Revija SRP 69/70

Bogdan Novak

 

ZAKAJ SMO PISATELJI PADLI Z DELOVE LOJTRE

 

Prejshnji teden je imela zalozhba Mish tiskovno konferenco, na kateri je predstavila shtiri novitete. Najprej dve knjigi dram Alenke Goljevshchek, kar je zalozhnishki podvig leta, saj se zalozhniki v glavnem otepajo tiskanja odrskih del, chesh da se jim to ne splacha. Pa she dve knjigi moje malenkosti: roman za odrasle Niki in mladinsko delo Temno srce. Delo, edini chasopis, ki ga berem, o tem ni zapisalo niti besede.

Sklenil sem strokovno analizirati vzroke za takshno ravnanje Dela in ugotovil, da je do tega prishlo zato, ker izdaja shtirih novih knjig ni enakovredna enemu padcu z lojtre. Delo namrech skorajda ne pishe o novih knjigah slovenskih avtorjev, pach pa sem opazil, da vestno zapishe vsak slovenski padec z lojtre. Prejshnji teden je porochalo o 82-letnem Slovenceljnu, ki je plezal po lojtri na streho, padel z lojtre, pristal najprej na tleh, nato tudi v bolnishnici. Isti teden so porochali she o 38-letniku, ki je prav tako padel z lojtre in konchal v bolnishnici. Da bi torej slovenski mladinski pisatelj prishel v Delo, mu ne bo uspelo s pisanjem knjig, ampak s padanjem z lojtre. Tako bi she bolj upravichili Delovo pisanje o tistih, ki padajo z lojtre, saj zdaj padeta z lojtre dva Slovenca na teden, kar so letno 104 padci. Che bi padali z lojter in streh she pisatelji, bi se glede na shtevilchnost DSP shtevilo padcev naglo povechalo. Sem je treba dodati she porochila Dela o padcih z balkonov, z oken, z zidarskih odrov, padcih in zdrsih v planinah, o padcih na ledu in padcih kar tako. Tako kmalu prichakujem v Delu obshiren komentar o tem, zakaj Slovenci tako mnozhichno padajo. Kot je obichajno, bodo prishli Delovi novinarji do epohalne ugotovitve, da imajo Slovenci tako kot vsi drugi narodi v malih mozhganih center za ravnovesje, ki vchasih ne deluje, kakor bi moral. Odvech je pripomniti, da v Delu ne bodo pisali o malih, ampak o majhnih mozhganih, kar pa je zhe posledica nerazvitih velikih mozhganov. Dokaz? Prav danes v Delovih Knjizhevnih listih malo umno pishejo, da je Kovachich dobil nagrado kresnik postumno.

Bom takoj dokazal, da je takshen odnos Dela do pisateljev resnichen. Da ne bom govoril o sebi, kar ni spodobno, saj nisem javna osebnost, ker Delo o mojem delu ne porocha, bom vzel za zgled in materialni dokaz kolega Slavka Pregla. To je she posebej primerno, ker smo mladinski pisatelji Slavka pred tremi leti na srechanju Oko besede v Murski Soboti izvolili za predsednika Drushtva za zashchito slovenskih mladinskih pisateljev. V pravilniku tega drushtva pa pishe, da so chlani drushtva dolzhni hvaliti predvsem svojega predsednika.

Letos je Slavko Pregl na istem srechanju dobil nagrado vechernico, ki jo podeljujejo vsako leto za najboljshe mladinsko delo preteklega leta. To je Slavkov Zaklad v srebrni shpilji. Mimogrede: drushtvo za zashchito SMP mu je ob tej prilozhnosti v Soboti podelilo tudi pokal za viski. Delo je o vechernici in Slavku porochalo v natanchno enaki dolzhini kot o obichajnem padcu z lojtre. Ob vseh drugih slovenskih literarnih nagradah objavijo Knjizhevni listi pogovor z nagrajencem, tokrat ga niso. Kajti poklicni amaterji z Dela ocenjujejo, da se o tej nagradi ne sme porochati obshirneje, ker za denarno plat poskrbi pokrovitelj vechernice kokurenchni chasopis Vecher, ki sicer vsakich korektno in obshirno porocha o nagradi kresnik konkurenchnega Dela.

Kar nekaj dni sem mozgal, kaj je Slavko storil napak, da ni dobil v Delu zasluzhene hvale. Prishel sem do sklepa, da je njegova napaka ta, da je napisal novo delo za mladino, napaka strokovne zhirije pa je ta, da mu je podelila nagrado. To vsekakor ni prava pot, da pridesh v chasopis. Po skrbni analizi Dela sem prishel do spoznanja, da bi Slavko moral storiti she vse kaj drugega.

Najbolj preprosta mozhnost bi bila, da se ga spodobno napije in pochne nespodobne stvari. V tem primeru bi se vsi mrhovinarji, tudi tisti z Dela, takoj zgrnili nadenj in bi pisali o njem v obshirnih chlankih ne enkrat, ampak vechkrat, in v njih bi mimogrede omenili tudi kakshno njegovo knjigo in nagrado vechernica! Cheprav obstaja mozhnost, da bi urednik Dela to chrtal, ker za chlanek in javnost ni pomembno! Slavka poznam in vem, da nima mozhnosti za to. Nisem ga she videl pijanega, le okajenega, pa she takrat je ostal gentleman. Edini shkandal, ki ga je zakuhal v Murski Soboti, je bil ta, da je med plesom slekel suknjich. O takshnih krshenjih bontona Delo za zdaj she ne porocha.

Druga mozhnost bi bila, da bi Slavko napisal kakshen strokovni leksikon. Kajti Knjizhevni listi so takrat namesto pogovora s Slavkom objavili skoraj celostransko predstavitev Etnoloshkega leksikona. O slednjem bi morala porochati priloga Znanost, ker gre za strokovno, znanstveno delo. Knjizhevni listi so namrech namenjeni knjizhevnosti, ne knjigam na sploshno. Ali pa naj se Knjizhevni listi preimenujejo v Knjizhne liste, v katerih bodo lahko porochali tudi o Mercatorjevih reklamnih knjizhicah in lepljenju znamkic vanje. Ker jasno je, da so o Etnoloshkem leksikonu porochali tako obshirno zato, ker ga je izdala zalozhba, ki je najvechji Delov oglashevalec med zalozhniki. O leksikonih drugih zalozhb namrech porochajo kot o padcu z lojtre.

Najbolj realna mozhnost, da bi o Slavku shirshe pisali v Delu, je, che bo Delo zachelo izdajati Vrhunce mladinske knjizhevnosti. Denimo, da bodo vzeli med Vrhunce Slavkov Zaklad v srebrni shpilji. V tem primeru bodo Knjizhevni listi objavili obshiren chlanek o artiklu v obliki knjige, ki ga prodaja Delo, in she celo vrsto chlanchichev v prilogah Dela. Pod njimi bodo podpisani novinarji Dela, kar je ochitna krshitev novinarskega kodeksa. Kajti knjige iz Vrhuncev stoletja so prodajni artikel in pisati reklamne chlanke je za novinarje po kodeksu prepovedano.

Drushtvo novinarjev bi se moralo nad temi krshitvami kodeksa poshteno zamisliti. A kaj, ko je to drushtvo z eno nogo she v prejshnjem rezhimu, ko je delalo tako, kot so ukazali shefi. To dokazujem s tem, da se Drushtvo novinarjev Slovenije she do danes ni distanciralo od svojega ravnanja, ko me je leta 1983 razreshilo z mesta odgovornega urednika Pavlihe in s tem unichilo edini slovenski satirichni list.

No, po tem pisanju vem, da v Delu o meni ne bodo vech pisali, pa che vsak dan znova padem z lojtre!

 

__________
P.S.: Prebrano na slovenskem knjizhnem sejmu 2004 na okrogli mizi o mladinski literaturi novembra 2004. (Op. avt.)