v svoji klasichni, antichni, evropski definiciji (z mozhnostjo »katarze« v objektivizaciji osebnih problemov), ter avtorska kredibilnost kot moch realizacije v bolj ali manj neugodnih proizvodnih okolishchinah, povezana s tehtno sporochilnostjo, obrtno zrelostjo, identiteto v kontekstu. Razlichni »geniji neskonchnih kadrov«, indijska, tajvanska, hongkonshka, mehishka, brazilska, iranska itd. »eksotichna odkritja« - v vsem tem je sicer nemalo vrednosti, tudi svojevrstnih dragocenosti, a vendarle ostaja »v drugem planu«; izjema med »eksotiko« je le japonski film s Kurosawo na chelu. Gledano v celoti, so z navedenih vidikov trije najbolj markantni rezhiserji v dosedanji zgodovini filma Murnau, Bergman in Hitchcock.

Kako je pri tem z vesternom, ki naj bi bil po nekaterih film par excellence, najchistejshi film, pravi amerishki film? Bistveno je, da so umetnishki dosezhki vesterna v glavnem vendarle razmeroma skromni, malo je vesternov, ki bi bili vsaj mozhni kandidati za »top ten«. Poleg avtentichnega amerishkega vesterna je zaslovel »italovestern« z rezhiserjem Leonejem na chelu (»dolarska trilogija« 1964, 1965, 1966; dokaj zanimiva kombinacija z japonskim samurajskim filmskim zhanrom in italijansko opereto, »alibi« za Leonejevo operetnost bi bila nekdanja oznaka za vestern kot »horse opera«); krajshe sape je bil sochasni nemshki »jugovestern« z rezhiserjem Haraldom Reinlom, ki je snemal v exYU (»Winnetoujeva trilogija« 1963, 1964, 1965). Obstaja tudi vzhodni, ruski, »borshch vestern« ali »eastern«, ki govori o boju sovjetskih »arijskih vitezov« proti nazadnjashkim, vzhodnjashkim, mongoloidnim, »indijanskim« bandam... V prichujochem »top ten« ima mesto le Tochno opoldne (1952), ki ga je (paradoksalno?) rezhiral Fred Zinnemann (Dunaj, 1907 – London, 1997), priseljenec iz Srednje Evrope in rezhiser vesterna »le po nakljuchju«...

T. i. »kavboj« je eden od treh poglavitnih likov klasichnega filma; poleg njega she ljubimec (sharmer) in vampir (pod slednjega sodi tudi zhenska varianta vamp ali femme fatale). Vsi trije so se zhe v obdobju nemega filma izoblikovali v okviru treh znachilnih mitologiziranih »folklor«: vestern kot folklora amerishkega podezhelja, film o sodobnem urbanem okolju (konchna izpeljava je amerishka velemestna folklora v »filmu noir«) in horror (grozljivke) kot evropska »gotska« folklora. Kavboja in mestnega junaka zdruzhi Sturges v Slab dan v Black Rocku (1955), vse skupaj pa je zdruzheno v neovesternu (Eastwoodov Neznani zashchitnik / High Plains Drifter, 1972; Rodriguezov Od mraka do zore, 1996)

Skupaj s filmom praznuje 110-letnico tudi strip; bila sta zmeraj v stiku, zlasti animirani (risani) film. Pravzaprav je film »ozhivljeni« fotostrip. Strip je tako rekoch nezakonski oche filma. »Top ten« svetovnega stripa: Popaj, Nori Muc, Miki Mishek, Princ Valiant, Tarzan (Hogarth), Dick Tracy, Flash Gordon, Rip Kirby, Steve Canyon, Jerry Spring.

»Top ten« filmov (en rezhiser, en film; v glavnem evropska izhodishcha, povezana z ZDA): Murnau: Nosferatu, 1922; Zinnemann: Tochno opoldne, 1952; Bergman: Devishki vrelec, 1959; Hitchcock: Psiho,1960; Kurosawa: Yojimbo, 1961; Bunuel: Lepotica dneva, 1967; Kubrick: 2001: vesoljska odiseja, 1968; Polanski: Rosemaryjin otrok, 1968; Boorman: Odreshitev, 1972; Forman: Let nad kukavichjim gnezdom, 1975.

Slovenski filmski »top ten« bi se vsekakor zachel z Jaro gospodo (Stupica, 1953) in Trenutki odlochitve (Chap, 1955), konchal pa s Predmestjem (Moederndorfer, 2004); omenjeni filmi so zhe z naslovi specifichno pomenljivi za svoj geohistorichni kontekst.

Sledi nekaj sodobnih filmskih primerkov (predvajanih v drugi pol. 2004 v »ostankih« ljubljanskih kinematografov in v Koloseju), med katerimi zlasti amerishki potrjujejo »postzgodovino« filma (»prave zgodovine« je konec tudi za strip, drugo tipichno umetnost XX. stoletja): industrijsko shtancanje »megahitov« je tako rekoch povsem posrkalo she tistih nekaj odstotkov tehtnejshe umetnishke relevance, ki jih je bilo mogoche najti v »klasichni« proizvodnji tovrstnega kruhoborstva.

NIKOGARSHNJA ZEMLJA (Nichija zemlja; No Mans Land; BiH-SLO-IT-FR-UK-BELG, 2001). Scenarij in rezhija Danis Tanovich, gl. vl. Branko Djurich, Rene Bitorajac, Filip Shovagovich. Visokopohvalne kritike, nagrada za najboljshi scenarij (Cannes 2001), oskar za najboljshi tuji film. Prvega »jugo-oskarja« je torej dosegel Bosanec. Podobno za animirani film Vukotich in nobelova za Andricha (sicer pa je Bosanec Kusturica trenutno v svetu najbolj znan »jugorezhiser«). Triumfalen uvod v mozhni prerod bosanskega filma. Uprizoritev vprashanja identitete BiH v kontekstu vsakrshnega (psiho)terorizma. Prostorsko in chasovno skrajno zgoshcheno, inventivno, »preprosto« in uchinkovito: vojashki rov, v njem trije vojaki kot »trije kralji brez zemlje« (prim. angl. kralj Ivan »Brez zemlje«, tj. John Lackland, mlajshi brat R. Levjesrchnega), z brezosebnimi nadimki, eden (verjetno) Hrvat Ciki, drugi Srb Nino, na odskochni mini nasedli Boshnjak (musliman) Cera. Bosanska tragedija prek medijev, lachnih senzacij, pred ochmi sveta. Konec namerno nedorechen: kaj bo z vojakom, lezhechim na mini, kaj bo z Bosno, ki je oblezhala kot »nikogarshnja zemlja« na spechi vojni v »luknji Evrope«?

KAJMAK IN MARMELADA (Slovenija, 2003). Scenarij, rezhija, glavna vloga Branko Djurich; njegovo »nadaljevanje« iz Nikogarshnje zemlje: tam Bosna obvisi »v zraku« med svetovi, tu se »bosanska identiteta« nadaljuje v emigraciji v Sloveniji, sicer na podrochju nekdanje skupne drzhave, a vendarle v tujini. Melanholichna »komedija« na temo ex-yugo-nostalgije in imigracije v Slovenijo, soochenje domachijstva in tujstva, razlichnih kultur in njihovih stereotipov. Gotovo najboljshi slovenski film zadnjih let, avtentichno filmichen, navidezno preprost, populistichen, »lezheren«, vendar je profesionalno zanesljiv v vsakem pogledu, tematsko in igralsko preprichljiv (izvrstni Dragan Bjelogrlich), z dramaturshko dobro umeshcheno zgodbo, vsi detajli so natanchno tempirani in usklajeni, vrh filma je v beguncih, tihotapljenih v cisterni, v ujetosti glavnega junaka v primezh kriminala, na robu samomora. Na koncu brez sentimentalizma simbolichno nakazana nemozhnost idile, divergentnost poti, razhajanje. Tudi v naslovu fino plasirana simbolika za slovensko »postbalkansko« vzhodno-zahodno srechanje: »kajmak« (jugoturcizem, »druzhbena smetana« prishlekov na dnu) in »marmelada« (znachilna »zahodnoevropska« beseda, sicer tudi balkanskega, grshkega izvora, osladno-lepljiva sadna brozga). Vsekakor redkost, vredna ogleda.

POD NJENIM OKNOM (Slovenija, 2003). Scenarij in rezhija Metod Pevec. Nekakshna »chistoslovenska protiutezh« istoletnemu Kajmaku in marmeladi (oba izrazito avtorska projekta), s »preshernovsko« asociacijo v naslovu. Ambiciozno zastavljeno »nadaljevanje« rezhiserjeve teme »trubadurstva« v smislu raziskovanja »zhenske dushe«, kot je to nakazoval zhe njegov manj izumetnicheni, vsebinsko polnejshi, »notranje mochnejshi« prvenec Carmen (1995); she ochitnejsha ekshibicija (tokrat v meshchansko bohemskem, prej v klosharskem socialnem kontekstu) z nadarjeno glavno igralko v vlogi osebe s prav tako »poetichno« pomenljivim imenom (Dusha); osredotochenost na »dusho« zhenskega lika, ki nima ustrezne dramatichne tezhe ne enakovrednega – zlasti ne moshkega - spremstva; film obvladujeta zapoznelo (ne)zrela plesalka Dusha in njena pokroviteljska mati, moshki so blede lutke (mladenich kot mlachni psihopat, apatichni ljubimec srednjih let, senilno »duhoviti« starec in pokojnik, Dushin oche, »navzoch« le kot pepel v zhari); z afektiranim kvazisuspenzom v prvem delu, nakar po »razkritju« infantilnega voyeurja film uplahne in se, kot se rado zgodi v slovenskih filmih, porazgubi v bolj ali manj larpulartistichni (»hermetistichni«) nedorechenosti, ko bi se zanimivejshi in preprichljivejshi dramski spopad med »idealnima« ljubimcema shele zares lahko zachel. Kljub nekaterim dobrim sekvencam ne dovolj izkorishchena »prilozhnost«.

NASMEH MONE LISE (Mona Lisa Smile; ZDA, 2003). Rezhija Mike Newell. Film ne izpolni z naslovom nakazanega prichakovanja, saj mu »pod njenim nasmehom« ni jasno, kaj bi rad povedal ob 500-letnici nastanka slavne Leonardove slike, ki v filmski zgodovini velja kot nekakshen prototip ali celo arhetip za pojem »vamp« ali femme fatale (sochasno je izshel tudi Brownov knjizhni megahit Da Vincijeva shifra, 2003). Julia Roberts se s profesionalno rutino trudi ogreti svoj glavni lik »napredne« profesorice, ki iz sonchne Kalifornije pride leta 1953 na elitni, konservativno zaprasheni zhenski kolidzh v severnjashki Novi Angliji (5000 km geografske in 50 let psihosocialne razdalje) za predavateljico umetnostne zgodovine. Stereotipne situacije, neoprijemljiva »simbolika« (zlasti naslova). Na prvi pogled obrtno solidna krparija, v resnici she manj kot to: psevdointelektualni kich s priokusom postanega »feminizma«.

ZADNJI SAMURAJ (The Last Samurai; ZDA, 2003). Rezhija Edward Zwick. Narejeno za Toma Cruisa v vlogi zapitega in demoraliziranega oficirja, udelezhenca amerishke drzhavljanske vojne, ki kot najemnik pride na Japonsko in »postane« samuraj; v letu dni mu uspe ena najtezhjih iniciacij v zgodovini chloveshtva, za katero so se kandidati pripravljali od zgodnjega otroshtva s posebno vzgojo in prehrano (samo za solidno obvladovanje samurajskega mecha je potrebno ok. deset let vsakodnevnega treninga). »Napredno« koketiranje z delom eksotichno greshnega »tretjega sveta«, na katerem so Americhani preizkusili konkretno delovanje novodobnega orozhja (Sodoma – Gomora/ Hiroshima – Nagasaki). V ozadju »kompleks krivde zmagovalcev«, le da so namesto Indijancev tu Japonci; »variacija« na Costnerjev izvrstni Pleshe z vokovi (1990). V dobro rezhijo z veliko hrupa zavit nishtrc, spektakelska »farsa«, brezpredmeten kich.

HEROJ (Ying xiong; Hero; Hongkong-Kitajska, 2002). Rezhiral pomembni sodobni kitajski rezhiser Yimou Zhang (rojen v Xianu, 1951), to je njegov prvi akcijski shpektakel, ochitno nachrtovan za zahodni trg, toda v Ameriki ni imel posebnega uspeha, cheprav je bil nominiran za oskarja. Med sabo sparjena »shpageti western« in »boxing eastern« – rezultat je »pasha za ochi«, ki deluje gledljivo priblizhno prvih deset minut. Ambiciozna koreografija in »morriconejevska« glasba ves chas na robu absurdno nabuhlega kicha. Zanimiva, pravzaprav dragocena dramska (»rashomonska«) intriga iz kitajske zgodovine (chetrti atentator pripoveduje cesarju, zedinitelju kitajskega cesarstva, o svojih treh kolegih, ki so nachrtovali atentat na prav tega cesarja) se izgublja v ozadju med operetno poplavo »vizualnih senzacij«.

KRISTUSOV PASIJON (The Passion of the Christ; ZDA, 2004). Rezhiser in koscenarist Mel Gibson, gl. vl. James Caviezel. S shkofjeloshkim Kristusovim pasijonom in patrom Romualdom se zachne slovenska dramatika, Americhani imajo ob 110-letnici filma »pasijon po Gibsonu«. Simptomalni sizhe: Bog je »zapustil« svojega sina (svojo uchlovecheno »drugobit«), ki je bil sicer zmozhen izvajati vsakrshne chudezhe, ko pa bi moral reshevati sebe, mu je ta sposobnost odpovedala, ker je bilo potrebno izpeljati misterij do konca. V tem sizheju Gibson utemeljuje svojo predstavo martirija kot kljuchnega ali pravzaprav edinega dogodka v etichni kozmologiji zahodne civilizacije. Seveda film kot umetnostna zvrst »avtotorturno« kleca pod krizhem nedvomno monumentalne teme, od katere mu v glavnem ostaja plakatna pedagogika s »stripsko« profiliranimi liki in razmerji med njimi. Gibsonov film je za nekatere tradicionalno antisemitski; vprashanje, ali so Kristusa dejansko likvidirali Rimljani kot agitatorja, ki bi lahko ogrozil njihov imperij, potem pa je krshchanska ideologija vse skupaj »podtaknila« Judom, kljub vsakrshnim raziskavam, po vsem sodech, ostaja neodgovorjeno.

TROJA (Troy; ZDA, 2004). Moderniziran kvazihistorichni shpektakel s popidolskim »babyface-killerjem Ahilom« (Brad Pitt) in infantilnim Parisom (Orlando Bloom). Mehanichno obrtnishtvo (rezhija Wolfgang Petersen, gost iz Nemchije), ambiciozen poskus »blockbusterja«; zahtevni panoramski prizori shtevilnih bojnih ladij in »totalni« klavski spopadi zaman skushajo biti tehtnejshe upravichenje filma. Praktichno neuzhitno, skoraj z »nostalgichnim« spominom na Heleno Trojansko (ZDA-Italija, 1956, rezhija Robert Wise).

POMLAD, POLETJE, JESEN, ZIMA... IN POMLAD (Bom jeorum gaeul gjeoul geurigo... bom; Juzhna Koreja, Nemchija, 2003). Scenarij, rezhija, glavna vloga Kim Ki-duk (po evropskem nachinu: Ki-duk Kim). Pod nerodnim naslovom - lahko bi bil preprosto »Letni chasi«, a najbrzh ne bi povedal dovolj – je skrit eden redkih filmov v obtoku, ki so res vredni ogleda... Pushchavnishki menih z uchencem zhivi na otoku sredi gorskega jezera, film v tradiciji globoke daljnovzhodne identifikacije z naravo spremlja zhivljenjske »letne chase« tega uchenca vzporedno s krogom letnih chasov v pokrajini: pomlad – otroshtvo, poletje – najstnishtvo, jesen – zrelost, zima – blizhanje starosti in onkraj na obzorju spet nova pomlad. Menih uchi in vzgaja malega ter spremlja uchinke tega na njem: opazi, da ima mali v sebi dolocheno hibo, inhibiranost k negativnemu, k muchenju zhivali, to se kasneje pokazhe kot silovita impulzivnost ali neodpornost za naravne nagone. V poletju pride pride iz mesta bolehna mladenka k menihu, da bi se na svezhem zraku pozdravila; uchenec z njo vzpostavi spolni odnos, stari menih jo odslovi, mladec gre za njo v mesto, jeseni pa se vrne k starcu kot morilec svoje ljubimke, ki mu ni bila zvesta, za njim dva policaja, ki ga odpeljeta v zapor. Pride zima, starec ne zmore vech zhivljenja v samoti, zato se sezhge na grmadi v cholnu sredi jezera. Morilec odsluzhi kazen, vrne se na zapushcheni otok in zachne po starem prirochniku z menishkimi vajami telesa in duha. Zhivi kot stari menih, sam, dokler iz mesta ne pride begunka z dojenchkom, ki pust otroka pri menihu, sama pa hoche oditi, a se ji led na jezeru udre in utone. Menih poslej zhivi na otoku z malim sirotnikom, kot je sam prej zhivel pri pokojnem predniku... Mojstrovina v vsakem pogledu, v igri vseh nastopajochih, v umirjeni, a nezmotljivi rezhiji, v glasbeni spremljavi. Od tukaj omenjenih filmov dalech najvishja stopnja »art satisfakcije«, brez resne konkurence.

TROJCHICE IZ BELLEVILLA (Le triplettes de Belleville; Francija-Belgija-Kanada, 2002). Celovecherni animirani film brez dialogov (reklamiran kot »narisan na roko«) s scenarijem in rezhijo Sylvaina Chometa. Nedvomno sijajna animacija v »klasichni« maniri, nabita s satirichno duhovitostjo, prava karikirana »kinoteka«. Fabula naredi briljanten chezatlantski »levji skok« in povezhe Evropo (ki je Francija) z ZDA na podlagi intrige o izvozu evropskega chloveshkega potenciala: frankoamerishka mafija ugrabi francoske kolesarske prvake in jih za svoje zversko dobichkarske interese »inshtalira« v Bellevillu (Lepo mesto; fr. »belle« pomeni tudi »odlochilna tekma«; torej mozhna asociacija: »mesto odlochilne tekme«), ki je metafora za New York z vsemi njegovimi bogatimi grozotami in revnimi odvratnostmi (tak NY spominja na nekakshno mrakobno srednjeevropsko mesto, kot je npr. Kafkova »Praga« ali Grumova Goga); babica enega od ugrabljencev s psom odide za njimi in jih reshuje s pomochjo treh dobrih vil, bellevillskih domorodk, ostarelih pevk iz zakotnih barov. Kljub vsem odlikam se ni mogoche izogniti »tragichnim« vprashanjem: v chem je »poanta«, kaj hoche povedati ves ta animirani »kraval«, kaj pomenijo dobre trojchice iz novega sveta (upanje v vendarle dobro bistvo Amerike, katere krutost je tudi uvozhena iz Evrope?). Gre pravzaprav le za svojevrstno larpurlartistichno ekshibicijo z neskonchno odjavno shpico?

SLABA VZGOJA (La mala educacion; Shpanija, 2004). Film razvpitega shpanskega rezhiserja Pedra Almodóvarja (nekakshnega »novega Bunuela«?). Tudi ta film je provokativno ekspresiven v smislu »tipichno« shpanskega prepleta strasti, nasilja in religije, vendar se njegov »bistveni udarec« razprshi brez pravega uchinka. Kljub veshchi rezhiji in dobrim igralcem ni povsem jasno, kaj hoche povedati kompleksno konstruirana fabula v duhu »magichnega realizma« s chasovno-prostorskimi preskoki, reminiscencami, retrospektivami itd. Katera linija je poglavitna: prikrita pedofilija katolishkih vzgojnih inshtitucij, vprashanje shizoidnosti in prostituiranosti igralstva, homoerotichna ljubezen v povezavi s travestitstvom in narkomanijo? Ta spiralno-eliptichni klobchich, vse bolj zapletajoch se sam vase, se naposled dokaj zasilno koncha z obrabljenimi, izrazito nefilmichnimi tekstualnimi sporochili na nekakshnih tablah v stilu: ta in ta je potem storil to in to, zhivel tam, umrl v nesrechi itd. Dosti (glasbeno-pevskega) hrupa, »bombastichnih« montazhnih prehodov in rezov, drznih homoerotichnih spolnih aktov; rezultat je obchutno skromnejshi od rezhiserjevih ambicij in njegovega renomeja.

Z GLAVO V ZID (Gegen die Wand; Nemchija-Turchija, 2004), »najboljshi evropski film« leta 2004, zlati medved na berlinskem festivalu 2004, v Ljubljani premiera 7. jan 2005. Nemshki rezhiser Fatih Akin, po starshih turshkega porekla, odrastel v Hamburgu, je posnel film nekoliko, vsaj z »bohemskim« glavnim junakom, podoben Marmeladi in kajmaku, le da je v slednjem poudarek na komichni optiki. V obeh filmih gre za soochenje balkanske, orientalsko »sproshchene«, lezherne, depresivne letargichnosti s severnoevropskim kontekstom zunanjega aktivizma in pridobitnishtva. Akin »svoj nemshki svet« predstavi skozi ochi dveh Turkov v Nemchiji, nemshkih drzhavljanov, shtiridesetletnika in dvajsetletnice, ona neprilagojena druzhinski tradiciji, on neprilagojen tako nemshkim kot turshkim (emigrantskim) pravilom igre. Dovolj pomembna in sploshno veljavna naslovna simbolika: tujerodni domachini ishchejo svojo identiteto, kot bi se zaletavali z glavo v zid... Rezhiser vsekakor pozna filmsko obrt in ima marsikaj tehtnega povedati, kljub temu je film neizenachen v intenzivnosti, iz fortisimov se razblinja sam vase, da je potrebno posebno potrpljenje za gledanje, vrsta situacij je filmsko izrabljenih, klishejskih, vkljuchno s forsirano glasbo ter z grotesknim folklornim orkestrom in pevko v funkciji klasichnega teatrskega »zbora«. Film ne izpolnjuje povsem prichakovanj, ki jih obetajo zhe dobljena priznanja. Verjetno mu je k uspehu (pri kritiki) pripomogla tudi izjemno aktualna tema, ki asociira vprashanje, kdaj bodo Turki v EU (zaman tolchejo z glavo v »evropski zid«?).