Revija SRP 69/70

Bogdan Novak

 

NOVINARSKE RACE
(anekdote)
 
 
CHERNELCH Vojko

Vojko Chernelch je bil odgovorni urednik Dnevnika. Kadar je odshel iz hishe, pa ni hotel, da to opazijo, je polozhil na svojo mizo razgrnjen chasopis, nanj pa svinchnik in ochala. Potem je odshel na pivo.

Kdor je pokukal v njegovo sobo, je bil preprichan, da se bo vsak hip vrnil, saj je dobil vtis, kot da je Vojko she ravnokar bral chasopis in je samo nekam za hip skochil. Saj je she ochala pustil na mizi!

Ko je bil Chernelch zhe urednik pri Delu, je rad rekel, da so dobri samo tisti davki, ki jih ljudje z veseljem plachujejo.

»Che bi bil politik,« je rekel, »bi uvedel davek na zhensko lepoto, pri moshkih pa na potenco. Tekmovali bi, kdo bi na davkariji vech vplachal!«

 

CHONTALA Borut

Na vsejugoslovanskih grafichnih igrah v Dalmaciji je bil tudi tedaj she mlechnozob novinar Dela Borut Chontala. Vrgel je oko na kolegico Jozho, ampak ona mu je rekla:

»Chonti, a vidish tistole akacijo? Prej bo ta padla kot jaz!«

Sredi nochi se je v taboru zaslishalo vztrajno trkanje: tok, tok, tok! Vsi so se zbudili in prishli na plano s svetilkami, da bi poiskali nadlezhno zholno.

Nashli so okajenega Chontija, ki je kot v transu sedel pri akaciji in jo skushal posekati s tabornishko sekirico. Tok, tok, tok ...

Ko je bil she pomochnik urednika centralne redakcije Dela, je Borut Chontala vozil prastar citroenov ami. Bil je ves nesrechen, ko so mu zacheli rjaveti pragi, pa tudi v samonosni shasiji so se na dnu zachele kazati luknje.

Nekega dne je prishel v sluzhbo ves zharech.

»Sem zhe zrihtal amija,« se je pohvalil.

Pragove in vse votle dele shasije je preprosto zalil z betonom.

K srechi se s svojim »blindiranim« avtom ni nikoli zaletel.

 

CHUCHEK Janez

Ko je bil Janez Chuchek she urednik zunanje politike v Dnevniku, je njegov kolega Marko Spazzapan rad dejal:

»Janez ima zobe kot bisere.« Za hip je pomolchal, potem je dodal: »Tako redke, tako redke ...«

Plache novinarjev so bile na zachetku sedemdesetih let odvisne zdaj od tega, zdaj od onega merila. V Dnevniku so nagrajevali po tipkani vrstici. Janez Chuchek je bil mojster za kovanje novcev.

Ko se je peljal iz Medvod v sluzhbo, je videl manjsho prometno nesrecho in o njej napisal trideset vrstic.

Potem so rekli shefi, da to ne gre, in so zacheli plachevati po zvrsteh. Novica toliko tochk, chlanek toliko, komentar toliko...

Chuchek se ni dal. Za prvo stran je napisal chlanek o zametih v New Yorku, na kroniki je objavil vestichko, da je davi v Medvodah padlo pet centimetrov snega, kar je v prometu povzrochilo veliko zmedo in zastoje.

Pa je spet shtel cekine.

Vsi uredniki so bili skoraj obvezno chlani partije. Chuchek pa se ni vchlanil, cheprav so ga vabili. Nekoch je sedel v centralni redakciji Dnevnika in v eni roki drzhal Mao Ce Tungovo knjizhico, ki jo je glasno komentiral:

»Kako so brihtni ti fantje v partiji! Kakshne globoke misli! Chlovek bi si kar zhelel postati tako bister fant, kot so tile komunisti. Ah, fantje, pejmo v Pegelzen na pivo, mene je ta modrost kar uzhejala.«

Ko pa je izshlo znamenito pismo Izvrshnega biroja CK ZKJ in Josipa Broza Tita, so se stvari zaostrile. Chuchek je moral zaprositi za sprejem v partijo, sicer bi izgubil urednishko mesto. Svojo proshnjo je prebral na glas in se je glasila nekako takole:

»Komu zvoni? Tako se je vprashal veliki pisatelj Hemingway. In tako se moramo vprashati tudi mi danes. Zvoni tebi ali meni? ... Zato prosim za sprejem v Zvezo komunistov Slovenije.«

In so ga sprejeli.

Janez Chuchek je imel v Dnevniku dolgo tezhave z besedo mera. Namesto da bi meril pijacho z litri, je neprestano pisal o »podvzemanju mer«. Ko je spet enkrat zapisal v Dnevniku to grdo frazo, ga je po telefonu poklical general Jaka Avshich.

Najprej je Chuchka nahrulil, potem pa mu je zgrozil, da ga bo dal ustreliti, che bo she kdaj namesto ukrepa zapisal »mero« in »podvzemati mere« namesto ukrepanja.

Od takrat si je Janez zapomnil, kaj je mera in kaj ukrep.

Tehnichni urednik Janez Shuster – Shuco pa je pikro pripomnil:

»Lahko je tebi, Janez, ko imash za inshtruktorja slovenshchine kar generala!«

Ko je Janez Chuchek odshel iz Dnevnika na TV Ljubljana, je naglo zaslovel kot voditelj vechernega dnevnika, ker je pogosto na koncu oddaje dejal:

»Pa ostanite she naprej z nami!«

Ta njegov pozdrav je postal tako zelo priljubljen, da so ljudje zacheli ob zachetku dnevnika sklepati stave, ali ga bo na koncu izrekel ali ne.

Nekateri so celo zacheli govoriti, da je ta pozdrav le shifrirano sporochilo njegovi druzhbi. Kadar ga izreche, gre v druzhbo, kadar ga ne izreche, gre domov.

 

DERMASTIA Matija

Matic Dermastia, znani kosharkar in Delov urednik, si je rad izmishljal zgodbice, zato so ga krstili za Andersena. Vchasih se je vozil v ruski volgi, kajti edino v njej je lahko stegnil noge. Ko se je vozil she v fichku, je pravil, da je odtrgal sprednji sedezh in vozil z zadnje klopi.

V centralno urednishtvo je po telefotu prishla fotografija prototipa terenskega avta lade nive, za katero so Rusi napovedovali, da jo bodo zacheli izdelovati chez nekaj mesecev.

Shef deska Bogdan Novak je pokazal fotografijo Maticu, ki pa si ne bi zasluzhil vzdevka Andersen, che ne bi dejal, kot bi mignil:

»Pa ja! Poznam! Ravno prejshnji teden sem jo vplachal!«

 

DOBERSHEK Tit

Tit Dobershek se je vrnil z dopisnishkega mesta v Moskvi. Rad bi shel she kam za dopisnika, toda v Delu so ga dolochili za odgovornega urednika. Tedaj je Tit objavil v Sobotni prilogi Dela uvodnik o sovjetskem vplivu v Afriki. Sobotni uvodnik je imel takrat na zachetku vsakega odstavka krepko veliko zachetno chrko. Kdor je prebral te chrke v Dobershkovem komentarju, je dobil akrostih: BOJ SE RUSOV.

V Centralnem komiteju so znoreli, Dobershku so grozili z zaporom, a chez shtirinajst dni so se Rusi nenapovedano vmeshali v afrishke zadeve z orozhjem.

Dobershek ni postal odgovorni urednik Dela, ampak so mu izpolnili zheljo: poslali so ga za dopisnika v Nairobi.

 

DOLNICHAR Boris

Glavnega urednika Dela Borisa Dolnicharja so kolegi krstili za Pishuko.

Vedno, kadar ga je kaj zachudilo, je rekel:

»Uuuu, pishuka! A res?«

Na urednishki seji mu je pomochnik glavnega urednika Miro Poch nekoch v jezi rekel:

»Ti, Pishuka, bod pa kar tih!«

Od takrat je bil za vse Pishuka.

Ko je bil Boris Dolnichar she odgovorni urednik Dela, je le redko napisal kakshen chlanek. Enkrat pa je v tednu dni napisal kar tri.

Najprej je v Delu objavil novichko, da je izshla knjiga Muharjenje.

V naslednjih dneh je na kulturni strani objavil chlanek o knjigi Muharjenje.

Svoje delo je kronal z razshirjenim prikazom knjige Muharjenje v Knjizhevnih listih.

Dolnichar je bil namrech tedaj tudi predsednik Ribishke zveze Slovenije.

 

GAMZE Marjan

Novinar Dnevnika Marjan Gamze je dolgo zidal hisho. Vanjo je vlozhil vsak prihranjen dinar. Njegov najbolj priljubljeni stavek je bil:

»Spet sem prekratek, da bi si kupil streshnike.«

Vedno je bil prekratek, zato pa je imel dovolj dolgo shpago, da je shel s prijatelji na pivo.

 

GORJUP Mitja

V spomin na prezgodaj umrlega glavnega urednika Dela Mitja Gorjupa je Drushtvo novinarjev Slovenije vsako leto organiziralo Gorjupove dneve, letno srechanje slovenskih novinarjev.

Medtem ko so chlani drushtva razpravljali pozno v vecher, sta se znani Dnevnikov novinar in televizijska voditeljica umaknila v bazen hotela Toplice. V temi sta v Adamovih kopalkah ob robu bazena plavala v neobichajnem polozhaju.

Hkrati z novinarskim srechanjem je bil v Toplicah seminar za duhovnike, ki so si za zvecher rezervirali bazen. Ob dogovorjeni uri so drug za drugim s sklenjenimi rokami prikorakali v prostor z bazenom. Prizhgali so luchi in zagledali parchek v intimnem polozhaju.

Duhovnik, ki je bil na chelu, se je obrnil; kakor so prishli, so tudi odshli v gosjem redu in zadnji je ugasnil luch.

Preden so alarmirali vodstvo hotela, se je parchek zhe umaknil na varno.

Glavni urednik Dela Mitja Gorjup se je rad shalil s plavookci.

»Oh, kakshne lepe modre ochi imate! Vi ste pravi chlan nashe stranke. Shkoda, da nimate she pshenichnih las!«

GRUDEN Igor

Urednik Dnevnika Marko Spazzapan je rad ljudem dajal vzdevke, da jih je lahko v pogovorih omenjal, ne da bi vsakdo vedel, o kom govori.

Za Igorja Grudna je izumil ime Dekabrist.

(Gruden je sicer december, toda med francosko revolucijo se je imenoval decabre, dekabristi pa so bili ruski revolucionarji, med njimi tudi Dostojevski).

 

 

GUZELJ Igor

Teleks je ob katastrofalnem potresu v Chrno goro poslal novinarja Igorja Guzelja. Vrnil naj bi se nekaj ur pred zadnjim rokom za oddajo rokopisa.

Urednishtvo Teleksa se je usedlo v bife Shibenik in ga chakalo. Igor je prishel precej pozno in v urednishtvu takoj zachel pisati reportazho. Potrebovali so kakshnih devet strani rokopisa in fotografije.

»Boste videli,« je rekel namestnik glavnega in odgovornega urednika Teleksa Bogdan Novak, »Igor se bo zdaj kakshne tri strani rokopisa ogreval, potem bo zachel pisati, kot se spodobi. In zagotovo bo izrochil predolg chlanek. Vedno mora najprej nekaj strani filozofirati, preden posezhe v bistvo.«

»In zadnji hip bosh moral krajshati,« se je rezhal redaktor Aljosha Vrechar.

»To sploh ni problem,« je odvrnil Novak. »Prechrtal mu bom prve tri strani, na katerih nikoli ne pove nich bistvenega. Kar bo ostalo, pa bo odlichen chlanek.«

»Ej, che bosh to naredil, ti placham rundo,« je rekel Bogi Pogachnik iz Gospodarskega vestnika.

Igor Guzelj je prinesel dvanajst strani dolg chlanek s polurno zamudo. Novak je prechrtal prve tri strani, preletel ostanek chlanka in ga oddal v tiskarno.

Bil je odlichen chlanek, ki je med bralci vzbudil veliko zanimanja. Igor pa Novaka zaradi tega she danes postrani gleda, chesh da mu je prechrtal najboljshi del reportazhe.

 

 
_______
Iz she neobjavljene knjige anekdot Bogdana Novaka Novinarske race (Ljubljana, 2001). (Op. ur.)