Revija SRP 67/68

Just Rugel

Za zgodovinski spomin

 

»RUSIJA IN EVROPA« N. J. DANILEVSKEGA
(Koncept kulturno-zgodovinskega procesa iz leta1869)
 
 
1) O KNJIGI

Danilevski je knjigo Rusija in Evropa pisal v letih 1865-1868. Najbolj pomembni znotrajruski dogodki teh let, ki so neizogibno vplivali na razmishljanja Danilevskega, so bili: reforme 60. let, she posebej sodne reforme leta 1864, uveljavitev bolj naprednih Zachasnih pravil o cenzuri in tisku leta 1865; atentat Karakozova na Aleksandra II. 4. aprila 1866 in istega leta ukinitev revij Sovremennik in Russkoje slovo; leta 1866 zachetek izhajanja revije Otechestvennye zapiski Nekrasova, Saltikova-Shchedrina, Jelisejeva in Mihajlovskega ter na njenih straneh objave Istoricheskih pisem P. L. Lavrova.

Velik notranjepolitichni in zunanjepolitichni odmev so she vedno imeli dogodki kot: zadushitev vstaje na Poljskem 1863-1864; pridruzhitev turkestanskih ozemelj v letih 1865-1867; leta 1866 vojna Prusije in Italije proti Avstriji; dunajski mir Avstrije z Italijo in pridruzhitev beneshke pokrajine k Italiji; leta 1867 ustanovitev dualistichne avstro-ogrske monarhije in Severnonemshke zveze: slovanski kongres v Moskvi istega leta. Za Danilevskega niso ostali neopazheni taki dogodki kot ustanovitev prve internacionale leta 1864 in izid 1. zvezka Marxovega Kapitala. Danilevski v negativnem smislu omenja tudi komunizem in Marxa skupaj z drugimi imeni, ki se jim je nepremishljeno zachela priklanjati ruska inteligenca. Takshno je bilo politichno ozadje, ki je spremljalo stvaritev osrednjega dela N. J. Danilevskega.

Ustvarjalni opus ruskega misleca Nikolaja Jakovljevicha Danilevskega je v mnogochem definiral ideje zahodnih mislecev, kot so O. Spengler, A. Toynbee, W. Shubart in drugi. Teorija, ki jo je uveljavil – mnozhica chloveshkih kultur in civilizacij – je pomembno vplivala na filozofsko misel. Kot vodja poznih slovanofilov je branil samobitnost ruske kulture, njeno posebno vrednost v primeri z zahodno civilizacijo, ki jo tudi danes vsiljujejo vsemu svetu kot edino resnichno in pravilno. V Rusiji knjiga Danilevskega ni bila izdana vech kot sto let.

Najbolj znano delo Danilevskega je Rusija in Evropa, v njem je podan koncept kulturno-zgodovinskega procesa (1869). Knjiga je imela odlochilen vpliv na F. M. Dostojevskega, K. N. Leontjeva, N. N. Strahova, K. N. Bestuzheva-Rjumina. V tem delu je podvrgel kritiki evrocentrizem, ki je dominiral v historiografiji XIX. stoletja, she posebno sploshno sprejeto shemo delitve svetovne zgodovine na obdobja starodavne, srednjeveshke in nove zgodovine. Danilevski je menil, da ima podobna razdelitev le pogojni pomen, ki popolnoma neupravicheno »privezuje« k etapam evropske zgodovine pojave povsem druge vrste. Nachelo preuchevanja zgodovine z vidika »stopnje razvoja« razlichnih oblik socialnega in kulturnega zhivljenja je imel za povsem pravilno, vendar le takrat, ko to nachelo pomaga, ne pa, ko je ovira za reshitev osrednje naloge kulturno-zgodovinske raziskave: opredelitve in shtudija zgodovinske pestrosti »razvojnih oblik«.

»Bistvo je v razlikovanju kulturno-zgodovinskih tipov, se pravi samostojnih, izvirnih nachrtov religioznega, politichnega, znanstvenega, umetnishkega, skratka – zgodovinskega razvoja«. Pojem »kulturno-zgodovinskih tipov« je osreden v doktrini Danilevskega. Kot je sam opredelil, samobitni kulturno-zgodovinski tip oblikuje vsako pleme ali druzhina narodov, za katere je znachilen poseben jezik ali skupina sorodnih jezikov, che je po svoji duhovni potenci sploh sposobno za zgodovinski razvoj in je zhe zapustilo otroshtvo. Danilevski je razlikoval med glavnimi kulturno-zgodovinskimi tipi (ki so se realizirali v zgodovini) naslednje: egiptovski, kitajski, asirsko-babilonsko-fenichanski, indijski, iranski, zhidovski, grshki, arabski in germansko-romanski (evropski). Zhe v neposredni prihodnosti, je menil Danilevski, je ogromna zgodovinska vloga namenjena novi kulturno-zgodovinski skupnosti – Rusiji in slovanskem svetu. Vendar zato ni trdil, da se mora zgodovinska misija Rusije izpolniti z neko fatalno neizbezhnostjo. Nasprotno, rusko-slovanski tip se lahko razvije in dosezhe izredno visoke rezultate ali pa se ne bo zmogel realizirati in se lahko spremeni v navaden »etnografski material«. Danilevski se na sploshno ni nagibal k fatalizmu. Ker je bil globoko veren chlovek, ni dvomil o vlogi Bozhje previdnosti, sochasno pa je ni skushal povezati neposredno z zgodovinsko dejavnostjo razlichnih etnosov. Vztrajal je na tem, da sta »drzhava in narod prehodna pojava in obstajata samo v toku chasa, in skladno s tem lahko zakoni njunega delovanja temeljijo le na zahtevah njunega zachasnega obstoja«. Pojem skupnega chloveshkega napredka je imel za prevech abstrakten in je praktichno izkljucheval mozhnost neposredne sukcesije v kulturno-zgodovinskem razvoju. Zato pa so razlichne oblike vplivanja enega kulturnega tipa na drugega ne le mozhne, ampak so praktichno neizbezhne. Ciklichni model zgodovinskega napredka, ki ga je zachrtal Danilevski, je napovedoval koncepte, ki so se pojavili v XX. stoletju (O. Spengler, A. Toynbee).

 

2) O AVTORJU

N. J. Danilevski (1822-85), ruski publicist, sociolog, mislec, naravoslovec, ideolog panslavizma. V delu Rusija in Evropa je lansiral teorijo o posebnih »kulturno-zgodovinskih tipih« (civilizacijah), ki se razvijajo podobno kot bioloshki organizmi; za kakovostno novega je imel »slovanski« tip.

Po poreklu je bil iz plemstva. Oche je bil komandir huzarskega polka, kasneje general-major. Leta 1842 je konchal carskoselski licej, zatem naravoslovno fakulteto peterburshke univerze. Leta 1849 opravil izpit za magistra botanike. Poleti istega leta ga je navdushenje za socialistichne ideje C. Fouriera privedlo do aretacije (povezane z zadevo petrashevcev). Danilevski je prebil sto dni v zloglasnem zaporu v Petropavlovski trdnjavi. Njegova politichna nedolzhnost je bila dokazana, zato je bil izpushchen. Kratkotrajno navdushenje s fourierizmom iz mladega Danilevskega ni napravilo radikalca. Kasneje je vedno bil kritichen do razlichnih variant ruske levoradikalne ideologije. »Vsa razlika med nashim in inozemnim, zahodnim nihilizmom – je pisal Danilevski v chlanku Poreklo nashega nihilizma – je izkljuchno v tem, da je tam izviren, pri nas pa posnemovalen, zato ima tam dolocheno opravichilo kot eden od neizogibnih rezultatov zgodovinskega zhivljenja Evrope, nash pa visi v zraku in je smeshen, karikiran pojav«. Po izpustitivi iz trdnjave je bil Danilevski pregnan iz Peterburga in je sprva delal v Vologdi, zatem v Samari.

Leta 1853 se je odpravil na svojo prvo znanstveno ekspedicijo pod vodstvom znamenitega naturalista Karla von Bera, ki je imela namen raziskati ribolovstvo na Volgi in Kaspijskem morju, med potovanjem se je srechal s T. Shevchenkom. Takih potovanj je kasneje opravil veliko; na obalah ruskih rek, jezer in morij je prezhivel vechji del zhivljenja. Danilevski je pripravil zakonodajo o ribolovu v vseh vodah evropskega dela Rusije. Leta 1860 je prvi v Rusiji opisal filoksero, ki je resno ogrozhala rusko vinogradnishtvo ter veliko prispeval v boju proti tej bolezni. Zadnja leta zhivljenja je posvetil svojemu temeljnemu znanstvenemu delu Darvinizem. V njem je kritiziral darvinizem kot teorijo, ki »poenostavlja problem razrednega raznovrstja zhivljenjskih oblik«. Opozoril je na njegovo socialno nevarnost. Preroshko je izpostavil dejstvo, da darvinizem lahko postane idejna platforma za porajajocha se materialistichna preprichanja in lahko privede do utemeljitve ideologij, ki upravichujejo zhrtvovanje narodov. Zgodovina XX. stoletja je preprichljivo potrdila njegova predvidenja.

 
 
Izbral in iz rushchine prevedel Just Rugel