Revija SRP 67/68

Lev Detela

Chitalnica

 

DVE NOVI KOROSHKI KNJIGI

 

SLOVENSKA PESEM NA KOROSHKEM
Celovshki zbornik o skladatelju Antonu Nageletu
 
Jasna Nemec Novak (ured.): ANTON NAGELE – ZHIVETI HOCHEMO!
Krshchanska kulturna zveza (KKZ), Celovec, 2004, 670 strani.

V zalozhnishtvu Krshchanske kulturne zveze v Celovcu se v zadnjem chasu vrstijo izdaje obshirnih zbornikov o pomembnejshih osebnostih koroshkega kulturnega zhivljenja. Po obeh zajetnih knjigah o delu in zhivljenju Lovra Kaslja in Milke Hartman, o katerih smo zhe porochali (glej SRP 61/62 in 63/64), je zdaj izshel kar 670 strani obsegajochi zbornik o koroshkem slovenskem glasbenem ustvarjalcu Antonu Nageletu. Podnaslov publikacije Zhiveti hochemo! opozarja na narodnoozaveshchevalni kontekst Nageletovih kulturnih prizadevanj v obdobju tezhkih preizkushenj za slovensko narodno skupnost v Avstriji.

Urednica zbornika Jasna Nemec Novak, ki je na slovenski televiziji pripravljala mladinske glasbene oddaje in oddaje o ljubiteljskih dejavnostih, je zhe pred desetletji po sluzhbeni dolzhnosti spoznala slovensko glasbeno zhivljenje na Koroshkem. Takrat se je seznanila tudi z delom Antona Nageleta. V uvodni besedi prichujochega zbornika je med drugim zapisala, da se ji je »Nageletova zgodba... zazdela posebna prav zaradi svoje chloveshke krhkosti«. In res. Zbornik ni le dokumentacija razvejenega glasbenikovega kulturnega dela, temvech tudi psihogram preobchutljivo senzibilnega chloveka, ki pa je vztrajal v svoji stiski in hotel zhiveti »kljub obupu v dushi« med domachimi koroshkimi Slovenci - sredi zasebnih travm in sredi politichnih in druzhbenih pritiskov prejshnjega stoletja.

Knjiga je razdeljena na dva dela s shtevilnimi podpoglavji. V prvem delu so predstavljena Nageletova otroshka leta in mladost, sholanje (med drugim na dunajski Akademiji za glasbo in upodabljajocho umetnost) in zachetna poklicna pot v chasu vedno bolj politichno zaostrenih razmer po razpadu avstro-ogrske monarhije do prikljuchitve Avstrije k Nemchiji in do obdobja druge svetovne vojne, v drugem delu pa je prikazan povojni del Nageletovih prizadevanj do smrti v domachem Sht. Jakobu v letu 1992, kjer se je tudi rodil leta 1911.

Vase zaprti, plashni, zagrenjeni, bolehni, nepristopni Nagele je deloval predvsem kot pevovodja raznih koroshkih zborov, bil pa je tudi glasbeni pedagog in harmonizator ljudskih pesmi. Poleg tega je uglasbil besedila razlichnih slovenskih pesnikov, med drugim Silvina Sardenka, Antona Vodnika, Srechka Kosovela, Karla Destovnika Kajuha ter koroshkih avtorjev Valentina Polanshka, Milke Hartman, Lovra Kaslja ali Antona Kuchlinga. V najtezhjem chasu druge svetovne vojne je ustvaril pozneje vechkrat izvajano samosvojo kantato Miklova Zala, ki je neke vrste velika pesem narodove volje do zhivljenja. Posebne uchinke je skladatelj pri tej kompoziciji dosegel s shtevilnimi dinamichnimi postopki, med drugim z glasovnimi prepletanji in menjavami zborov, ki se v zadnjem delu kantate vzpno v magistralno idejo »zhiveti hochemo«. Drugo zanimivo Nageletovo delo je instrumentalizacija Slovenskega bozhicha Matije Tomca, ki jo je 25. decembra 1959 prenashal v slovenskem programu tudi celovshki radio ORF. (Pod naslovom Nash duh se tod iskri je celovshka Krshchanska kulturna zveza na zachetku leta 2005 v posebni dodatni publikaciji izdala tudi partituri obeh omenjenih kompozicij, she prej pa so v posameznih zvezkih izshli drugi deli Nageletovega glasbenega opusa, duhovne pesmi Iz srca mi vre lepa pesem, samospevi V tujini doma in posvetne pesmi Srce zdaj s srcem govori, zhe leta 1988 pa je v redakciji dr. Mirka Cudermana v zbirki z naslovom Zbori objavljenih nekaj Nageletovih izvirnih pesmi.)

V posebnem delu zbornika so poleg tega natisnjeni javnosti do sedaj neznani Nageletovi literarni poskusi, pesmi in chrtice, ki so jih odkrili v glasbenikovi zapushchini. Vechina teh, do sedaj neobjavljenih tekstov brez vechje umetnishke vrednosti vendarle she enkrat razkriva avtorjevo senzibilno in melanholichno naravo. Najbolj zanimiva so nekatera prozna besedila, v katerih se Nagele predstavi kot svetobolno-otozhni epigon lirichnih chrtic Ivana Cankarja.

Nageletova zhivljenska zgodba pa je le osnovni in pravzaprav manjshi del prichujochega zbornika. Dokumentacija o Nageletu je namrech postavljena v shiroko razvejen kontekst druzhbenega in kulturnega dogajanja na Koroshkem od leta 1918 do nashe sedanjosti. To prepletanje Nageletove zhivljenjske poti tudi z bogatim fotografskim gradivom in razlichnimi dokumenti in opisi delovanja shtevilnih drugih akterjev kulturnega, politichnega in verskega zhivljenja daje zborniku kar leksikografsko tezho in poseben pechat. Najnovejshe publikacije Krshchanske kulturne zveze o zasluzhnih ljudeh slovenske kulture na Koroshkem (ki jih dopolnjujejo podobna izdanja Slovenskega narodopisnega inshtituta Urban Jarnik v Celovcu, kjer je pred kratkim izshel - kot chetrti zvezek - zbornik o koroshkem duhovniku, pedagogu, etnografu in raziskovalcu bukovnishtva dr. Pavlu Zablatniku, ki sta ga uredila Majda in Peter Fister) zhe zachenjajo rasti v poglobljeno serijo analitichnih prikazov slovenske kulturne zgodovine na Koroshkem.

 

 

KOROSHKO SAMORASTNISHTVO
 
Hanzej Wuttej: MOJ SVET. Z ilustracijami Kristijana Sadnikarja,
Mohorjeva zalozhba, Celovec – Dunaj – Ljubljana, 2004, 64 strani.

V leta 1986 ustanovljeni Ellerjevi ediciji celovshke Mohorjeve zalozhbe je izshlo zhe skoraj trideset pesnishkih zbirk razlichne umetnishke vrednosti. Poleg nekaterih koroshkih avtoric in avtorjev (Milka Hartman, Andrej Kokot, Anita Hudl, Herman Germ, Lovro Kaselj) so v zbirki, poimenovani po slovenskem koroshkem pesniku Franu Ellerju, uposhtevani tudi razlichni drugi slovenski avtorji, n. pr. Janko Moder, Milena Merlak, Anica Perpar, pred kratkim tudi pokojni Andrej Zhigon, ter celo tuji liriki (Erich Fried v prevodu Andreja Kokota). Nedavno pa je – s spremno besedo Janka Messnerja – izshla she drobna knjizhica samorastnishkih stihov, hudomushnih spominskih utrinkov in prigodnih zapisov leta 1947 rojenega zidarja Hanzeja Wutteja iz Pogrch pri Sht. Primozhu v Podjuni.

Messner v uvodni besedi k zbirki opozarja na bogato literarno tradicijo koroshkega bukovnishtva in v zvezi z Wuttejevimi preprostimi, a rahlochutnimi verzi omenja starega globashkega ljudskega pevca Franca Lederja – Lesichjaka. Seveda je taka primerjava nekoliko vprashljiva. »Sodobnemu bukovniku« Wutteju sicer ne manjka vneme, da bi svoje vech ali manj naivne verze strnil v nekakshno prichevalnost, vendar v glavnem ne dosezhe pikre starobukovnishke shegavosti in izvirnosti. Kljub temu Wuttejeva zbirka opozarja, da med ljudmi na koroshkem podezhelju she zhivi posebna zavest, ki skusha s posnetki starejshega ljudskega izrochila oblikovati poseben odnos do slovenske besede in z njo predstaviti lastni notranji in zunanji svet v povezavi z najblizhjo okolico. Tudi Wuttej zna besedo zasukati v posebno razpoznavnost, kar je lepo vidno zhe iz prvega teksta Nashe zhivljenje traja samo en teden, v katerem dolochi sedem chlovekovih zhivljenjskih postaj od rojstva v ponedeljek do nedelje, ko »gresh po riti k mashi«. Vendar mu kljub tragichnosti chloveshke usode ne zmanjka pozitivne energije, s katero slika svoj mali svet, domacho okolico, starshe, prijatelje in znance in njihove in svoje pripetljaje. Zapisati zna tudi shaljive prigode o vashkih posebnezhih in chudakih in svoje zapise vtkati v kmechko okolje sredi dela in skrbi, a tudi zhivljenjskega veselja in praznovanja.

Nekateri verzi so blizu nekaterim zgodnejshim pesmim Gustava Janusha, v katerih je ta na preprost nachin, v svobodni pripovedni obliki, v skoraj prozaichnih prostih verzih hudomushno, brez sentimentalnosti spregovoril v nachinu pesnika naivca o izginjajochih znachilnostih zhivljenja na podezhelju. Wuttejev Moj svet se namrech bere kot kratka »spesnjena« avtobiografija o zhivljenju in chustvovanju ob reki Beli, o trdih uchnih letih pri zidarskem mojstru Gomerniku pa o lepoti sveta pod Obirjem, posebno pozornost pa avtor nameni spominu na delavno mater in ocheta, chigar »stroj ... je bil zmeraj roka«. Wuttej zabelezhi tudi navidez banalne, drobne, a za notranji svet samorastnishkega chloveka pomembne stvari. Ena od pesmi je na primer posvechena »v spomin zadnji Rotarjevi kokodajci«, ki je »24. maja 1996 ... zaspala in se ni vech zbudila«, toda pesnik ji postavi chastitljiv spomenik, saj je »znesla veliko jajc«... in »she atej jih je pobiral«. Drugod se srechamo z »nashimi konji« in z »machkami«, nabava traktorja pa avtorja tako razveseli, da Slomshkovo ponarodelo alpsko poskochnico o hribchku, ki ga bo kupil, pretvori v moderno varianto »En traktor sem kupil.., na polje se peljal in njivo zoral«. V nizu razlichnih utrinkov o prijateljih, znancih in sosedih pridejo do izraza njihove dobre lastnosti pa tudi slabosti, med drugim zachutimo Wuttejevo prizadetost zaradi stalno prisotne asimilacije in oportunizma, toda ko zvecher koroshki nemchurski kmet kliche krave, da se naj s pashnika vrnejo nazaj v hlev, she vedno zazveni iz njegovih ponemchenih ust slovenski »hej – mov!« (hej – domov!). Takoj zatem Wuttej tudi pove, da »koroshki Slovenci premalo mislimo, kako govorimo, nash slovenski jezik je zhe tako mochno pokvarjen.., prevech nemshkih antibiotikov ima zhe v sebi«. Zato na koncu, vsem na ocheh, v simbolichno-alegorichni pesmi Lipa zasadi to »slovensko drevo« pred svojo hisho, »da bodesh zelenela in cvetela v tihi spomin name, ko me davno vech ne bo«.