Revija SRP 67/68

Sergej G. Kara–Murza

Chlovekov razvoj

 

ZAHODNA IN SOVJETSKA DRUZHBA KOT
PLOD DVEH RAZLICHNIH TIPOV CIVILIZACIJE
 
 
 

SOVJETSKI SISTEM: TIP DRUZHBE IN TIP DRZHAVE

Bistvo institutov drzhave in prava lahko razumemo samo, che uposhtevamo tip druzhbe, ki jih je porodil. Oznachiti tip druzhbe po vrsti v njej vladajoche socialno-ekonomske formacije (fevdalna, kapitalistichna, socialistichna) ni dovolj. Rusija, Kitajska in Anglija so se zmeraj razlikovale, ne glede na ekonomsko formacijo.

V novem veku, ko se je oblikovala sodobna zahodna civilizacija (»Zahod«) in kolonialni imperiji, se je v zahodni druzhbeni misli utrdilo razlikovanje dveh podob chlovekovega zhivljenja – civilizirane in divjashke. V okviru zahodne kulture chlovek zhivi v meshchanski druzhbi, zunaj teh okvirjev pa v stanju »narave«. Predstava o meshchanski druzhbi se je pojavila v t.i. naturalistichni sholi politichne misli, ki je primerjala »naravno« druzhbo (societas naturalis) in »civilizirano« ali meshchansko (societas civilis). Tako se je pojavila ideologija, ki je dobila ime evrocentrizem, katerega glavna ideja je, da obstaja samo ena pravilna pot druzhbenega razvoja (»magistralna pot civilizacije«), ki jo je Evropi (Zahodu) zhe uspelo prehoditi. Ostale drzhave ali narodi so s te poti zavili ali so zaostali. Prej ali slej pa bodo prisiljeni to pot vseeno prehoditi, vendar z nepotrebnim trpljenjem in izgubami.

Evrocentrizem ni znanstveno utemeljen, sestavljen je iz niza mitov, ki se menjavajo odvisno od polozhaja (na primer: po polomu fashizma je bil mit o rasni manjvrednosti potisnjen na stran). Vendar pa je kot ideologija, ki rabi vladajochim razredom, evrocentrizem zelo zhilav in je neredko prevladujoch v zavesti mnozhic.

Kot nasprotno utezh evrocentrizmu so na Zahodu in v Rusiji mnogi znanstveniki in filozofi razvili predstavo o chloveshtvu kot zapletenem sistemu mnogih kultur in civilizacij. Njihova pestrost je nujna ne le za zdrav razvoj, ampak celo za sam obstoj chloveshtva.

V drugi polovici XX. stoletja je taka predstava dobila stroge znanstvene oblike. Z vidika teorije drzhave in prava je postalo pomembno razlikovanje med sodobno in tradicionalno druzhbo. Sodobna druzhba se je pojavila v Evropi na rushevinah tradicionalne srednjeveshke druzhbe (renesansa je bila prehodno obdobje, tedanja »perestrojka«). Kulture in civilizacije, kjer takih globokih prelomov ni bilo, so nadaljevale svoj razvoj v pogojih te ali one variante tradicionalne druzhbe. Rusija v svoji imperialni obliki kot tudi v obliki ZSSR je bila klasichen primer tradicionalne druzhbe.

Pojma »tradicionalen« in »sodoben« sta pogojna, izbrani besedi ne izrazhata vech svojega izvornega smisla. Poleg tega za mnoge beseda »sodoben« zveni kot pozitivna ocena. Ker pa sta ta dva pojma zhe od zdavnaj v uporabi, ne bomo izumljali novih. Sodobna druzhba je produkt industrijske civilizacije, medtem ko tradicionalna druzhba korenini v agrarni civilizaciji. Vchasih to znachilnost prenashajo v nashe chase in napachno sodijo, da se je v vseh industrijsko razvitih drzhavah oblikovala sodobna druzhba. Stopnja gospodarskega razvoja ni bistvena znachilnost. Japonska je visoko razvita industrijska drzhava, vendar je ohranila najbolj pomembne znachilnosti tradicionalne druzhbe. Po drugi strani pa so plantazhe v Zimbabveju sredishcha sodobnega nachina zhivljenja.

Pojma »sodobno« in »tradicionalno« ne vsebujeta ocene, te se pojavijo le pri gledanju skozi ideoloshki filter. Na primer: kljub ideoloshkim postulatom evrocentrizma tradicionalna druzhba ni neuchinkovita in inertna. Pri dolochenih pogojih izvaja projekte hitrega in mochnega razvoja (to se vidi na primerih Rusije, Japonske, danes Kitajske). Tip druzhbe sam po sebi ne prejudicira njenega obnashanja na dolochenem zgodovinskem razpotju – njene surovosti ali tolerantnosti, despotizma ali svobodnjashtva.

Sodobna (meshchanska) druzhba emigrantov iz Evrope v ZDA je brez vsakih moralnih zadrzhkov tristo let izvajala suzhenjstvo in se pri tem imela za ideal demokracije. V istem chasu pa so se z Zahoda vsipale kletve na »despotsko Rusijo« zaradi njenega tlachanstva, ki je obstajalo le kratek chas in le v osrednjih regijah. Utemeljitelj teorije meshchanske druzhbe, angleshki filozof John Locke, je pomagal napisati ustavo suzhnjelastnishkih drzhav ZDA in vlozhil vse svoje prihranke v trgovino s suzhnji.

Za razumevanje smisla drzhavne ureditve v Rusiji po oktobrski revoluciji 1917 se je nujno, vsaj zachasno, izogniti ideloshkim ocenam. She posebno popachi stvarno obravnavo zgodovine sovjetske drzhave in prava pogled skozi ideoloshki filter evrocentrizma, ki zamegljuje resnichno sliko in ne pojasnuje. Raziskovalci se morajo okleniti tudi vulgarne psihoanalize in zadeva se zreducira do kompleksov in psihichnih deviacij »tiranov« ali mistichnih skrivnosti »ruske dushe«. V luchi teorije sodobnih in tradicionalnih druzhb pa je mogoche zgodovino sovjetske drzhave in prava tolmachiti z racionalnim razmishljanjem, ki privede do logichnih sklepov.

Za nasho temo je bistvena predstava o chloveku in celoti interesov, idealov in kulturnih norm, ki zdruzhujejo ljudi v druzhbo, porodijo drzhavo. Predstave o chloveku (torej antropoloshki model, odgovor na vprashanje: »Kaj je chlovek?«) se v tradicionalni in sodobni druzhbi mochno razlikujejo. Pri utrjevanju sodobne druzhbe kot rezultata reformacije, renesanse in meshchanskih revolucij se je oblikovala nova predstava o chloveku – svobodni individuum. Individuum – je latinski prevod grshke besede atom, kar po rusko pomeni nedeljiv. Chlovek je postal atom chloveshtva – svoboden, nedeljiv, v neprenehnem gibanju in nasprotnih udarcih. V Rusiji je sam smisel pojma »individuum« shiroki javnosti neznan – ta beseda se razume kot sinonim za besedo osebnost«, kar je popolnoma napachno.

Kakor se je srednjeveshka Evropa preobrazhala v sodobni Zahod, tako se je chlovek osvobajal od zavezujochih ga, solidarnostnih, »obshchinskih«, chloveshkih vezi. Kapitalizmu je bil potreben mobilen chlovek, vprezhen v kupoprodajni odnos na trgu delovne sile. Zato je obshchina1 zmeraj bila najvechji sovrazhnik burzhoazne druzhbe in njene kulture.

V Rusiji ni prishlo do pretrganja teh vezi, ne glede na vpliv kapitalizma med Stolipinovo reformo. V antropoloshkem modelu, ki so ga v zachetku XX. stoletja v Rusiji razvili pravoslavni filozofi, je chlovek sobornaja2 osebnost, sredishche mnozhice chloveshkih vezi. Tu je chlovek vedno vkljuchen v solidarnostne skupine (druzhine, vashke in cerkvene srenje, delavske skupnosti ali celo tolpe lopovov). Kot obichajni izraz te antropologije je v rabi moto: »Eden za vse, vsi za enega«.

Za tradicionalno druzhbo je zelo pomemben pojem narod kot nadosebnostna skupnost z zgodovinskim spominom in s skupno zavestjo. V narodu je vsaka generacija povezana z odgovornostjo do prednikov in potomcev. Na Zahodu se je pojem »narod« spremenil, tu so drzhavljani, skupnost individuumov. Ker so nedeljivi, se zdruzhujejo v narod prek meshchanske druzhbe. Kdor je zunaj, ni narod. Z gledishcha zahodnih raziskovalcev Rusije v njej narod ni obstajal niti sredi XIX. stoletja, ker ni bilo meshchanske druzhbe. Popotnik markiz Astolphe de Custine je pisal v svoji znani knjigi o Rusiji (Rusija v letu 1839): »Stalno vam ponavljam – da bi lahko ustvarili narod, bi tu bilo potrebno vse porushiti«.

Izhodishchni mit zahodne druzhbe je postala predstava o chloveku, kot jo je podal filozof XVII. stoletja Thomas Hobbes. Trdi, da je naravna, prirojena lastnost chloveka – podrejanje in izkorishchanje chloveka (»chlovek chloveku volk«, op. pr.). Za chloveka je tako naravno stanje vojna vseh proti vsem (bellum omnium contra omnes). V pogojih civilizacije, meshchanske druzhbe, se ta vojna vgrajuje v okvire zakona in postane konkurenca. Zahod je edina kultura na Zemlji, katere antropoloshki mit trdi, da je chlovek po svoji naravi domnevno krvolochen. Vse druge druzhbe verjamejo, da izvirajo od bogov, da je chlovek zaradi storjenega greha izgubil raj, v svojem izvirni naravni obliki pa je ustvarjen po bozhji obliki in podobi.

Na nivoju religiozne zavesti je glavno spremembo v predstavi o chloveku na Zahodu izvedla evropska protestantska reformacija. Ta je zavrgla idejo kolektivne reshitve dushe, religioznega bratstva ljudi, ki je prej zdruzhila ljudi v krshchanstvu: vsi ljudje so bratje v Kristusu, on je za vse nas shel na krizh. Na Zahodu pa se je nasprotno pojavil utemeljevan individualizem. Tam je v druzhbo vgrajena ideja predestinacije. Kar pomeni, da niso vsi ljudje izvorno enaki, marvech se delijo na manjshino, izbrano za reshitev dushe, in na tiste, katerim je namenjena poguba v peklu (gehenna) – zavrzhenci.

Pri tem je temeljna trditev kalvinistov (1609): »Chetudi govorijo, da je Bog poslal sina svojega, da bi vzel nase grehe vsega chloveshkega rodu, njegov cilj ni bil reshitev vseh: hotel je reshiti od pogube samo nekatere. In govorim vam, da je Bog umrl samo za reshitev izbranih«. Shkotski puritanci celo niso dovolili krstiti otrok tistih, ki jih je zavrgel Bog (na primer otrok pijancev). To je bil premik nazaj od bistva krshchanstva k ideji »izvoljenega ljudstva«. Vidno znamenje izvoljenosti je postalo bogastvo. Revshchino so sovrazhili kot simptom zavrzhenosti. Kalvin je najstrozhje prepovedal dajati miloshchino, v Angliji sprejeti zakoni o revnih so osupljivi po svoji surovosti.

Pomembna ideoloshka posledica religiozne delitve ljudi na izbrane in zavrzhene, dopolnjena z idejami socialdarvinizma, je postal rasizem, ki ne obstaja v tradicionalni druzhbi. Sprva se je nanashal na narode koloniziranih drzhav (posebaj v zvezi s trgovino s suzhnji), potem pa se je razshiril na razredne odnose v novi druzhbi samega Zahoda. Utemeljitelji politichne ekonomije XIX. stoletja govorijo o »rasi delavcev«, britanski premier Disraeli pa o »rasi bogatih« in »rasi revnih«. Proletarci in burzhuji so postali dve razlichni rasi.

Tako je kolonizacija predhodnica ustanovitve burzhoazne drzhave. Kapitalistichna ureditev je bila do delavcev Zahoda taka, kot je bil prej odnos Zahoda do prebivalcev kolonij. Odnos med kapitalistom in proletarcem ni bil nich drugega kot posamezen primer odnosa med kolonizatorjem in koloniziranim.

V Rusiji protestantske reformacije ni bilo, ideje razsvetljenstva in znanstvene revolucije niso povzrochile ideoloshkega prevrata, ker so jih v kulturno okolje Rusije uvajali postopoma in brez religiozne podpore. Hobbsove zamisli si niso mogle utreti poti, prav tako ne socialdarvinizem (tj. ideja, da med ljudmi kakor v divjini poteka boj za obstanek, v katerem morajo slabotni umreti). V Rusiji se je celo razvila posebna veja darvinizma, ki ni poudarjala boja za obstanek, temvech vzajemno pomoch – celo v odnosu do zhivalskega sveta.

Tako so se torej v chasu ustanovitve sovjetske oblasti v Rusiji vladajoche predstave o chloveku na vseh nivojih zavesti v temelju razlikovale od tistih, ki so se oblikovale v meshchanski druzhbi Zahoda. Iz predstav o chloveku so sledili tudi pogledi na druzhbo in drzhavo.

Prvich, pogledi na druzhbo v zahodni socialni filozofiji od Hobbsa pa do nashih dni sledijo nachelom metodoloshkega individualizma: »dejanja individuumov ustvarjajo druzhbo«. V Rusiji je socialna filozofija (tako pravoslavna kot tudi liberalna, she toliko bolj pa marksistichna) zavrachala samo formulacijo vprashanja kot nekorektno, ker osebnost zunaj druzhbe preprosto sploh ne obstaja. Druzhba in osebnost sta nerazdruzhno povezani in se soustvarjata.

Razlichne so tudi sile in procesi, ki krepijo druzhbe razlichnih oblik. Ta proces na Zahodu pomeni ekvivalentno menjavo med individuumi, njihovo pogodbo nakupa–prodaje, izrazheno s chisto kolichinsko mero cene, neutesnjeno z etichnimi vrednotami. Vsak chlovek je glede na drugega chloveka lastnik. Druzhba se oblikuje prek dejanj menjave, s pomochjo katerih vsakdo ishche maksimalno mozhno korist na rachun pridobitve lastnine drugega po najmanjshi ceni. Obcha, vseobsezhna metafora druzhbenega zhivljenja postaja trg. Vsako dejanje menjave mora biti svobodno in ekvivalentno.

Nasprotno pa so v tradicionalni druzhbi ljudje povezani z mnogimi odnosi odvisnosti. Dejanja medsebojne menjave najvechkrat nimajo znachilnosti svobodnega in ekvivalentnega nakupa–prodaje (menjave enakih vrednosti), ker trg regulira samo manjshi del druzhbenih odnosov. Zato pa imajo velik pomen odnosi, kot so sluzhenje, izpolnitev dolga, ljubezen, skrb in prisila. Vsi ti odnosi so z vidika liberalca nesvobodni in se jih ne dá racionalno ovrednotiti. V dobrshni meri je njihova motivacija etichna. Obcha, vseobsezhna metafora druzhbenega zhivljenja postaja v tradicionalni druzhbi druzhina.

V Rusiji je vedno bila pomembna ideja »skupne stvari«, kohezivnega elementa druzhbe. Prisotnost skupne ideje (»v prid iste stvari«), podprte s strani vechine obchanov, je krepila drzhavo. In nasprotno, dvomi ali razocharanje glede te ideje (»zhivimo nepravichno«) so lahko privedli k hitremu, in za liberalno mishljenje nerazumljivemu, propadu drzhave.

Temeljna razlika med tradicionalno in zahodno druzhbo je jedro etichnih vrednot, ki jih priznavajo za skupne vsi chlani druzhbe (»nenapisani zakon«). Prav zahodna druzhba se je pojavila prek razchlenitve te skupne (totalitarne) etike na mnozhico posameznih, poklicnih etik – na poslovno, administrativno, politichne etiko itd. Meshchanska druzhba je okrepila stabilnost takrat, ko je iz medchloveshkih odnosov ochistila neracionalne sile (z zamenjavo vrednot z vrednostmi, tj. s ceno), postala je neobchutljiva za pretrese v sferi idealov. Tako je tudi postala povsem ravnodushna do problema priznavanja socialne ureditve kot pravichne ali nepravichne – kriterij pravichnosti je odstranjen iz procesa legitimizacije druzhbene ureditve.

V tradicionalni druzhbi pa nasprotno ideal pravichnosti igra veliko vlogo pri utrditvi ali izgubi legitimnosti. Vodilni sodobni ideolog liberalizma F. von Hayek je v svoji knjigi Pot k suzhenjstvu (1944) poudaril, da pojav nekaterih skupnih etichnih idealov v druzhbi pomeni premik k socializmu.

V skladu s predstavami o chloveku in vezeh, ki povezujejo ljudi v druzhbo, se gradi politichni red, ki dolocha tip drzhave. Tradicionalna druzhba, ki ima za ideal druzhino, porojeva t.i. paternalistichno drzhavo (od lat. pater – oche). Tu so odnosi med oblastjo in podanikom hierarhichni ter se gradijo po vzorcu odnosov med ochetom in otroki. Jasno, da so predstave o svobodi, vzajemnih pravicah in obveznostih tu v temelju drugachne, kot so v tipu zahodne drzhave, katere vloga je zreducirana v funkcijo policista na trgu (drzhava je »nochni chuvaj«).

V Evropi reformacija ni revolucionirala le religozne sfere, ampak tudi idejo drzhave. Prej je le-ta utrjevala, krepila avtoriteto s pomochjo bozhanske milosti. Monarh je bil maziljenec Bozhji, vsi njegovi podaniki pa so v nekem smislu njegovi otroci. Luther je bil prvi, ki je utemeljil spreobrnitev paternalistichne drzhave v razredno, kjer predstavniki vishje sile postanejo bogati. Bogati so postali nosilci oblasti, usmerjene proti revnim. Drzhava je prenehala biti »oche«, narod pa je prenehal biti »druzhina«. Druzhba je postala arena razrednega boja.

Ko je imenoval novo druzhbo »republika lastnikov«, je teoretik meshchanske druzhbe Locke takole pojasnil bistvo drzhave: »Glavni in osnovni cilj, zaradi katerega se ljudi povezujejo v republike, se podrejajo vladam, je obvarovanje njihove lastnine« (beseda »republika«, torej »skupna stvar«, se je izvorno uporabljala za vsako drzhavo, tudi za monarhijo).

Meshchanska druzhba torej temelji na konfrontaciji z revnimi. Notranja enotnost druzhbe je nachelno zanikana kot izguba svobode, kot totalitarizem3. Normativno je dolzhna drzhava meshchanske druzhbe omogochati konkurenchne pogoje, obchasno pa voditi vojne in preizkushati revolucije. V fundamentalni vechdelni Zgodovini ideologij, po kateri se uchijo na zahodnih univerzah, beremo: »Drzhavljanske vojne in revolucije so inherentne za liberalizem prav tako, kot sta najemno delo in placha za lastnishtvo oz. kapital. Demokratichna drzhava je vseobsezhna formula za narod lastnikov, ki je v nenehnem strahu pred ekspropriacijo... Drzhavljanska vojna je pogoj obstoja liberalne demokracije. S pomochjo vojne se utrjuje drzhavna oblast prav tako, kot se »narod« utrjuje prek revolucije, politichno pravo pa z lastnishtvom... Tako torej demokracija ni nich drugega kot hladna drzhavljanska vojna pod vodstvom drzhave.«

Enetnost (»narodnost«) v tradicionalni druzhbi pa je nasprotno vedno ideal in skrb drzhave. Svoje legitimnosti ne chrpa iz zmagovite drzhavljanske vojne, temvech iz avtoritete drzhave kot ocheta. Enotnost je glavna vrednota druzhine, zato drzhava v vseh svojih ritualih poudarja obstoj take enotnosti.

Razlika dveh tipov drzhave je dobro vidna iz primerjave nachinov glasovanja v parlamentih in sovjetih. Glasovanje je starodaven ritual vsake oblike demokracije, od rodovne do sodobne liberalne. Ta ritual le konchuje proces usklajevanja interesov in izvedbe odlochitev, sprejemljivih za vse vplivne skupine. V parlamentu je glasovanje le ritual, ki simbolizira konkurenco, v kateri zmaguje mochnejshi (pa chetudi z vechino enega samcatega glasu). V sovjetih (vsake vrste) – od sovjeta plemenskih poglavarjev do Vrhovnega sovjeta ZSSR – je glasovanje ritual soglasja, kjer se trudijo dosechi enoglasje4.

Enak smisel imajo volitve v predstavnishke organe oblasti. V meshchanski druzhbi so volitve prezentirane kot politichni trg, na katerem stranke »prodajajo« svoje programe in dobijo plachilo v obliki glasov obchanov. V svobodni konkurenci tu zmaguje mochnejshi. Volitve v tradicionalni druzhbi, kot smo lahko videli v ZSSR, so dejansko plebiscit (odgovor je »da–ne«). Njihov namen je sodelovati pri odobritvi generalne linije drzhave. Zato je bila v ZSSR tako pomembna navzochnost na volitvah, cheprav je malokdo od volilcev sploh pogledal na volilni listek – izrekel je »da« s samim dejstvom glasovanja, ko je oddal neposhkodovan volilni listek. Vsak primer nesodelovanja na volitvah je pomenil izraz mochnega nezadovoljstva. Za liberalno drzhavo mnozhichno sodelovanje na volitvah nima bistvenega pomena, pravomochni kvorum se zmanjshuje vchasih do Ľ obchanov, v nekaterih primerih (kot v ZDA) pa sploh do enega chloveka.

Razlichni so tudi pristopi pri dodelitvi »glasu« obchanu. Nastanek novega tipa chloveka – individuuma (atoma) je privedel do »atomizacije« glasu. Skrajna oblika demokracije zahodnega tipa je postal princip »en chlovek – en glas«. Pred tem se je v raznih solidarnostnih kolektivih »glas« ali njegov del oddajal tistemu, ki so ga imeli za predstavnika razuma in volje tega kolektiva (na primer ochetu kmechke druzhine, duhovniku, plemenskim poglavarjem). V vsaki drzhavi sovjetskega, ne pa parlametarnega tipa so nosilci glasov ne le obchani, temvech tudi kolektivi, skupnosti ljudi.

Na zgodnjih stopnjah razvoja drzhave v sovjetski Rusiji so volitve v sovjete potekale v kolektivih podjetij in vashkih skupnosti tako, da je glas chlana kolektiva »tehtal« vech kot glas izoliranega obchana5. Kasneje se je pojavil »kolektivni glas« narodov in nacionalnosti. Narodi niso bili zastopani v drzhavnem vrhu kot skupnost atomov, temvech kot celotnost (Sovjet nacionalnosti), vsak obchan pa je imel svoj »glas« tudi kot predstavnik svoje nacionalnosti, kar je bilo celo navedeno v osebnem dokumentu (notranjem potnem listu).

Smisel glasovanja kot eden od mehanizmov uveljavljanja volje obchanov dolocha izvor legitimnosti drzhave v dveh tipih druzhbe. V meshchanski druzhbi je drzhava profanirana, odvzeta ji je svetost – je racionalen stroj, zgrajen v interesu druzhbe. Legitimnost za vsak novi mandat dobi »od spodaj«, prek volilne skrinjice, s seshtevkom glasov ljudi–atomov.

V tradicionalni druzhbi je drzhava sakralizirana, pripada ji neki vishji smisel, svetost, ki ne temelji na seshtevku glasov posameznih obchanov, temvech na milosti te ali one vrste. V skrajnem primeru teokratichne drzhave ta milost, ki legitimizira politichno oblast, v celoti izhaja iz bozhjega navdiha. V jeziku, razumljivem za ljudi, ta navdih izreka cerkev. Legitimnost, pridobljena na ta nachin, ne gre nujno skozi preizkus volitev, dokler zadoshcha avtoriteta cerkve.

Najbolj razshirjena varianta drzhave tradicionalne druzhbe je ideokratichna. V njej je vir navdiha niz idealov, priznan kot obchesprejemljiv in nepodvrgljiv preizkushnji prek dialoga ali volitev. Vchasih je varuh takih idealov cerkev, vchasih ni. Tako carska Rusija ni bila teokratichna drzhava, vloga pravoslavne cerkve v legitimnosti oblasti pa je bila zelo velika. Kriza uradne cerkve in religiozno iskanje v ruski druzhbi ob koncu XIX. – zachetku XX. stoletja sta bila zelo pomembna dejavnika spodkopavanja legitimnosti carske oblasti. Lev Tolstoj kot religiozni mislec, ki je prishel v konflikt s cerkvijo, je resnichno postal »zrcalo ruske revolucije«.

Sovjetska oblast je bila tipichna ideokratichna drzhava tradicionalne druzhbe. Niz idealov, v katerem je bilo bistvo navdiha in ki je dajal legitimnost oblasti, pa se je manifestiral v jeziku »hrepenenja proletariata« po resnici in pravichnosti. Avtoriteta sovjetske drzhave se je opirala na majhno shtevilo svetih idej. Filozof N. Berdjajev je v emigraciji celo pisal (1923): »Socialistichna drzhava ni sekularna drzhava, to je sakralna drzhava... Podobna je avtoritarni teokratichni drzhavi... Varuhi mesijanske »ideje« proletariata so posebna hierarhija – komunistichna stranka«.

Postopoma je sakralna komponenta slabela, ko je prehajala iz mesijanske vere v svetovno revolucijo v »kult Stalina«, odsevajoch predvsem idejo krepitve lastne drzhave. Po koncu obnovitvenega obdobja (sredina 50. let) pa je sovjetska drzhava izredno hitro postajala vse bolj odkrita, vse manj ideokratichna. Vendar pa je njen tip ostajal prejshnji. Njena legitimnost se je dokazovala predvsem prek idealov in s socialno politiko v skladu z njimi, potrjevala pa se je z volitvami plebiscitarnega tipa (po principu »da – ne«).

V strukturi procesa legitimizacije je bila partija nujna predvsem kot varuh in tolmach navdiha. Zato je bila partija – VKP(b), potem pa KPSZ – povsem drugachen tip stranke kot v zahodni meshchanski druzhbi, kjer stranka konkurira na »politichnem trgu«. Ker je bila edina partija na oblasti, je KPSZ v bistvu bila poseben »stalno delujochi« sobor, ki je zastopal vse socialne skupine in razrede, vse nacionalnosti in teritorialne enote. Znotraj tega sobora pa je potekalo usklajevanje interesov, doseganje kompromisov in reshevanje oziroma odpravljanje konfliktov, skratka koordinacija vseh delov drzhavnega sistema. Razumljivo, da se v partiji sobornega tipa, ki je dolzhna demonstrirati enotnost kot najvishjo vrednoto in vir legitimnosti vse drzhave, ni dovoljevalo frakcionashtva, naravnega za »razredne« stranke.

Vse zahteve vechstrankarstva, »svobodne igre politichnih sil«, pluralizma itd., ki jih je bilo slishati v sredini 80. let, niso bile usmerjene v »izboljshanje« sovjetske drzhave, temvech v zamenjavo samega tipa drzhavnosti (in she globlje – v zamenjavo tipa civilizacije). Shlo je torej za izvedbo revolucije, veliko bolj fundamentalne, kot so socialne revolucije. V sovjetskem obdobju so vsi druzhboslovci predvidene posledice take revolucije (vkljuchno z antisovjetskimi filozofi – emigranti) ocenjevali kot katastrofalne, njihove razsezhnosti je bilo tezhko celo predvideti. Izkushnje 90. let so v celoti potrdile te ocene.

 

PARLAMENT IN SOVJETI

Evrocentrizem trdi, da obstaja ena sama »pravilna« oblika demokracije – parlamentarna. Ta temelji na strankarskem predstavnishtvu glavnih druzhbenih socialnih skupin, ki konkurirajo na volitvah (»politichni trg«). Parlament je forum, na katerem strankarske frakcije trgujejo, usklajajo interese skupin in razredov, ki jih predstavljajo. Ravnotezhje politichnega sistema se omogocha s pomochjo »omejitev in nasprotnih utezhi« – z razdelitvijo oblasti, s trdnimi pravnimi normami in z obstojem mochne opozicije. V zrelem stanju se ta uravnotezheni sistem prelevi v dve, po mochi priblizhno enaki stranki, zelo podobni po svojem socialnem in politichnem programu. Kot taki predstavljata v parlamentu interese razlichnih socialnih skupin. Kot se je politichna ekonomija razvijala v okvirih koncepcije uravnotezhenega trga, tako je tudi politichna filozofija parlamentarizma nastajala kot odlitek z Newtonove mehanistichne podobe vesolja. Tako teorija ustavne monarhije v Angliji neposredno izhaja iz Newtonovega modela. Ustava ZDA je klasichen primer koncepcije drzhave kot uravnotezhenega stroja.

V sovjetih se je izrazhal drugachen tip demokracije. Prvich, od vsega zachetka je ta demokracija izrazhala samodrzhavni ideal, nezdruzhljiv z dualizmom zahodnega mishljenja, ki je pripravljen videti v vsaki stvarnosti boj dveh nasprotujochih si nachel (ta dualizem je na koncu privedel do dvostrankarskega politichnega sistema). »Vsa oblast sovjetom!« je geslo, ki je zavrachalo tako konkurenco strank kot tudi razdelitev oblasti – na pravne »nasprotne utezhi«. Drugich, sovjeti so v sebi od vsega zachetka nosili idejo neposredne in torej ne predstavnishke demokracije. Sprva so sovjeti, ustanovljeni v tovarnah, zdruzhevali vse delavce, v vashkem okolju pa se je za sovjet shtel vashki shod. Kasneje so se sovjeti postopoma in s tezhavami spreminjali v predstavnishki organ, vendar so pri tem ohranjevali soborno nachelo demokracije. Za vzorec so imeli (ochitno podzavestno) stanovske zbore ruske drzhave XVI.–XVII. stoletja, ki so jih sklicevali predvsem v kritichnih trenutkih6. Poslanci sovjeta niso bili profesionalni politiki (praviloma pravniki), temvech ljudje iz »osrchja zhivljenja« – idealno pa predstavniki vseh socialnih skupin, pokrajin, nacionalnosti. Z gledishcha parlamentarizma je seveda videti nesmiselna »izbira« sestave sovjetov po spolu, starosti, poklicu in nacionalnosti. Vendar ko je korpus poslancev sestavljen iz tistih, ki poznajo vse plati zhivljenja iz osebnih izkushenj, ne pa iz profesionalcev, ima tak pristop globok smisel.

V nasprotju s parlamentom, kjer se v konkurenchnem boju zmagovalec hitro ugotovi, se sovjet, ki stremi k iskanju enotnosti (konsenza), loteva vprashanj z raznih strani in pretresa probleme v zastrti obliki. To pushcha vtis nejasnosti in pochasnosti (»govorunstvo«) – she posebej, ko oslabijo mehanizmi zakulisnega usklajevanja pozicij. Tistim, ki so po letu 1989 lahko paralelno sledili debatam v Vrhovnem sovjetu ZSSR (ali RSFSR) in v kakem zahodnem parlamentu, se je razlika zdela fenomenalna.

Stvar je v tem, da se v parlamentu zbirajo politiki, ki zastopajo konfliktne interese raznih skupin, sovjet pa izhaja iz ideje narodnosti. Od tod izvirajo razlichni cilji in procedure. Parlament ishche le sprejemljivo odlochitev, tochko ravnotezhja sil. Sovjet pa »ishche resnico« – tisto odlochitev, ki naj bi bila skrita v ljudski modrosti. Zato je glasovanje v sovjetih imelo plebiscitarni znachaj: ko je »resnica odkrita«, se potrdi enoglasno. Konkretne odlochitve pa izvaja organ sovjeta – ispolkom7.

Retorika sovjeta se z gledishcha parlamenta zdi chudna, che ne absurdna. Parlametarec, ki je dobil volilni mandat, se vnaprej opira le na svoj um in sposobnost. Poslanec sovjeta poudarja, da on le izrazha voljo ljudstva (iz njegovih krajev). Zato se pogosto ponavlja fraza: »Nashi volilci chakajo...« (ta ostanek iz preteklosti se je ohranil v drzhavni dumi celo she deset let po likvidaciji sovjetske oblasti). V sovjetih je obstajal ritual, neizpolnljiva norma – »navodila volilcev«. Veljalo je, da poslanec nima pravice podvomiti o njih (cheprav so, jasno, ta navodila lahko bila protislovna).

Sovjeti so bili plod politichne kulture ruskih ljudstev in so izrazhali to kulturo. Soditi o njihovih nachelih, procedurah in ritualih po merilih zahodnega parlamenta pomeni zaiti v primitiven evrocentrizem. V praksi so sovjeti izdelali sistem procedur, ki so bile v konkretnih pogojih sovjetske druzhbe stabilna in efektivna oblika drzhavnosti. Ko je v tej druzhbi nastal razdor in je zachela razpadati, so neefektivni postali tudi sovjeti, kar se je v celoti pokazalo zhe v letih 1989–1990.

 

SOVJETI IN PARTIJA

Drzhava se gradi in deluje v okvirih dolochenega politichnega sistema. V njem so drzhavni organi in ustanove dopolnjeni z druzhbenimi organizacijami (strankami, sindikati, kooperativami, znanstvenimi in drugimi drushtvi). Glavne druzhbene organizacije sovjetskega politichnega sistema so nastale do revolucije 1917, njihovo shtevilo pa je po njej zelo nihalo. Glavna sprememba je bilo uvajanje enostrankarskega sistema, ko so zvezne in celo koalicijske (sprva) leve stranke postopoma prehajale v opozicijo k boljshevikom. To se je dogajalo vse do leta 1922, ne glede na poskuse boljshevikov, da bi obnovili znamenja vechstrankarstva. Ideja enotnosti se je vse mochneje vsiljevala. Eserji in menjsheviki so hitro »preshaltali« v VKP(b), strankarski voditelji pa so emigrirali, bili pregnani ali aretirani v toku politichnega boja.

Partija je zavzela v politichnem sistemu posebno mesto, brez uposhtevanja tega ni mogoche dojeti tipa sovjetske drzhave. V literaturi se to neredko predstavlja tako, kot da je bila preobrazba partije v ogrodje celotnega sistema in njeno zrashchanje z drzhavo – realizacija zavestne koncepcije V. I. Lenina, ki se je pojavila zato, ker se politichno nezreli in malo izobrazheni poslanci delavskih in kmechkih sovjetov niso znali spoprijeti z nalogami drzhavnega upravljanja. Ochitno problem lezhi globlje. Potrebo po posebnem, od sovjetov neodvisnem »ogrodju« sta narekovala dva razloga.

Geslo »Vsa oblast sovjetom!« je odsevalo kmechko idejo »zemlja in lastna volja« ter nosilo v sebi velik naboj anarhizma. Nastanek mnozhice lokalnih oblasti, ki jih »zgoraj« niso omejevali, je dobesedno razsipala drzhavo. Sovjeti tudi niso bili omejeni z zakonskimi okvirji, kajti ker so imeli »vso oblast«, so lahko nacheloma spreminjali zakone. Nujna je bila sila z nesporno avoriteto, ki bi bila vkljuchena v vse sovjete, hkrati pa ne bi sledila lokalnim ciljem in kriterijem, temvech obchedrzhavnim. Takshna sila je postala partija, ki je igrala vlogo »varuha idej« in najvishjega arbitra ter bila zunaj dosega kritike za svoje napake in polomije. Prav partija, katere chlani so v raznih letih sestavljali od 40 do 70% poslancev, je zdruzhila sovjete v edinstven drzhavni sistem, povezan hiearahichno in »po horizontali«. Pomen te povezujoche vloge partije se je nazorno pokazal leta 1990, ko je bila partija zakonodajno odstranjena iz pristojnosti KPSZ.

Drugi razlog preobrazbe partije v kohezivno »ogrodje« drzhavnega sistema je v dejstvu, da sovjeti sobornega tipa, v nasprotju od parlamenta, niso mogli biti hitri organi upravljanja. Iz njih se je izlochil chisto upravni ispolkom, sami pa so le odobrili in legitimizirali njegove odlochitve. Za druzhbo tradicionalnega tipa je bila taka vloga zelo pomembna, vendar je bil potreben she forum, kjer bi prihajalo do odlochitev prek usklajevanja interesov in iskanja kompromisov. Tak forum, delujoch »za kulisami« sovjetov, je postala partija boljshevikov.

Taka konstrukcija oblasti je neobichajna z zornega kota liberalnega demokrata, cheprav izpolnjuje iste funkcije, kot jih v parlamentarni demokraciji. Zakulisni forum za iskanje kompromisov in doseganja odlochitev obstaja tudi v parlamentu. Tako je v ZDA najvishja financhna, industrijska, politichna, vojashka in znanstvena elita zdruzhena v mrezho zaprtih klubov, in prav tam se dogaja nevidno usklajevanje interesov in izvajanje odlochitev. Drugachen tip »nadstrankarskega« foruma je politichno masonstvo, ki v dolochenih trenutkih igra zelo aktivno vlogo (posebno v kadrovski politiki). Tako je rusko politichno masonstvo, izoblikovano leta 1906, zdruzhevalo v svojih vrstah vodje vseh levih strank razen boljshevikov. Med 29 ministri zachasne vlade vseh mandatov je bilo 23 masonov. Vsi trije chlani prezidija CK Petrograjskega sovjeta prvega mandata (Kerenski, takrat trudovik8, ter dva menjshevika) so tudi bili masoni. Najbolj znane osebnosti Februarja9 so v spominih poudarjale, da so bile prav masonske lozhe tiste »okrogle mize«, za katerimi so potekala pogajanja revolucionarjev (eserji in menjsheviki) z liberalnimi politiki10 (kadeti in trudoviki).

V letih industrializacije je VKP(b) postala mnozhichna, v 70. letih pa je shtela 10% odraslega prebivalstva. Glavno sredstvo vpliva na delovanje drzhave je bila njena kontrola nad kadrovskimi vprashanji. Unichenje opozicije znotraj partije v zachetku 30. let in likvidacija frakcionashtva sta omogochili CK VKP(b) popolno kontrolo nad imenovanjem usluzhbencev na vse pomembne drzhavne polozhaje. Zhe pri koncu leta 1923 se je zachel oblikovati sistem nomenklature – seznama polozhajev, za katere so se vrshila imenovanja (in odstavitve) shele po dogovoru s partijskimi organi. V nomenklaturo so zacheli vkljuchevati tudi volilna delovna mesta (elective office; op.pr.), kar je bilo, razumljivo, ochitno krshenje uradnega prava. Procesi, ki sledijo po likvidaciji neke strukture, mnogo povedo o njenem realnem druzhbenem polozhaju. Sama po sebi likvidacija ochitno nedemokratichnega nomenklaturnega sistema (v letu 1989), ni bila vzrok za posledichno bolj odkrito niti bolj razumno imenovanje drzhavnih uradnikov. Prej nasprotno. Zato je imela kritika nomenklaturnega sistema, iztrgana iz konteksta, chisto ideoloshki smisel.

V razmerah hudega pomanjkanja izobrazhenih kadrov in velikanske zapletenosti geografske, nacionalne in gospodarske strukture drzhave, je imel nomenklaturni sistem mnogo prednosti. Podredil je celoten drzhavni aparat enakim kriterijem in deloval praktichno samodejno. Omogochal je efektivnost (tujo parlamentarnemu sistemu) sovjetske drzhave v ekstremnih razmerah industrializacije in vojne. Pomemben dejavnik v takih razmerah je bila visoka stopnja neodvisnosti vodilnih od lokalnih oblasti in nadrejenih. Ta »zashchita« je omogochala iniciativo in tvorni pristop – che sta le bila v skladu z glavnim ciljem.

Poglavitna pomanjkljivost takega sistema, ki so se je zavedali od vsega zachetka, je bila tendenca nomenklature k probrazbi v stanovsko kasto, k oblikovanju vplivnih klanov, kadar se je lokalnim in gospodarskim veljakom posrechilo vplivati na partijske organe (v shirokem smislu besede – jih »korumpirati«). Tako se je nomenklaturni sistem schasoma neizogibno »kvaril« in se spreminjal v sistem strnjenih in solidarnih skupin, ki so delovale v svojem posebnem interesu, na shkodo drzhavnemu. V okvirju sovjetske drzhave to protislovje ni bilo resheno in nomenklatura je na koncu koncev izvedla revolucijo »od zgoraj«, unichila sovjetsko drzhavo in aktivno sodelovala pri razdelitvi drzhavne lastnine.

 

POSEBNOSTI SOVJETSKEGA PRAVA

Kot naslednica tradicionalne druzhbe je sovjetska drzhava izdelala pravni sistem v skladu s tako druzhbo. V mnogih pogledih se je temeljito razlikoval od prava meshchanske druzhbe. Ljudje, ki razmishljajo v pojmih evrocentrizma, ne razumejo tradicionalnega prava, kazhe se jim kot brezpravnost. V zvezi s tem se v domeni ideologije pojavljata zamenjava pojmov in vzajemno nerazumevanje.

Tako se izraz »pravna drzhava« v Rusiji dojema povsem drugache kot na Zahodu, kjer je to sinonim za liberalno drzhavo z njeno brezpogojno prioriteto pravic individuuma. V vsakdanji zavesti Rusije je pravna drzhava tam, kjer se strogo uposhtevajo norme, uveljavljene in vsem znane, ki so jih primorani izpolnjevati vsi. V taki drzhavi chlovek lahko dovolj zanesljivo prognozira posledice svojih dejanj – zashchiten je od kriminala ali od hipnega razvrednotenja svojih prihrankov v hranilnici.

Poskushajmo se abstrahirati od ideologije in pogojnega pojma »pravna drzhava«. Nepravna drzhava v normi ne obstaja, tudi che je teokratichno ali ideokratichno pravo z liberalnega vidika surovo ali ni dovolj racionalno. Obstajajo trajni odkloni od prava, kar je v resnici okrnjena drzhavnost. To je nestabilno stanje, ki vodi do revolucije ali do polnega razsula drzhave, izrazhenega v izgubi monopola na nasilje.

Osnova prava je popolni monopol drzhave na uporabo nasilja. Che se monopol ohranja, je drzhava pravna, pa chetudi je skrajno surova. Che je v drzhavi legitimno nedrzhavno nasilje in kaznovanje (npr. »sodishche lincha« v ZDA), lahko govorimo o nestabilnem stanju okrnjene drzhavnosti. Che pa drzhava predaja orozhje in licenco za nasilje neformalnim organizacijam, je nepravna. Drzhavno prepushchanje sredstev nasilja neformalnim organizacijam znotraj in zunaj lastnega ozemlja je drzhavni terorizem, kar se po merilih mednarodnega prava shteje za simptom zlochinske drzhave.

Tako je izredno tezhka kriza v Rusiji imela za posledico predajo orozhja neformalnim silam D. Dudajeva (1991–1992), ki je bilo v Checheniji uporabljeno za likvidacijo organov sovjetske oblasti. Da bi obnovili nadzor nad ozemljem so potem oborozhili drugo skupino chechenskih neregularnih sil – »opozicijo« Dudajeva. She vech, tja so she poslali pogodbeno najete vojashke osebe brez uniforme in vojashkih oznak. To je privedlo do nastanka vojnega zharishcha v Checheniji in do izgube suverenosti ruske drzhave nad tem ozemljem. Obnavljanje te suverenosti zahteva zdaj ogromno zhrtev in sil.

 

SREDSTVA VLADANJA

Vsaka drzhava vzpodbuja ljudi k obnashanju v okvirih ustaljenih norm. Sredstvi sta v temelju razlichni – prisila in sugestija. Drzhava tradicionalne druzhbe zhe od zdavnaj deluje z odkrito prisilo in sugestijo. Kadar tako drzhavo oznachujejo kot »nedemokratichno«, »tiransko«, imajo obichajno v mislih njeno avtoritarnost. Drzhava meshchanske druzhbe pa je porodila nov tip vladanja prek manipulacije zavesti.

Manipulacija je nachin vladanja s pomochjo duhovnega vpliva na ljudi prek programiranja njihovega obnashanja. To vplivanje je usmerjeno na psihichne strukture chloveka, izvaja se zakamuflirano in postavlja pred sebe nalogo spreminjanja mnenj, vzpodbud in ciljev ljudi v smeri, ki je zazhelena za oblast.

Manipulacija zavesti kot sredstvo oblasti se pojavlja le v meshchanski druzhbi, z utrditvijo politichnega reda, ki temelji na predstavnishki demokraciji. Vodilna amerishka sociologa P. Lazarsfeld in R. Merton pisheta: »Tisti, ki kontrolirajo ideje in stalishcha v nashi druzhbi, manj uporabljajo fizichno nasilje in bolj mnozhichno sugestijo. Radijski programi in reklama nadomeshchajo ustrahovanje in nasilje«. Oblast monarha (ali genseka11) je potrebovala legitimnost – za utrjevanje avtoritete v kolektivni zavesti. Ni pa potrebovala manipulacije zavesti. Odnosi vladanja pri taki oblasti so temeljili na »odkritem, nezamaskiranem, imperativnem vplivanju – od nasilja in zatretja do vsiljevanja, sugestije, ukaza – z uporabo grobe, preproste prisile«.

V ideokratichnih druzhbah, kakrshni sta bili carska Rusija in ZSSR, se po svojih glavnih izvornih znachilnostih vplivanje na chloveka z religijo ali »propagando« razlikuje od manipulacije. Glavna znachilnost manipulacije je zamaskiranost vplivanja in sugeriranje zhelja chloveku, ki so v nasprotju z njegovimi glavnimi vrednotami in interesi. Tako religija kot uradna ideologija ideokratichne druzhbe ne samo, da ne ustrezata tej znachilnosti, ampak delujeta povsem drugache. Njuno apeliranje na ljudi ne samo, da se ne skriva, ampak je gromoglasno. Kazhipoti in norme obnashanja, h katerim vzbodbujajo ti vplivi, so izrazheni absolutno odkrito ter so strogo in jasno povezani z deklariranimi druzhbenimi vrednotami.

Oboji, cerkveni ochetje in »ochetje komunizma« so menili, da je tisto obnashanje, h kateremu so gromoglasno pozivali, v interesu reshitve dush in blaginje njihovih ovchic. Zato si tudi niso mogli postaviti naloge sugerirati lazhne cilje in zhelje ter skrivati aktivnost duhovnega vplivanja. Seveda so se predstave elite in manjshega ali vechjega dela prebivalcev o blagru in potrebah ljudi lahko razhajale, vodje so bili lahko v strashnih zablodah. Vendar pa niso »lezli pod kozho« ter so izpolnjevali Besedo z neposredno prisilo. V kasarnah Rdeche armade je visel plakat: »Ne moresh – ti pomagamo. Ne znash – te nauchimo. Nochesh – te prisilimo«. Smisel manipulacije je drugachen: ne bomo te prisiljevali, ampak ti bomo zlezli v dusho, v podzavest, in naredili tako, da bosh zahotel. V tem lezhi glavna razlika in principialna nezdruzhljivost dveh svetov: religije in ideokratije (v tradicionalni druzhbi) ter manipulacije zavesti (v meshchanski druzhbi).

Med francosko revolucijo se je s pomochjo propagande posrechilo nahujskati mestno sodrgo proti cerkvi in monarhiji. To je bil, cheravno svojevrsten, bleshchech dosezhek uma in besede. Kot orodje burzhoazije je bilo uporabljeno prav tisto, kar ji je sovrazhno – stremljenje chloveka po enakosti in pravici. Tako se je v Franciji prvich pojavila beseda ideologija in ustanovljena je bila vplivna organizacija – Institut, v katerem so vedrili in oblachili ideologi. Ustvarili so »znanost o mislih ljudi«. Ko prenashamo pojme, razvite na Zahodu, v druge kulture, pogosto oznachujemo z njimi drugachne fenomene. V strogem pomenu besede sovjetska ideologija ni povsem ideologija, ne raziskuje misli ljudi s ciljem manipulacije njihove zavesti. Prej »oznanja z amvona12« ter zahteva izpolnitev rituala vere in ustreznega obnashanja. Kaj ljudje v resnici mislijo, pa je sovjetsko ideologijo malo zanimalo. Sovjetska drzhava do zadnjega trenutka ni uporabljala uslug sociologov.

Chlovek liberalnih pogledov meni, da je manipulacija zavesti bolj humano in prijetno sredstvo vladanja kot pa odkrita prisila in imperativna sugestija. Tak chlovek (ki danes nekako prevladuje v »kulturnem sloju« Rusije) je preprichan, da je prehod od nasilja in prisile k manipulaciji zavesti velikanski napredek. V resnici je to vprashanje okusa (npr. F. M. Dostojevski je menil, da manipulacija mnogo globlje travmatizira chloveshko dusho in tlachi njegovo svobodno voljo kakor pa nasilje – o tem govori njegova Legenda o Velikem Inkvizitorju). Tudi na Zahodu so med vodilnimi strokovnjaki taki (res pa jih je malo), ki jasno in odkrito postavljajo manipulacijo zavesti, v etichnem smislu, nizhje od odkrite prisile in nasilja. Z zamaskirano manipulacijo zavesti se individuumu okrni svoboda bolj kot z neposredno prisilo. O idealih in okusih ne razpravljamo, vendar velja razlikovati razlichne fenomene.

 

FORMALIZACIJA PRAVA

Glavna zunanja razlika pravnih sistemov dveh druzhbenih tipov je v stopnji formalizacije pravnih norm, njihove ubeseditve v obliki zakonov in kodeksov. Za tem stoji odnos med pravom in etiko. Seveda, v vsaki druzhbi pravni sitem temelji na prevladujochi morali, na predstavah o dovoljenem in prepovedanem, vendar je v zahodni druzhbi vse to formalizirano v veliko vechji meri zaradi odsotnosti enotne etike. Odsotnost enotne etike je porodila nihilizem, posebno znachilnost zahodne kulture.

V pravnem pogledu ta nihilizem pomeni neodgovornost, zamaskirano s pojmom svobode. Pojem svobode je v tradicionalni druzhbi uravnotezhen z mnozhico prepovedi, ki v skupnosti porojevajo mochan obchutek odgovornosti (tudi zato je, mimogrede, taka druzhba videti nepravna, ker v njej ni tako ostre potrebe formalizirati prepovedi v obliki zakonov). V zahodni druzhbi se nadzor nad skupno etiko zamenjuje s sankcijo zakona. V tradicionalni druzhbi je pravo v povechinoma zapisano v kulturnih normah, prepovedih in legendah. Te norme so izrazhene v jeziku tradicij, ki se prenashajo iz generacije v generacijo in ne prek formalne izobrazbe in vzgoje individuumov.

V Rusiji se pravo povezuje z resnico13, kodeksom temeljnih etichnih norm. Te norme se do te mere zlivajo s pravnimi, da vechina ljudi v navadnem zhivljenju med njimi ne dela razlike. Po predstavah liberalizma ZSSR ni bila pravna drzhava, obstajale pa so nepisane moralne norme, ki so celo veljale za zakone (saj je vechina ljudi iskreno verjela, da so te moralne norme nekje zapisane kot zakon).14 Kadar so oblasti te norme krshile, so to poskushale skrbno skriti.

Tradicionalna drzhava je »sramezhljiva«. Drzhava meshchanske druzhbe nacheloma »ne pozna sramu«, v njej obstajajo samo krshitve zakona. Krvava nedelja je unichila carizem, ustrelitev v Chicagu pa ni pustila nobenega obchutka krivice v ZDA. To se vidi tudi v novejshih chasih. Hrushchev se je odlochil za ulichne represalije v Novocherkasku (v obsegu, po merilih Zahoda, neznatne), vendar se je to skrbno skrivalo. To je bila sramota, ki je Hrushchev kot voditelj ni prezhivel. Danes, po liberalizaciji druzhbe, tanki lahko sredi Moskve streljajo po ljudeh ves dan in to she kazhejo vsemu svetu po TV. Pojem greha pri obravnavi te akcije ni bil niti nakazan.

Govorimo o idelanem projektu, v resnici pa zahodna demokracija po potrebi posega po odkriti krshitvi svojih pravnih nachel, na primer nachela kolektivne odgovornosti in kaznovanja. Pomemben eksperiment nad pravno zavestjo je postala izkushnja z blokado Iraka. Proti irashkemu narodu, strogo povedano, izvajajo smrtonosne represalije zaradi delovanja rezhima Saddama Huseina, ki je predstavljal majhen del naroda, del, ki ga narod ne more nadzorovati. V jeziku zahodnega prava se to glasi: izkorishchajo nedolzhne ljudi kot talce in jih ubijajo. Toda vrnimo se k »chistim modelom«.

Druzhbene pojave, ki schasoma postanejo obichajni, je najlazhje razumeti v trenutku njihove transformacije, she bolj pa ob njihovem hitrem, radikalnem zlomu. Sovjetsko pravo, ki je v toku mnogih desetletij postalo obichajno (pred njim je delovalo gentichno sorodno, tradicionalno pravo ruskega imperija), se nanasha na take pojave. Za njihovo razumevanje je koristno opazovati tiste pojave, katerim smo pricha danes. Pri tem je potreben precejshen napor, da odstranimo »ideoloshke shume«. Mnogo takih shumov je ustvarilo disidentsko gibanje, ki je izhajalo predvsem iz politichnih in ne pravnih kategorij. Na primer, disidenti so postulirali: boljshe je pustiti na svobodi deset zlochincev kot obsoditi enega nedolzhnega. Pri tem je bil govor o sodnih napakah in ne o zavestnih zlochinih organov za javno varnost (takshne zlochine poznajo najbolj »pravne« zahodne drzhave). In vsi so sprejeli, z gledishcha prava, nekorektni postulat, ne da bi vprashali, ali je govor prav o desetih zlochincih. Kaj pa che o sto? O tisochih? O sto tisochih? O vseh?

Globoke spremembe odseva sam jezik. Ideologi liberalne formacije so nachelno zacheli imenovati organe za javno varnost represivne strukture. Beseda, katere koren je pravo15, je zamenjana s terminom, ki je v celoti oropan vsakrshne etichne obarvanosti. Sila je nevtralna, ravnodushna do Dobrega in Zlega, je orodje. Tukaj opazujemo prelom s tradicionalnim pravom, kjer je »chlovek z orozhjem« ali nosilec Dobrega ali pa je v sluzhbi Zla.

Iskreni ideolog liberalne reforme je bil akademik A. D. Saharov. Glede koncepcije pravne drzhave je razglasil: »Nachelo – dovoljeno je vse, kar ni prepovedano z zakonom – je treba razumeti dobesedno«. Ta lakonichna misel pomeni prelom s sistemom prava tradicionalne druzhbe, konec neprekinjene trajektorije ruske pravne zavesti. To pomeni, da so v druzhbi ukinjene vse v zakonu nezapisane prepovedi in kulturne norme. Seveda, v predlagani »absolutni« obliki to ne more biti uresnicheno, ker bi imelo katastrofalne posledice. Govorimo o radikalnem uvajanju pravnih norm, kot so se oblikovale in razvile na protestantskem Zahodu, v vechnacionalni drzhavi s pravoslavno in muslimansko kulturo. Zdi se kuriozno, v resnici pa je imel nachelni pomen nedavni primer sklenitve zakonske zveze v Italiji med bratom in sestro – ni bilo najti zakona, ki bi to prepovedoval. Racionalni argumenti mladoporochencev so bili neovrgljivi: to je ekonomichno, zavarovana sta od okuzhbe z virusom aidsa, shkode potomstvu ne bosta povzrochila, ker otrok ne nameravata imeti. Zahodna svobodna druzhba je to sprejela (kot tudi zhe neredke prej sklenjene zakonske zveze med istospolnimi osebami). Ali to pomeni, da je za podobno izlochitev tradicionalnih norm iz prava pripravljena tudi Rusija z vsemi narodi, ki jo naseljujejo?

 

NARAVNO PRAVO

Ni pomembno, katero poglavje prava raziskujemo (gospodarsko, delavsko, druzhinsko itn.), pod njimi vedno lezhijo bolj ali manj zavestne predstave o naravnem pravu. Se pravi o nekakshnem idealnem, od drzhave neodvisnem pravu, ki ga nekako narekuje razum in sama narava sveta in chloveka. Naravno pravo je, razumljivo, sad kulture, v njem ni nich »naravnega«. Je preprosto tako tesno povezano s predstavami o svetu, da se zdi, kot da je izpeljano iz naravne danosti. Tako je urejen svet – taka je utemeljitev naravnega prava. Ker pa so predstave o svetu in chloveku v sodobni in tradicionalni druzhbi razlichne, so razlichne tudi utemeljitve naravnega prava. Iz tega pa sledi, da se na zunaj podobne pravne norme zapolnjujejo z razlichno vsebino. Tako je bila ena od socialnih pravic v ZSSR, pa tudi v nekaterih drzhavah s socialdemokratichno vlado (recimo na Shvedskem), pravica do brezplachnega zdravstva. V skladu z koncepcijo individuuma (na Shvedskem) se chlovek rodi skupaj s svojimi neodtujljivimi osebnimi pravicami. Vzete v celoti, so sestavni del njegovih naravnih pravic. Vendar brezplachno zdravstvo ne sodi v naravno pravico chloveka. To si mora izbojevati kot socialno pravico in jo zakolichiti v neki obliki druzhbenega dogovora.

V sovjetski (tradicionalni) druzhbi chlovek ni individuum, temvech chlan obshchine. Ta se rodi z nekaterimi osebnimi, pa tudi z neodtujljivimi druzhbenimi, socialnimi pravicami. Ker chlovek ni individuum (je »deljiv«), je njegovo zdravje v dobrshni meri nacionalna last. Zato se brezplachno zdravstvo razume (podzavestno) kot naravna pravica. Varovanje chlovekovega zdravja je obveza tako drzhave – upravitelja nacionalne lastnine – kot tudi samega chloveka. Pomembna je odsotnost protestov v chasu reform 90. let, she vech – druzhbene debate – v zvezi z nachrtovanjem ukinitve brezplachnega zdravstva in izobrazbe. Ta javni blagor se je v tolikshni meri dojemal kot neodtujljiva naravna chlovekova pravica, da si nihche ni mogel niti predstavljati, da bi jo drzhava ukinila. Reforma v Rusiji je privedla do neprichakovanega uchinka: she pred prehodom na plachano zdravstveno oskrbo so se strmo znizhali obiski pri zdravnikih, cheprav se je povechalo shtevilo obolelih. Ljudje so se pochutili osvobojeni od obveze skrbeti za svoje zdravje kot nacionalno lastnino, niso pa se she zavedali svojega telesa kot osebne lastnine.

Ena od glavnih nalog drzhave v vsaki druzhbi je regulacija odnosov v gospodarski sferi (proizvodnja in distribucija). Temu se posvecha gospodarsko pravo. V sovjetskem druzhbenem redu je ta funkcija postala she posebej pomembna, ker se je v ZSSR zgodilo globoko podrzhavljenje gospodarstva. Glavne utemeljitve prava v tej sferi se tudi mochno razlikujejo v sodobni in tradicionalni druzhbi; koreninijo globoko v starem veku.

Zhe Aristotel je formuliral osnovne pojme, na katerih temelji razumevanje gospodarstva. Eden od njih je ekonomika (gospodarstvo; op. pr.), kar pomeni »vodenje doma«, gradnja doma, materialno vzdrzhevanje ekosa (doma) ter polisa (mesta). Ta dejavnost ni nujno povezana z denarnim pretokom, s trzhnimi cenami itn. Drugachen nachin proizvodnje in trgovinske dejavnosti je imenoval hrematistika (trzhna ekonomika – gospodarstvo). Izvorno sta to dva popolnoma razlichna tipa dejavnosti. Gospodarstvo je proizvodnja in blagovni promet, ki ima za cilj zadovoljitev potreb. Hrematistika pa je tak nachin proizvodnje in trgovinske dejavnosti, ki je usmerjen v kopichenje bogatstva, neodvisno od njegove uporabe, tj. kopichenje postane najpomembnejshi cilj dejavnosti.

Trzhno gospodarstvo, ki je v zahodni druzhbi postalo prevladajochi tip gospodarstva, ni nekaj naravnega in univerzalnega. Je nedavna socialna konstrukcija, ki se je pojavila v obliki globoke mutacije v specifichni kulturi Zahoda. Med perestrojko v ZSSR so ideologi predstavljali trg preprosto kot mehanizem informacijske povratne vezi (feed–back; op. pr.), ki stihijsko regulira proizvodnjo, v skladu z druzhbenimi potrebami in s pomochjo blagovno–denarnih pretokov. Torej kot mehanizem nadzora, alternativen planu. Vendar pa je protislovje »trg–plan« nebistveno v primeri s temeljnim smislom pojma trg kot skupne metafore vse druzhbe v zahodni civilizaciji.

Kako se je pojavil sam pojem »trzhno gospodarstvo«? Trg blaga se je namrech pojavil hkrati s prvo delitvijo dela in obstaja danes v nekapitalistichnih in celo primitivnih druzhbah. Trzhno gospodarstvo se je pojavilo, ko so se v blago spremenile stvari, ki za tradicionalno mishljenje nikakor niso mogle biti blago: denar, zemlja in svobodni chlovek (delovna sila). To pomeni globok prevrat v tipu racionalnosti, v mishljenju in celo religiji, nikakor ne samo v gospodarstvu.

Torej se je gospodarsko in delovno pravo v meshchanski druzhbi oblikovalo v smeri predstav o hrematistiki (trgu), v sovjetski druzhbi pa v skladu s predstavami o ekonomiki, se pravi gospodarstvu, vodenem ne zaradi dobichka, ampak zaradi porabe. Razumljivo, da so v teh dveh pravnih sistemih bile razlichne kategorije lastnishtva, kapitala, dela, denarja itn. V sovjetski druzhbi so se te kategorije napolnjevale s konkretno vsebino predvsem pod pritiskom okolishchin gospodarske prakse in ne nekakshne teoretichne doktrine (cheprav se je naknadno obichajno dokazovala nuja vpeljave te ali one norme, izhajajoch iz doktrine).

V okviru tega chlanka nimam mozhnosti izvesti shiroko primerjalno analizo zahodne in sovjetske druzhbe kot produktov dveh razlichnih tipov civilizacije, zato tu le obracham pozornost na nujnost stalnega uposhtevanja njihovih razlik pri obravnavi drzhavnih in pravnih institutov, ki so si navzven lahko zelo podobni.

 
 
Iz rushchine prevedel Just Rugel
 

 

__________
1 obshchina – srenja, ruska vashka skupnost
2 sobor – zbor (v stari Rusiji)
3 Ko se v Rusiji pojavi stranka z imenom »Enotnost« in njeno vodstvo izjavlja, da je privrzheno liberalnim vrednotam, je to nesmisel, znamenje popolnega nerazumevanja samega smisla besede »liberalizem«.
4 Ta smisel rituala glasovanja v drzhavi tradicionalne druzhbe je skrbno preuchen v antropologiji in kulturologiji. V ponekod na Zemlji ohranjenih kulturah s plemensko demokracijo obstajajo celo posebni domiselni rituali, med katerimi ljudje zanemarijo zamere in raznoglasja (plesi, ritualne inscenacije bojevanja, obredno umivanje, piri). Shele po teh obredih pristopajo h glasovanju, ki mora biti enodushno.
5 Prve volitve v sovjete 1923–1924 so povzrochile preplah v partijskem vodstvu, kajti udelezhilo se jih je samo okoli 30% volilcev. Vzrok pa je bil v tem, da je bil po pameti kmetov (ti pa so sestavljali 85% prebivalstva) dolzhan iti glasovat samo oche – za vso druzhino. Chlani druzhine so »vrochali« svoje glasove ochetu.
6 Beseda »sobor« je prevod grshke besede ekklesia, kar pomeni zbor in cerkev. Stanovski zbori so se sklicevali ne zato, da bi sprejeli konkretne odlochitve, temvech zato, da bi »nashli resnico« – opredeliti ali odobriti usmeritev drzhave.
7 ispolnitelnyj komitet – izvrshni komite
8 Trudoviki (Trudovaja gruppa); malomeshchanska demokratichna frakcija poslancev–kmetov in narodne inteligence v Drzhavni dumi 1–4 (1906–17).
9 Februarska meshchanska revolucija 1917 je zrushila samodrshtvo.
10 Odnosi med komunisti in masoni so bili zapleteni; eden vodij Kominterne, G. Dimitrov, ki je raziskoval to vprashanjem, je izjavil, da je chlanstvo v kompartijah (komunistichnih strankah) nezdruzhljivo s pripadnostjo masonstvu.
11 gensek – generalni sekretar
12 amvon – vzvishen prostor med prezbiterijem in cerkveno ladjo za branje svetega pisma
13 pravda (rusko) – resnica; zastar. pravica: braniti svojo pravdo
14 Tukaj navajamo besede iz pesmi V. Visockega (ruski pesnik in bard; op. pr.): »Dvakratna ustrelitev je prepovedana s predpisi«. Razumljivo, tega ni v nobenih predpisih. Vendar v Rusiji she iz starih chasov obstaja etichna norma: po ponesrecheni usmrtitivi mora biti obsojenec pomiloshchen. Na vesti dinastije Romanovih je bil skoraj sto let greh Nikolaja I., ki je postal legenda – ponovljena usmrtitev dekabristov, ki so se utrgali z vislic.
15 V rushchini se organi za javno varnost imenujejo pravoohranitelni organi. Angleshki ekvivalent je law–enforcement institutions.
(vse op. prev.)