Revija SRP 69/70

Bogdan Novak

 

KAMNI IN MIVKA
(zgodbe kar tako)
 
 
 
Medo

Imel je sicer krstno ime, a ga nihche ni klical drugache kot Medo. Meter devetdeset je imel v vishino, krepko chez cent in velikanski trebuh. Nosil je divjo brado, dolgo in razmrsheno, v njej je bilo zhe precej sivih dlak. Videti je bil res kot medved, pravzaprav bolj kot kakshen divji mozh, kakshen Bedanec, s katerim bi lahko zhivchne matere strashile otroke.

V resnici je bil zelo blage narave, vedno dobre volje, cheprav je nenehno godrnjal in pizdil na drobno. Tudi glas je imel grmech, tako da je lepo sodil k njegovemu telesu. Vsak vecher je v bifeju Turist izpil nekaj piv, pozneje se je preselil v bife Konjak, kjer je prav tako zhulil pivce za pivcem. Pivce za zhivce, je godrnjal s svojim basom. Do konca vechera se jih je nabralo tam nekje med petnajstimi in dvajsetimi, che so kaj praznovali, je shlo tudi proti petindvajseti steklenici. Vmes je seveda moral neprestano romati na stranishche, da se je odtochil.

Ne vem, ali so tole rumene solze ali mi zhe pir sili skozi ochi, se je poshalil in shel odtochit.

Svoj vzdevek Medo si je prisluzhil, ker je bil kuhan in pechen v zhivalskem vrtu. Od malega je zahajal tja in obchudoval zhivali. Imel je doma celo knjizhnico o zhivalskem svetu, verjetno najvechjo v nashem kraju. Vedel je vse o zhivalskih vrtovih po svetu. Chesar o tem ni vedel on, se ni splachalo vedeti. Tudi obiskoval jih je. Kamorkoli je shel po svetu, vedno je obiskal tudi zhivalski vrt v mestu, kjer je bil. Nekatere, recimo berlinskega, kar po vechkrat.

Saj mu ni bilo tezhko. Bil je samski, cheprav se je blizhal zhe Abrahamu. Vmes je bil sicer kratek chas porochen, toliko, da je naredil sina. Potem se je zhena lochila, ker ga nikoli ni bilo doma, in se je vrnil k materi; oche je pred leti umrl. Imel je dobro sluzhbo v novinarstvu, lepo placho, denar pa mu je ostajal samo za pivo in za potovanja po svetu. Na obleko ni dosti dal, vedno je bil v oguljenih kavbojkah in karirasti flanelasti srajci. Pozimi je chez to potegnil she sivomodro vetrovko, za katero je bilo videti, da bo tudi srechala Abrahama. Tudi v najhujshem mrazu je ni zapel.

V zhivalskem vrtu je poznal vsako zhival po imenu. Z zhivalmi se je znal pogovarjati. K medvedu in volku je hodil v kletko, usedel se je poleg njiju in se pogovarjal. Prisegal je, da ga zhivali razumejo in mu tudi odgovarjajo z gibi in z glasovi. Z medvedom se je tudi igral, objemala sta se in se delala, kakor da se mecheta. Medvedu je bilo to vshech, zadovoljno je godrnjal in s shapo suval Medota sem ter tja po kletki, vendar je pazil, da so kremplji ostali med blazinicami. Medo se je ves blazhen smejal in se vedno znova zaletaval v kosmato mrcino, v svojega najboljshega prijatelja. Vsi delavci zhivalskega vrta so ga poznali in z njim prijateljevali. Pustili so mu, da je hodil v kletke, pomagal jim je kidati gnoj, pometati in krmiti zhivali.

Bil je veseljak, igral je kitaro, celo v nekem bendu je sodeloval, ki se je imenoval po njem Medo. Pisal je za svoj chasopis novice iz zhivalskega vrta, tracharije, prirejal chlanke in opravljal redaktorske posle. Ker je bil priden in sposoben, je prilezel do pomochnika odgovornega urednika. Delo se mu je zachelo ob desetih, ko je bil vedno na svojem delovnem mestu, saj mu je bila sluzhba poleg gostilne in zhivalskega vrta drugi dom. Na delo je obichajno prishel iz zhivalskega vrta, kajti odkar je postal pomochnik urednika, ni mogel vech popoldne med svoje zhivali. Je pa zato med sluzhbo vechkrat skochil na kakshno pivo, ki ga je v naglici pozhulil v hishnem bifeju, chez cesto v Turistu ali kar v blizhnjem Konjaku.

Ko so ob osmih zvecher zakljuchili chasopis, je odshel v bife Konjak, kjer je tolkel pivo za pivom. Vmes je glasno razpravljal s kolegi in znanci o vsem mogochem, kar je bilo tisti dan na dnevnem redu. Nikoli ni bil videti zelo pijan, tudi po petindvajsetem pivu ne. Ob desetih so zaprli lokal in potem so she eno uro pili iz zalog, ki jim jih je natakarica znosila na shank ob plochniku ali pa na mizice, ki so bile zunaj vso noch. Ko je zmanjkalo pijache, se je mirno odpravil domov, se naspal, zjutraj odshel v zhivalski vrt in ob desetih je bil na svojem delovnem mestu.

Zhivljenje je teklo kot iz pirovske flashe.

 

 

Kloshar

Zhivel je na velikanskem podstreshju predvojnega stanovanjskega bloka. Tam je imel atelje, je govoril. Ker bil je slikar z narejeno specialko. Podstreshje je bilo veliko chez sto kvadratnih metrov. V nekem kotu je imel staro vojashko posteljo z zhimnico. Nashla se je tudi vegasta miza. Na manjshi mizici v drugem kotu je bil elektrichni kuhalnik. Nekaj stolov je samevalo po prostoru. Slike so bile kar prislonjene po vsem ateljeju na lesene tramove. Slikal je tisto, kar je videl vsak dan. Kurbe na skretni shkoljki, pijance, ki kozlajo, samomorilce tik preden so konchali svoje klavrno zhivljenje, pa tudi potem, ko je vlak zhe peljal cheznje. Vsi so bili mozoljasti, debeli, zapiti, grdi, na dnu zhivljenja.

Na tleh je bil beton, pri postelji si je od nekod privlekel star linolej in ga pogrnil s preprogo. Pozimi je bilo kljub gashperchku peklensko mraz. Sicer pa se mu najvechkrat ni ljubilo zakuriti, ko je prihajal domov zgodaj zjutraj. Zaril se je pod odeje v posteljo, zaspal dostikrat kar oblechen in zjutraj se je dvignil ter odshel pogledat, kaj se dogaja na svetu.

Imel je poseben obred, v katerem je od jutra do jutra obshel najbolj zanikrne lokale v mestu. Vchasih, ob sobotah in nedeljah so ga opazili tudi v kakshnih mestecih okoli Ljubljane. Poznal je na tisoche ljudi in z vsemi je bil v dobrih odnosih.

Najprej je zjutraj obiskal klosharje ob Ljubljanici in jim dal za liter pijache. Ko je sedel z njimi in klepetal, bi tezhko rekel, da ni njihov. Nosil je stare chrne zhametaste hlache, chrno srajco, ob mrazu chrno zhametno bundo. Ker chrno se ne umazhe tako hitro, vsaj vidi se ne. Brado, ki si jo je pushchal, je imel kodrasto in zhe bolj sivo, tako kot kratke lase. Velik in mochan je bil, kajti nekoch je poklicno boksal. Tako za zabavo med shtudijem slikarstva in pijanchevanjem. Bil je dober boksar. Sploh je bil v vsem dober, chesar se je lotil, pa naj je shlo za boks, zhenske, pijacho ali slikarstvo. Kot slikarja so ga strokovnjaki zelo cenili.

Ko je od klosharjev izvedel, kaj je novega, ali je prishla kakshna nova kurba v mesto, je spet kdo pristal med klosharji, se je ponochi zgodilo kaj vznemirljivega, se je odpravil naprej. Spotoma je po bifejih spil kavico z rumom. Vsak dan je obredel bifeje na drugem koncu, potem je nadaljeval tam, kjer je konchal in tako je v dobrem mesecu dni obshel vse lokale v mestu. Poznale so ga vse natakarice in tudi on nje: natanchno je vedel, katera da zastonj in katera hoche vsaj sto mark. Sem ter tja je katero od njih povabil, da mu je pozirala v ateljeju. Che ji je moral kaj plachati za to, se je z njo toliko chasa pogajal, da je imel od tega she kaj bolj konkretnega, kot samo poziranje za sliko.

Vmes je najmanj enkrat na dan obiskal tistih nekaj bifejev, v katerih se zbirajo pisatelji, slikarji in novinarji. Kajti bil je zelo bister fant, na stvari je gledal resno in z njim si se imel kaj pogovarjati. Nekajkrat so ga intervjuvali za chasopis, kot slikarja, seveda. Enega stavka ni povedal, ki bi ne sedel. Vsaka njegova beseda je bila kot privita z vijakom ravno na pravo mesto. In nobene tujke ni uporabil. Preprosto je govoril o najbolj globokih stvareh. Vendar nikakor ne prazno. Kajti rad je povedal, da lahko o zapletenih stvareh govorish preprosto le takrat, kadar o njih kaj vesh. Che ne vesh, potem zapletash in se skrivash za drdranjem tujih besed, da she samega sebe ne razumesh. Zato se je pogovarjal samo o zadevah, ki jih je poznal do obisti. O slikah, o babah, pijachi, kriminalu.

Poznal je vse mestno podzemlje. Ne le kriminalce, tudi policaje. In policaji njega. Vechkrat so skupaj popili kozarchek z njim, kadar niso bili v sluzhbi. Ampak z njimi se ni pogovarjal o tistem, kar je izvedel v svojih romanjih po bifejih. Nikoli ni nikogar ovadil. To so vedeli tako eni kot drugi in so mu zaupali.

Nekoch davno je bil porochen in imel je menda hcherko. Kadar je pogovor nanesel na zhenske, je lakonichno dejal, da so vse zhenske kurbe in da hochejo od moshkih le kavs in denar. To je vse, kar jih zanima. Zlasti poslednje.

Denarja je imel veliko, saj so se njegove slike dobro prodajale. Nalagal ga je na devizno knjizhico, ki jo je vso zmechkano vedno nosil s seboj. Vendar niti pomislil ni na to, da bi zhivel urejeno, v stanovanju z udobjem. Ni videl vzroka. Bil je zadovoljen s tem, da je imel brlog, v katerega se je lahko zatekel in kjer je lahko delal. Drugache pa za chloveka poskrbijo, che le placha, je rad dejal. Perilo je nosil v pralnico, jedel je zunaj, saj je bil vedno po gostilnah in bifejih. Drugega pa tako ni potreboval. Spotoma je jemal, kar mu je navrglo zhivljenje.

In zhivljenje mu je navrglo marsikaj. Moral se je zdraviti zaradi tuberkuloze, potem ga je dvakrat zgrabila slinavka. Drugich je mesec dni lezhal na intenzivni, na samih iglah in cevkah in bi bil skoraj umrl. Nobenega alkohola vech, so mu govorili zdravniki. Kakshen mesec ali dva je vzdrzhal, potem je kdaj pa kdaj zvrnil pivce. Kmalu je bil spet na rednih dozah piva in kave z rumom.

Nas, pijance, je zagodel, bodo kar prelili v grob.

Pa kaj, saj je zhivljenje tako vredno en drek, je zagodrnjal, che mu je kdo she kaj rekel o tem.

 

 

Mame ni tukaj

Ahmed je bil sobar na maldivskem otoku Embudu Village. Vsako jutro je vstal in pospravil enajst bungalovov za goste. Najprej jih je pometel, pomil je umivalnik in shkoljko v kopalnici, pospravil postelje, potem je z omelom pomil tla v kopalnici, sobi in na terasi. Popoldne, vchasih shele pozno zvecher, po sonchnem zahodu, je pogledal v sobe, pogrnil postelje, prinesel toaletni papir in zamenjal brisache v kopalnici.

Delo mu je bilo vshech. Ni bilo naporno in srecheval je veliko zanimivih gostov, ki so se radi pogovarjali z njim. Vechinoma so bili Nemci, Avstrijci in Francozi. Mene ni vedel, kam bi me dal. Slovenija mu je pomenila manj kot meni podatek, da je on doma z otoka Gan. Ker jaz sem potem pogledal na zemljevid in sem nashel tisti otok. She posebej sem se zanimal za ta otok, ker mi je Ahmed pripovedoval o svoji mladosti, ki jo je prebil na Ganu. Zdaj je imel dvajset let, pod nosom so mu zhe poganjali chrni brkci, na otoku pa je od shtirinajstega leta garal v tovarni, kjer je krojil zhenske kopalke. Imel je stroj in shablono in iz dneva v dan je rezal iste dele kopalk kot avtomat. Plache je dobil 55 dolarjev na mesec. Za to si v mestu dobil pet kosov mila in pol. Potem je imel srecho, da je dobil mesto sobarja na turistichnem otoku. Tu ni imel plache, samo hrano in stanovanje, vendar mu je vseeno shlo bolje, kajti vodichi so zhe prvi dan opozorili turiste, naj ob odhodu dajo sobarju napitnino, pri chemer naj ne razmetavajo, ker je deset dolarjev zanj dovolj. Gostje so se zamenjali vsakih shtirinajst dni in tako je dobil Ahmed na mesec 220 dolarjev ali shtirikrat vech za manj naporno delo kot v tovarni.

Enkrat na leto je lahko shel za mesec dni domov. Drugache je moral delati na otoku. O svojem domu mi je pripovedoval z navdushenjem. Vmes me je neprestano sprasheval, kako se kaj reche po nemshko ali po francosko. Govoril je maldivski dialekt z otoka Gan, lomil nekaj preprostih angleshkih stavkov, zdaj pa je hotel napredovati, in z muko se je uchil dach in french, kot je rekel nemshchini in francoshchini. V bistvu je shlo za besede kot so morgen, guten tag, danke in podobno. Ker znanje nekaj besed je spravilo dajalce napitnine v dobro voljo in to je pomenilo vechjo napitnino. Tako se je nauchil rechi tudi dobro jutro, medtem ko si na svidenje ni mogel zapomniti.

Mene je uchil maldivshchine in shrilanshchine. Asalaam alejkum sem mu rekel, ko sem ga zagledal, in vaki velaní, ko je shel. S shukuríja sem se mu zahvalil, in ko sem odhajal, sem mu to zhe znal povedati, da grem domov: aharin rashad-danin. Od navdushenja je kazal zdrave in bleshcheche bele zobe. Bil je ponosen, da se pogovarjava. Kajti na otoku je vladala azijska miselnost kast. Pometachi otoka, ki so skrbeli za snago in z metlami vsako jutro pometli listje, so bili v njihovih ocheh najmanj vredni. Sobarji so bili druga stopnja, tretja stopnja v hierarhiji so bili natakarji in kuharji, chetrta receptorji in rachunovodje, medtem ko so se shrilanshke natakarice v dnevnem baru na obali imele za nekaj vech in se z Maldivchani sploh niso hotele druzhiti.

Nekega vechera je prishel Ahmed v sosednjo sobo, kjer je bil mlad shvicarski par. Dolgo ga ni bilo ven. Nato je prishel she en sobar in zaprla sta se v sobo. Kmalu sta prishla she dva in vsi shtirje so zhivahno govorili v sosednji sobi in jih ni bilo na spregled. Bilo mi je chudno. Konchno je prishel she shef pometachev, ki je bil tudi vrtnar, in spet so se zaprla vrata. Pomislil sem zhe, da imajo tam notri veselico, ko je prishel Ahmed iz sobe in nekam hitel.

“What’s going on?” sem ga vprashal.

“Baddej!” mi je rekel in odhitel.

Kmalu se je vrnil in se zaprl z drugimi v sobo. Chez pol ure so prishli ven in se razshli. Ahmed je ostal pri meni.

“Ju vish si?” me je vprashal in z glavo namignil proti sobi. “Baddej!”

Pokimal sem, ker me je razganjalo od firbca, kaj so pocheli v sobi skoraj uro chasa in kaj pomeni ta baddej.

Odprl mi je vrata. Dvojna postelja v sobi je bila prekrita z zeleno svilo, uokvirjena z zelenimi listki in rdechimi cvetnimi listi, prav tako sta bilo okrasheni blazini in posuti s cvetjem, na sredi postelje pa je pisalo HAPPY BIRTHDAY. Zdaj sem vedel, kaj je baddej. Sosedovo dekle je imelo rojstni dan in uprava se je tega spomnila. Zhe pri vecherji so jima posuli mizo s cvetnimi listi, obdarili so ju s torto, zdaj pa so jim pripravili she to presenechenje. Ahmed je kar zharel od navdushenja, kot da bi to naredil za svojega brata.

Chez kakshno uro sta shvicarska soseda prishla mochno okajena, vzdihnila od zachudenja, pofotografirala posteljo in odshla nazaj na zabavo v bar. Nich posebnega se jima ni zdelo.

Drugi dan sem Ahmeda malce sprasheval o njegovi druzhini. Pripovedoval mi je o ochetu, ki da je zelo star, chez petdeset jih ima. Stisnil sem zobe in se skushal nasmehniti, saj se mi je blizhal triinpetdeseti rojstni dan. Omenil je she dve sestri, ki da delata v tisti tekstilni tovarni na Ganu. Tudi dva brata da ima, vendar ne govori rad o njiju.

“Zakaj?” sem ga vprashal.

“Slaba sta,” je rekel, “v ladjedelnici delata. Saj vesh, so dobri ljudje in so slabi ljudje. Moja brata sta slaba chloveka.”

“Kaj pa mama?” sem ga vprashal.

“Mame ni tukaj,” mi je odvrnil.

“Vem, da je ni tukaj,” sem mu rekel. “Na Ganu je. Kaj pa dela?”

“Mame ni tukaj,” je trmasto ponovil.

“Kje pa je?” sem ga she enkrat vprashal.

“Mame ni tukaj,” je rekel, obupan nad mojo neumnostjo. Potem se je spomnil: “Vi rechete mrtva. Moje mame ni tukaj.”

Zdaj sem ga razumel. Ahmed je bil zadovoljen, da sem dojel, kako je z njegovo mamo, pokazal mi je bele zobe in odshel v polmrak. Sonce je zahajalo za obzorje. Sedel sem na terasi in gledal zahod, kako tone v morje. Ta trenutek je she tukaj, naslednji hip ga ne bo vech.

 

 

Kamni in mivka

Grabar je imel chez sedemdeset let, ko sta ga sin in snaha vzela s seboj na morje. Malce zato, da bi mu polepshala stare dni, malce pa zato, da je popazil na vnuka in vnuchko na plazhi in tudi zvecher, ko sta shla ona dva plesat, staremu ochetu pa se ni dalo nikamor. Gledal je v apartmaju televizijo in vmes prislushkoval vnukoma, kako mirno spita.

Na plazhi v prijetnem mivkastem zalivu se je stari Grabar drzhal bolj sence in opazoval petletno vnukinjo in sedemletnega vnuka, kako chofotata po plitvi vodi. Grabarju ni bilo za vodo. Che mu je bilo prevroche, je shel do pasu v vodo, malo pochepnil, da se je cel zmochil, potem pa odshel nazaj v senco. Bil je na morju prvich v zhivljenju. Nikoli prej ni bilo chasa za to.

V senci je mislil na svojo vasico, v kateri je zhivel, na pobochju pod Krvavcem. Na velikanski zelenjavni vrt, ki ga sicer vsak dan okopaval, na hisho, okoli katere je treba vsak dan kaj narediti. Moral bi zhe pobrati solato. Zdaj, ko ga ni, gre gotovo zhe v cvet. Chisto propadla bo, she za kure ne bo. Sicer pa zdaj nima kokoshi, jih je zhe poklal in pospravil v zmrzovalnik. V jeseni jih bo vzredil she eno jato za v skrinjo. Chez domache pishchance jih ni. Treba bi bilo tudi okopati korenje in ga opleti, drugache bo jeseni predrobno. Cel teden bo zapravil na morju. Bogve, ali je padlo kaj dezhja, drugache mu bo susha unichila pol pridelka. Le kaj sta ga otroka zvabila na morje! To je za mlade. No ja, zdaj je, kar je!

Vzdihnil je in zhivchno sedel v senci. She pivo mu ni teknilo.

Nenadoma je vnuk javsknil! Grabar se je dvignil in shel pogledat, kaj je. Vnuk mu je kazal palec na nogi, iz katerega je malce krvavel. Brcnil je bil v kamen na dnu. Po mivki je bilo posejanih kar precej kamnov, ki jih je tja zaneslo valovito morje med hujshim viharjem. Grabar se je sklonil, pobral kamen in ga vrgel dalech v globoko morje. Potem je videl, da je v blizhini she eden. Sklonil se je in ga pobral. Takrat jih je videl she nekaj.

Zachel je pobirati kamne po mivki. Zaradi kopalcev jih ni mogel kar metati, zato si jih je nekaj nabral v roke in pochasi zabredel v globoko vodo. Ko mu je segala skoraj do vratu, je kamne spustil na dno. Tam ne bodo v napoto, saj v tej globini zhe vsi plavajo.

Vrnil se je in pobral she nekaj kamnov. Bilo mu je, kot da je mivkasto dno njiva, ki jo je treba ochistiti kamnov. Vse, kar je bilo vechje od oreha, je pobral in nosil v globoko vodo. Otroka sta chofotala v plitvini, Grabar pa je pobiral kamne in jih prenashal. Nenadoma je postal dobre volje, zazhvizhgal si je pesmico, pobiral kamne, jih nosil v globino in se vrachal v plitvino. Zdaj so imele njegove pochitnice smisel.

Nekateri kopalci so ga samo chudno gledali, drugi so se mu smejali, eni so se kremzhili, chesh da s temi svojimi kamni kali vodo. Vsi skupaj so ga imeli za otrochjega chudaka in prismuknjenca.

Zvecher je Grabar pustil televizijo in je zaspal skupaj z vnukoma, ker je bil prijetno utrujen. Zaspal je z mislijo, kako bo naslednje jutro spet nosil kamenje v globljo vodo. Dvignil se je zhe zgodaj, pojedel zajtrk in se takoj odpravil na plazho. Otroka sta bila zadovoljna, saj sta ga she vcheraj morala dolgo moledovati, preden se je odpravil z njima do vode. Tokrat se ni nich skrival v senci, ampak je takoj zagazil v vodo in zachel pobirati kamne ter jih prenashati v globino. Nauchil se je celo, da je v globlji vodi zajel sapo, jo zadrzhal in pochepnil, da je dobil iz vode kamne, ki so bili tam, kjer se ni mogel skloniti do njih. Malo so ga pekle ochi od slane vode, toda srechno se je smehljal.

Na koncu tedna je bil ves zaliv ochishchen kamenja. Do tja, kjer je voda segala do vratu, je bila sama bela mivka. Grabarjevi so se odpeljali domov. Odpeljali so se tudi tisti, ki so godrnjali zaradi njegovega prenashanja kamnov in ga imeli za chudaka.

Ko so prishli novi turisti, so bili navdusheno nad lepo plazho, kjer je bila po dnu sama mivka. Zaliv je bil chudovit she chez nekaj let, ko je stari Grabar zhe lezhal na vashkem pokopalishchu s kamnom za vzglavje. Shele chez desetletja je viharna plima spet zanesla nekaj kamnov na mivko v plitvini in she nova desetletja je trajalo, da je bila plazha spet posuta po dnu s kamni kot takrat, preden jo je Grabar ochistil.

Spet je bilo vse tako kot prej. Pa vendar ni bilo chisto tako kot prej.

 
 
_________
Iz she neobjavljene knjige kratkih zgodb Bogdana Novaka Zhivljenje na Marsu (Ljubljana, 2001). (Op. ur.)