Revija SRP 67/68

Lucijan Vuga

Iz zgodovinskega spomina

 

 

ETRUSHCHINA – MEGALITSKI JEZIK

 

 

 

Che skushamo strniti najnovejshe teorije mednarodnih strokovnjakov, se nam utrjuje vtis, da zhe od antike sem znana razhajanja o izvoru Etrushchanov – da so avtohtoni na tleh Italije, da prihajajo z Blizhnjega Vzhoda, da so se priselili s severa – vse tako kazhe, lahko povezhemo v domnevo, da je vse troje res: tu so se zdruzhila ljudstva in kulture avtohtonega prebivalstva, priseljencev z vzhoda in severa. S takega zornega kota poskushajmo analizirati dela Karla Oshtirja.

 

 

ETRUSHCHINA – MEGALITSKI JEZIK

 

Karel Oshtir je, kot recheno, obdelal odnos med Etrushchani in Slovani predvsem v knjigi Drei vorslavisch-etruskische Vogelnamen (astrêbъ : άρακος; lunjь : vel; kanja : capys), kjer zachenja takole (prevod L. V.):

»Odnosi med Etrushchani in Baltoslovani so trojne vrste:

a) Med Italijo in Baltikom oziroma med zakarpatskim obmochjem skozi vso zgodovino obstaja zhivahna trgovina: s severa so dobavljali jantar (op. Oshtirja: Bernstein, jantar z Baltika, je dospel do Egipta; primerjaj *baltsko > egipchansko sacal »jantar« s pristavkom w-ī dobimo *wīskl, kar je ohranjeno v imenu reke *wīksl > novovisokonemshko Weichsel, slovansko Visla; obmochje reke Weichesl je bilo podrochje jantarja) in kozhe, z juga zlato, vino, juzhno sadje, umetnishke predmete itd. Tako je ligursko langurium »jantar« izposojeno iz baltskega *lang »jantar, kar je ohranjeno v litavskem langus »okno« in tudi v etrushchanskem malena »zrcalo«, kjer je prishlo do m>b iz nordijskega *bat »jantar«, kar zhivi v imenu jantarskega otoka A-bal-us. Prav tako je etrushchansko τήβεννος rimsko »toga«, v *pontski > srednjeveshki latinshchini tebellus »zobel; sobolj«, kot izposojenka, zdruzhljiva s predtrashkim te- > tiê- > sa- in slovanskim soboljь.

Z juga pa je prishlo v letshchino êrms »opica«, primerljivo z etrushchanskim άριμος »opica«; tudi germansko-slovansko *ap- »opica« in germansko *ap-ana > Affe ter slovansko op-iæa, k chemur etrushchansko apa »chlovek, mozh« in prek p<>b tudi libijsko ‘Αβεννα <> ‘Αβιλη »Χimiera (< latinsko simia »opica«). Tudi litavsko áuksas »zlato« velja za italsko izposojenko; za to preditalsko besedo imamo npr. predsabinsko ausom, predlatinsko aurum, in z āu > neutrum je etrushchansko *zamt(h) »zlata kovina« (predgrshko μέταλλον), etrushchansko zamath »zlato« in predlatinsko santerna »boraks za lotanje zlata«.

Znana je razshirjenost predlatinskega capuo »Krämer, kramar« (pripada z au<>a predgrshkemu κάπηλος [op. K. O.: z ā<>ō in z etrushchanskim pt > (h)t (razvoj je takshen: septumius > sehtumial > setume), latinsko *cōp-t > *cōht-iō > coctio, cotio, cōcio »Makler, Händler; posrednik, trgovec], prishlo od Rimljanov h Germanom, gotsko kaupon, od koder nato she finsko kauppa in slovansko kupiti; kar najdemo she v staroislandshchini kot turs »Riese; velikan« - od Germanov finsko tursas – in predpoljsko *Trъch, nasproti etrushchanskemu Τυρσηνοι > Τυρρηνοι, Tu[r]sci, kar vse naj bi bilo posledica zhivahnega trgovanja med Italijo in srednjo Evropo ter Baltikom in Zakarpatjem.

b) Baltoslovani pripadajo indoevropski jezikovni skupini in etrushchina ima zaradi etrushchansko-italske simbioze prevzeto marsikatero indoevropsko besedo od Italikov; v takih okolishchinah je to drugi vir skupnih etrushchansko-slovanskih besed. Tako npr. etrushchansko rauf iz italskega *roufo nemshko »rot«, slovansko rъdìti. Vedno znova pojavljajocha se hipoteza o indoevropskem izvoru Etrushchanov je tezhko sprejemljiva tudi v predindoevropski preobleki. Nostratichno sorodstvo Staroevropejcev, med katerimi morajo tudi Etrushchani najti svoje mesto skupaj z Indoevropejci, je sicer mogoche, toda ta hip je nedokazano in ‘’napihnjeno’’; skladnosti med Indoevropejci in Etrushchani so onomatopoetichne (posnemanje naravnih glasov) oziroma zamotanega praizvora.

c) Mnozhica etrushchansko-slovanskih besednih dvojic izhaja iz predindoevropskega prasorodstva predslovanshchine z etrushchino; oba dialekta pripadata s predskitshchino, predgermanshchino, prediliro-trashchino, predgrshchino, retshchino, liguro-piktshchino in ibero-baskovshchino k staroevropski jezikovni skupini na tleh Evrope, medtem ko je staromaloazijshchina s sorodnimi jeziki segala na drugo stran proti Mali Aziji ter se stikala s hamitshchino (razen semitshchine) v severni Afriki. Od predindoevropske predslovanshchine je temeljno razlichna centralnoindoevropska predslovanshchina, ki je bila verjetno neki iliro-trashki dialekt, v katerem palatali in labiovelari skupaj preidejo v velare. Od tod torej gosь namesto *zosь »gos« in chopljo < khapjom nasproti latinskemu capio, oziroma chorna s k<>kh nasproti litavskemu shérti, in bitijnijsko Τιος iz indoevropskega *diw. Shele iz te centralnoindoevropeizirane staroevropshchine se je razshirila na vzhodu iranska skitshchina in satemska baltoslovanshchina, na jugu tudi satemska indoevropska albansko-armenshchina (in morebiti drugi balkanski satemski dialekti), ter na zahodu, od Baltoslovanov locheni s pasom prediliro-trashkih Venetov, kentumski-indoevropski Germani.«

Za Oshtirja so karakteristika (Drei Vogelnamen..., str. 3) staroevropejshchine in staromaloazijshchine – pri chemer je v analizo zajel maloazijshchino, predgrshchino, predilirshchino, predslovanshchino, etrushchino-preditalshchino –  naglasno pogojene glasovne menjave ter neposredno nizanje delov stavka z anaforo (ponavljanje iste besede v zachetku zaporednih stavkov ali verzov, npr. Tlachani na svet se rodimo – tlachani ga spet zapustimo) zaimka, od koder izhajajo prefiksi, infiksi ter sufiksi; tudi iz tega izhajajo njegove analize, kar pa ni vse, takih izhodishch nashteje in utemelji celo vrsto ter za vsako daje primere, ki so zelo pomembni, ker v mnogih primerih med drugim nachenjajo vprashanje, ali smo si res Slovani toliko izposojali od Germanov oz. Nemcev ali gre za skupno dedishchino. Po tako temeljiti pripravi preide na prvi primer:

(1) Slovansko astrebъ, jastrebъ in jastrebь lezhi dalje v ruski-cerkveni slovanshchini jastrabъ, rusko jastrebъ, starejshe jastrjabъ, cerkvenoslovansko jastrub, jastrib, narechno rastrub, srbsko in hrvashko jastrieb, jastrebovi, jastrebast »jastrebove barve«, slovensko jastreb, jastran, cheshko jestrab, starejshe jastran, poljsko jastrzab, gornjeluzhishko jatrob, jatreb, spodnjeluzhishko jatœeb, polabsko jostrab. Domnevno *astreb iz indoevropskega *akros, chemur ustreza grshko okus = staroindijsko ashush »hitro«. Med razvijanjem etimologije jastreba vechkrat posezhe po vzporednicah z etrushchino, tako (str. 33) za etrushchansko ime reke Tibere: Tiberis, Teberis, Thubris, v italsko-latinskem okolju Albas, Albula, iz preditalskega alfo>albo »bel«, tako etrushchansko *tub()r ali *teb()r domnevno »bel«. Primerljivo s predslovanskim topol »populus alba« po b<>p itd. Njegova konchna ugotovitev je, da si podobnosti med slovanskim jastrebъ< *asr = etrushchansko *asr v arakos ‘’ieraks’’ nista v nasprotju. Znan je prehod za slovanski ja- iz e- in ai- ter tudi iz a-, v etrushkem *ar pri arakos je -s- odpadel.

(2) Predslovansko lunjь se pojavlja v cerkvenoslovanskem lunjь »nem. Geier je slov. jastreb«, rusko lunjь »nem. Mäusefalke, Turmfalke; vrsta sokola«, cerkvenoslovansko-rusko ³unj »nem. Weihe, Bussard; slov. kanja, mishar«, srbsko in hrvashko lunja »Gabelweihe«, slovensko lunj »nem. Sumpfweihe«, cheshko lunak »Hühnergeier«; lunь, beseda se povezuje z lupiti.

Osnovna oblika slovanskega lunь se naslanja na *wlangnj; wl- > baltoslovansko l- je znan pojav; zato slovanski glasovni premik -gn- > -n-, tako da iz *wlangnj nastane *lognj- > *lonjь in lunjь. Za -gn- > -n- primerjaj rusko dvigatь : dvinutь, toda vsebovano v ognjь, zato lunjь iz lonjь.

Praoblika *wlangnj ali *wlaungnj je v korenskem zlogu *wl- (iz *waxl-) identichna z etrushchanskim imenom ptice *vel- »nem. Häher, Falke, Geier; shoja, sokol, jastreb«; za etrushchansko vel ima izhodishche v staroevropskem *wan.

V dolgi in podrobni utemeljitvi te svoje ugotovitve Karel Oshtir na mnogih primerih analizira sorodne slovanske in etrushchanske besede; naj jih navedemo le nekaj, saj so znachilne za osnovni besedni zaklad kateregakoli jezika:

 

*slanka »Schnepfe; sloka, kljunach«, predbaltoslovansko, je najti v etrushchini   snena »schmücken; okrasiti, in v snenath »Zofe; spletichna, hishna«, kar se z ustreznim jezikoslovnim aparatom dá primerjati s slovanskim snaga <>etr. snena, *snecna (str. 59);

mogyla, »gomila, grobni grichek«, predslovansko, etrushchansko eclthi, po kall, *kallis, razvojno -gyla <>-gela kot v maloazijskem *Suag-gela »kraljeva grobnica«, (str. 67);

esenь »jesen«, predslovansko, etrushchansko esia »Ariadna je *boginja jeseni« (str. 68);

detelja, predslovansko, kot »krma (za konje)«, etrushchansko damnos (ippos) (str. 68);

lanъ, predslovansko »Joch oder Haufe Landes, aratura, Acker, Feld < *laknu: etrushchansko < latinsko acnua »100« < Feldmass...« (str. 69);

*lody »Frau, gospa«, *lodъka »gospodichna«, predslovansko lad- »Gatte, Gattin, Mädchen; soprog, soproga, dekle«; *lodъka lezhi tudi v predgrshkem *Ladua > Leda, etrushchansko latva; za *lad- tudi etrushchansko *laut- »Frau, Mutter; gospa, mati« (str. 70);

jata, predslovansko, »Hütte; kocha« (str. 70, v opombi);

perunъ, predslovansko, »Donnerkeil; strela«, prek p<>ph in d<>t etrushchansko *f[e]ront v frontac »fulgurator« in v latinshchini frontesia ostenta »Blitz und Donnerzeichen; blisk in znamenje strele« (str. 71);

rajь, slovansko, *rajut, predbaltoslovansko, »Paradies; nebesa«, etrushchansko rel »Graburne; grobna zhara« (str. 71, op. 1);

mъnogъ, starocerkvenoslovansko, »mancher; marsikateri, mnogi«, etrushchansko mantisa, mantissa »additamentum; dodatek, privesek« (str. 72);

*poja, predslovansko, (sъ)pojiti (zhena>zheniti), etrushchansko puia »soproga« (str. 73, op. 1);

kъmetь, predslovansko, »(Frei)bauer, Landmann, Grosshüfner«, morda etrushchansko cam[e]thi »*censor, Vetter; cenitelj, sodnik, stric, strichnik=bratranec« (str. 73), op.);

laty, latъka, predslovansko, »Topf; lonec, latvica«, etrushchansko lut(h) (str. 73, op.);

wl->l-, glasovna premena v slovanskih jezikih, znana tudi v etrushchini: Vel(c)itanus > let(h)a »Kriegsgottheit; bozhanstvo vojne« (str. 79) itd.

 

(3) Predslovansko kanja, rusko kanja, kanjukъ »Milan, Weihe; sokol«, malorusko kanja, kanjuk, bolgarsko kanjak, srbsko in hrvashko kanja, slovensko kanja, kanjuh, kanjec, cheshko kane, poljsko kania, narechno kaniuk, zgornje- in spodnjeluzhishko kanja. Slovansko etimologijo kana kazhe primerjati z latinsko ciconia, conia, indogermansko *kan- »peti«, latinsko cano, spodnjevisokonemshko Hahn (str. 79-80). V preditalskem reduplikatu ci-conia je oblika primerljiva z etrushko ki-kinda. Alternacija *kewnja : *kephnja s premenami w<f<ph ob predslovanskem *keph[n]ja > chaplja je za konchnico -nja podobno kakor pri *kewnja>conia in predslovanskem *kapnja>kanja po pravilu -pn- > -n-, s korenom *kap- ali *kab- se izide v ka[p/b]nja »Weihe etc.; kanja, sokol itd.«, primerjati kazhe s predslovanskim *kab- v kobьæь, kobuzaъ (skob /skop) »vrsta sokola, skobec«. Predslovansko chaplja, predlatinsko *kewnja>conia in etrushchansko capys <> predslovansko ka[p]nja (str. 80-82).

V razshirjenem utemeljevanju posameznih pravil besednega razvoja se Karel Oshtir nenehno ozira na etrushke osnove, ker je bil sicer njegov namen, izrazhen zhe v naslovu, da bo primerjal (pred)slovanska imena ptic z etrushkimi. Zato navedimo she nekaj njegovih izpeljav:

banja, predslovansko, »Krug, Gefäss, Wanne, Kuppel«, iz *baknja, kjer je slovanski -kn- > -n- , romansko bacca »Wassergefäss«, predlatinsko bacar, bacarium, bacario, baccinum, etrushchansko muki »kozarec« prek m<>b, predslovansko *bъkь > bъchьvь, bъchьka »Fass, Kübel, Bottich« (str. 83). Verjetno gre za skupno osnovo z:

buky, slovansko, slovensko bukev, danes ohranjeno tudi v imenu pokrajine Bukovina, predslovansko *baukun > buky, bukъ, predgermansko *bauk, silva Bacenis > bok (ali bokoi) »Buche; bukev«, predgalsko Baco »Gott des Waldes Bacones en Saintonge (str. 83). To izvajanje je zelo pomembno, saj s tem Karel Oshtir dokazuje skupni besedni zaklad in dodaja k argumentaciji, ki nasprotuje pangermanskemu prisvajanju imena drevesa bukev, s chimer skushajo celo dokazati, da so bili Germani naseljeni dalech bolj proti vzhodu, na ozemljih Slovanov, in da so Slovani prevzeli ime bukev od Germanov! Si predstavljate primitivne Slovane, ki she celo za drevo niso imeli svojega imena, cheprav naj bi zhiveli po gozdovih in divjinah Zakarpatja...;

*cheshj > chasha, predslovansko, etrushchansko *cash »Kopf; glava« (str. 86);

Volynjь/Velynjь, predslovansko, *wel[u]nija > predlatinsko Velia »palus«, iz *vel[n]ia, kakor v etrushchini varia=varnal (str. 87);

inьjь, predslovansko, ynis iz *indnij predlatinsko, kakor etrushchansko andasboreas«), predgermansko *wintr > Winter (str. 87);

bъdьnjь, predslovansko, »Bottich, Art Fass, Art Kufe; kad, vrsta soda, vrsta chebra«, predslovansko in predgermansko *beud v slovanskem *beud > bljudo (> srbsko in hrvashko bljudo), »Schüssel, Korb, Tisch; skleda-latvica, koshara, miza«; etrushchansko puti »Vase, Becher; posoda, vaza, kozarec«, t<>l etr. puln (ali iz *putln?) (str. 87+op.2);

sk[ъ]renja, predstarocerkvenoslovansko, »scurrilitas; norchevanje, shala, burke«, z -nj- k *etrushkemu (prim. Scur(n)a, Scurra) > lat. scurra »Spassmacher, Witzbold, Stutzer«, in she tretji, kakor v rushchini, »der dritte > Schiedsrichter; razsodnik, posrednik«, *etr. > lat. sculna »Schiedsrichter« (str. 88);

korstelь - *korsterь, predslovansko, predlatinsko coturnix »Wachtel; prepelica«, kost(ь)rъ »Holzstoss; skladovina, sklad drv« pa je z mnozhinskim formantom -r- primerljiv z etrushchanskim kot npr. clenar »sin«, saj je drugache predgrshko kaston iz *k[a]s- (str. 89); prav tako je primerljiv predslovanski *tir > slovansko -tь[r]-, -ter-, kot v predslovanskem nъ/ьktьva »mactra, macto; chashchen, zhrtvovan, kaznovan«, v korenu nъk- ali nьk- primerljiv z etrushchanskim nac- v pomenu »Grab; grob«. (str. 89); ta razlaga postane she zanimivejsha, ker vsebuje zelo razvpito besedo ekupetaris, o kateri je veliko razlichnih in nasprotujochih si razlag; Karel Oshtir pravi:

ekupetharis, e-kupe-t(h)aris, predvenetsko, »Grabeimer, grobna posoda«; predslovansko pektь, pek-ter-a »Höhle; votlina; pech, pechina«, torej pech- in zgoraj obdelani *tir > slovansko -tь[r]-, -ter- (str. 89); dodatno obrazlozhitev ostalih sestavin ekupetaris najdemo v nadaljevanju;

petro, predslovansko, »lacunar, Gerüst, Gebälk, Sockwerk, Art Balken; strop, oder, tramovje, podporje« iz *pen-tr ali *pen[]k-tr, slovansko pьnjь »tronc d’arbre; shtor« (str. 90);

kanja<*kap[u]nja, predslovansko, etrushko capys »sokol« (str. 90);

utro, slovansko, poleg ustro iz *aushr) »Morgen; jutro«, morda iz *uchtro, kontaminirano iz *aushaxr > *uchaxr + ustro, s formantom -tr- iz *auk-tr , etrushchansko aukelos (str. 90);

*demtel>detel, predslovansko, »Klee; detelja« : *deb-tel > *detel, poljsko koniczyna »detelja« iz konjь, krma za konje, morda iz druzhine z etrushchanskim damnos ippos (str. 92);

koprъ, predslovansko, »(See)fenchel, Dill; (morski)janezh, koper«, etrushchansko kapra; morda uposhtevamo she slovansko *az- »Ziege; koza« pod vplivom *koprъ »koza«, z izpadom k- (str. 92);

kremy, predslovansko, »Kiesel, Feuerstein; kremenjak, iskrilo«, e<>a krams, etrushansko crapshti »in den Nischen?, v vdolbini« (str.92);

bergъ, predslovansko, etrushchansko bargena »*Gebirgler; gorjan« (str. 94);

kolachь, slovansko iz kolo, , etrushko halχ »Bier?, Gefäss?; pivo, posoda, zhila« (str. 94);

krusha, predslovansko, »Birne; hrushka« (tsh<>sht), etrushko Crustumerium »mit beliebten Birnen« (str. 99); itd.

 

Kaj je Karel Oshtir ugotovil glede treh ptichjih imen?

(a) Predslovansko astrebъ izvaja iz debla *asr-, ki ga ima tudi etrushki άρακος ‘’ιέραξ’’; formant eb- in menjavanje r<>l v predgrshkem aisaron ‘’eidos’’ : aisalon sta predindoevropskega izvora. Prvotni pomen debla *a(i)sr- je »bozhji, svet«, na kar kazhe etrushko ais(ar) »bog«.

(b) Predslovansko lunjь je nastalo iz *lonjь < lognjь ter izvira iz prvotnega *wlangnj, in to po vechinoma disimilatorichnem menjavanju n<>l iz *wnangnj; h korenu wl- spada etrushko vel ‘’voltur’’. K isti praobliki *w(a)nang je ob uposhtevanju pojava n<> – (z ustreznimi slovanskimi refleksi) pristaviti she predlitavsko vanagas »jastreb« in predirsko fang »lunj«. Etrushko vel je ohranjeno, izvzemshi predlatinsko obliko voltur, le she v imenu Vel=C(aius); opisano je bilo vech slichnih dvojezichnih primerov italsko-etrushchanskega sozhitja.

(c) Predslovansko kanja se je razvilo iz *kapnja; deblo *kapn < *kapun je ohranjeno v *kapun etrushchanske besede capys »falco, sokol«, predgrshko Kapis, predlatinsko *accaput(ax)r > accipiter »jastreb« in predgermansko *khaphun > *xabukaz > novovisokonemshko Habicht; po alternaciji labiala z labialnim nazalom (obdelani so tudi predslovanski primeri) sodi semkaj she predgrshki kumindis. Slovanski refleksi menjavanja neaspirate z aspirato (capys : *xabu), in sicer k : ch, t/d : s/z in p/b : w so potrjeni s primeri.

 

Po obshirni analizi Karel Oshtir sklene, da obstaja v jeziku trojni odnos med Etrushchani in Slovani: (a) baltoslovanske izposojenke iz etrushchine; (b) etrushke izposojenke iz italshchine, ki je s slovanshchino indoevropskega porekla; (c) glavni vir etrushko-slovanskih besednih skupnosti pa je v pripadanju predbaltoslovanshchine in etrushchine k isti staroevropski jezikovni skupini.

Ali res obstajajo zgolj ti trije odnosi? Kljub velikemu sposhtovanju do Karla Oshtirja je treba vprashati, kako to, da ni she naslednjih odnosov med Slovani in Etrushchani:

(d) etrushchanske izposojenke iz baltoslovanshchine?

(e) etrushchanske izposojenke v italshchino?

(f) che je obstajala neka predindoevropska jezikovna skupina, na kateri se je kasneje (kdaj in kje?) oblikovala pred- > pra- > slovanshchina, je (ne)mogoche uposhtevati, da je bila (ne)homogena, eno- ali raznorodna, z enako/isto(?) kulturno podstatjo...

(e) ko Oshtir izrecno operira s pred- in praslovanshchino, si vechkrat postavimo vprashanje, koliko je pri tem vkljuchene same slovenshchine kot nedvomno veliko kasnjeshe jezikovne tvorbe, toda ob uposhtevanju spoznanja Franceta Bezlaja (gl. uvod k Slovenskemu etimoloshkemu slovarju): »Skupni slovanski izrazni fond je sorazmerno skromen, zdi se, da ne presega tisoch sedemsto izhodnih besed ... Slovenshchina je v tem pogledu izredno arhaichna ... Ni pa lahko odgovoriti na vprashanje, koliko je slovenska leksika zhe raziskana ... «

 

Toda omenili smo zhe, da je Oshtirjev uchenec Bojan Chop ob petinosemdesetletnici rojstva Karla Oshtirja (Jezik in slovstvo, XIX, sht. 1-2, str. 5) zapisal: »... likijshchino sta Pedersen in Laroche dokonchno prikljuchila indoevropski (anatolski) skupini, isto velja danes za lidijshchino in s tem verjetno za napise na Lemnosu (op. L.V.: v katerih mnogi vidjo in berejo etrushchino), s tem pa, se resno bojim, tudi za etrushchanski jezik ...«; torej je za Chopa etrushchina verjetno indoevropski jezik!

 

Zanimivo dopolnilo k Oshtirjevemu razvijanju etrushchansko-slovanskih povezav najdemo med drugim npr. pri Milanu Groshlju (O posesivnem adjektivu v slovanshchini in toharshchini, Slavistichna revija, VIII, 1955, str. 2-10), kjer se loteva posebnosti v slovanskih jezikih, da se ne reche hisha ocheta, klobuk brata, ampak ochetova hisha, bratov klobuk, ter ugotavlja, da svojilni pridevnik pozna izmed indoevropskih jezikov le she toharshchina. Ta jezik so govorili v prvem tisochletju pr. n. sht. v Turkestanu, prve ostanke tega jezika so objavili shele 1908. Znameniti shvedski latinist Löfstedt je pokazal, da je v grshchini svojilni pridevnik omejen na homerski jezik, ki ima to posebnost od eolskega narechja, in da najdemo nekaj sledov tudi v stari latinshchini in v patronimiku (ime, narejeno po ochetovem rojstnem imenu – npr. Petrich iz Peter) v sanskrtu, iranshchini, ilirshchini, venetshchini ter germanshchini. Pri razlaganju, od kod te sorodnosti, Groshelj pravi, da so se skupine ljudi razselile z zelo ozkega prostora, kjer je bila prvotna indoevropska pradomovina, toda kje je to bilo, o tem obstajajo zelo razlichna mnenja, iskali so jo vse od Mezopotamije do Nemchije (op. L.V.: tudi v Egiptu, Skandinaviji, sredi Azije; nekaj o tem tudi v mojih knjigah Jantarska pot in Davnina govori). Npr. H. Krahe je v predavanju Sprachverwandtschaft in alten Europa (1951) prishel do sklepa, da so bili zametki ali pracelice indoevropskih jezikov okoli leta 2000 pr. n. sht. med Skandinavijo in Alpami ter Atlantikom in Vislo (ali she malo chez njo proti vzhodu). Podrochje severno od Alp seveda ni bilo prazno, arheologija, pravi Groshelj, ima za to neshteto dokazov v ostankih starih kultur. Za zahodno Nemchijo, Francijo, Britanijo in Irsko pa tudi Shpanijo sta arheologija in antropologija dognali za predzgodovinsko dobo vsaj zhe shtiri selitve: ljudi stare in srednje kamene dobe, sredozemskega chloveka nizke rasti, ki se je shiril iz Afrike, chloveka visoke rasti – zopet iz Afrike – ki je prinesel megalitsko kulturo (op. L.V.: drugi odlochno trdijo, da je megalitska kultura starejsha od egipchanskih piramid in je nastala na evropskih tleh), in konchno, okoli leta 1850 pr. n. sht., chloveka, ki je zanj znachilna chasha zvonchaste oblike. [Kasnejshi] Indoevropejci so torej dali neke skupne poteze raznim [predhodnim, neindoevropskim] rodovom, ki so pa v izgovoru in besedishchu, v nachinu izrazhanja ohranili nekaj svojih posebnosti. Tudi je verjetno, da se je proces indoevropeizacije starejshega prebivalstva vrshil v vech fazah, med katerimi so bili krajshi ali daljshi presledki. Nove oblike in sintaktichne zveze so se shirile iz raznih sredishch v obliki koncentrichnih krogov (»valovna teorija«). Okoli pracelic germanshchine, latinshchine itd. so se jeziki shele polagoma izkristalizirali, ko so nastale vechje druzhbene celote.

Koliko ljudi pa je sploh zhivelo v posameznih (pra)zgodovinskih obdobjih?

Jean-Noël Biraben je poskusil opraviti to oceno, ki jo je sicer treba jemati z zadrzhkom, toda vsekakor nam lahko rabi kot podoba urejenih velikosti shtevila prebivalstva, ki naj bi bilo za ves svet videti takole:

 

 

pr. n. sht. 1.000.000 leti

 

nekaj tisoch ljudi

 

   10.000

1.000

                 0

                   1.650

1.800

         1.950

 

5.000.000 ljudi

100 milijonov

200 milijonov

600 milijonov

900 milijonov

2.500 milijonov itd.

 

Leta 400 pr. n. sht. naj bi v Evropi zhivelo okoli 20 milijonov ljudi in prav toliko v Aziji, zhe leta nich n.sht. pa naj bi jih bilo v Evropi 30 in v Aziji 170 milijonov. Ko je bilo leta 10.000 pr. n. sht. (tj. v zachetku neolitika, mlajshe kamene dobe) na svetu vsega 5 milijonov ljudi, je na vsakega odpadlo 20 km2 kopnega, ob taki gostoti bi, po rachunu, v Sloveniji zhivelo komaj 1.000 ljudi! Vendar se tudi v srednji Evropi pred 10.000 leti zachenja bohotenje prebivalstva, ko se je konchala chetrta, zadnja ledena doba (Würm) in je v vsej Srednji Evropi zhivelo komaj nekaj stotisoch ljudi, npr. v danashnji Franciji 50.000. Srednjo Evropo je tedaj pokrivala tundra, ljudje so si vedno bolj pomagali z ognjem, bivali so zhe v pokritih votlinah, kazhe, da so gradili prve pechi in dimnike. Ledeniki so kajpak she vedno segali globoko v doline, zime so bile dolge in hude. Toda v desetem tisochletju se je v komaj treh do shtirih stoletjih podnebje hitro ogrelo, ledeniki so se umaknili dalech na sever, na Shvedsko in Irsko, in prichakovali bi, da se bo chloveshtvo razcvetelo v blagodejni toploti. J. N. Biraben pa trdi ravno nasprotno: chlovek je zashel v hude tezhave, vsesploshna lakota je mochno zavrla razvoj civilizacije. Namesto tundre so ozemlje hitro prekrili gozdovi iglavcev, brez in lesk, to pa je ob toplejshem podnebju pomenilo konec nosorogov, mamutov, severnih jelenov, divjih konj, turov – in sploh velike divjadi, od katere je zhivel chlovek-lovec. V devetem tisochletju so od velike divjachine prezhiveli zgolj jeleni. V osmem tisochletju pa so se gozdovi she naprej shirili – prevladovati so zacheli hrasti, bresti in bukve. Mesa je bilo vse manj, lakota je dosegla vrhunec. Chlovek se je selil k morju in zhivel od nabiranja shkoljk, pa k velikim rekam in jezerom, kjer je nabiral polzhe, sicer si je pomagal z naravnimi plodovi, zlasti s kostanjem in zhelodom. Skratka: posebno prilagodljivi ti ljudje niso bili, in zato jih je bilo po treh tisochletjih znatno manj kot ob koncu dozdevno tako krute ledene dobe! Shele med osmim in chetrtim tisochletjem, v mezolitiku ali srednji kameni dobi je chlovek z nenehnim poskushanjem le obvladal spremenjeno zhivalstvo in rastlinstvo, spoznal hranljive, strupene in zdravilne rastline, in po letu 4.000 je nastala prava eksplozija prebivalstva, ki je trajala vse do leta 1.500 pr. n. sht. Temeljila je na razvoju kmetijstva in zhivinoreje, izboljshevanju hrane, upadanju otroshke umrljivosti in rasti delezha deklet, ki so zhivela do materinstva! Ob vishkih kmetijske proizvodnje so se kazali prvi znaki trzhnega gospodarstva, rasla so mesta. Okrog leta 3.000 se je v srednjo Evropo razshiril vpliv civilizacij Srednjega vzhoda, zacvetela je trgovina. V naslednjem pomembnem obdobju med 1.000 pr. n. sht. – 1.000 n.sht. se je prebivalstvo Evrope zelo razmnozhilo, na 100 milijonov, ob obilnih nihanjih spricho epidemij, hudih sush ali zmrzali itd. Obstajajo celo zelo natanchne shtevilke; Julij Cezar porocha, da je med pohodom nad Helvete 58. pr. n. sht. zaplenil arhiv, kjer so bili seznami vseh 92.000 za vojsko sposobnih moshkih, pa seznam zhena, otrok in starcev (286.000).

 

Toda ta shema ima kar nekaj bistvenih pomanjkljivosti. Prvich je prevech evropocentrichna, prevech uposhteva zgolj razmere v Evropi in premalo razvoj v Afriki in Aziji. Zlasti slednja je z veliko shtevilnejshim prebivalstvom ustvarjala pogoje za hitrejshi razvoj. Samo Kitajska naj bi shtela nekaj stoletij pr. n. sht. zhe 70 in vech milijonov, shtevilo, ki je obchasno silno nihalo spricho vdorov, zlasti s severa, in drugih ujm. Tudi Indija naj bi po mnenju indijskega demografa, ki je temeljito raziskal zapise o shtetju prebivalstva v mestih ob Indu v tisochletju pr. n. sht., zhe leta 2.000 pr. n. sht. imela 50 milijonov prebivalcev; podobno nam o Indiji porocha Aleksander Veliki s svojega pohoda v Azijo.

Skorajda ni znanstvenika, ki ne bi priznaval, da je bila za Evropo pomembna Mezopotamija oziroma Blizhnji vzhod kot zharishche neolitske revolucije, tj. poljedestva in metalurgije; posamezni odtenki se razlikujejo zgolj po tem, koliko je bilo she pred tem visoke kulture na prostoru proti Indiji ali she naprej na Kitajskem, od koder naj bi se civilizacijsko napajale dezhele “Plodnega polmeseca”. Po drugi strani pa predvsem sodobna arheologija, prazgodovina, paleolingvistika in genetika odkrivajo nova dejstva glede pomembne vloge Balkana po eni strani in megalitskih kultur na zahodu Evrope po drugi.

Zato ne sme biti prav nich chudno, che so nekatere teorije, ki so se v preteklosti zdele povsem dokonchne in neizpodbitne, kar naenkrat izgubile verodostojnost in jih je treba spreminjati, dopolnjevati ali celo nadomestiti z novimi. S tem se vechkrat srechamo tudi v tej knjigi, tako kar se tiche same (pra)zgodovine kot tudi lingvistike.

 

Droben primer, ki se tiche Slovencev, glede posebnega polozhaja slovenshchine v okviru slovanskih jezikov, naj tu nakazhem zgolj z enim samcatim problemom izgovarjave (Obshcheslavjanskij lingvistecheskij atlas, serija fonetiko-grammaticheskaja, refleksy *ì, Mezhdunarodnyj komitet slavistov [sodelovala tudi SAZU – Slovenska akademija znanosti in umetnosti], Belgrad, 1988):

  

Rusija

e

Chrna gora 

ije

Belorusija

i

Vzh. Bosna

ije

Ukrajina

i

Bosna

i:

Poljska

a

Dalmacija

i:

Slovashka

e

Slovenija

i, i:, e, , ie, iε:, e:, i, ai, a:i (op.*)

Cheshka

e

 

 

Makedonija

e

 

 

Vzh. Srbija

e

 

 

 

Op.: (*) Na zhalost nisem imel na voljo vseh natanchnih fonetichnih znakov, toda za razumevanje te navedbe je dovolj jasno, da imajo vsi slovanski jeziki le po en glas, celo tako shtevilen narod, kakor so Rusi, le maloshtevilni Slovenci imamo »za vsako vas svoj glas«. Slovenshchina sodi med jezike z najvech dialekti, podobno je z italijanshchino, toda slovenski rekord je absoluten.

 

Che to povezhemo z arhaichnostjo slovenshchine, potem nas mora to vzpodbuditi k iskanju globljih vzrokov za tako stanje, ne le pojasnjevati vse z nekakshno goratostjo, zgodovinsko razdeljenost na razlichne drzhave ipd. Prav spricho tega je pomembno poiskati dejavnike in odnose, ki so vplivali na razvoj jezika, v veliko bolj odmaknjenih chasih, kakor pa je srednji vek.

In zato ne nazadnje, kako, na kakshen nachin ter kdaj in kje so se prenashale ne le besede, ki jih omenja tudi Oshtir, med Etrushchani in Slovani, ampak tudi kultura?! Che predpostavljamo, ali (a) da neolitska revolucija izhaja z Blizhnjega vzhoda ali (b) da je bil tudi Balkan (skoraj) hkrati enako mochno zharishche neolitske, vsekakor pa bronastodobne kulture (zgodnje rudarjenje, metalurgija Balkana je v zadnjem obdobju povsem potrjena), kar bi posledichno povzrochilo postopno shirjenje (predvsem kulture in le drugotno selitev ljudstev) proti zahodu, je (c) t.i. megalitska kultura (Karel Oshtir enachi predindoevropske jezike z megalitskimi jeziki), ki je za zdaj potrjena predvsem na zahodu in jugozahodu Evrope, (c 1) z Blizhnjega vzhoda in/ali Balkana nekako preskochila centralno in severno Evropo, che zhe izpustimo vzhodno Evropo, ali pa (c 2) je zajemala megalitska kultura tudi centralno in severno Evropo, le vzhodna Evropa je bila izkljuchena iz tega procesa neolitizacije, in prav od tam ali she bolj proti vzhodu so “Indoevropejci”, ki naj bi kasneje (kdaj?) prodrli v “megalitsko” Evropo in jo indoevropeizirali...

 

Skoraj prevech vprashanj, da bi dobili konsistentne odgovore. Znanost naj bi se po “Okhamovem nachelu” izogibala nepotrenega kompliciranja, bolj kot se stvari jasno in preprosto postavljene, “lepsha” je teorija!

Kako se dá vse to poenostaviti?!

Po mojem mmnenju je temu blizu TK teorija kontinuitete, ki jo eden od njenih utemeljiteljev, Mario Alinei, definira takole: Ljudstva, ki danes zhive v Evropi na danashnjih ozemljih, so tod zhivela zhe najmanj v neolitiku, che ne celo zhe v mezolitiku, torej vsaj 10.000 let pred nashim shtetjem. Neolitska revolucija (kmetijstvo in metalurgija) je prvenstveno kulturni pojav, ki je zajemal shirshe obmochje in le v veliko manjshi meri selitev celih ljudstev.

 

Cheprav se ne morem znebiti obchutka, ki se opira na nachin Oshtirjevega podajanja snovi in utemeljevanja, da se je skushal izogniti frontalnemu napadu na pangermanstvo oz. je poskushal spraviti na skupno (kulturno, jezikovno) praosnovo vse narode Evrope zato, da mu ne bi ochitali heretichnosti oznanjanja drugachne teorije od prevladujoche nemshke o Indo-GERMANIH in ne Indo-EVROPEJCIH, jemljem njegovo obetajoche “megalitsko” izhodishche kot osnovo za plodno nadgradnjo. Che za zdaj she enkrat ponovimo po Oshtirju:

»Nekoch« so zhivela v Evropi staroevropska neindoevropska, megalitska ljudstva, v enem delu Evrope so govorili predindoevropsko predslovanshchino, ki je bila temeljno razlichna od kasnejshe centralnoindoevropske predslovanshchine...

Podobno operira Oshtir z drugimi predindoevropskimi jeziki.

Chas je, da si pogledamo she odnos med Veneti in Anti! 

 

 

 

___________

Celotna knjiga Lucijana Vuge Megalitski jeziki je izshla v elektronskem mediju v ediciji Pogum Revije SRP.