Revija SRP 67/68

Lev Detela

TRI ZVEZDE
 
X
 
(Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)*

 

Veliki grof leti po zraku. Frchi proti nebu. Se premetava v zrachnih valovih pod oblaki. Pada strmo navzdol. Nepreklicno navzdol. V temo. Pada v nich. Kot takrat v sanjah, ko je bil she otrok. To noch spet tezhko diha. Hrope. Friderikovo vedenje mu lezhi na prsih kot klada lesa. Zhivljenje ga hoche zadushiti. Tik za njim sopiha jezna zhenska s podplutimi ochmi. Charovnica. S krivim nosom in hudobnim pogledom. Vsepovsod migotajo, zaviti v gosto meglo, obrisi razlichnih postav. Jih ne more razpoznati. Velikani? Stvori s tremi glavami? Palchki? Tema je nepredirna. Nenadoma se charovnica divje zavrti in v ostrem loku treshchi naravnost na velikansko posteljo. Oblezhi na rdechem kocu in nespodobno miga z glavo. Odpira brezzoba usta. Melje s cheljustmi. Se neprimerno pachi. Dviga rdechkaste ozeble roke. Iz ust ji vrejo nespodobne besede. Zaplava chez posteljo in postane grozno velika. Velikanska. Iztegne krempljaste roke. Grof zapre ochi. Zakrichi kot v otroshtvu, ko se mu je sanjalo, da ga hoche charovnica ujeti in pojesti pri zhivem telesu. »Tvoja kri mi dishi!« vreshchi grda zhenska in se spreneveda. Potem privzdigne rdechi koc in ga vrzhe v zrak. »V zrak! Vse v zrak!« zariga z debelim glasom. »V pravilnem loku v zrak!« Vzdigne nekakshno odejo in jo vrzhe v zrak. »Tudi to v zrak!« Veliki grof se ozre po praznem chrnem prostoru. Dva stola, tri mize, dva vrcha, ob steni korobach s sedmimi kitami. Bo tudi to treshchila v zrak? Zhenska je vedno bolj neizprosna. »No? Ali ne gresh v zrak?« Iz zelenkastih ochi ji shvigajo strupeni pogledi. Rad bi ubezhal, se je odkrizhal. Zato naredi tri krizhe. »Tako se ne krizha!« zarezgeta baba in vrzhe najblizhji stol v zrak. »Krizha se od spodaj v zrak, ti bedak!« zakrichi. »Vedno samo v zrak!« Se spet spreneveda. Kobaca po rdechem kocu in je vedno bolj strashna. Potem se mu zvrti v glavi. Chuti, kako ga neznanska sila vrti strmo navzdol. Naravnost pod posteljo, kjer se nekaj razdrazheno premika. Podgana? Zdaj ga bole vse kosti, saj je she otrok, ki je pravkar zgrmel z visokega lezhishcha na trda tla in obupano joka, ker se boji teme in si ne zna pomagati. V trudni grofovi glavi se razletijo trije poki. Vse se neumno zamesha in nepravilno zasuka, zato vidi, kako se stara charovnica v trenutku spremeni v krasno mlado zhensko, ki mu z ostrim glasom naznani: »Jaz sem Veronika, soproga tvojega slavnega sina. Samo milijon nas je, ki jih morash brezpogojno sposhtovati in brezmejno chastiti... Spregovorila sem. Amen!«

* * *

Soba je svetla in bela. Velik chrn krizh na steni odganja uroke in poziva verne k najvechji chujechnosti. Pred shiroko mizo v sredini prostora sedi mlajshi moshki v zelo imenitnem duhovnishkem oblachilu. Pred njim so strmoglavo nagrmadeni obtezhilni papirji. She v pozni nochni uri si prechastiti gospod monsinjor tajnik ne dá miru. S tresocho roko obracha v rumenkasti svetlobi petih svech tajne pergamente, na katerih se vrstijo imena nevarnih oseb, ki so se vdinjale Luciferju, Belcebubu in drugim demonom. Celo na videz popolnoma nedolzhne dushe so zhe podlegle nakanam hudicha in se zdaj parijo z njegovimi zlochini proti Bogu, sveti katolishki veri in chloveshtvu. Je Hudich zhe postal gospodar sveta? Gospod tajnik se prestrasheno strese. Ne, ne! Preprechiti je treba najhujshe! Cheprav so zlu odprli vrata v najvishje kroge. Do sedaj je namrech bila prechastita visoka duhovshchina preprichana, da se besom posrechi zapeljati predvsem dushe neukih in neumnih ljudi iz nizkih slojev in iz brlogov pocestne sodrge. A kazhe, da ni tako.

Visokemu gospodu se zamegli pred ochmi, ko zachne prebirati porochilo o nekem kavalirju presvetlega cesarja Sigismunda. Zelo ugledne in popolnoma zanesljive priche so omenjeno osebo opazile 15. avgusta - na sam praznik presvete device Marije - visoko na nebu, letecho na metli iz Italije naravnost v na shiroko odprto okno na obdonavskem gradu v Budi. Kakor vse kazhe, se je gospod podal tja nechistovat s cesarjevo razvpito zheno Barbaro. Ta se tako in tako na skrivaj ukvarja, kot vedo povedati strogo zaupni ochividci, z nesrechno magijo in alkimijo. Peklensko grozljivo je, da je omenjeni kavalir potreboval za pot od Rima do Donave, ki traja za navadne smrtnike vech kot dva meseca dni, samo eno samo samcato uro. She isti dan je bil spet doma, pri zheni in ljubicah...

Gospod monsinjor tezhko zavzdihne in se skloni nad nov svezhenj obtezhilnih dokumentov. Oh, ta za vse dobro slepi svet in njegovi greshni voditelji! Kot na primer, ad exemplum, ti Celjski! Quo usque tandem? Kako dolgo naj she to prenashamo? Posebno skrb povzrocha zlasti mladi grof Friderik, brat cesarjeve pregreshne zhene Barbare... V na skrivaj s pomochjo nadshkofovih pomochnikov prestrezhenem pismu trdi zanesljiva oseba iz grofove okolice, da je ta po nepojasnjeni smrti svoje globoko pobozhne in visoko plemenite prve zhene (umor?) porochil neko pokvarjeno mlado zhensko, s katero zhivi skrajno razvratno...

Prechastiti gospod tajnik upre ochi v Krizhanega na steni in sklene roke v tiho molitev. Nenavadno jasno se zave, da se je chloveshtvo znashlo tik nad prepadom, v katerega bo strmoglavilo v vechno pogubljenje, che naredi samo she en sam korak naprej po tej stezi zla! Globoko v srcu zachuti, da bo treba chim prej in z najboljshimi mochmi, ki jih svet she premore, izdelati generalni nachrt za unichenje pogubnega charovnishtva! Naloga svete Cerkve bo, da vsepovsod po svetu iztrebi smrtnonevarno Satanovo gadjo zalego!

* * *

Zhenska v temnem plashchu in kapuci v ozki chumnati. Z belo kristalno kocko v roki. Visi z glavo chez mizni rob. Zhebra nekakshno litanijo. Libera me! Libera me! Se ziblje z gornjim delom telesa sem in tja. Se zravna. Postavi kocko na sredo mize. Prizhge svecho. Jo porine h kocki in k vrchu z blagoslovljeno vodo. Zasuka glavo proti trem visokim posodam na drugi strani mize. Dolgi kostanjevi lasje ji padejo chez rame in valovijo po nagubanem oblachilu. Prime steklenichko z zeleno tekochino. Jo naliva v desno posodo. Dvigne vrch z blagoslovljeno vodo. Jo pretaka v manjsho posodo. Premika kocko chez vijolichasti prt na levi strani mize. Dvigne posodico z rdecho vsebino. Jo tochi pod svecho med kocko in vrchem z blagoslovljeno vodo v glavno posodo. Moli in se pridusha k Bogu in vsem svetnikom. K demonom in odreshenikom. Se ziblje v bokih. Potresa zadnjico. Poje.

Oh, ti veliki svet!
Oh, ve zvezde, moje zveste znanke!
Ti negibna Zemlja!
Mogochno Sonce, ki krozhish okoli nashih solznih dolin!
Ki nas tolazhish s svojo svechavo!
Kje je konec sveta?
Je skrivnost tam doma,
koder Odisej je prispel do ozkega zaliva,
kjer Herkul je postavil svoj mejnik,
da ne bi dalja koga she naprej zvabila?

Se nagne proti mizi, nad vrch in nad svecho. Naj se zgodi chudezh!

Bodi zlato! Bodi tisto, kar ishchesh zaman vse zhivljenje!

Vreshchi z nenavadno zamolklim glasom. Libera me! Libera me! Dvigne roko. Se skloni k svechi. Zre z vrochichnim pogledom v plamen, ki shviga chez kocko in odseva s podvojeno mochjo iz kristala. Temnorjave ochi ji zazharijo v nenavadnem lesku. Skloni glavo. Spolzi z dlanjo chez kocko. Jo privzdigne. Drzhi nad svecho. Zlati kraljevski prstan se zarotnishko zaiskri. Momlja molitvico.

Jaz, Barbara Celjska, uslishi me!

Jaz soproga vladarja Svetega rimskega cesarstva!

Amore, more, ore, re coluntur amicitiae! Z ljubeznijo, navadami, besedo in dejanjem se sklepajo prijateljstva!

S tabo, bleshcheche zlato! Samo s tabo, aurum! Osvobodi me! Libera me! Reshi me!

Bolshchi v vrch z blagoslovljeno vodo. Kocka ji zdrsne iz rok in se zakotali chez mizo. Zastoka. Pogleda proti ozki lini pod stropom. Majhni kot v kakem golobnjaku. Se usede na stol s tremi nogami... Zre v vrch. Hlipa. Bog, Belcebub. Satan. Nich. Spet nich... Brez zlata. Vrochichno obracha ochi. Shepeta. Libera me! Libera me! Plamen divje zatrepeta. Zapre ochi. Chez obraz v chrni kapuci spolzi ostra senca. Nad kocko se zgosti napetost. Zarotnishko zasuka glavo. Dvigne roko. Vstane. Krozhi kot chudna zhuzhelka okrog mize. Plahuta z oblachili. Poklekne pred stol. Moli. Trepeta. Vstane. Si razpne plashch in ga vrzhe chez stol. Libera me! Libera me! Razburjeno zasope. Se zaustavi. S polnimi pljuchi zajame zrak. Si sezhe z roko pod srajco. Mochne dojke pod dragocenim oblachilom se ostro napnejo. Se pozhene naprej. Krozhi kot nochna veshcha okrog mize.

* * *

Pater Konrad si izpodreca dolgo temno suknjo in stopi na stransko stopnishche. V nosnice mu udari oster vonj po dimu in sajah. Tri ali shtiri goreche trske, vtaknjene v vdolbinastih levah, smodijo z medlo osvetljavo zgornji del hodnika.

Zgoraj pred tezhkimi hrastovimi vrati se zadihano ustavi. Vidi, da ga ochitno zhe prichakujejo, ker mu strazhar brez besed pokazhe z roko, naj gre po hodniku do podboja z majhnimi vrati, ki jih na zachetku v razburjenosti sploh ni opazil.

Spet obstoji. Se obotavlja. Zadeva je vech kot neprijetna. Skrajno kochljiva.

Nenadoma zashkripljejo tik za njim tezhki koraki. Moj Bog! Veliki grof ga meri z ostrim pogledom naravnost v ochi.

»Chakamo ga, chakamo,« reche Herman z odlochnim glasom. »Chakamo in konchno dochakamo!«

»Vozhnja je bila naporna, njihova milost ve, da so poti v slabem stanju...«

»Ja, ja,« se zarezhi veliki grof. »Blato, kamenje in pesek... Voz premetava na levo in desno... Vsa rebra te bole in pochutish se kot vrecha zrnja, ki jo mechejo sem in tja, in vse zvezde zhe vidish...«

»Ja, ravno tako je, njihova milost...«

»Saj vem. Kolikokrat sem se vozil po tem nashem blatu... Nenadoma se kolesa tezhkega voza vderejo globoko v mokro zemljo... Pa cheprav hlapec kot obseden vpije na vprego in poka z bichem, ti nich ne pomaga... Je vse zaman... Megla nad gozdovi... Vrane! Ja, ja, ta nasha mila domovina!«

»Ravno tako je, milostni gospod... A vseeno je na svetu lepo, che so ljudje v redu.«

»Ja, ja... Che so... A niso... No, kaj mi bo povedal... Pojdiva v izbo. Tam naju ne bo nihche motil...«

Odpre vrata in mu pomigne, naj mu sledi. Vstopita v majhen, skoraj prazen prostor s podolgovato mizo in dvema ali tremi stoli.

»Vesel sem, da ga spet vidim. Prosim, naj sede in mi pove, kaj zganja ta moj nesrechni preljubi sin...«

Duhovnik v zadregi povesi ochi.

»No, je kaj izvedel v zvezi s smrtjo moje snahe Elizabete?«

»Umor, vasha milost... Po vsej verjetnosti podel umor... Neki chlovek v sluzhbi gospoda Friderika, pred kratkim mu je na porodu umrla zhena, je v pijanosti izblebetal chudne stvari... Morda so neumnosti... A vseeno...«

»Kakshne neumnosti?«

Za trenutek se mu zazdi, da je omenjena pokojna zhenska verjetno tista nekdanja Elizabetina sluzhabnica Marija, ki ga je svoje dni popolnoma zmedla s svojimi telesnimi chari. Neprijetno presenechen povesi ochi.

»Neumnosti? Za kaj gre?«

Pater Konrad se v zadregi praska po bradi.

»No, ja... Baje so plemenito kneginjo zastrupili, vasha milost... Ne ve se natanchno, kako... Verjetno z neko tekochino... Pravijo, da jo je zastrupil vash sin...«

»Ah!«

Grof Herman se razdrazheno zamaje. Postane od besa rdech kot kuhan rak.

»Kaj mi govori... Meni je vse jasno... Tista zhenska, tista coprnica jo je zastrupila... Veronika...«

»Res? V chasu smrti gospe Elizabete sploh ni bila v Krapini... Priche so jo videle v domachi vasi... Kjer so se istochasno nahajali vojaki njihove milosti...«

»Prava rech, che so jo videli tam... Takim coprnicam je vse mogoche... Morda je bila istochasno na Desenicah in s Friderikom v Krapini, da umori Elizabeto...«

»Ne, ne, vasha milost... Tega ni mogoche potrditi... Cheprav je lahkomiselna zhenska... Che je res, kar o njej pripovedujejo, je velika greshnica...«

»Ah, pater! Le kje zhivi, da nich ne vidi... Tudi nedolzhni menishich mora znati odpreti ochi... Navadna gnusna charovnica je, kot mu ves chas pravim... Zacharala mi je Friderika... Da se mi je popolnoma izpridil... Kako to ocheta boli!«

»In kaj zdaj, njihova milost?«

»To naj kar prepusti meni...«

»Ja, vasha milost...«

Grof vstane in otozhno pogleda duhovnika.

»No, pa saj je lachen! Zdaj greva skupaj juzhinat! In na shilce ostrega domachega zhganja... Kakrshnega priporocham vsem v glavnem zelo trebushastim menihom... Prevech piva popijete v vashih samostanskih celicah... Pivo redi... Dela trebuhe! Vi greshniki! Zhganje je bolj zdravo! Daje moch! In sushi telo, da se ne razleze na vse strani... Ja, ja, nespametni menihi... Sploh ne veste, kaj je zhivljenje!«

»Niso vsi enaki...«

»No, saj ne rechem, da je vsak tak... So tudi izjeme... A na sploshno drzhi, kar sem ti povedal...«

Pater Konrad osramocheno zardi in stopica za velikim grofom, ki zhe hiti proti jedilnici, iz katere se shirijo prijetne vonjave.

* * *

Kaj je pravo, polno zhivljenje? Kaj je prava ljubezen? Je ljubezen edini razlog, da je vredno zhiveti? Ali lahko skozi ljubezensko strast zachutimo neznansko velichastnost bivanja? Oh, ekstaza ljubezni! Ti si tako silna kot smrt! Toda kaj bo zdaj? Zakaj se ne moremo upreti vrtincu, v katerega nas je nenadoma potegnilo? Zherjavica, ki je predolgo zakrito tlela v notranjosti dushe, se je dokonchno razplamtela... Ah, to obchutje sreche, blazhenosti, telesnega zadovoljstva... Ta osladna pregreshnost... Mesenost... Ne, ne... Bog ljubi tudi tiste, ki greshijo... Ki so propadli... Ki se ne morejo vech premagati... Ki morajo brezpogojno ljubiti... Ljubezen je Bog, saj je od Boga...

 

* * *

Potisne jo na posteljo, tik poleg sebe, med blazine in pernice, in prisluhne njenemu razburjenemu dihanju. Ko jo slachi, pade ozek pas svetlobe skozi mrezhasto lino pod stropom na privlachno telo, ponujajoche se mu kakor na odru.

Mladi grof v sladki zbeganosti zapre ochi. Prepovedani sad ga prevech privlachi. Zato si ga bo spet utrgal. Pri Ani von Egkh bo pozabil na nesrecho s svojo novo zheno! Le zakaj se je moral ponovno porochiti?

Kot zhe prvikrat, ko jih je ujel v dlan, je ocharan zaradi popolnosti Aninih prsi. Vznemirja ga nenavadna dovrshenost njihovih oblik, zanosna polnost mesa ob dolgi razposajeni gubi, ki obkrozha napete obline na vseh straneh vsake dojke in z oblim zagonom ob pazduhi shele dolochi njihov posebno privlachni videz. Ko jo poljublja po vdolbini med prsnima nastavkoma, pa tudi spodaj v mehkem dishechem mesu pod temnorjavim kolobarjem s shiroko bradavico kot izzivalno tochko stalnico tochno na sredini, se mu zazdi, da bi se bilo v toplem telesu te zhenske vredno za vedno izgubiti.

Naboj oblin, na katere se zdaj skozi okno sipljejo shopi rezke popoldanske svetlobe, postane nenadoma naravnost neizprosen. Z dlanjo razburjeno sezhe pod spodnji del naprej nabreklo shtrleche dojke. Po zaljubljeni zhenski disheche meso se v lesku ostre dnevne svetlobe zasveti v posebnem razpolozhenju.

Grof se z rahlim nasmeshkom skloni nad popolnoma golo telo pod sabo. Gospa von Egkh se v zadregi nasmehne. Z roko si sezhe v goste svetle lase, ki ji s svileno lahnostjo prshijo chez vrat in padajo v sladkih pramenih proti razgaljenim prsim, ne da bi jih mogli docela zakriti. Vshech mu je, da mu je Ana lani rodila sina, ki mu je popolnoma podoben, pravi mali Friderik. Potihem se nasmehne, ker ga je prebrisana zhenska z zvijacho spretno podtaknila svojemu neumnemu zakonskemu mozhu. Vznemirjeno jo potegne k sebi in pramene Aninih gostih svetlih las odrine od spodnjega dela dojke. Ko jo poljubi na bradavico, vidi, da se razburjeno utripajoche prsi pod njim izzivalno napeto, a istochasno popolnoma skladno dopolnjujejo in zdruzhujejo z vsemi drugimi deli telesa in she poudarjajo posebno privlachnost spodnjih razdrazhljivosti, trebuha, bokov, stegen... Z roko sezhe pod Anino toplo zadnjico in jo privzdigne. Mlada zhenska pod njim zatrza s trebuhom in dvigne vidno razprte noge na Friderikove rame. Mehko meso v vlazhnih pregubah ob notranji strani zgoraj lepo zalitih stegen se na shiroko odpre v temnordecho omamo, v kateri bo Friderikov ud takoj zatem nesramno zaplodil za vse Anino nadaljnje zhivljenje nov nepozaben ljubezenski dogodek.

* * *

Sigismund se she enkrat ozre v pisanje svojega celjskega tasta. Papir mu v razburjenju zdrsi iz rok, toda pred njegove noge se takoj skloni hrbet zvestega lakaja, da bi ponizhno pobral s tremi zvezdami rdeche opechateni pergament Hermana Celjskega in mu ga ponovno izrochil. Ukrivljene chrke divje migotajo pred vladarjevimi ochmi. Ne more verjeti, kar bere. Hermanove besede se mu boleche zadirajo v dusho, kot da bi bile udarci z bodalom. Shele pochasi razvozla, kaj mu tast pravzaprav sporocha. Da se je Friderik na skrivaj porochil. Da je porochil nevarno coprnico. Ker ga je mlada baba zacharala. Da ji je sezidal grad v Kochevju. Kjer zdaj oba kot gnusni kachi v gadjem gnezdu uzhivata nechisto ljubezen in jo baje uzhivashko delita celo z drugimi. Svojega nadvse ljubljenega zeta in velesposhtovanega cesarja in kralja ponizhno prosi, da zadevo natanchno preuchi. Nevredni sin Friderik je namrech gluh za vsak nasvet svojega tezhko preizkushanega ocheta. Nemarni charovnici bi se bil moral namrech zhe zdavnaj odpovedati. Trdno je preprichan, da je zakrivila smrt njegove nadvse ljubljene snahe Elizabete, saj se je lahko samo prek njenega trupla prerinila kot zakonska zhena v sinovo posteljo. Ta poroka je navadna charovnija in goljufija. Gnusni hokus pokus! Ki mu je nasedla celo neizkushena in lahkoverna duhovshchina. Tezhko preizkushan, zbira z bozhjo pomochjo podatke, ki bodo sodishchu dokazali, kako podla je ta zhenska, ki noche unichiti le njegovega najstarejshega sina, temvech celotno slavo in veljavo Celjskih. Nadvse ljubljenega zeta vdano prosi, da kot najvishja oseba v druzhini ukrepa in Friderika takoj pokliche na zagovor v Budo. Mogoche se bo pred oblichjem vsemogochnega cesarja vendarle spametoval in vlachugo z Desenic za vedno zavrgel...

Sigismundu se jezno zalesketajo ochi. Tleskne z rokami in nejevoljno zasuka glavo. Zdaj je mera polna! Nespametni svak naj chimprej pride na resen pogovor. Na zagovor. Potem bomo videli, kaj bi bilo mogoche narediti. Prava sramota je, da se je brat njegove zhene lahkomiselno spechal z navadno pritepenko in pochepko! Kaj takega si kot vladar Svetega cesarstva res ni zasluzhil!

* * *

Kmetje z zachudenjem opazujejo imeniten sprevod jezdecev in vozov, ki se maje po prashnih kolovozih mimo zhitnih polj in lok ob zavitih rokavih nevarno razvejene Donave. Njegovo velichanstvo troedini kralj Danske, Shvedske in Norveshke se od napora oznojen pozibava na belem, slavnostno s trakovi in pentljami okrashenem konju. Obdaja ga krdelo oborozhenih vitezov in kavalirjev v karseda bleshchechih oblachilih, ki mu tik za petami sledi pratezh lakajev in sluzhabnikov. Na repu sprevoda se kot za okras razkazuje zbor razlichnih gospa in gospodichen, ljubic kralja in njegovih prijateljev. Lepotice skrcheno chepe na vozovih, ki shkripajo in se premetavajo chez luknje in kamenje neprizanesljive pokrajine. Med oblaki prahu, ki se kadi izpod konjskih kopit, se shopirijo rdeche, modre in rumene zastave in zastavice premilostljivega plemstva. Chim bolj se kralj blizha s svojim najvishjim obiskom obzidju pred Budo, tem bolj strumno drzhi praporshchak rdecho dansko zastavo z velikanskim belim krizhem tochno nad kraljevo glavo. Na desni strani, ob boku kraljevega konja, se v rokah pomembnega mechenosca ziblje v chast in slavo najvechje in najstarejshe evropske drzhave slavni grb Danske s tremi modrimi levi. Za kraljem jezdi svetlolasi mladenich s shchitom Shvedske z obema rumenima levoma in na koncu, takoj za repom kraljevega konja, se trese v rokah viteza – orjaka norveshki rumeni panterski lev na rdechem polju, z ostro sekiro v obeh tacah. Ob kralju nashopirjeno jezdijo njegovi shtirje zvesti pomorjanski rdechelichni bratranci v prekrasnih, z zlatimi in srebrnimi vrvicami pretkanih oblachilih. Za namechek jim sledi skupaj s tremi dvornimi duhovniki vech danskih baronov in svetovalcev, ki se kralju she niso popolnoma zamerili, tako da jih she nekako prenasha. Vendar pazi, da mu ne pridejo preblizu, ker se raje zabava s svojimi bratranci, ki mu pravkar po nemshko pripovedujejo najrazlichnejshe dovtipe in kozlarije...

Na vzpetini nad kolovozom s slavnostnim sprevodom stojechi kmetje vidijo shiroko polje zastav, med katerimi se majejo z velikanskimi klobuki polepshane glave prevzvishenih odlichnikov. Imenitne glave... Velepomembne glave... Napenjajo ochi, da bi zagledali glavo slavnega kralja Erika VII., vendar vidijo le njegov visoki zeleni klobuk s chudovitim rdechim peresom, ki pa se med pozibavanjem konja vedno znova skrije pod ogromno rdecho zastavo z belim krizhem. Perjanice, praporji, shchiti, grbi in glave se zibljejo sem in tja, med helebardami vojakov v rdechih oblekah. Konji prhajo z nozdrvmi, noge jezdecev v tezhkih usnjenih podglezhnjakih se tresejo v avgustovski vrochini chez boke njihovih oznojenih zhivali... Vroche je... Kralj dvigne klobuk, se skloni proti konjevi grivi, zagrabi rutico, si brishe oznojeno chelo... Kraljeva glava se strmoglavo zravna... Malemu mozhu se jezno zasvetijo zenice... Kmetje nenadoma vidijo kraljevo oznojeno glavo neposredno pred seboj... Na shiroko odpirajo ochi in s sklonjenimi glavami chastijo najvishji obisk nevarnega kralja na njegovi slavni poti k cesarju v Budi.

* * *

Friderik prebledi in she enkrat izvleche izpod rokava zmechkani list neprijetnih besed. Pergament je v sveti jezi zhe hotel raztrgati na drobne koshchke. Vendar se pravochasno zave, da pisanja ne more prezreti... Cesarjevo povabilo v Budo ga zadene ... kot sunek z mechem naravnost v srce... Cheprav ga Sigismund nagovarja z dragi svak, ga istochasno poziva na nujni druzhinski razgovor med shtirimi ochmi... Ime spotike sicer ni imenovano. Vendar predobro sluti, za kaj gre... Strese se in skloni glavo...

Zakaj se je vse to kot chrn zloveshch oblak zgrnilo nad njegovo zhivljenje? Zaradi Veronikinih temnozelenih ochi, v katerih se moshka dusha izgubi kot v globokem nevarnem tolmunu? Zaradi bujnih pramenov njenih svetlozharechih las, ki si jih je chesala v snopu sonchne svetlobe, ko jo je prvich zagledal? Zaradi njenega zvonkega bronastega glasu s prizvokom neke chudne pozheljive otozhnosti? Zakaj vse to?

* * *

Zrak je vlazhen, topel, moten kot luskava kozha kushcharice, toda razgrete dekle, sedeche z zavihanimi rokavi in izpodrecanimi krili pred kolovrati, zhe ves popoldan pridno ropotajo s kolesi. S sklonjenimi glavami nihajo sem in tja nad vreteni in sukljajo iz preje dolge tanke niti za nova oblachila. Sklanjajo se nad shtrene in vretena, shtejejo gibe, desno, levo, desno, levo, vmes na rahlo popevajo in se shalijo. Volna, chrna in bela, je polozhena v vechjih kosih zadaj na dolgi podolgovati mizi. Zhenske zasoplo dihajo in hitijo, saj kazhe, da ne bo dela nikoli zmanjkalo, pa naj se she tako trudijo, da bi ustregle grofu in njegovi druzhini. Ko je del opravil dokonchan, se zaustavijo. Z rdechimi obrazi prisluhnejo kosmatim shalam, ki jih zariplo pripoveduje debela chrnolaska. Pesem zakipi v zraku kakor dih, kakor pish vetra. Kipi iz njihovih razgretih prsi, krozhi nad kolovrati, napolni celotni prostor s osebno radostjo. Potem nenadoma utihnejo, trudne od dela, razocharane od enolichnega tezhkega zhivljenja. Komaj chakajo, da se zvecheri in zazvoni avemarijo, saj prej ne morejo odhiteti v kuhinjo za sluzhinchad na vecherjo in potem k pochitku.

Med predicami ob kolovratih so poleg vesele chrnolaske she tri rjavolase zhenske srednjih let, a tudi mlado postavno dekle s kot zlato bleshchechimi svetlimi lasmi, ki ves chas zre navzdol proti vretenu in she posebej hiti z delom. Kot da ji je nerodno, da jo je pred kratkim odkril veliki grof Herman kot posebno dragocenost, ki bi jo bilo vredno bolje spoznati. Res upa, da danes starega grofa ne bo v predilnico.

Ropotanje kolovratov se proti vecheru she stopnjuje, kot da bi hotelo preglasiti hude slutnje v zhenskih srcih. Nenadoma se odpro vrata. Tezhki koraki starega grofa zashkripajo za hrbti predic, ki she bolj sklonijo glave in razburjeno hite z delom. Da bi jih le pustil na miru!

Koraki zloveshche ropotajo po prostoru in se zaustavijo ob zlatolaskinem kolovratu.

»No, no, saj ti ni treba tako hiteti... Pa si res pridna!« zamrmra veliki grof in polozhi roko na dekletovo ramo.

»Che tako mislijo njihova milost...«

»Kar je res, je res... A dovolj za danes, zhenske... Pojdite in se odpochijte...«

Kolesa se kot odsekano ustavijo. Dekle strmijo z razgretimi obrazi v tla. Chim prej skushajo uiti iz nevarne blizhine visokega gospoda, ki se skloni k zlatolaski in jo zagrabi za roko.

»Kako ti je ime?«

»Rozina...«

»Lepo ime... Ja... Danes ti ni treba vecherjati v kuhinji... Potrebujem tam zgoraj tvojo pomoch... Pri meni dobish tudi malico...«

»Ne vem, che smem...«

»Seveda smesh,« reche grof in se zasmeje. »Morash pa biti pridna in ubogljiva...«

Z ochmi zdrsi chez dekletovo postavno telo. Spet jo prime za roko in pri tem zanalashch podrsa chez nabrekline dolge polne dojke pod tanko srajco. Se zaustavi. Tezhko sope. Shari po dekletovi obleki. Ji sezhe pod srajco. Otipa trdi shpichasti sesek.

V Hermanovi dushi se zabliska nasilno razpolozhenje.

Preklete charovnice! Tudi ta je verjetno coprnica... Saj se nich ne upira. Danes jo bo zato bolelo!

Zlatolaska skloni glavo. Rada bi zakrichala in se branila. Vendar se boji nasprotovati in samo nemo premika ustnice.

Strashni veliki grof. Grozen kot chrni mozh v pravljici. Plaho, kot uboga srna v smrtni stiski, mu sledi v teman prostor z veliko belo posteljo in rdechimi zavesami.

* * *

Za vekami zagleda belo in rdeche cvetje. Globoko v njeni dushi se zaiskri veliko barv in nezhnosti, cvetlic in zelenja, zemlja, rob pashnika, toda potem jo presenetijo trdi razporki, praske na kozhi, neka roka, ki polzi chez rob njenega rumenega krila... Pod vekami valovi zrelo zhito, okrog nje dishi prijeten spomin, kot da bi bila na Desenicah, na pragu pred domacho hisho zagleda ocheta... Chez razprto dlan mu polze pshenichna zrna... Vroche je... Chuti nekakshne razpoke, shpranje, rezhe. Obchutek v njeni notranjosti se pretrga v pogled na gozd, na drevo, na koze na pashi... Dusha ji zashumi kot narasli potok, ko neka roka privzdigne rob njenega spodnjega krila. Sonchna pokrajina pod vekami nemogoche zazhari, se razpochi v dvajset ostrih sonc, ko ji mochna moshka roka sezhe med vrvice na zashchitnem pasu pod trebuhom... Friderika nenadoma zachuti na poseben nachin, nenavadno mochno, globoko pod obleko, med stegni, na prsih, v srcu... Rada bi ga zadrzhala do zadnje vechnosti v sebi, ko tako razburjeno vihra chez njena razgaljena kolena... Veronika... Sigismund mi je poslal pismo s tremi tezhkimi pechati... Na zagovor moram... Bog nama naj pomaga... V njej so chudni prebliski, poki, ko ga grabi za roko in se privija k njegovemu mochnemu pozheljivemu telesu, ki ishche vedno globlje v njeno dusho... Ne pusti me same... Tu na tem groznem gradu... Polnem strahov... Pod vekami zachuti rumenkasto drobljenje... Nekaj tezhkega ji pada na razgaljene prsi z dolgima rozhnatima vrshichkoma, po katerih spet grabi Friderikova strastna roka... Ne boj se... Moj kastelan in oborozheni hlapci te bodo chuvali... Omamljeno dvigne glavo... Ga zaneshenjashko pogleda... Chez njeno telo se poganja mochna sonchna svetloba... Ga objame okrog vratu... Poljublja po prsih. Midva morava biti zelo mochna... Ostri sonchni zharki jo prebadajo do dna... Svetloba jo odnasha v sredino strasti... Zlato poletje je doseglo svoj vrh... Zato sonce v njej she ostreje zazhari, da divje zastoka, ko se Friderik razdrazheno razprshi v njeno meso... Zapre ochi... Pod vekami je spet samo cvetje... Naj ji vendar zhe naredi otroka... Frideriku hoche roditi novega celjskega grofa... Zavzdihne... Dvigne glavo... Ga gleda, kako se zadihano zaganja v njeno telo... Pod vekami zavalovijo sipine... Pada pesek... Se oglasha strah... Bolechina... Strast... Ja, zdaj je chas, da zanosi... Zadnji chas je, da dobi otroka... Popolnoma drugache je, kot zadnjich v tisti nevarno nenasitni razigranosti s Friderikovim prijateljem Orlandom... Vendar varni za drzno spolno igro z nenavadnim italijanskim uzhivachem... Kar je izrachunala z uposhtevanjem luninih men po svoji zadnji mesechni krvavitvi... Takrat po njenih ugotovitvah na srecho ni bilo nobene mozhnosti za zanositev... Otroka hoche imeti le od Friderika... Toda kdo zhe ve, kaj prinese prihodnost... Vse na tem nesrechnem svetu je tveganje... Kot tudi njene ali Friderikove ljubezenske zablode... Zardi, ker se spet spomni na divje predajanje Italijanu s spoznanjem, da s Friderikom zaradi njune svobodnjashke lahkozhivosti ne bosta verjetno nikoli ustvarila trdne zakonske zveze... Toda... Morda se je zmotila... Saj ga ima rada... Kljub vsemu... Na svoj nachin... Brez njega je brzhkone izgubljena... Njen mozh na noben nachin ne sme v Budo... Friderik... To je past... Ostani pri meni... Zatrepeta po vsem telesu. Pesek ji polzi navzdol, siplje se ji pod rebra, chez trebuh, med kolena... Na tla... Na zhitna polja... K ochetu na pragu domache hishe... Zakaj ni bila drugachna, boljsha? Friderik, zakaj vse to? Ne boj se Veronika... Vrnem se! Svet okrog nje poka v vseh shivih... Rumena obleka se ji trga nad trebuhom, cefra na robovih. Odpeta spodnja podveza se nepremishljeno valja po pesku... Groza grmi... Strah postaja shtirioglat... Dvajset ljubimcev ji poljublja dojke in razpira kolena, ji dvajsetkrat zapored jemlje nedolzhnost... Toda Friderikova roka je zelo hitro na njenih prsih, na stegnih, pod trebuhom... Zdaj jo bo spet vzel on, njen zakonski mozh! Ah, ne zapusti me! Vrni se kmalu! Svet pod vekami se dviga, pada, drsi navzdol, v razprto shpranjo iz upa in obupa, ko neustavljivi slap zhivljenja strmo prshi chez mehki svetli mah na temno dno... Friderik je nenasiten. Vendar reche. Pazi nase! In che ti bo prehudo, pojdi domov, k ochetu... Tam chakaj name! Pod vekami se ji gosti nekaj trdega. Kot kamen... Kot skala... Kot usoda...

* * *

»Naj stopijo za menoj! In potiho!«

Za trenutek se pochuti kot zarotnik na prepovedani poti. Saj ga je Sigismundova soproga takoj po sprejemu pri cesarju vsa zadihana potegnila na stranski hodnik in ga z zharechimi ochmi strogo zaupno povabila na majhen randevu, ker je slishala, da je zelo prijeten in ljubezniv prijatelj in kavalir. Toda v zvezi s tem zahteva popolno molchechnost. Nikomur niti besedice. Vse tisto, kar se mora zgoditi, se bo zgodilo na skrivaj. Zato mora vedeti, da se ni v resnici nikoli zgodilo.

»Tu, za mano!«

Glas ga oplazi kot strela z jasnega. Z rahlim priklonom se zazhene med sveche in plamenice svojevrstno razsvetljenega prostora. Z na shiroko razprtimi ochmi preleti z dragocenimi skrinjami, mizicami in stojali prenapolnjeno razkoshje. Med stebri na levi strani zhe zagleda cesarico, ki se z zgornjim delom postavnega telesa nasladno zariva med modre in rdeche blazine, ki se shopirijo na velikanski postelji, v kateri bi imelo prostor najmanj osem ljubimcev. Zraven, ob treh svechnikih z levjimi glavami, stojita na visokem podstavku vrch z vinom in pladenj s svezhim sadjem, kot zanalashch kar poleg klechalnika z lesenim umetelno izrezljanim krizhem. Sveto Rimsko cesarstvo in bordel v enem!

Grof Orlando de Campoamore zachuti, kako ga zaliva nenavaden nemir. Nehote stopi za korak ali dva nazaj. Barbara Celjska se zdrzne. Dvigne roko in mu pomigne, naj stopi blizhe.

»Zakaj sem ga dala poklicati? Ali ve?«

»Ne ve natanchno! A verjetno zato, da bi bilo prijetno...«

Nekoliko zardi, ko vidi, kako ga, lagodno zleknjena sredi razkoshja blazin, pernic in rjuh, z nenavadnimi ochmi divje srne prebada naravnost v srce.

»Zaradi mojega brata ga zhelim videti. Saj sta prijatelja. So mi sporochili, da ga je obiskal. Kako mu gre?«

»Dobro...«

»Komaj mu je umrla zhena, zhe zhivi z novo zhensko. Pravijo, da jo je celo porochil.«

De Campoamore zardi do vrha ushes. Vse so zhe izvedeli. Naj ji izblebeta she vech?

»Ne zhaluje prevech. Po naravi je vesel. Zato vse to.«

»Chisto njemu podobno.«

Zhenska se zasmeje, pokrchi noge proti trebuhu in se nekoliko dvigne iz blazin. Shele zdaj si jo upa natanchneje pogledati. Z ochmi spolzi chez chedno postavo, ki jo je le za silo skrila v umetelno preshito in nadvse prozorno svileno jutranjko v ostri shkrlatni barvi, pod katero valovijo obrisi zavidljivo velikih dojk. Nehote pomisli na svojo Heloiso, toda ta zhenska tukaj je drugachna, sicer prsata, a vseeno nekako vitka, she posebej spodaj ob pasu, bokih in zadnjici. Nenadoma ne more vech odmakniti pogleda od nadvse imenitnega zhenskega bogastva sredi shkrlatne svile.

Cesarica pomigne z glavo. Ko ploskne z rokami, pristopi izza stebra mlada visokorasla chrnolaska. V rokah drzhi pladenj z vrchki in steklenichkami dragocenih olj in drugih mochno dishechih tekochin ter s posodicami izbranih mazil.

»Natrla me bosh po vsem telesu!« zagruli proti sluzhabnici in se zasmeje.

Nenavadno postavna mlada zhenska, odeta samo v valujoche na pol razpeto spodnje oblachilo, polozhi na posteljo dolgo belo rjuho in se ob gospodarichinih besedah obrne naravnost proti Italijanu. Navihano ga pogleda, ker vidi, da se je kot zacharan z ochmi ulovil na njenem iz tankega blaga kipechem oprsju, ki ga je kot na odru razstavila v razkoshno odprti mrezhi iz chipk.

»Naj stopi blizhe!«

Barbarine besede ga v trenutku prestavijo v resnichnost.

Cesarica se leno premakne na lezhishchu in se s pridvignjenimi prsmi prevali na razgrnjeno rjuho. Pri tem si z levico privzdigne goste kostanjeve lase, da se ji ohlapno oblachilo zgoraj skoraj popolnoma razpne. Iz dragocene tkanine se ponuja ostro se lesketajocha belina izzivalno oble dojke.

»Kaj tako chudno gleda? Ali she ni videl nage zhenske?« se zafrkljivo zasmeji, ko opazi Orlandovo zadrego. Izzivalno dvigne glavo in si nesramezhljivo potisne oblachilo navzdol do pasu. S prsti leve roke zdrsi chez zdaj popolnoma razgaljeno dojko in jo zaguga navzgor in navzdol, kot da bi zibala dobro rejenega dojenchka.

She samo na pol, kot v megli, vidi, kako Sigismundova zhena nagajivo pomigne chrnolaski, naj zachne z lepotichenjem. Visokoraslo dekle pograbi temnozeleno posodico in pristopi k postelji. Dvigne pokrovchek in si na roko nanese opojno disheche mazilo iz brina, rozhmarina, jelke, sivke in timijana. Pri tem spet obrne glavo proti Orlandu in ga vrochekrvno pogleda, ko polozhi roko na gospodarichine tezhke tolste prsi.

»Dodobra jih nateri tudi spodaj pod bradavicama, in zgoraj, na obeh straneh, a nezhno...«

Predrzno se nagne proti Italijanu. Premakne noge in si nasloni dolge, skrbno negovane roke na kolena.

»Kje ima zheno?«

»Odpeljala se je na obisk, na lepo... Na grad grofa ...«

»Vemo, da se rada valja po tujih posteljah. Spet kako novo poznanstvo, ali ne, mladi mozh?«

»Je v teh stvareh popolnoma svobodna...«

»Ja, ja, grof...«

Orlandu zastane dih. To srechanje je pravo zaslishevanje. Sigismundova soproga je neznosna.

»In pri bratu? Kako je bilo? Kakshna je tista zhenska? Friderikova zhena! Saj jo je imel v postelji!«

»Kje so izvedeli?«

»Cesarjeva nevidna ushesa... Kakshna je torej?«

»Je chedna lahkozhivka.«

»Se je zabaval, kaj?«

»Tako je naneslo... Ker se je Friderik veselil z njegovo zheno. Ni zhelel, da bi se prijateljeva lepotica med tem po nepotrebnem dolgochasila... Je zelo strastna.«

»Kako strastna?«

»Divja machka, ko jo napade nagon...«

»Jo je dobro obdelal, kaj?« reche in ga ostro pogleda.

»Ali je kaj narobe?«

»Ne, ne... Vsi zhrejo, pijejo, se ravsajo in kavsajo. Nich nimam proti dobremu fuku! Oziroma drugache povedano: Edino umetnost ljubezni nas zares zdruzhi. Ali ne, mladi mozh?«

Divje zavzdihne. Prime se pod levo, zdaj vedno bolj opojno dishecho in dodobra namaziljeno dojko in si bozha mehko belo meso. Nashopirjeni sesek na sredi bleshcheche naoljenega kolobarjastega polja vznemirljivo zadrgeta.

»Mojega mozha zdaj k srechi ni tukaj. Sva popolnoma svobodna, mladi mozh.«

»Sem v vsem na razpolago!«

Tezhko zasope, ko jo sluzhabnica obrne na trebuh in ji svojo dolgo mehko dlan polozhi na rahlo pridvignjeno zadnjico, na katero je na debelo natrosila gosto olje. Golo telo se vedno bolj izzivalno bleshchi v dodobra premazani samovshechnosti.

»Naj stopi na sredo sobe, pod steber! Naj pleshe! Noge gor in dol!« zaploska proti Orlandu in se spet zasmeje.

»Naj se sleche! Vse cape s sebe...«

Italijan se kot smeshen glumach zamaje sem in tja. Si pochasi razpenja plashch in srajco.

»Tako je prav! Saj je kar v redu, ali ne, Genovefa?« se obrne proti sluzhabnici.

Chuti, kako obe zhenski predrzno polzita z ochmi po vseh delih njegovega telesa in jih ocenjujeta.

Prekleti babnici! A to je tvoja usoda! Ti zhenskoljub!

»Ali ga je sram?«

»Ne, ne!«

»Naj stopi chisto sem, k meni!«

Italijan se zmedeno zavrti proti najblizhjemu stebru ob postelji.

»Ko bi vedel, kakshni moshki se pojajo tu na dvoru... Konchno imam pravico, da jih preizkusim... She posebej, ker me Sigismund zaradi tistih baje nujnih poslov grobo zanemarja..A se mi prevechkrat zaman tozhi po kakem mladem postavnem mladenichu, mishichastem, z nakodranimi lasmi in modrimi ochmi... Na nashem dvoru je, cheprav se chudno slishi, slaba ponudba...«

Privzdigne zadnjico. Se obrne k sluzhabnici.

»She tu spodaj... S kamilicami in oljem. In precej mochno... A samo s kamilichnim oljem!«

»Pravzaprav bi morala spet izbirati po podezhelju,« zastoka proti Orlandu. »Med chvrstimi kmechkimi fanti... Kot nekoch v Celju... Ker me vse mine, ko se mi ti ritoliznishki debeluhi pa suhe juzhine slechejo... Mnoge kar zapodim iz postelje... A upam, da bo tokrat drugache... Da me ne bo razocharal... Saj govorijo, da je boljshi kot vechina zelo dobrih moshkih...«

Osorno dvigne glavo. Ga prezirljivo premeri od spolovila do glave.

»In zdaj na vse shtiri, kot pes! Da ga bo moja Genovefa lahko zajahala, ha ha!«

Kakshno ponizhanje moshkosti! Vendar ubogljivo zdrsne na tla, uslochi hrbet in privzdigne, kot poslushen pes, s temno dlako porashcheno zadnjico.

Od vznemirjenja ga zaboli pri srcu, ko zachuti tik ob svoji potni kozhi omamno shelestenje bele svile, ki jo mlada sluzhabnica radozhivo potiska navzdol. Valovita tkanina zelo pochasi zdrkne na tla. Chrnolaska se skloni nad Italijanov tilnik in ga poljubi. Popolnoma gola drsi z razkrechenimi nogami chez Italijanov ubogi hrbet. Z dekletovega toplega telesa puhti samosvoja strast kot divji med...

Chudovita je! Boljsha kot vechina zhensk, ki jih je imel v postelji... Presneta sladka usoda... Boljsha kot cesarica? Ne... Ne! Tako ne sme misliti...

Skoraj mu zastane dih, ko spet, kot iz skrajne daljave, zaslishi Barbarin prostashki smeh.

»Hop! Hop! Naprej! Kot pes! Da bo vedel, kako tezhke so lepe zhenske!«

V potu svojega obraza kobaca naprej in nazaj, pod opojno tezho Genovefine zadnjice.

»Naj she bolj poskochi!«

»Naj se obrishe pod trebuhom!«

Cesarica se glasno zasmeji in vzpne iz blazin. Z roko sezhe v shkrlatnordecho shatuljo ob robu postelje in si chez prsi nadene imenitno biserno ogrlico.

»To je moj amulet za ljubljenje! Obesek proti urokom, ki skushajo preprechiti uzhitke...«

Zapeljivo dvigne glavo in mu pomigne k postelji.

»Ali me ne bo imel rad?«

Ko se nagne chez Barbarino telo, pomisli iz strahu, da ne bi odpovedal, na vse zapeljive nesramnosti nove Friderikove zhene, ki se jih je do skrajne mere nauzhil v divji ljubezenski nochi v Kochevju. Pri tem se zadihano skloni chez cesarichine tezhke dojke in si med poljubljanjem obeh nabreklih bradavic zachne domishljati, da pravkar ljubi Veronikina sladka rozhnata seska na vrhu njenih hrushkasto zavihanih vzboklin. Ob spominu na nasladna dozhivetja z razvpito nesramnico z Desenic narase njegov nemir v pogum.

»Ha! Kakshen je! Kolikokrat je vzel tisto Friderikovo pochepko?« zajechi visoka zhenska.

»Ne ve natanchno...«

»No, kolikokrat?«

»Kosilo je bilo kar obilno...«

Kaj vse sprashuje! Jezno odrine imenitno lesketajocho se ogrlico od vznemirljivo shirokega seska Barbarine navzdol viseche dojke in se je oprime okrog bokov. Chuti, kako se zhenska pod njegovim mishichastim trebuhom napne kot struna na loku, preden izstrelish pushchico.

»Daj me! Ja! Ja! Ni treba paziti...«

»Ja?«

»Ne morem vech zanositi... Po porodu hcherke Elizabete... Cheprav bi si Sigismund zhelel moshkega naslednika...«

Z nohti se zarije v Orlandove mishichaste boke in pohotno zajechi.

»Ja... Bolj! Ne ven... Prosim, ja!«

Prsi ji razburjeno utripajo. Divje zastoka, dvigne trebuh in se na vrhu razdrazhenosti zasadi z ustnicami v Italijanovo prsno bradavico.

»Ah! Strashen je! Najraje bi mu ga odrezala... Za spomin... Ja!«

Tezhko diha.

»A naj pazi, da mu ne bodo zaradi kake zhenske zares odrezali glave,« zasope, ko se nekoliko umiri. »Che ne izgubish spodaj, morda prehitro izgubish zgoraj... Kot tisti pazh na Dunaju, ki je tako ostro obdeloval vojvodovo sestro, da ga sploh ni vech mogla izpustiti iz svoje muce. Kar ves dan je bil nesrechnezh ujet v princesinem mednozhnem krchu. Ki kot nalashch ni hotel popustiti, kljub obkladkom razburjene sluzhabnice med trebuha obeh drug v drugem zagozdenih nesrechnikov... Zasachili so ju v karseda nechastnem polozhaju... Princesa se je odshla spokorit v samostan, pazh pa pod sekiro, s katero so mu oddrobili glavo na strmini pred mestnim obzidjem... Ja, tako je to, mladi mozh... A vidim, da se prav nich ne bojish...«

Cesarichine besede ga tako razjarijo, da jo ponovno vrzhe pod tezhko gmoto svojega mishichastega telesa. Tokrat je posebno neizprosen. Uzhiva, ko se ji sramne ustnice pod njegovimi divjimi sunki vedno hitreje odpirajo in zapirajo, kot da bi bile shkrlatnordeche anemone v vrtincih razburkanih morskih valov. Ko spet zarezgeta kot radozhiva zhrebica, zalije Orlanda nenavadno sladostrastje, da skoraj izgubi razum. Okrog njega je samo she zhivi ogenj cesarichinega pozhelenja, toda ko zapre ochi in se obrne na drugo stran postelje, se mu zazdi, da se iz razkopanih blazin razdrazheno svetita Veronikini krasni rozhnati dojki, kot da ga spet klicheta, naj ju poljubi in ljubi.

»No, in razlika? Med mano... in tisto zhensko... Veroniko?«

»Zakaj vprashuje?«

»No, razlika, falot?«

»Po pravici povedano, njeno velichanstvo mu mnogo bolj odgovarja!« se zlazhe.

»Ah, res je falot! Strashen falot! She hujshi je kot njen nesramni brat!«

Za njim zashumijo pernice in blazine. Presenechen zachuti Genovefino toplo telo tik ob svojem mokrem trebuhu. Z dolgima, navzdol bingljajochima dojkama s skoraj chrnima vrshichkoma na neizprosno ostrih konicah se sklanja nad njegovo glavo.

»Bodi prijazen tudi z njo!« zasope cesarica.

Hvalezhen je za to velikodushnost, ko se pogrezne med dolga topla stegna Barbarine sluzhabnice. Rad bi se sicer upochasnil, rad bi, da uzhitek ne bi nikoli vech minil in bi se ta sladki chas za vedno ustavil zdaj, ko je zhe globoko v drgetajochem mesu mlade chrnolase zhenske, vendar chuti, kako ga zanasha naprej, notri, do dna, vse se vrti, teche, sope, stoka, hiti, medtem ko ga strast vedno bolj potiska skozi to mlado, vroche, odprto in vzdihujoche meso na drugo stran, toda tudi ven, v prazno izpraznjenost, medtem ko ga Genovefa shchipa, grize, krichi, prosi, naj ne odneha, ja, ja, naj bo she bolj nasilen, tako da ga naslada vedno bolj poriva do sladkega vrha in se ga Genovefine roke zhe prevech krchevito oklepajo okrog vratu, da bi spet zakrichal, cheprav zhe slishi za sabo pohotno dihanje do zadnjega razdrazhene Barbare, ki se ga nenadoma oprime okrog zapestja, medtem ko Genovefa zadrgeta kot neurje in ju beli blisk strasti razstreli in odnese v sredo njunega razprtega mesa, da se popolnoma zadihana zrushita med blazine... Ko potem na svojem razgretem telesu spet zachuti pozheljive prste Sigismundove zhene in se she enkrat nasladno zagozdi v neplodnem mednozhju ljubimce na veliko pozhirajoche cesarjeve Messaline, se mu zachne dozdevati, da je dosegel skrajni vrh na tej zemlji za moshkega dosegljivega zmagoslavja. Oshabno izbochi ustnice, saj se nenadoma pochuti kot nadebudni triumfator, pod katerim jechi celotno Sveto Rimsko cesarstvo. Ne ve she, da igra nevarno igro z usodo in lahko izgubi glavo, saj mu je celjska hetera morda nastavila zahrbtno past.

* * *

Z zmedenimi obchutki jezdi med rahlimi sunki vetra po kotanjasti poti. Spomin ga med neprestanim prshenjem dezhja odnasha dalech proch, k Veroniki, a tudi k nesrechni Elizabeti... Strah v njem se mesha z zhalostnimi obchutki krivde... Srecha, po kateri je hrepenel, se sesuva v blato pod konjevimi kopiti... Kaj hoche cesar od njega?

To vprashanje se vzpne kot chrn oblak nad Friderikovo glavo, ko se ustavi pred podezhelsko ogrsko krchmo. Medtem ko pelje hlapec od dolge poti izmuchenega konja naravnost v hlev, se zazhene med shtevilnimi luzhami, ki so jih za silo posuli s peskom in ponekod prekrili s smrekovimi vejami, naravnost do vhoda v zakajeno chumnato.

Nekako nejevoljno se usede za prvo mizo, na katero mu gostilnichar postavi vrch vina in v skledi nekaj leche za pod zob.

»Drugega nimamo, gospod!«

»Nich hudega! Bom potrpel!«

»Oh, vidim te, vidim!« zalaja rezek glas iz stranskega kota, da se chudno zdrzne.

Sredi mrke polsvetlobe zagleda pasji obraz prismojenega pevca Dangeroza, ki ga je zhe vechkrat napadel zaradi Veronike z Desenic.

»Utrujen sem od naporne poti. Pusti me na miru!«

»Pa te ne bom, grof... Brez miru bosh taval naprej! Vidim, da te tarejo skrbi!«

»To te nich ne briga!«

»Jej, jej, kaj se res ne sme nich vprashati... Seveda, visoki gospod hochejo imeti svoj mir, cheprav stalno netijo nemir, da je zhe celo sam dobri cesar Sigismund postal hud, zelo hud... Saj te pete nesejo v Budo, ali ne, grof?«

V Frideriku narashcha bes, kot pred chasom v predmestni celjski krchmi, ko je prostashkega pevca zaradi zhaljenja Veronike pobil kar na tla.

Toda kaj naj reche? Najbolje je, da ostane miren. Saj je res dokaj vesela zhenska, ki rada dvigne krilo, che jo popade strast... Toda prav tako chustveno in spolno skrajno razdrazhljivo spremljevalko za ljubezenske zabave je hotel imeti stalno ob sebi. Kar hitro se je navadila na novo zhivljenje. Z lahkoto jo je vzgojil za skupne pustolovshchine. Kmalu se ni vech krizhala od groze, ko si je poleg nje privoshchil she kakshno zanimivo babnico. Ali se morda moti? In tudi sam ni imel nich proti, che se je zabavala s kakim drugim moshkim. Prosim vas lepo! Vi, hinavski ozkosrchnezhi, ki na skrivaj greshite iz dneva v dan, iz nochi v noch. Veroniki je dovolil vse mozhne uzhitke! Tudi zato sta se imela rada! Samo taka, za vse lepo razvneta ljubezenska sodelavka je edina primerna zhena za nove svobodne oblike zveze med moshkim in zhensko. In zdaj mu hochejo starokopitnezhi vse to preprechiti! Ti ozkosrchnezhi prav nich ne razumejo!

»Oh, v Budi bo prava slovesnost... Vsi ga prisrchno prichakujejo... Sam cesar ga je vedno bolj vesel,« zalaja pasji pesnik.

»Ne zhali mojega svaka!«

»Ja, ja, visoki svak...«

Dangeroz nejevoljno obmolkne in se zazre na drugo stran zadimljene chumnate.

Friderik povesi ochi.

»Moj Bog, saj mu kvarim veselje pri njegovem odlichnem vinu!« se nenadoma spet zarezhi nesrechni pevec.

»To pa to. To vino je zares odlichno,« se Friderik zasmeje. »Glede tega imash popolnoma prav!«

Dangeroz udari s pestjo po mizi.

»Hochesh slishati novo pesmico?«

»Samo che je nujno potrebno!«

»Che me je francoski kralj ljubeznivo poslushal, me bosh tudi ti!«

»Francoski kralj je nor!«

»To je bilo prej, ko je bil she pri zdravi pameti. Poslushaj torej!«

S treskom vstane od mize in se zmagoslavno zazre v Friderika. Redki gostje, trije furmani in dva pijanchka, ostrmijo brez besed z odprtimi usti, ko zavihrajo besede slavnega pevca naravnost v sredino njihovih ushes.

Mozh bi se gonil brez prestanka
naprej kot doslej brez mej,
bi otroke mi z betom ostrim naredil,
krizhem krazhemi v strasti po vrsti,
che ga ubogala ne bi,
bi me s shibo po goli riti nabil.
 
Raje bom nuna, raje Bogu
v slavo prepevam,
brez konca in kraja,
samo da celo kozho odnesem,
jaz uboga reva.

»No, ali ne zveni dobro?«

Dangeroz se divje zarezhi in sezhe k vrchu z vinom.

»Vidim, da se res spoznash na krepostne zhenske,« ga Friderik osorno pogleda. »Njihov zashchitnik si postal!«

»Ja, to sem zares, grof... Ni me sram!«

Friderik povesi glavo in umolkne.

»Ja, grof... Ki tako veliko premishljujesh... In si tako strashno usmiljen... Povej, zakaj je na tem lepem bozhjem svetu toliko zla? Smrt, bolezni, vojske? Zakaj toliko krutosti? Nasilja? Tudi nasilja moshkih nad zhensko? Si kdaj razmishljal o vsem tem? Seveda ne. Saj se ti je prevech mudilo k novi zhrtvi v posteljo! Morda je celo Veronika, kakrshnakoli zhe je, che natanchno razmislim, pravzaprav tvoja zhrtev, ti vrli mozh!«

Friderik se zdrzne. Gleda v nesramna Dangerozova usta, iz katerih ga izzivajo trije ali shtirje polomljeni zobje. Pred ochmi se mu stemni. Od jeze in od bridkosti. Peche ga slaba vest. Trmasto se zazre na drugo stran, proti gostilnicharju. Pomigne, da bi rad odshel pochivat v kakshen kot. Naj mu dajo vrecho za pod glavo in nekaj, s chimer bo pokril svoje izmucheno telo, che nimajo nich boljshega za spanje.

* * *

Ob bregu nad Donavo zagrme bobni. Cesar Sigismund se s soprogo Barbaro v nosilnici pozibava proti svechano okrashenemu odru, na katerem v mochnem vetru plapolajo rimski, ogrski in cheshki praporji. Med treski trobent postavijo sluge v modrih plashchih nosilnico na rdecho preprogo. Sigismund, z visokim chrnim klobukom na glavi, se vznemirjeno strese. Na hitro zleze s sedezha in stopi v imenitnem belem plashchu proti odru. Prikloni se soprogi tik za njim in jo prime za roko. Skupaj se podata na oder. Izza oblaka se utrga sonchni zharek, da Barbarina shiroka in z zlatimi nitmi pretkana obleka zazhari na nenavaden nachin.

Na cesti ob Donavi se oglasi zamolkli topot konjskih kopit. Med v vetru zibajochimi se kroshnjami dreves zagledajo zachudeni podlozhniki, drenjajochi se na trati v blizhini gradu, zmeshnjavo praporov, slavnostnih shchitov z grbi imenitnikov in mnozhico svetih podob Jezusa, Marije, Kristijana in drugih svetnikov. Potem se sredi trume vitezov, oprod in vojakov prikazhe glava danskega kralja, na pol skrita pod velikim zelenim klobukom. V soncu se zasvetijo Erikovi rdechi copati, ko na belem konju prijezdi proti svechanemu odru s Sigismundom in Barbaro.

Rimski cesar se po vojashko zravna in se v shkrlatnih chevljih imperatorja poda z odra proti prishlekom, ki razjahajo s konjev. Trobente zadone na posebno predirljiv nachin. Vladarja snameta z glav imenitna klobuka in se priklonita drug proti drugemu. Nato iztegneta roke in se bratsko objameta.

»V veselje mi je, da sem spet enkrat pri tebi v Budi, dragi Sigismund,« reche kralj in se trpko nasmehne. »Bolechina zaradi nemirne Danske je naravnost neznosna. Moral sem nekoliko izprechi, drugache bi me strlo... Vendar, kot se reche... Audaces fortuna juvat. Pogumnim pomaga srecha. Saj vztrajam naprej!«

»Ah, saj mi nisi povedal nich novega... Ne misli pa, da je tukaj pri meni z rozhicami posuto. Chrni oblaki grozijo od vsepovsod... Turki, cheshki husiti, krivoverska sodrga, lakomni Zhidje... Pa seveda uporni plemenitashi, prepirljiva duhovshchina in nemirno ljudstvo...«

Kralj se ob teh besedah trpko nasmehne. Skupaj s Sigismundom se vzpne na oder. Pristopi k cesarjevi zheni in se ji dvakrat galantno prikloni. Barbari se zaiskrijo ochi. Ko se skloni proti kralju in mu ponudi roko v pozdrav, zazharijo smaragdi in rubini na ogrlici nad pod mehkim rozhnatim blagom vidno izbochenimi prsmi kot tisoch sonc. Trobente she enkrat slovesno zagrme.

* * *

Spet bi rad sanjal o kraguljevem letu nad strmim gradom. Rad bi gledal vrhove koshatih smrek nad mladimi zidovi kochevske stavbe, ki jo je sezidal za sebe in Veroniko... Kaj dela zdaj njegova lepa zhena? Rad bi se pognal ven iz te sobane, v katero ga je povabil grozni Sigismund, ki mu brez konca in kraja bere levite.

Trese se od zhalosti, ko svak topota pred njim v jezi in besu. Vidi, kako v rokah prevech razburjeno vrti zmechkani pergament, na katerem je oche Herman strnil ochitke proti njemu v eno samo hudo obtozhbo. Vladar dviga glas, krichi in ga roti, da naj se takoj odpove Veroniki in se kot spokorjenec odpravi v Celje prosit tezhko preizkushanega ocheta odpushchanja in milosti.

Pri tem ostro poudari, da od svojega svaka prichakuje, da takoj prizna zmoto in zavrzhe lahkozhivo coprnico z Desenic, ki je verjetno celo kriva smrti njegove prve zhene, dobre in plemenite Elizabete. Stoji tik ob njem, kot kak neusmiljeni vojshchak, ki zahteva grozljiv krvni davek. Jezno zavpije, da ne razume, zakaj njegov neumni svak povzrocha vsej druzhini in celotnemu cesarstvu najvechjo sramoto. Ker Friderik kljub razlichnim pomirjevalnim poskusom vseeno noche popustiti, nejevoljno zamahne z roko in pokliche na pomoch zheno Barbaro.

»No, ali se ne bosh zhe vendar spametoval?« zakrichi Friderikova sestra in ga prime za roko. »Zapusti vendar tisto nichvredno zhensko, ki se poja z vsakim po krivem in pochez, da je groza.«

»Tudi ti nisi boljsha,« jo jezno prekine, da ji skoraj zapre sapo.

»Le kaj te je obsedlo, da si se po Elizabetini smrti odlochil za tako babnico?« sestra hudobno nadaljuje, ko se spet nekoliko zbere. »Zhenska lepota ali kaj, Friderik? Ki ti ne da miru in ti drazhi gone? Toda podobnih, a boljshih zhensk, imash lahko na pretek... Samo s prstom morash migniti... Odjezdi vendar k ochetu in ga prosi odpushchanja, potem se zadeva morda umiri...«

»In v dobro nas vseh nekako popravi,« dobrodushno doda cesar.

»Ne, res ne morem... Z Veroniko sem porochen... Zvezo lahko razvezhe samo Bog...«

»Ah, ne klichi Boga na pomoch, ti stari zvodnik,« se Sigismund zatrese od jeze.

»Ne morem... Vse lahko zahtevate od mene! Samo tega ne!«

»Potem ti ne moremo pomagati!« zajechi cesar in ploskne z rokami. »Barbara, odvedite tega vashega nichvrednega brata izpred mojega oblichja, ker mi je postalo slabo... Konchno me tarejo pomembnejshe skrbi...«

Friderik prebledi in se brez pozdrava obrne proti vratom. Od razburjenja ne ve, kje se nahaja. Tava s povesheno glavo skozi visoko travo po strmini pred gradom, s temno podplutimi ochmi, kot demon.

* * *

Sigismund razkazhe troedinemu kralju Danske, Shvedske in Norveshke nekatere lepote svojega dvora. Skupaj z mochno odishavljeno in v razkoshno rdecho svilo zapeljivo oblecheno Barbaro, ga pelje skozi pisani gozd ogrskih imenitnosti. Eriku je za trenutek vsega prevech. Rad bi se odklopil iz cesarjevega objema, vendar ve, da je to nemogoche, cheprav se mu zazdi, da pravkar sedi na iskrem vrancu, ki poskakuje chez drn in strn na poti v boj proti Schleswigu in upirajochemu se plemstvu. Potem se na hitro predrami v resnichnost. Samozadovoljno dvigne glavo, da se pred njegovim ostrim pogledom na pol sramezhljivo zaustavijo pogledi lepih dvorjank in spletichen ter sklonjene glave shtevilnih sluzhabnikov. Barbara ga skupaj s cesarjem pelje v dvorno shivalnico in pralnico, da postane zares dolgochasno, tako da je kar vesel, ko se konchno znajdejo zunaj pred konjushnico, iz katere se oglasha kralju dobro znani in nadvse blagoglasni rezget najhitrejshih konjev, ki jih tako ljubi. Skloni glavo in premishljuje, kdaj bi bil primeren trenutek, da nachne vprashanje grofije Holstein, ki bi mu jo Sigismund za kako skromno protiuslugo morda lahko odstopil. Pomorjanci vendar morajo drzhati skupaj!

V zraku je nekakshno valovanje dobrih stvari, ki pa ga takoj zatem prekine zverizheno pokanje rezkih glasov in divje lajanje psov.

Izza prizidka se prikazhe razjarjena glava kneza Frankopana. Vpije na sluzhinchad in si z desnico na rochaju mecha, ki mu binglja ob boku, utira pot do gradu.

Danski kralj hudomushno motri chudni prizor. Okrog Elizabetinega brata se prekopicuje krdelo oborozhenih hlapcev in divje poskakuje nekaj vitezov, ki bi radi preprechili, da bi besni knez lahko prishel do cesarja.

Sigismund ostrmi in dvigne roko.

»Zhe dobro... To je nash zvesti Frankopan... Kaj se je vendar zgodilo, da je tako besen?«

Knez skloni glavo.

»Velichanstvo, najin svak Friderik je morilec moje sestre... Izvedel sem, da je z zhidovskimi kapljicami zastrupil svojo zheno... Spovednik uboge Elizabete, dobri pater Konrad, je s spretno zvijacho razkril shtevilne skrivnosti podlega dejanja... Zdaj zahtevam, da se moji pokojni sestri vrne chast, ki ji pripada... Friderika pozivam na dvoboj na zhivljenje in smrt...«

»Pochakaj vendar... Ne tako hitro... Zakaj dvoboj?«

»Za kaj sploh gre?« se v razburjeni pogovor vmesha danski kralj. »Kaj se je zgodilo?«

»Morda ne vesh, da je Hermanov sin po smrti zhene Elizabete proti ochetovi volji na skrivaj porochil neko vashko frkljo, ki se ji noche odpovedati. Herman trdi, da je tista lahkozhiva zhenska neprizanesljiva charovnica... Trdi, da mu je zacharala sina... Drugache je ne bi nikoli porochil...«

»Ah, kaj govorichite..? Kako zanimivo!« vzklikne danski kralj. »To je ljubezen, ja, ja, ljubezen... Amor nos unit! Ljubezen nas druzhi!««

»Kar koli zhe je, jaz zahtevam zadoshchenje,« reche Frankopan. »Izvedel sem, da je Friderik tu, v Budi...«

»Kaj?« se zasmeje danski kralj. »Tukaj ga imate... In sploh ne ukrepate...«

»Kako naj ukrepamo?« reche cesar.

»Zahtevam pravico!« she enkrat zakrichi Frankopan.

»Dvoboja ne bo!« trdo razsodi cesar. »Herman zheli, da mu sina pripeljemo v Celje. Na miren nachin. Ali pa s silo!«

»Zakaj potem chakash in omahujesh?« se zarezhi danski kralj.

»Mladi svak se mi nekako smili. Konchno je brat moje zhene.«

»Ja. Vseeno bo treba ukrepati!« rezko pribije kralj.

»To znash ti bolje, kot jaz!« zamomlja Sigismund. »Prosil bi te, da prevzamesh to neprijetno nalogo!«

Erik VII. nejevoljno pokima z glavo, ne reche pa nich.

* * *

Sredi nochi je spanje chrno kot noch. Ni luchi, ki bi razsvetlila njeno chrno vest. Ni plamena, ki bi razsvetlil chrno zhivljenje. Strah jo motri s chrnimi ochmi. Njena dusha je zablodila v chrno mochvirje na dnu chrnega prepada. Sanja, da piha chrn veter. Sanja, da prshi chrn dezh. Chez pokrajino se kot temna kacha vali chrn dim. Zaslishi chrno dihanje. Zagleda kup chrnih prikazni. Nekaj leti po zraku, golo, na chrni metli. Zagleda samo sebe, kako se poljublja s chrno zhensko. Sanja, da sunek vetra odpre chrno podstreshno okno. Sanja, da prshi skozi ozko chrno shpranjo pramen svetlobe v sredo nedoumljivo grozne chrnine. Sanja, da se tri gole chrnolaske vrochekrvno poljubljajo z rokami globoko med stegni zasoplih vrochekrvnezhev s shestimi chrnimi moshkimi. Sanja, da ji dvori pet chrnih ljubimcev. Eden od chrnih moshkih jo potegne k sebi in pritisne ob tla, drugi ji razpre kolena in se zabode v njeno meso. Veronika zastoka sredi chrnega sna. Sanja, da je vse chrno. Chrni vran jo kljuva po prevech razgaljenih prsih, na katere se je prisesalo pet chrnih posiljevalcev. Sanja, da je njena dusha chrna od tezhke chrne strasti. Njena ljubimkanja, njeni ljubimci in ljubezenske igre so chrne zablode, bolj temne kot chrna kri. Njena ljubezen je chrna noch. Njena dusha je chrna od chrnega ljubljenja sredi chrnega vechera. Sredi najtemnejshe nochi ji gospoduje chrna strast s chrnimi pastmi. Sredi chrnega polja stoji voz sena, ki kljub dezhju gori z ostrim chrnim plamenom...

* * *

Zvecher stoji na pol gola ob oknu, odeta le v lahno prozorno tanchico, ki ji v nemirnih gubah pada chez vitko telo. Zunaj, v poltemi, nalahno prshi. Strmi proti neenakomerno utripajochi lojenki ob levem podboju. Zavzdihne, strmi vase. Se zazre proti ozki nishi v zidu, gleda v polmrak, strmi v nich. Strmi v zadnji ostanek ljubezni. Zakaj ni mogla preprechiti Friderikovega odhoda v Budo? Osamljenost, ki jo obdaja, je neznosna. Chuti nevarnost, ki se naglo priblizhuje. Skloni glavo. Se premakne proti postelji. Razpre srajco. Bozha svoje dolge polne potne dojke pod mehkim presojnim blagom. Kje si, da bi me ljubil? Odgrne odejo in se skloni nad blazine. Tanchica ji spolzi z ramen, zdrsi na tla, pade na predposteljnik, oblezhi ob njenih bosih nogah. Popolnoma gola drhti v prazni gluhi sobi. Se ulezhe na posteljo. Razkrechi noge. Zapre ochi. Zakaj si moral oditi? Potrebujem te! Zakaj ne pridesh nazaj, da bi me ljubil? Nemirno premika glavo. Spolzi z dlanjo chez drgetajoche meso svojih napetih hrushkastih prsi z radodarno navzgor zavihanima rozhnatima bradavicama. Zaslishi tope korake strazharja na hodniku. Od spodaj, iz prostorov za hlapce in dekle, se oglasha pridushen smeh. Stokanje, kot da se pravkar ljubijo. Srechni ljudje! Premakne roko med razprta stegna. Neznosna noch. Potrebuje moshkega, da jo pogreje. Kakrshnegakoli moshkega, da se ji to zakleto mednozhje vendarle umiri. Se vzpne na postelji. Friderik, kje si? Naj pokliche k sebi kar tistega na hodniku? Chaka... Omahuje... Nekaj se mora zgoditi... Nekaj jo mora zadovoljiti... Rezko zastoka. Dojke ji nemirno poskochijo, ko plane s postelje. Tava proti vratom. Jih na stezhaj odpre. Strazharjevi koraki se negotovo zaustavijo, ko mu pomigne, naj pride v sobo. Rdechelichna shtirioglata vojashka glava rezko zazhari, ko zapre vrata in se nagne nad golo zhensko, ki se ga oprime okrog vratu. Z divjo silo ga potegne na svoj razgaljeni vrochi trebuh in vznemirjeno zasope. Za trenutek mu zastane dih, vendar se noche obotavljati. Taka sladka prilozhnost se verjetno ne bo nikoli vech ponovila! Kakshna lepa naga babnica! Pogled se mu zaustavi na Veronikinih chvrstih dojkah z ostrima pokonchnima seskoma. Na hitro se vzpne chez bujno telo mlade zhenske in zapichi pohotne ochi v zhe rahlo razprte rdechkaste nabrekline sredi mehkega svetlega puha pod trebuhom. Veronika zapre ochi, ko zachuti na svojih zheljno odprtih ustnicah vojakov neprijetni zadah po chebuli in kislem vinu. Vendar se mu she bolj preda. Vojak se samohotno zarezhi in sezhe z roko med mehka bela stegna nenavadne zhenske, katere mozh je k srechi zhe dalj chasa odsoten. Nemarno jo pochi po nemirni zadnjici. Veroniki v vzburjenju zastane dih, ko ji na surov nachin privzdigne noge na podstavek pri postelji in z dolgim razgretim udom samo trenutek za tem brezobzirno hitro vdere med njene vedno bolj lakomno se odpirajoche ustnice. Kako samota boli!

* * *

V eni od soban, ki jih je Sigismund dodelil svojemu chastnemu gostu, sedi pozno popoldne poleg danskega kralja vech njegovih spremljevalcev. Med temi se ob shtirih plemichih nerazpolozheno kremzhita dva pisarja. V ozadju pred vrati v vechjo delovno sobo se nejevoljno dolgochasi peshchica oborozhenih vitezov.

Kralj dvigne glavo in molche pokima, ko pazh pripelje v sobo mladega celjskega grofa.

Friderik v zadregi in tesnobi sname klobuk in se prikloni. Kaj spet hochejo?

Erik izbochi svoje ostre lovske ochi v prishleka in mu namigne, naj sede.

»Cesar mi je pripovedoval, da si se zapletel v spor z od nas vseh velesposhtovanim ochetom Hermanom. Zaradi neke zhenske. Kaj pravish na to?«

»Velichanstvo, moj edini greh je, da sem se potem, ko mi je umrla zhena, zaljubil v mlado in zvesto plemkinjo. Kmalu po smrti prve zhene sem namrech tezhje zbolel, omenjena plemkinja Veronika z Desenic pa mi je v chasu hude zhivljenjske preizkushnje ves chas popolnoma nesebichno stala ob strani in mi lajshala bolechine.«

»Tvoj velesposhtovani oche je glede tega popolnoma drugachnega mnenja. Trdi, da te je omenjena zhenska zacharala. V pismu, ki ga je poslal cesarju, je zapisal, da je omenjena zhenska nevarna charovnica.«

»To nikakor ni res. Velichanstvo mi naj oprosti, da moram ochetu v tej zadevi oporekati.«

»Poleg tega smo izvedeli, da si omenjeno zhensko celo porochil, ne da bi se posvetoval z visoko sposhtovanim ochetom!«

Kralj nejevoljno povisha glas in jezno dvigne glavo.

»Nam lahko razlozhish, zakaj si tako ravnal?«

»Veronika mi je tako zvesto predana z dusho in telesom in naredi toliko dobrega za dom, zame, pa tudi za vso okolico, za cerkev, za javnost, da nisem mogel ravnati drugache...«

»Zato si jo torej porochil... She prej pa je morala umreti tvoja resnichno dobra in zvesta soproga kneginja Elizabeta. Grof Herman nam pishe, da jo je umorila tvoja nova zhena, ki je divja in zahrbtna coprnica. Saj je bila zhe dolgo pred Elizabetino smrtjo tvoja prilezhnica... In seveda je hotela lechi k tebi v posteljo kot zakonska zhena... Grof Herman je preprichan, da si zheli prilastiti celotno celjsko posest...«

»Velichanstvo, to je popolnoma nemogoche... To je navadna izmishljotina...«

»Tvoj oche je drugachnega mnenja... In kar je she bolj pomembno... Tudi cesar nikakor ne odobrava tvojih sramotnih odlochitev!«

»Zakaj sramotnih, velichanstvo?«

»Kdo je zhe ta Veronika? Nekakshna na pol plemkinja iz kurje vasi... In tako zhensko si drznesh vzeti za zheno...«

»Nich slabega nisem storil, velichanstvo...«

»Ne prekinjaj me... Povedati ti namrech moram, da nisi osramotil le svojega ocheta, temvech tudi samega cesarja... Pa konchno tudi mene, troedinega kralja... Celotni dvor je zaradi tebe v neprijetnem polozhaju... Vso Evropo si nam osramotil... Popljuval si prestole velikih drzhav... Verjetno ti je jasno, da vodim najvechjo krshchansko drzhavo sveta... Zdaj pa to... Konchno sva s cesarjem tvoja sorodnika... Taka sramota...«

»Nich hudega nisem nameraval storiti...«

»Elizabetin brat knez Frankopan je popolnoma drugachnega mnenja... V grozo naju obeh, cesarja in tudi mene, nama je sporochil svoje najnovejshe odkritje... Namrech, da si ti tisti zlochinec, ki je v Krapini umoril lastno zheno...«

Frideriku se ob teh Erikovih besedah stemni pred ochmi. Preplasheno se zrushi na kolena in zajeclja: »Velichanstvo, to so groba, nesramna podtikanja...«

Erik jezno udari s pestjo po mizi.

»Vstani! Svetujem ti, da takoj zajahash konja in odjezdish k svojemu od nas vseh visoko sposhtovanemu ochetu. Prosil ga bosh za milost in odpushchanje!«

»Ne morem! Oche bo zahteval, da zavrzhem zheno!«

»No... In je to kaj hudega? Zveza je po mojem mnenju tako ali tako neveljavna... Saj jo je s svojimi charovnijami zakuhala nichvredna coprnica sama, ki je zdaj baje tvoja zhena... Izprijenka, kot smo slishali... Cheprav nochemo biti bolj papeshki kot papezh... Naj se gre v samostan spokorit... Ali pa na grmado umret... Kakor bo sklenila visoka duhovshchina in odlochilo sodishche...«

»V to ne morem privoliti...«

»Nismo te vprashali za mnenje... Nash nasvet je, da se takoj odpravish na zagovor v Celje!«

»Ne morem!«

Kralj Erik divje zabliska z ochmi.

»Che ne bosh shel prostovoljno, te bomo v Celje odpeljali s silo!«

»Kakshna podlost pa je to, velichanstvo?«

Erik se jezno zasmeje in zamahne z roko.

»Gospodje vitezi, storite svojo dolzhnost in odvedite grofa Friderika na povelje presvetlega cesarja k njegovemu ochetu!«

Friderik zatrepeta in skusha z desnico zagrabiti drzhaj na mechu, vendar ga zhe obstopi krdelo mrkih oborozhenih mozh z dvignjenimi sabljami. Zato skloni glavo in se pusti vkleniti v verige. V obupu samo she na pol chuti, kako ga na surovov nachin pehajo k vozu za stranskimi poslopji, na katerem ga bodo zavlekli v Celje. Ve, da se mu bo usoda vsak trenutek zhalostno dopolnila v popolno zhivljenjsko nesrecho.

 

 
__________
* (Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 49/50 – 2002; 51/52 – 2002; 53-54 – 2003; 55-56 – 2003; 57-58 – 2003; 59-60 – 2004; 61-62– 2004; 63-64 – 2004; 65/66 – 2005)
* Tri zvezde XI (v naslednji shtevilki Revije SRP)