Revija SRP 69/70

Helle Busacca

 

SAMOGOVOR AD VACUUM

 

 

MAJ

 

mar vidish moje vrtnice, kako jih smodi 

in mendra.

                Pochrnil je listje v vetru

in zdaj cvetovi gnijejo,

moji cvetovi, ogromni cvetovi

mojih vrtnic,

mehki kot otroshke glavice;

          in vso zimo so potrebovale,

da si utrdijo korenine.

                               Mar vidish,

kako ta ubijalski letni chas 

jih klesti.

               Kje je

chlen, ki ne drzhi, neverjetno

kraljestvo zaporedij, kjer naj bo entropija

izbrisana, kjer jaz

in ti in vrtnice – naj jih pomlad ne segnije.

 

 

 

 

SHTEVILO

 

Res je, da so se povzpele

do prvega nadstropja med spleti in zavoji

tedaj, male vrtnice

iz vrta, na zid

iz samih cvetov

                       ah, koliko trnov.

 

Zid z vrtnicami je dedov

dom, nasproti pa so eolski otoki

na sinjem morju, sinjemu

morju nasproti pa je zid z vrtnicami

zid z vrtnicami

nasproti morja

                     ah, koliko trnov.

 

 

 

 

TV (KOSTI DINOZAVROV)

 

Morda so bili samo utrujeni.

 

Chas je navsezadnje utrujenost

vseh kosti, vseh

celic, vseh atomov,

ki zahrepenijo, da se razgubijo v megli

v prahu, v snegu

v jasminovih brstih

v zlatih kelihih forzicij

v nekem drugem svetu, kamor

ni she stopila chloveshka noga.

 

 

 

 

DVAJSET LET KASNEJE

 

Bolj ko rastem, manj dojemam smisel vsake

stvari. In se sprashujem, zakaj me nekdo

ishche in si zheli, da bi me ponovno videl,

zhenska, ki sem jo srechala pred sedmimi leti.

Potem govorimo o shestem chutu

in o zhivljenju po smrti, oni so o njem

preprichani »iz lastne izkushnje«.

 

Nekoch sem bila tudi sama o tem

preprichana, zdaj pa ne. Vidim temo,

che pomislim na dan svoje smrti.

In rechem, upajmo, a ne verjamem,

upajmo, ker bi te rada ponovno videla.

»Ampak,« pravi Montale, »kako naj vidimo,

kjer sploh ni chutov, in kako naj slishimo,

kjer ne obstajajo zvochni valovi?«

 

 

 

 

PRAZNA POSODA

 

betocchi* mi pravi po telefonu:

»razumel sem, da Boga

ni, ne obstaja. Boga so si izmislili pesniki

in tudi ljudje, da; vendar Boga ni. Prishel sem

do tega spoznanja, brez povratka. Glej, o tem sem preprichan.

In pravzaprav, zakaj bi sploh moral biti? Brzhchas za chloveka,

ki si ni znal drugache razlozhiti, zakaj sam sploh zhivi. V svoji

domishljavosti in nevednosti si je chlovek izmislil Boga,

ker ni hotel nikoli priznati, da ni nich pomembnejshi

od listja, mravelj in

kamna. Le z razliko, da se slednji

ne sprashujejo o Bogu, zhivijo in to jim zadostuje. Nato pa

izginejo in s tem je konec, in nich drugega.  

V vsej svoji zgodovini se chlovek ni nikoli nauchil ponizhnosti,

saj ni hotel vedeti, da je kot vsaka stvar enak vsaki stvari: le del

narave. In da Bog ne sodi zraven,

zaradi tega sploh ni bilo treba Boga. In misliti nanj ni imelo smisla,

nikoli.«  Mislim nanj. In bi ti rada odgovorila: zame, tudi che Bog ne obstaja,

saj konec koncev mi je zanj zhe oddavnaj prav malo mar,

kot je njemu malo mar zame, a tudi che Boga ni,

je, glej, aldo.** In ni niti list, niti kamen

in niti mravlja. Je tishina.

 

Je nekakshna tishina, ki je odznotraj:

napolni posodo chez rob, brzh ko utihnem.

In potemtakem, cheprav ne obstaja,

Bog je. Je neka prisotna odsotnost.

 

* Znani italijanski pesnik Carlo Betocchi, deklariran katolichan, rojen leta 1899 v Turinu, zhivel najdlje chasa v Firencah, umrl leta 1986  v  Bordigheri (Ligurija), kjer je imel pochitnishko hishico. Med drugim stari oche trzhashke prevajalke Darje Betocchi. (Op. prev.)

** Aldo, shest let mlajshi brat pesnice, na katerega je bila silno navezana, si je leta 1965 vzel zhivljenje. Njegove smrti ni nikoli prebolela, nasprotno, nenehno in neutolazhljivo je za njim zhalovala in mu posvetila veliko pesmi. Travmatichno zaznamovala jo je za vselej. (Op. prev.)

 

 

 

 

KO JE TEMA

 

Hodili smo malo pred polnochjo po praznih milanskih

ulicah in po korzu Italija, Anna Maria Ortese

                                                 in Massimo Leli

pa Guido Ballo in ne vem she kdo,           

in jaz sem v svoji roki drzhala nezhno rochico

deklice, o kateri se spominjam chrnih kodrchkov

in velikih ochi, imena pa ne,

in nenadoma je punchka rekla na glas:

»Kakshna tema. Ko je tema, treba molchati.«

 

Potemtakem, sem pomislila, bi morali molchati vedno.

 

 

 

 

SVARILA

 

In vchasih smo govorili besede,

ki niso bile nashe,

in jih nejeverno poslushali.

Potem, ko je plaz trchil

ob hisho na grichu, hrumeche

kot grom,

       kot pijani

smo se spomnili.

 

 

 

 

TA ROKA

 

Ta roka, ki drzhi

kristalno chasho z zlatim robom,

ta hip, z drobci ledu

in jantarnim ananasovim sokom, ta

roka, ki je pochela neshteto stvari,

nichevih celo pa she zaman,

ta roka, ki je bila tako gibchna

pri tkanju stihov in barv,

kateri se je nekoch zlomilo zelo

krhko zapestje, ki je zdaj

le vozlast zgib, ona pa iz samih senc,

s starostnimi rjastimi pegami, in zdaj

she pishe, in kmalu  bo le zrnce pepela,

a jaz, ki jo gledam, kje sploh bom?

 

 

 

 

SAMOGOVOR  AD VACUUM

 

tu ob poslushanju glasu

ob poslushanju glasu ob poslushanju

glasu, glasu, ki prihaja od znotraj

trpkega od sovrashtva sladkega od spominov

od katerega ne bomo mogli izcediti medu

ker je postal strupen

brez zvezd, ker so bile zvezde

za chloveka, ki je vanje verjel

da bi jih chez tisoch, da bi jih chez milijon

let ponovno videl

kakrshne so bile za chasa

keopsa hamurabija in minosa,

negibne, da bi se v njih zrcalil tako

da bi mu prezharile notranjost.

 

 

 

 

KVANTI O SAMOMORU

(izbor)

 

XXVIII

 

In vedi, da je bil, med zhivimi,

tisti, ki sem ga zaman chakala

in objokovala, in iskala; zanj svetle

preproge in okna polna neba

zanj na terasi zhive azaleje

in krokusi in frfotanje:

                    »stresam mrvice

za vrabce: vesh, prihajajo.«

                                   Ponavljal si

v zenicah pa srechen in nejeveren  preblisk

»res pridejo?«                      

                        »Ja; malce so sicer

nezaupljivi, a zavrshijo s krili, brzh ko se

umaknemo drugam: pozobali so vsa

vcherajshnja rizheva zrnca.«

                                     Zate

moje barve, ki so ti bile vshech

obenem  sanjani otoki in morja

daljna morja v melvillovih

knjigah. in otok minos,

in jaz;

        bil pa si tako blizu,

da te nisem videla, in nisem vedela,

tedaj, jaz, kar si ti vedel:

to, da se hipoma in chisto nerazumljivo

pochutish kot ledena gora polarnih ledishch, 

gnezdo, kamor se ne vrnejo »ptichki«

 

ti pa spish; ne bi te rada imela tukaj,

ne vech: tu se ne spremeni nich

in nichesar nam ne more ponuditi

to mochvirje, saj ni nichesar imelo,

da bi lahko pogasilo nasho zhejo.

 

Kar spi; chetudi bi se vrnil sem,

ne bi mogel drugache, kot da spet umresh.

 

 

 

 

XXX

 

In wright bi rekel: »iskal je

domovino, revezh!«

 

in rekel bi einsenstein: »genij

je nekdo, ki ga nihche ne razume...«

in rekel bi seneka: »tu

te ipse antecessisti«,

                             in ichikawa

bi rekel: »vsa rdecha od krvi

je prst v birmaniji...«

 

In ti bi rekel: »chlovek mojih let

je zhe chisto dovolj zhivel.«

 

In jaz rechem, ja, ti in jaz,

s tem, da SVA BILA ZHIVA, ne da bi zares

zhivela, skodelico, ki je bila vedno

prazna, lahko vrzheva komu v obraz...

 

In buda reche na strani, kamor si dal

kot bralni znak, ko sem bila dalech,

mojo razglednico z nebom in morjem

 

»ananda, che hochesh postati bodhisattwa,

morash imeti chisto naravo,

presevno in odbojno kot hlad in led

tako, da niti hinavshchina

niti obrekljivost niti prilizovanje

ne bodo vzklili iz resnichne dushe...«

 

in: »ananda, kdor se ne izogiba varanja,

je podoben nekomu, ki oblikuje govno,

namesto da bi izrezoval sandalovino.«

 

 

 

 

XXXI

 

In vendar jaz sem slishala, da jokash

dolgo enakomerno neprestano

neutolazhljivo jokanje, jokanje zaradi

»neizogibne in krivichne usode«

 

kot pishesh fiorelli

in sally v tistih nikoli odposlanih pismih

ali, che si jih poslal, kot moja,

ki so padla na chrna lunina tla.

 

In koliko drugih nepoznanih besed

me uchish, in »sicilijansko

nepodkupljivo nebo,« zaprepashchenje

pushchava, ki se sesipa v belino

neodposlanih razglednic,

 

gledalishche v tindariju, »ognjeno

razkoshje oranzhnih nasadov,«

etna: »in kaj naj rechem o sapicah,

o mesechinah? In o plavolasih

kodrih otrok?«

                    Chula sem te

jokati v sobi, kjer ne spish

iz kotichka, kjer, kot pravi clara

si tiho jokal, ko mene ni bilo,

 

chula sem te jokati

dolgo enakomerno neprestano

neutolazhljivo jokanje, da sem se sunkovito

prebudila sredi nochi: aldo

joka...  toda s priprtimi vekami,

 

bila sem gluha in slepa.

 

 

 

 

XCVIII

 

 

Gospod, che  sploh obstajash kdove kje,

celo aldo je o tebi govoril, ko je bil obupan

 

prosim te, ne daj, da bi se spet rodili

na tej zemlji

                 vse je na njej preveliko

pa cheprav ni vechja od pike

med sencami drugih pik

                                  ne daj, da

bi se spet vrnili, kjer je vse lepo

razen ljudi;

                stori, da se ne vrnemo vech

in ne trpimo tuje bolechine pod toliko svetlobe.

 

 

 

 

CXLII

 

Bogve, ali si v tem jesenskem

umiranju, ki se zamuja tam v modrini

tako milem tako zamishljenem in tako blagem

 

bogve, ali si v teh redkih

oblakih, ki tako pochasi kot zrachni puh

plovejo nad teraso in onstran zhic

nad televizijskimi streshniki in temnimi

linami jeche, kjer se dan za dnem zvija vedno bolj

izchrpan chloveshki duh

 

bogve, ali zase dovolj skrbish in kdo ti je podoben                          

ko si tako naglo izplaval, da bi se spojil z Nedolochnim,

z atmanom ali  z »Absolutno Abstrakcijo«,

 

Blagi jesenski vetrovi,

ko prijetna toplota ne pojema,

tiho zacharana v milino konca...

 

 

 

 

Helle Busacca, italijanska pesnica, pripovednica in romanopiska, se je rodila leta 1915 na Siciliji, v okolici Messine, zhivela pa je zhe od detinstva v Bergamu in nato v Milanu, kjer je diplomirala na filozofski fakulteti iz klasichnega leposlovja. Prezhivljala se je s profesuro v najrazlichnejshih italijanskih mestih, tudi zunaj Lombardije, na koncu v Firencah, kjer je tudi umrla leta 1996. Objavljala je pesmi in povesti v neshtetih italijanskih revijah, o njej pa je pisalo kar lepo shtevilo znamenitih ital. pesnikov in recenzentov; kazhe omeniti vsaj nekaj imen, ki so nam bolj znana: Carlo Betocchi, Eugenio Montale, Oreste Macrě, Carlo Bo, Mario Luzi, Sergio Solmi, Vittorio Sereni, Leonardo Sinisgalli in Maurizio Cucchi. Ogromno njene knjizhno zhe objavljene in she neobjavljene zapushchine hrani firenshki Drzhavni arhiv pod geslom Fondo (Sklad) “Helle Busacca”. Seznam objavljenih pesnishkih  zbirk: Giuoco della memoria (Igra spomina), zal. Guanda, Parma 1949; Ritmi, zal. Magenta, Varese 1965; I quanti del suicidio (Kvanti o samomoru), S.E.T.i., Rim 1972, Seledizioni, Bologna 1973; I quanti del karma (Kvanti o karmi), Seledizioni, Bologna 1974; Niente poesia da Babele (Nich pesmi iz Babilona), Seledizioni, Bologna1980, Il libro del risucchio (Knjiga o vodnem vrtincu), Book Editore, Castel Maggiore (BO) 1990; Il libro delle ombre cinesi (Knjiga o zajchkih na steni), Fondi (LT), nagrada Libero de Libero 1990; Pene di amor perdute (Izgubljene srchne bolechine), Cultura Duemila Editore, Ragusa 1994. Posmrtno sta izshli: Ottovolante (Toboganska zheleznica v lunaparku), zal. Franco Cesati, Firence 1997, zbirko je uredila Idolina Landolfi, Daniela Monreale pa Poesie scelte (Izbrane pesmi), Edizioni Ripostes, Salerno 2002. Proza: Vento d’estate (Poletni veter), Maser (TV), Edizioni Amadeus, 1987, in Racconti di un mondo perduto (Povesti o izgubljenem svetu), Silver Press, Genova 1992. Izbor prevedenih pesmi je iz zbirke I quanti del suicidio (Kvanti o samomoru), ki je izshla v Rimu leta 1972, in iz zadnje posmrtne pesnishke zbirke Izbrane pesmi, ki ji je znana esejistka Ernestina Pellegrini napisala spremno besedo in jo opremila z zanimivim fotografskim gradivom o pesnici in pisateljici.

 

Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorici Jolka Milich