Revija SRP 67/68

Robert Brack

JAZ NISEM ESKIM

 

V gostilni »Pri volu« je bil pravi pekel. Na dveh odrih sta igrala bavarska domachijska orkestra izmenoma iste bavarske in severnonemshke ljudske pesmi, in ljudje so se prerivali na plesni povrshini okoli miz in v prehodih med njimi. Vechina ljudi je bila ali predebela ali presuha, v obeh primerih prestara, vsekakor pa so bili revni, kajti to je bilo pach ljudstvo.

V slavnostnem shotoru je bilo vroche in popilo se je veliko piva, vol na razhnju je bil zhe skoraj povsem oglodan. Navsezadnje je bil to pach sobotni vecher. Sredi te valujoche, migotajoche mnozhice pivsko zabuhlih ali izchrpano izvotljenih obrazov in izpuhtevajochih teles je sedel obilen mozhak in prav tako pil pivo. Obilnezh je bil zhejen, kajti ravnokar je prishel s srechanja mojstrov, tochneje recheno, s srechanja shahovskih mojstrov v »Modrem Petru«, in ta je bil nekje v blizhini pristanishcha. To ni bilo ravno srechanje svetovnih mojstrov, toda Schorsch – tako se je namrech imenoval obilnezh – je bil srechen, kajti bil je pregovorni ljubitelj shaha, in njegov idol je zmagal. Njegov idol se je imenoval Boris in tudi ni imel nobenega priimka.

Schorsch shaha ni prav dosti razumel, toda na vsakem srechanju mojstrov v »Modrem Petru« – pri tem je bilo sicer zmeraj zraven zhganje – je z narashchajochim navdushenjem prezhal na obe veliki, ponosni, zmagoslavni besedi svojega idola: »Shah mat.« In danes je Boris ti besedi spet pogosto uporabljal.

Schorsch je bil zdaj srechen.

Na mojstrskih srechanjih ni nikoli nichesar spil, toda zdaj je bil zelo ponosen na svojo veliko mero piva. Pogosto in z uzhitkom jo je dvigal k ustom in je bil zelo navdushen nad majhnimi brki, ki mu jih je povzrochila pena. In je bil vesel, da ni Eskim.

»Jaz nisem Eskim!« je rekel veselo svojemu sosedu nasproti, in njegov shiroki, okrogli, bleshchechi se obraz z ogromnimi lici in z majhnim nosom in zalitimi ochmi je zharel v sijaju pisanih luchi. Nazdravil je sosedu in srechno rekel: »Jaz nisem Eskim!« In v njegovem glasu je bil prizvok, ki je povsem ustrezal ritmu njegovega vriskajochega srca. Ampak tam ni bilo nobenega soseda. Sedel je, ochitno smeshen, med valujochimi ljudmi povsem sam pri svoji mizi in se pogovarjal ves chas sam s sabo. In nihche ni razumel, zakaj je tako vesel, da ni Eskim, saj ga tega nihche ni vprashal.

Tudi natakarica ga ni nich vprashala, cheprav ji je nekaj zashepetal v uho, ko je pred njega na mizo postavila drugo rundo. Takoj se je spet umaknila od tam. Le kdo bi hotel kaj imeti s takim okroglim, bolshchechim mozhicljem.

Schorsch je zachel udarjati takt glasbe po mizi in zraven tiho peti. Poznal je pesem, pravzaprav je poznal vsako. Bil je srechen. Vedno znova je nazdravljal okolici, ploskal z navdushenim pritrjevanjem in spremljal izvajanje orkestra. Ampak slishal ga ni nihche.

In vedno znova je krichal:

»To je lepo!« in »Jaz nisem Eskim!«

 

In se je vrtel okoli sebe in krichal vsakemu, ki bi hotel vedeti: »Boris je pravi mozh! On je svetovni mojster, zanj bi jaz naredil vse.« In s pritajenim glasom, pokrivajoch usta z roko: »Danes pride tukaj mimo, prav zares, semkaj pride – in popijeva pivo, za katero dam svoj zadnji denar – ja, pride, on je mojster, on pride.«

In spet je vriskal proti orkestru in krichal:

»Jaz nisem Eskim!« in ploskal z rokama.

Nich mu ni pomenilo, da ga Boris sploh ni poznal. On pach pride mimo.

Kmalu je bilo njegovo drugo pivo izpraznjeno, in ni imel vech denarja. V nekem trenutku je vstal in odshel v ritmu glasbe proti izhodu. Tiho je mrmral vedno znova:

»Jaz nisem Eskim, jaz nisem Eskim!«

Tedaj je izginil skozi vrata ven v vrvezh zabavishcha.

Vsaj eden, ki ni bil ponosen na to, da bi bil lahko Eskim.

 

 

Iz nemshchine prevedel Ivo Antich