Revija SRP 69/70

Aglaja Veteranyi

 

BESEDNA CHRPALKA

 

 
Nagradni razpis

Moshki, nekadilec, useka kadilca naravnost v obraz. Kadilec udari z glavo v zhensko in si zlomi nogo.

Dolgoletni korporal umre zaradi militarizma. Militarizem je tujka in pomeni »vnetje mozhganske mrene«.

Neki moshki pride in odide.

»Moja miza je mrtva,« reche neznanka.

Katastrofa se dogodi, ker sezonski delavec iz doslej she neznanih razlogov sanja v nekem tujem jeziku in ne razume vech zvonjenja budilke.

Moshki z avtom povozi moshkega in se pusti povoziti od nekega drugega moshkega, ki se je tudi pustil povoziti od nekega moshkega, in tako naprej. Samo malo manjka, pa bi zadnji moshki skochil z mosta.

Rejec chrvov obesi svoj poklic na klin in postane samomorilec.

Vse to se je zgodilo po nagradnem razpisu »Kdor najhitreje umre, zadene potovanje v Ameriko!«

 

Zajtrk

Pogovarjala sta se le poredko, vedno redkeje. V jutranjem mraku je vstala, odshla v kuhinjo, se zelo skrchila in zlezla v majhen zaboj s slamnatim pokrovom. Ljubil je njena jajca v treh minutah.

 

Sprehod

Nepomemben komponist je odshel v gozd in izginil. Ko so chez nekaj let zapazili izginitev, je njegova zhena ponosno izjavila: »Tako rad poslusha krichanje lesa!«

 

Atrakcija

Vsako noch nastopita v varieteju in se devet minut med seboj pogovarjata.

 

Delopust

Moshki se zapre v sobo z vsemi chasopisi, ki jih je zbral v svojem zhivljenju. Njegova zhena stoji zhe devetnajst let v kuhinji in pripravlja govejo pechenko. Saj pridem takoj, reche skozi zaprta vrata, in potem she dolgo prebira osmrtnice.

 

Ljubezenska zgodba

Neka zhenska vzame moshkega in ga utopi v akvariju. Potem se vedno znova zagovarja: »Vedno, ko sva se kregala, je trdil, da imam ribe raje kot njega. Hotela sem mu samo dokazati, da mi ribe prav nich ne pomenijo!«

 

Preobrat

Prasec ni vech hotel biti prasec in se je pustil oklicati za drzhavnika. Razshiril je svoja razumska obzorja, da bi razreshil svinjsko vprashanje. »Od zdaj,« je odlochil, »je klanje prashichev prepovedano!«

Prashichi so odshli v sholo in postali pametni. Pri uchni uri za zhivljenje so se uchili: »Nochemo biti prasci! Nochemo biti prasci!«

Na vprashanje, kaj bi radi postali, so odgovorili: »Radi bi bili goveja pechenka.«

 

Otroshka igra

Otroci so tekali v krogu in se tolkli po glavah. Che je kateri padel na tla, so ga pokrili in napisali na listek: »Otrok mrtev«. Ko so vsi umrli, so vstali in zacheli znova. Zadnji je moral vedno ostati pri zhivljenju.

 

Rodoslovno drevo

Oche si odlupi spomin. Polozhi ga k uvelemu hcherkinemu obrazu. Odpro se vrata in drevo stopi v sobo. Oche in hchi se ulezheta v drevo.

Soba se spominja.

 

Tovarna

Starsha vrzheta otroka chez prag in recheta: »Izgini, ne zanimash naju vech.« Otrok se sleche do golega in postane odrasel. Potem ustanovi tovarno za izdelovanje vrat. Vsakokrat, ko zagleda kakega otroka, ga postavi pred vrata in reche: »Izgini, ne zanimash me vech.«

 

Materinshchina

»Nekoch je zhivela neka zhenska,« pripoveduje Marina mati, »ki ni mogla dobiti otrok, ker je imela usta v trebuhu. Che hodish vedno bos naokoli, ti zrasejo v trebuhu usta.«

Mati strizhe Marine lase. »Dolgi lasje se zarijejo v zemljo in te potegnejo k mrtvim.«

Mara je iste starosti kot njena kamnita punchka. Oche in mati sta mrtva in lezhita v shkatlicah za vzhigalice pod njeno blazino. Mari ni ime Mara, tudi ne drugache ali podobno, sploh nima imena.

»Si zdaj mati?« vprasha mati. Mara si natakne materine ochi in jo gleda. Materin obraz je ura, kazalec se zarije v kozho in odrezhe majhne kose.

 

Hisha prich

Nihche ne pricha
za priche...
Paul Celan

Priche so se zbrale, da bi jih spoznali. Imele so zakrite obraze. Kogar so prepoznali, je moral molchati. Che je katera od prich prekrshila zapoved molchechnosti, so ji razkrili obraz. Pozabljene priche, ki so med chakanjem preminile, so pokopali. Preostala imena so lahko odnesli iz hishe prich. Po izteku chakalnega roka so tudi te polozhili k mrtvim.

 

Upor

Dostojen moshki je sredi nochi izgubil zhivce, dvignil se je na postelji, odrinil odejo in zavpil: »Prenesem samo srecho!«

To je bil edini stavek, ki ga je iznashel v svojem zhivljenju.

 

Krava
(igrokaz za dolochene sekunde)

V majhni sobi brez oken & vrat stoji krava.

Krava: Zakaj mora biti krava zmeraj krava?

Moj oche trdi, da je krava krava. Jaz pa ne verjamem, da je krava zmeraj krava. Krava je seveda lahko krava. Na vsak nachin pa je krava lahko tudi kaj drugega. V to verjamem. Precej bolje se pochutim, odkar vem, da je tako. Drugi trdijo, da krava ostane krava, vendar se motijo. Che bi natanchneje pogledali, bi ugotovili, da krava ni vedno krava. Recimo kar se tiche mene: zdaj sem krava. Toda jutri sem lahko krava, che to zhelim. Danes sem tako in jutri tako. Samo to je vazhno.

 

Navodilo za korektno kashljanje

Vsak chlovek, ki poseduje telo, je sposoben za kashljanje.

Kako pa lahko ugotovimo, da izpolnjuje nekdo, ki mora na primer nekje kashljati, veljavna kashljalna pravila?

Tujci, to pomeni vsi, ki se ne nahajajo v eni sami dezheli, nachelno kashljajo drugache.

Zato je neizogibno potrebno, da se nahajamo v neki dezheli, preden zachnemo kashljati.

Che ta prvi pogoj ni izpolnjen, je treba kashljanje na vsak nachin prestaviti.

Profesor Trovrat, ki je odkril kashelj, je sredi svojega raziskovalnega dela zaspal in polagoma preminil. Kljub temu je po vsem svetu odlochilno vplival na zhivljenje vsakega kashljajochega.

Celo zhirafe kashljajo po njegovi metodi.

Zato je potrebno uposhtevati naslednje:

3. Vashe kashljanje morate nachrtovati.

2. Ne kashljajte nikoli v tujini.

1. Nikoli ne poskushajte kashljati brez telesa.

 

Rezidenca Belvedere

Gospa dr. Neumann se nenadoma noche vech smejati. V tretjem nadstropju stanuje osemindevetdesetletna gospa Weiss. Nanni mora imeti vedno odprta vrata, drugache dobi napad in zachne krichati. Chisto zgoraj je prejshnji teden umrl gospod Fried. Od tu naprej je tujina. Ali veste, kje je moja soba? O smrti se ne govori. Gospod Frei je bil zhe od nekdaj zhenskar! Pogrebi so tudi ob praznikih. Chetrto nadstropje pravkar prenavljajo. Raje bi imel kaj drugega, je she rekel gospod Fried. Kavarnica ostane zaradi prezidave zaprta. Ali veste, kje se nahaja moja soba? Moshki pevski zbor upokojenih zheleznicharjev in njegov predsednik so za nashe drage pripravili podoknico. Gospod Walter Linsi in njegovih trideset mozh. Tedenske vaje v smejanju so prostovoljne. Vsi obiskovalci naj se, prosim, javijo v uradu! Gospa dr. Neumann izgubi besede iz ust. Mozhganska kap. Pozor, tla so svezhe premazana z voskom. Vcheraj je prishel dostavni avto z yo-yolkami. Ta dom je, kot da bi bili doma. Ali v hotelu. Kdor she zmore, lahko odide ven. Gospod dr. Neumann zaneti v spodnjem nadstropju pozhar v skupni sobi. Ali morda veste, kje se nahaja moja soba? Kako vam gre? Mora iti. Hvala.

 

Krotilec besed

I.

Potem je prishel krotilec besed. In jih je nenadoma izkashljala, besede, penile so se ji med ustnicami ven iz nje in kapljale v manezho.

Pred krotenjem vedno telesni izpushchaj, zagotovo tudi dushni izpushchaj. Izguba dushe?

II.

Zhenska brez spodnjega dela telesa stoji na mizi. Obraz napudran in gladek. Mimoidochi obstanejo in se chudijo. Zhenska brez trebuha iztegne tilnik, se smehlja. In che mora oditi lulat, jo vprashajo, ali ji pride vse tisto kar iz ust? Ne odgovori. Da o drugih vprashanjih sploh ne govorimo.

III.

Krotilec besed mora ugotoviti, komu pripadajo besede. Grozna naloga! Predstavljajte si zmedo nemishljenih, nerazumljenih ali pobeglih besed. Zakaj samo ukrochene se mu predajo prostovoljno. Che ima opraviti z divjo besedo, ne pomaga niti najzahrbtnejsha zvijacha. Beseda je vedno zahrbtnejsha in se lahko spremeni v vse.

IV.

Beseda se lahko spremeni celo v samo sebe, je premishljevala med eno besedo in drugo besedo, medtem ko ji je krotilec besed potisnil v usta prst. Ali je res prishlo vse ven, je hotel vedeti. Bruhala pa je lahko samo na ukaz, ker je bila pohlevna, obraz strastno bled in prhek kot moka. In ushesa bi lahko bila ravno tako od kake druge, zakaj kar je slishala, ni razumela. Ampak samo zato, da bi drazhila krotilca besed.

V.

Seveda se je lahko tudi spremenila! Enkrat kachja zhenska, drugich pa tudi ne-kachja zhenska. Velikokrat zhenska brez spodnjega dela telesa. Vchasih tudi popolnoma brez. In od tu sploh ni bila. A tudi ne tuja. Ne, ni bila tuja. Glede tega bi bilo treba najti kraj, kjer ni bila.

VI.

Riba pod njo je bila tako velika kot morje.

Besedne luske.

Morda pa tudi kachje luske.

Si z levom izdneviti in izjutriti in izvcherajti levecho se kozho.

VII.

Molk besed.

Tu je bil brez mochi, krotilec besed. Molka ni mogoche ujeti. Molka ni mogoche ukrotiti. Molk je molchal.

VIII.

In strah! Bil je vedno spredaj in ji je zadrgnil vse in ji je stisnil srce.

Zanj si je veliko izmislila. Na primer, olupila si je eno plast kozhe. Potem she drugo. Kozha ni imela ne konca in ne kraja in se je svetila v vseh barvah.

IX.

Kozha je bila pokrita z besedami. In besede so bile pokrite z molkom. In ona, kachja zhenska brez spodnjega dela telesa, je ljubila molk, ker ga krotilec besed ni razumel. Zavila se je v molk.

X.

Molka ni bilo mogoche izbruhati.

XI.

Tam sta se spogledala, krotilec besed in zhenska, ker sta se poznala in nista nehala biti tuja in se nista prenehala chuditi.

XII.

In on si je pustil rasti usta zanjo, ker ga je vprashala: »Kaj me ne bosh objel?«

 

 

Aglaja Veteranyi se je rodila leta 1962 v Bukareshti v cirkushki druzhini. Zhe s tremi leti je zachela nastopati v areni. S cirkusom je potovala po Evropi, Afriki in Juzhni Ameriki. Dalj chasa je zhivela v Shpaniji, kjer je nastopala kot plesalka in pevka v razlichnih varietejih. Nazadnje se je ustavila v shvicarskem Zürichu, kjer se je izsholala za igralko in zachela nastopati kot samostojna igralka. Poleg tega je napisala prve prozne tekste. Od leta 1982 je objavljala v antologijah, revijah in chasopisih krajsha besedila in prejela razlichne nagrade za zgodbe, ki jih je velikokrat pretkala z izvirno klovnovsko domishljijo in z duhovitimi besednimi harlekinadami, nastalimi tudi iz spominov na lastno cirkushko otroshko preteklost. V Zürichu je vodila literarno delavnico Ohrenhöhe. Leta 1993 je soustanovila eksperimentalno literarno skupino Die Wortpumpe (Besedna chrpalka). Med drugim je sodelovala pri humoristichni reviji Nebelspalter in postala chlanica nemshkoshvicarskega PEN kluba. Leta 1999 je objavila v Stuttgartu (Deutsche Verlagsanstalt) svoj prvi provokativno-surrealni roman Warum das Kind in der Polenta kocht (Zakaj se otrok kuha v polenti). Sledili sta she dve knjigi, Ein Totentanz (Mrtvashki ples), 1999, in Das Regal der letzten Atemzüge (Polica zadnjih izdihov), 2002 (posthumno). Svoje kratko zhivljenje je konchala 3. februarja 2002 v Zürichu s samomorom.

Vsestransko kritichna avtorica je bila tudi sodelavka dunajske literarne revije za mednarodno literaturo Log, kjer je med leti 1996 in 1999 kar petkrat objavila svoje bizarno ironichne in istochasno senzibilno tragichne tekste o trdem konvencionalnem svetu, v katerem gredo »chiste dushe v smrt«. Prek Loga so se za Aglajo Veteranyi zacheli zanimati tudi romunski avtorji iz njene prvotne domovine. Njene prve knjizhne izdaje so naletele na dobre odmeve pri kritiki. Leta 2000 je prejela pospeshevalno nagrado Adalbert von Chamisso za tujejezichne avtorje, ki pishejo v nemshkem jeziku. Njeno nadaljnjo literarno pot je pretrgala prerana smrt.

 

Prevod iz nemshchine in belezhka o avtorici Lev Detela