Helle Busacca
SAMOGOVOR AD VACUUM
MAJ
mar vidish moje vrtnice, kako jih smodi
in mendra.
Pochrnil je listje v vetru
in zdaj cvetovi gnijejo,
moji cvetovi, ogromni cvetovi
mojih vrtnic,
mehki kot otroshke glavice;
in vso zimo so potrebovale,
da si utrdijo korenine.
Mar vidish,
kako ta ubijalski letni chas
jih klesti.
Kje je
chlen, ki ne drzhi, neverjetno
kraljestvo zaporedij, kjer naj bo entropija
izbrisana, kjer jaz
in ti in vrtnice – naj jih pomlad ne segnije.
SHTEVILO
Res je, da so se povzpele
do prvega nadstropja med spleti in zavoji
tedaj, male vrtnice
iz vrta, na zid
iz samih cvetov
ah, koliko trnov.
Zid z vrtnicami je dedov
dom, nasproti pa so eolski otoki
na sinjem morju, sinjemu
morju nasproti pa je zid z vrtnicami
zid z vrtnicami
nasproti morja
ah, koliko trnov.
TV (KOSTI DINOZAVROV)
Morda so bili samo utrujeni.
Chas je navsezadnje utrujenost
vseh kosti, vseh
celic, vseh atomov,
ki zahrepenijo, da se razgubijo v megli
v prahu, v snegu
v jasminovih brstih
v zlatih kelihih forzicij
v nekem drugem svetu, kamor
ni she stopila chloveshka noga.
DVAJSET LET KASNEJE
Bolj ko rastem, manj dojemam smisel vsake
stvari. In se sprashujem, zakaj me nekdo
ishche in si zheli, da bi me ponovno videl,
zhenska, ki sem jo srechala pred sedmimi leti.
Potem govorimo o shestem chutu
in o zhivljenju po smrti, oni so o njem
preprichani »iz lastne izkushnje«.
Nekoch sem bila tudi sama o tem
preprichana, zdaj pa ne. Vidim temo,
che pomislim na dan svoje smrti.
In rechem, upajmo, a ne verjamem,
upajmo, ker bi te rada ponovno videla.
»Ampak,« pravi Montale, »kako naj vidimo,
kjer sploh ni chutov, in kako naj slishimo,
kjer ne obstajajo zvochni valovi?«
PRAZNA POSODA
betocchi* mi pravi po telefonu:
»razumel sem, da Boga
ni, ne obstaja. Boga so si izmislili pesniki
in tudi ljudje, da; vendar Boga ni. Prishel sem
do tega spoznanja, brez povratka. Glej, o tem sem preprichan.
In pravzaprav, zakaj bi sploh moral biti? Brzhchas za chloveka,
ki si ni znal drugache razlozhiti, zakaj sam sploh zhivi. V svoji
domishljavosti in nevednosti si je chlovek izmislil Boga,
ker ni hotel nikoli priznati, da ni nich pomembnejshi
od listja, mravelj in
kamna. Le z razliko, da se slednji
ne sprashujejo o Bogu, zhivijo in to jim zadostuje. Nato pa
izginejo in s tem je konec, in nich drugega.
V vsej svoji zgodovini se chlovek ni nikoli nauchil ponizhnosti,
saj ni hotel vedeti, da je kot vsaka stvar enak vsaki stvari: le del
narave. In da Bog ne sodi zraven,
zaradi tega sploh ni bilo treba Boga. In misliti nanj ni imelo smisla,
nikoli.« Mislim nanj. In bi ti rada odgovorila: zame, tudi che Bog ne obstaja,
saj konec koncev mi je zanj zhe oddavnaj prav malo mar,
kot je njemu malo mar zame, a tudi che Boga ni,
je, glej, aldo.** In ni niti list, niti kamen
in niti mravlja. Je tishina.
Je nekakshna tishina, ki je odznotraj:
napolni posodo chez rob, brzh ko utihnem.
In potemtakem, cheprav ne obstaja,
Bog je. Je neka prisotna odsotnost.
* Znani italijanski pesnik Carlo Betocchi, deklariran katolichan, rojen leta 1899 v Turinu, zhivel najdlje chasa v Firencah, umrl leta 1986 v Bordigheri (Ligurija), kjer je imel pochitnishko hishico. Med drugim stari oche trzhashke prevajalke Darje Betocchi. (Op. prev.)
** Aldo, shest let mlajshi brat pesnice, na katerega je bila silno navezana, si je leta 1965 vzel zhivljenje. Njegove smrti ni nikoli prebolela, nasprotno, nenehno in neutolazhljivo je za njim zhalovala in mu posvetila veliko pesmi. Travmatichno zaznamovala jo je za vselej. (Op. prev.)
KO JE TEMA
Hodili smo malo pred polnochjo po praznih milanskih
ulicah in po korzu Italija, Anna Maria Ortese
in Massimo Leli
pa Guido Ballo in ne vem she kdo,
in jaz sem v svoji roki drzhala nezhno rochico
deklice, o kateri se spominjam chrnih kodrchkov
in velikih ochi, imena pa ne,
in nenadoma je punchka rekla na glas:
»Kakshna tema. Ko je tema, treba molchati.«
Potemtakem, sem pomislila, bi morali molchati vedno.
SVARILA
In vchasih smo govorili besede,
ki niso bile nashe,
in jih nejeverno poslushali.
Potem, ko je plaz trchil
ob hisho na grichu, hrumeche
kot grom,
kot pijani
smo se spomnili.
TA ROKA
Ta roka, ki drzhi
kristalno chasho z zlatim robom,
ta hip, z drobci ledu
in jantarnim ananasovim sokom, ta
roka, ki je pochela neshteto stvari,
nichevih celo pa she zaman,
ta roka, ki je bila tako gibchna
pri tkanju stihov in barv,
kateri se je nekoch zlomilo zelo
krhko zapestje, ki je zdaj
le vozlast zgib, ona pa iz samih senc,
s starostnimi rjastimi pegami, in zdaj
she pishe, in kmalu bo le zrnce pepela,
a jaz, ki jo gledam, kje sploh bom?
SAMOGOVOR AD VACUUM
tu ob poslushanju glasu
ob poslushanju glasu ob poslushanju
glasu, glasu, ki prihaja od znotraj
trpkega od sovrashtva sladkega od spominov
od katerega ne bomo mogli izcediti medu
ker je postal strupen
brez zvezd, ker so bile zvezde
za chloveka, ki je vanje verjel
da bi jih chez tisoch, da bi jih chez milijon
let ponovno videl
kakrshne so bile za chasa
keopsa hamurabija in minosa,
negibne, da bi se v njih zrcalil tako
da bi mu prezharile notranjost.
KVANTI O SAMOMORU
(izbor)
XXVIII
In vedi, da je bil, med zhivimi,
tisti, ki sem ga zaman chakala
in objokovala, in iskala; zanj svetle
preproge in okna polna neba
zanj na terasi zhive azaleje
in krokusi in frfotanje:
»stresam mrvice
za vrabce: vesh, prihajajo.«
Ponavljal si
v zenicah pa srechen in nejeveren preblisk
»res pridejo?«
»Ja; malce so sicer
nezaupljivi, a zavrshijo s krili, brzh ko se
umaknemo drugam: pozobali so vsa
vcherajshnja rizheva zrnca.«
Zate
moje barve, ki so ti bile vshech
obenem sanjani otoki in morja
daljna morja v melvillovih
knjigah. in otok minos,
in jaz;
bil pa si tako blizu,
da te nisem videla, in nisem vedela,
tedaj, jaz, kar si ti vedel:
to, da se hipoma in chisto nerazumljivo
pochutish kot ledena gora polarnih ledishch,
gnezdo, kamor se ne vrnejo »ptichki«
ti pa spish; ne bi te rada imela tukaj,
ne vech: tu se ne spremeni nich
in nichesar nam ne more ponuditi
to mochvirje, saj ni nichesar imelo,
da bi lahko pogasilo nasho zhejo.
Kar spi; chetudi bi se vrnil sem,
ne bi mogel drugache, kot da spet umresh.
XXX
In wright bi rekel: »iskal je
domovino, revezh!«
in rekel bi einsenstein: »genij
je nekdo, ki ga nihche ne razume...«
in rekel bi seneka: »tu
te ipse antecessisti«,
in ichikawa
bi rekel: »vsa rdecha od krvi
je prst v birmaniji...«
In ti bi rekel: »chlovek mojih let
je zhe chisto dovolj zhivel.«
In jaz rechem, ja, ti in jaz,
s tem, da SVA BILA ZHIVA, ne da bi zares
zhivela, skodelico, ki je bila vedno
prazna, lahko vrzheva komu v obraz...
In buda reche na strani, kamor si dal
kot bralni znak, ko sem bila dalech,
mojo razglednico z nebom in morjem
»ananda, che hochesh postati bodhisattwa,
morash imeti chisto naravo,
presevno in odbojno kot hlad in led
tako, da niti hinavshchina
niti obrekljivost niti prilizovanje
ne bodo vzklili iz resnichne dushe...«
in: »ananda, kdor se ne izogiba varanja,
je podoben nekomu, ki oblikuje govno,
namesto da bi izrezoval sandalovino.«
XXXI
In vendar jaz sem slishala, da jokash
dolgo enakomerno neprestano
neutolazhljivo jokanje, jokanje zaradi
»neizogibne in krivichne usode«
kot pishesh fiorelli
in sally v tistih nikoli odposlanih pismih
ali, che si jih poslal, kot moja,
ki so padla na chrna lunina tla.
In koliko drugih nepoznanih besed
me uchish, in »sicilijansko
nepodkupljivo nebo,« zaprepashchenje
pushchava, ki se sesipa v belino
neodposlanih razglednic,
gledalishche v tindariju, »ognjeno
razkoshje oranzhnih nasadov,«
etna: »in kaj naj rechem o sapicah,
o mesechinah? In o plavolasih
kodrih otrok?«
Chula sem te
jokati v sobi, kjer ne spish
iz kotichka, kjer, kot pravi clara
si tiho jokal, ko mene ni bilo,
chula sem te jokati
dolgo enakomerno neprestano
neutolazhljivo jokanje, da sem se sunkovito
prebudila sredi nochi: aldo
joka... toda s priprtimi vekami,
bila sem gluha in slepa.
XCVIII
Gospod, che sploh obstajash kdove kje,
celo aldo je o tebi govoril, ko je bil obupan
prosim te, ne daj, da bi se spet rodili
na tej zemlji
vse je na njej preveliko
pa cheprav ni vechja od pike
med sencami drugih pik
ne daj, da
bi se spet vrnili, kjer je vse lepo
razen ljudi;
stori, da se ne vrnemo vech
in ne trpimo tuje bolechine pod toliko svetlobe.
CXLII
Bogve, ali si v tem jesenskem
umiranju, ki se zamuja tam v modrini
tako milem tako zamishljenem in tako blagem
bogve, ali si v teh redkih
oblakih, ki tako pochasi kot zrachni puh
plovejo nad teraso in onstran zhic
nad televizijskimi streshniki in temnimi
linami jeche, kjer se dan za dnem zvija vedno bolj
izchrpan chloveshki duh
bogve, ali zase dovolj skrbish in kdo ti je podoben
ko si tako naglo izplaval, da bi se spojil z Nedolochnim,
z atmanom ali z »Absolutno Abstrakcijo«,
Blagi jesenski vetrovi,
ko prijetna toplota ne pojema,
tiho zacharana v milino konca...
Helle Busacca, italijanska pesnica, pripovednica in romanopiska, se je rodila leta 1915 na Siciliji, v okolici Messine, zhivela pa je zhe od detinstva v Bergamu in nato v Milanu, kjer je diplomirala na filozofski fakulteti iz klasichnega leposlovja. Prezhivljala se je s profesuro v najrazlichnejshih italijanskih mestih, tudi zunaj Lombardije, na koncu v Firencah, kjer je tudi umrla leta 1996. Objavljala je pesmi in povesti v neshtetih italijanskih revijah, o njej pa je pisalo kar lepo shtevilo znamenitih ital. pesnikov in recenzentov; kazhe omeniti vsaj nekaj imen, ki so nam bolj znana: Carlo Betocchi, Eugenio Montale, Oreste Macrě, Carlo Bo, Mario Luzi, Sergio Solmi, Vittorio Sereni, Leonardo Sinisgalli in Maurizio Cucchi. Ogromno njene knjizhno zhe objavljene in she neobjavljene zapushchine hrani firenshki Drzhavni arhiv pod geslom Fondo (Sklad) “Helle Busacca”. Seznam objavljenih pesnishkih zbirk: Giuoco della memoria (Igra spomina), zal. Guanda, Parma 1949; Ritmi, zal. Magenta, Varese 1965; I quanti del suicidio (Kvanti o samomoru), S.E.T.i., Rim 1972, Seledizioni, Bologna 1973; I quanti del karma (Kvanti o karmi), Seledizioni, Bologna 1974; Niente poesia da Babele (Nich pesmi iz Babilona), Seledizioni, Bologna1980, Il libro del risucchio (Knjiga o vodnem vrtincu), Book Editore, Castel Maggiore (BO) 1990; Il libro delle ombre cinesi (Knjiga o zajchkih na steni), Fondi (LT), nagrada Libero de Libero 1990; Pene di amor perdute (Izgubljene srchne bolechine), Cultura Duemila Editore, Ragusa 1994. Posmrtno sta izshli: Ottovolante (Toboganska zheleznica v lunaparku), zal. Franco Cesati, Firence 1997, zbirko je uredila Idolina Landolfi, Daniela Monreale pa Poesie scelte (Izbrane pesmi), Edizioni Ripostes, Salerno 2002. Proza: Vento d’estate (Poletni veter), Maser (TV), Edizioni Amadeus, 1987, in Racconti di un mondo perduto (Povesti o izgubljenem svetu), Silver Press, Genova 1992. Izbor prevedenih pesmi je iz zbirke I quanti del suicidio (Kvanti o samomoru), ki je izshla v Rimu leta 1972, in iz zadnje posmrtne pesnishke zbirke Izbrane pesmi, ki ji je znana esejistka Ernestina Pellegrini napisala spremno besedo in jo opremila z zanimivim fotografskim gradivom o pesnici in pisateljici.
Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorici Jolka Milich