Revija SRP 69/70

Bogdan Novak

 

NEKAJ GNILEGA JE V DEZHELI DaNSki

 

 

Ob stoletnici bratstva resnice, kot se imenuje Drushtvo novinarjev Slovenije (DNS), so me povabili na proslavo v Narodni galeriji, cheprav nisem njihov chlan. Zgodba je v tem, da sem zhe nekaj chasa nadlegoval predsednika DNS Gregorja Repovzha z vprashanjem, kdaj se bo drushtvo meni in Pavlihovcem opravichilo za to, da me je drushtvo najprej 2. 3. 1983 nezakonito razreshilo kot odgovornega urednika, nato pa se je she odreklo ustanoviteljstvu lista Pavlihe. Zaradi vsega tega je Pavliha v nekaj letih propadel, ukinili so ga, in njegovi ustvarjalci smo shli ali na zavod za zaposlovanje, kdor pa je mogel, v penzijo. Na proslavi stoletnice pa sem bil presenechen. Nobenega opravichila nisem slishal, pach pa si je DNS pripelo Pavliho na svoje prsi kot lastno kolajno, chesh da se je borilo za Pavliho. Sic! Volk je pozhrl ovco, dobrih dvajset let pozneje pa se hvali s tem, da jo je skushal reshiti pred svojo pozhreshnostjo. Moram priznati, da me je to dodobra sesulo.

Pri tem je bratstvo resnice pozabilo na mojo razreshitev, pozabilo na to, da se je odpovedalo ustanoviteljstvu, pach pa se je sklicevalo na nekaj floskul svojega chastnega razsodishcha o vlogi chasopisne satire, ki da jo je treba shchititi. Bratstvo resnice je zamolchalo, da je Upravni odbor DNS takrat deloval na svoji seji o Pavlihi kot naglo sodishche, chisto v nasprotju s stalishchem svojega chastnega razsodishcha, predvsem pa v nasprotju s statutom DNS. Prav tako je zamolchalo, da je bratstvo resnice unichilo svoj lastni chasopis, kar se po moji vednosti ni nikoli zgodilo niti v stalinistichni Rusiji. Urednike so zhe zhagali in zamenjevali, a Krokodil je izhajal vse do prihoda »demokracije«, ki je opravila s satirichnimi listi po vseh vzhodnih drzhavah. Tranzicija je najprej poskrbela za »labodji spev« satirikov.

Kar sem prosil, sem dobil. She en udarec novinarske resnice po glavi. Gospoda Repovzha sem nagovarjal, naj se DNS opravichi, ker sem naivno mislil, da se je v teh dobrih dvajsetih letih kaj spremenilo. Bilo bi tudi bratstvu resnice v korist takshno jasno sporochilo, da upravni odbor DNS ni ravnal prav in zakonito, ko je razreshil odgovornega urednika Pavlihe in se potem she odrekel ustanoviteljstvu (in s tem nadaljnjim sitnostim kot Poncij Pilat z umivanjem rok). Sedanje vodstvo DNS bi se s tem ogradilo od nedemokratichnega in nezakonitega ravnanja v preteklosti in jasno povedalo, da gradi na novih temeljih. Kot kazhe, vodstvu ochitno ni do tega, ker nadaljuje na stari politiki iz preteklih nedemokratichnih chasov, ko je v informiranju vladal monopol ministrstva za resnico, kot smo se tedaj norchevali iz sekretariata za informiranje, katerega sekretar je bil tudi predsednik DNS in predsednik skupshchine Dela (trojni funkcionar).

Zato se mi nikakor ne zdi nakljuchje, da se tudi DNS danes imenuje bratstvo resnice kot kakshna prostozidarska lozha, saj vlechejo niti v njem iz ozadja she vedno isti ljudje, kot so jih nekoch v prvih vrstah v sluzhbi ministrstva za resnico. Kakshna je ta resnica, se pokazhe takoj, ko razgrnemo strani osrednjega slovenskega chasnika ali odpremo televizor: neznanje, puhloglavost, samovshechnost, lenoba, tek na prvo zhogico. Predvsem pa so chlanki pisani tako pristransko, da ochitno novinarji mislijo, kako imajo she vedno monopol nad resnico.

A z resnico je tako kot s pravico: res so ji zavezali ochi, gluha pa ni!

Zato she vedno chakam na opravichilo DNS in obsodbo ravnanja njegovega upravnega odbora v primeru Pavliha. Jaz imam chas. Do smrti, pa she veliko dlje.

 

Glej tudi: ZAKAJ SMO PISATELJI PADLI Z DELOVE LOJTRE