Revija SRP 67/68

Luka Hrovat

 

 
BESEDE
 
 
od nespechnosti
sanjarim
velike kozarce tvojega
potu
ki teche ven
preko mej
stekla in shipe
Takrat se pochutim
ljubljen
in zhelim da nespechnost
ne mine
 
***
 
 
 
 
velichina tvojih dojk
prikuje
usta
na platσ telesa
 
sem gosenica
prisesana na dojke
 
in
izstopajocha slina
in strup
ki omrtvichi podobo
papirja
 
mrtva sva – –,
zaradi tekochin
ki spajajo
dvoje teles v
nochnem shepetu
 
***
 
 
 
 
Besede:
so stolpichi
na dimniku obupa –
z njimi potujem po steklenih
palachah pekla,
stremim za nevidenim,
za chrnim podstavkom,
ki me reshuje zhivljenja.
 
Te besede
so nich, ki spravlja name
tvoje presvetlo golo telo.
 
***
 
 
 
 
kitaristova roka
igra na tvoje kipeche prsi —
cedita se mleko in kri
a med prihaja od spodaj
ljubim tvoj zadnji del telesa
 
***
 
 
 
 
kako
v svetu
urbanih pushchav
iskati vodo?
 
prihajash
kot steklena psica —
zagrabish
pogoltnesh
zalizhesh mrtvo lobanjo
v zrncih peska.
 
***
 
 
 
 
krivina jutra
stopa
v izbo
hladnega vetra:
 
shepetaj mi —
ogrlica —
o puhastih
zarjavelih poteh
potopljenega sonca.
 
***
 
 
 
 
zeleni volk
stepe
zabrede v
mochvirje
lobanjskega razcepa
 
izpije
hrepeneche tekochine
in
zapade v
molk
klinopisa
 
krempelj
zapaca svet
chrka
ga pokoplje
 
***