Revija SRP 67/68

Lev Detela

Neprevedene knjige

 

KNJIGA NEMCEV – DAS BUCH DER DEUTSCHEN
 

Nemshka identiteta? To vprashanje je v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni vzbujalo skrajno nezaupanje. Zaradi nacistichnega potenciranja nemshkega nacionalnega vprashanja, ki je Nemce privedlo v brezobzirne zlochine druge svetovne vojne, je uchinkovalo nevarno in nekorektno. Kako pa je z nemshko identiteto danes? Nastaja danes nova nemshka identiteta? Zanimivo je, da se razmishljanja o njej she vedno vech ali manj sramezhljivo ali razdrazheno otepajo. Cheprav so se mnogokje po svetu po polomu komunizma v Nemshki demokratichni republiki in po zdruzhitvi obeh Nemchij ustrashili, da bo nemshki nacionalizem v veliki nemshki drzhavi ponovno radikalno ozhivel. Sicer je res, da so se okrepile nekatere nacionalistichne stranke, vendar ostajajo nacionalni skrajnezhi kljub temu v manjshini. Bolj zanimivo je, da je narasla nekakshna protizahodna vzhodnonemshka zavest na podrochjih nekdanje nemshke komunistichne drzhave, medtem ko na zahodu Nemchije bolj kot nacionalizem uspeva samozavest konzumizma in kapitalistichnega elitizma. Tezhki nemshki nacionalni miti in simboli, Wagner, Nibelungi, boj Germanov proti Rimu, so danes vech ali manj samo metafore iz zgodovine, koketni spomin na nekaj, kar ni vech trdno zasidrano v nemshki zavesti. In vendar se v zadnjem chasu kljub temu mnozhijo znamenja, da se skusha Nemchija shestdeset let po koncu vojne, ki jo je bistveno zakrivila, spet nacionalno osmisliti – s kritichnim in etichno utemeljenim pogledom nazaj v lastno zgodovino, da bi lahko v prihodnosti nashla pravo pot v zboru evropskih narodov.

Toda poglejmo v preteklost. Zdi se, da Nemcem, v preteklosti razcepljenim na mnozhico drzhav in drzhavic, zelo dolgo ni bilo popolnoma jasno, ali so res enoten narod. Bolj zavestno so na posameznih podrochjih namrech gojili le lokalno samozavest. Shele dobrih sto let po koncu tridesetletne vojne (od 1618 do 1648), ki je zaradi verskih sporov razcepljene nemshke dezhele pripeljala na rob propada, so Nemci duhovno in gospodarsko spet vstali iz rushevin, pricheli razmishljati o svoji nacionalni usodi in zacheli veljati za human narod »pesnikov in mislecev«, cheprav so ti velikokrat podvomili o tako idealistichnem polepshavanju dokaj drugachnega sploshnega stanja. Zhe njihov »najvechji pesnik« Johann Wolfgang von Goethe je bil glede realnega polozhaja Nemchije v svetu negotov: »Nemchija? Toda kje se nahaja? Jaz te dezhele ne najdem.« Saj je tudi na zemljevidu njegovega chasa obstajal le konglomerat neshtetih nemshkih drzhav in drzhavic s samostojnimi zakonodajami, neshtetimi denarnimi valutami, lastnim vojashtvom. Nemci so se zdruzhili v skupno drzhavo razmeroma pozno, v drugi polovici 19. stoletja, in she to le za silo. Je tudi to vzrok za nacionalistichno prekletstvo, ki jih je zapeljalo v dve nesrechni svetovni vojni?

Zalozhba Lübbe v Bergisch Gladbachu skusha shestdeset let po koncu druge svetovne vojne v zajetni, 832 strani obsegajochi knjigi velikega formata, razchistiti problem naroda in narodne identitete. Gre za nekakshno »biblijo nemshkega naroda« s kljuchnimi teksti glavnih nemshkih pesnikov, pisateljev, filozofov, verskih voditeljev in politikov.

Publikacija z naslovom Das Buch der Deutschen (Knjiga Nemcev), ki jo je uredil leta 1954 rojeni publicist Johannes Thiele, je razdeljena na devet delov, dodane pa so she opombe in imenski seznam. Posamezni deli si sledijo v kronoloshkem zaporedju. Na zachetku so objavljeni najstarejshi (latinski in grshki) zapisi o starih Germanih, porochilo Corneliusa Tacitusa o germanskih shegah in navadah ter Dia Cassiusa o za Rimljane porazni bitki v Teutoburshkem gozdu, tem slede odlomki iz najstarejshe nemshke literature. Tu je na primer uposhtevana Edda, ki je nastala med 8. do 11. stoletjem, Merseburshki zagovorni obrazci, Hildebrandova pesem, Nibelunshka pesem, srednjeveshki pevec Walther von der Vogelweide. Istochasno so v knjigi natisnjeni tudi politichni dokumenti, med drugim v chasu frankovskega kralja Klodvika I. leta 507 nastali zakonik Lex salica. V njem je med drugim zapisano: »Kdor ubije svobodno rojenega ali ugrabi tujo zheno za zhivljenja njenega mozha, mora plachati 8000 denarjev, to je 200 shilingov. / Che pa ugrabi svobodno zhensko kraljev hlapec ali polsvobodnjak, zapade smrti.«. Slede objava oporoke Karla Velikega, opis spokornishkega romanja kralja Henrika IV. k papezhu v Canosso (28. januarja 1077), mirovni zakon cesarja Friderika II. (iz leta 1235) ter selektivni izbor tekstov dominikanskega mistika mojstra Eckharta. V naslednjem delu so med drugim objavljeni dokumenti iz obdobja reformacije in verskih vojn, predvsem spisi Martina Luthra ter teksti barochnih avtorjev Martina Opitza, Angelusa Silesiusa, Grimmelshausena – o strahotah tridesetletne vojne.

Skoraj vse za novejsho nemshko duhovno zgodovino najpomembnejshega se zvrsti v selektivnem izboru v drugi polovici publikacije. Veliko prostora je v knjigi odmerjeno razsvetljenstvu. Med drugim so uposhtevani Lessing, Klopstock, Herder, Kant, Wieland. Sem sta uvrshchena tudi oba literarna »velikana« Goethe in Schiller. Zgodovinsko in politichno zanimiva je v tem sklopu politichna oporoka pruskega kralja Friderika II. Velikega, ki zahteva od vsakega drzhavljana strogo izpolnjevanje dolzhnosti, ki pa jih je dolzhan tudi kralj sam, »kot imetnik najvishjega polozhaja v drzhavi«, brezpogojno izpolnjevati.

Ob taki »politichni vzgoji« ni chudno, da so se Nemci, do novejshega chasa razprsheni na neshteto manjshih drzhav in drzhavic, navadili na »podlozhnishtvo«, ki pa so ga bichali razni pesniki in misleci, na primer Heine in Nietzsche. Lok v Knjigi Nemcev objavljenih literarnih in politichnih dokumentov se pne prek »osvobodilnih vojn« proti Napoleonu in prek romantike vse do zdruzhitve v chasu ustanovitve cesarstva leta 1871 in do novejshih obdobij. Revolucionarna in protirevolucionarna vrenja 20. stoletja dokumentirajo teksti Rose Luxemburg, Thomasa Manna, Bertolda Brechta, med drugim je objavljen Komunistichni manifest Karla Marxa in Friedricha Engelsa, pa tudi zadnji radijski govor Adolfa Hitlerja 30. januarja 1945 o »boju do zadnjega«.

V zadnjih delih knjige skusha urednik Thiele odgovoriti na vprashanje, ali so se Nemci iz napak v preteklosti chesa nauchili. So v zadnjih desetletjih, cheprav po sili razmer razdeljeni na dve ideoloshko popolnoma razlichni drzhavi, ki sta hoteli vsaka po svoje oblikovati »novo identiteto Nemchije«, postali zrel, demokratichen narod? Mnogi teksti v zadnjem delu knjige objavljenih avtorjev, med drugim Paula Celana, Siegfrieda Lenza ali Heinricha Bölla, zrcalijo tudi novo nemshko stvarnost v kritichni luchi, vendar pa je po drugi strani jasno vidno, da se po poraznih izkushnjah druge svetovne vojne in po najnovejshi dramatichni zdruzhitvi obeh nemshkih drzhav ob propadu komunizma v sklopu demokratichnih politichnih razmer sredi globalne stvarnosti Evropske unije danes oblikuje drugachen »nenacionalistichni« znachaj nemshkega chloveka in nemshkega naroda.

 
 
____________
Johannes Thiele (ured.), Das Buch der Deutschen – Alles, was man kennen muss (Knjiga Nemcev – Vse, kar moramo vedeti), zalozhba Lübbe, Bergisch Gladbach 2004, 832 strani.