Revija SRP 67/68

Iztok Vrhovec

 

RONALDO IN LUIZA

 

Ronaldo je bil le redko doma. Vechino chasa je prezhivel na morju pri teti, kjer je lovil ribe, rake in morske jezhe. Rojen je bil v Shpaniji, v Slovenijo se je preselil pri petnajstih, potem ko sta mu bila umrla stara mama in ded (ocheta in mamo so umorili med drzhavljansko vojno, ko je imel dve leti). Slovenijo je vzljubil, cheprav ga je vedno zeblo in je pogreshal sonchni vinograd in jablane svojih starih starshev.

Ronaldo se je zhe kmalu po prihodu v Slovenijo zaljubil. Dekletu je bilo ime Luiza, zhivela je v pristanishchu sredi Piranskega zaliva, in bila je znana po tem, da rada rishe in pljuva. Ronalda je to tako prevzelo, da je cele dneve prezhivel (prelezhal) pred njenim domom (barko) in zaljubljeno gledal, kako njegova izvoljenka rishe in pljuva.

Nekega dne je Luiza konchno prishla iz svoje zibjajoche se postojanke in postala pred Ronaldom.

»Zakaj si ves chas tu?« je vprashala.

»Zaradi tebe,« je odgovoril Ronaldo.

»In kaj hochesh od mene?« je vprashala Luiza.

»Zaljubljen sem vate,« je dejal Ronaldo.

»Kaj hochesh od mene, sem te vprashala,« je ponovila Luiza.

»Ne vem – kaj obichajno pochno zaljubljenci v Sloveniji?« je vprashal Ronaldo.

»Obichajno pochno isto kot v Shpaniji,« je rekla Luiza.

»Hm,« je dejal Ronaldo.

»Hm,« je rekla Luiza.

In tako se je zachelo. Zvecher sta shla skupaj na sprehod, zjutraj sta skupaj gledala sonchni vzhod, sredi dneva sta skupaj lezhala v senci, zvecher sta shla skupaj v kino, naslednje jutro sta skupaj gledala sonchni vzhod, sredi naslednjega dne sta (spet) skupaj lezhala v senci, naslednji vecher nista pochela nichesar – in tako naprej in tako naprej … Eno leto.

Potem je Luiza rekla, da ga ima dosti.

»Kako – dosti?« ni razumel Ronaldo.

»Eno leto sva bila ves chas skupaj,« je rekla Luiza.

»In?« je dejal Ronaldo.

»Nazhrla sem se te,« je rekla Luiza.

»Aha,« se je popraskal po glavi Ronaldo. »In kaj zdaj?«

»Zdaj bosh odshel, in jaz bom spet sama na tejle barki.«

»Aha,« je dejal Ronaldo. »Ampak – jaz sem she vedno zaljubljen vate.«

»Jaz te imam pa dosti,« je rekla Luiza.

»Hochesh rechi,« je rekel Ronaldo, »da si se me navelichala.«

»Ja, tochno to,« je rekla Luiza. »Pojdi zdaj.«

»Kam naj grem?« je vprashal Ronaldo. »Kam gredo v Sloveniji razocharani zaljubljenci, potem ko jih njihove ljubljene zapustijo, ker so se jih navelichale?«

»Naredijo isto kot v Shpaniji,« je rekla Luiza.

»Aha,« je rekel Ronaldo in odshel.

»Kam gresh?« je vprashala Luiza.

»V bordel.«

»Hm,« je rekla Luiza.

»Hm,« je rekel Ronaldo in odshel v bordel.

Minilo je petindvajset let in v tem chasu se Luiza in Ronaldo nista videla niti enkrat. Ronaldo se je preselil v Hannover, kjer ga je she bolj zeblo kot v Sloveniji, Luiza se je vpisala na likovno akademijo, doshtudirala, in s pomochjo nekega mecena odprla galerijo v Parizu. Porochila se je in imela pet otrok. Ronaldo ni imel otrok in se ni porochil. Konchal je glasbeno akademijo in igral violino v Berlinskem filharmonichnem orkestru.

Nekega dne je imel Ronaldo v Parizu koncert, in ko so konchali, so shli na prireditev, ki je bila po nakljuchju v Luizini galeriji.

Ronaldo je bil presenechen in Luiza je bila presenechena.

»Zdravo!« je rekla Luiza.

»Zdravo,« je rekel Ronaldo in jo objel. Luiza je zachutila, da se je Ronaldu napel penis.

»Bi rad spal z mano?« je vprashala Luiza.

»Ja,« je rekel Ronaldo, »bi.«

Luiza ga je prijela za roko in odpeljala v sobo na koncu hodnika. Prizhgala je majceno luchko in si odpela srajco. »Primi me za joshke,« je rekla Ronaldu. Ronaldo jo je prijel za stegno in zadnjico. In potem she za joshke. In potem tako naprej. In sta se ljubila.

Ko sta konchala, sta tiho lezhala v temi. Potem je vprashala Luiza:

»Si me pogreshal?«

»Ja,« je rekel Ronaldo. »She vedno sem zaljubljen vate.«

»Hm,« je rekla Luiza.

»Nisem se porochil in nimam otrok,« je rekel Ronaldo.

»Jaz pa imam pet otrok in mozha, ki je zobozdravnik, » je rekla Luiza.

Ronaldo se je zahihital.

»Kaj je tu smeshnega?« je vprashala Luiza.

»Zobozdravnik …« se je she naprej hihital Ronaldo.

»No, ja,« je rekla Luiza.

»Zakaj si spala z mano, che si porochena?« je vprashal Ronaldo.

»Kaj ni bilo v redu?«

»Zakaj si spala z mano, che si porochena?« je spet vprashal Ronaldo.

»Zakaj technarish?« je rekla Luiza.

»Hm,« je rekel Ronaldo in vstal in se zachel oblachiti.

»Hm,« je rekla Luiza in vstala, prizhgala vechjo luch in se zachela oblachiti.

»Precej si se zredila,« je rekel Ronaldo, ko jo je tako gledal she napol nago.

»In?« je rekla Luiza.

»Nich,« je rekel Ronaldo.

»Pet otrok se mora nekje poznati.«

»In zobozdravnik,« je rekel Ronaldo in se spet zahihital. »Ti je pasalo seksati?«

»Je,« je rekla Luiza. »Tebi?«

»She kar.«

»She kar?« je rekla Luiza. »Hm.«

»Hm,« je rekel Ronaldo, potem pa: »Zdaj grem.«

In je shel. Luiza je gledala za njim in nekako milo se ji je storilo, ko je videla, kako izginja po dolgem hodniku skozi vrata galerije. Pozneje je brala, da je zapustil Berlinsko filharmonijo in postal solist, in to dokaj uspeshen. Potem je brala, da se je porochil z mlado glasbenico, ki je bila njegova shtudentka na konzervatoriju v Novosibirsku, kjer je Ronaldo poucheval poleti, ko je bila tam vsaj priblizhno znosna temperatura, cheprav ga je tudi takrat zeblo.

She pozneje je brala, da je priznani violinist in pedagog Ronaldo B. dobil prvega otroka. In potem drugega in tretjega. Preden je na svet prishel chetrti, je minilo pet let, ker je Stashja B., Ronaldova zhena, hotela nadaljevati svojo profesionalno kariero violinistke, kar ji je tudi uspelo. Z mozhem sta priredila nekaj uspeshnih skupnih koncertov. In ko je prishel chetrti otrok, sta mu je v naslednjih dveh letih sledila she peti in shesti.

Potem Luiza ni vech brala o Ronaldu, ker je Ronaldo izjavil, da ne bo vech javno nastopal in dajal intervjujev, temvech le she poucheval.

Neke sonchne nedelje je Luiza sedela na stopnishchu pred cerkvijo Sacré Coeur na Montmartru in mimo je shel starejshi moshki, ki se ji je zdel znan. Gledala je za njim in moshki se je obrnil. Bil je Ronaldo. Od njunega zadnjega srechanja je minilo novih petindvajset let. Luiza je bila zdaj stara petinshestdeset let in Ronaldo prav toliko. Objela sta se in Luiza se je stisnila obenj, kot nekoch. Ronaldov ud se ni napel.

»Nochesh spati z mano?« je vprashala Luiza.

»Hm,« je dejal Ronaldo.

»Hm?«

»Stashja je umrla pred dvema letoma,« je rekel Ronaldo.

»François – zobozdravnik,« je dejala Luiza,« je umrl pred tremi leti. Imam devet vnukov. Najmlajsha hchi se je porochila pred petimi leti.«

»Hm,« je rekel Ronaldo in she enkrat objel Luizo. »Pridi,« je dejal.

In sta shla.

Porochila sta se v Hannovru, na magistratu, v blizhini katerega je nekoch zhivel Ronaldo. Poleti sta zhivela v Rusiji, pozimi v Parizu. Ronaldo je poucheval violino, Luiza je uchila risanje in pljuvala. Kot nekoch v Piranu.

In tako je minilo novih petindvajset let. Potem je Ronaldo zbolel.

»Pridi,« je rekel Ronaldo in pomignil Luizi, naj pride blizhe k njegovi postelji. Luiza je prishla blizhe in sedla na rob.

»Primi me za roko, Luiza,« je dejal Ronaldo. Luiza ga je prijela za roko.

»Poljubi me, Luiza,« je rekel Ronaldo in Luiza se mu je priblizhala s svojimi zgubanimi, devetdesetletnimi ustnicami.

»Ti si vse, zaradi chesar je bilo vredno zhiveti, Luiza,« je dejal Ronaldo. In potem sta se poljubila.

»Luiza?« je dejal Ronaldo. »Me ljubish?«

»Hm,« je rekla Luiza.

»Hm?« je rekel Ronaldo.

»Ja, Ronaldo, ljubim te,« je rekla Luiza.

»Ne izpusti moje roke, Luiza,« je rekel Ronaldo.

In je ni izpustila. Nepremichno je sedela na postelji in gledala Ronalda in on je nepremichno lezhal in gledal njo. Tako je minila noch, in ko je vstalo sonce, je s tihim, komaj slishnim glasom dejal: »Luiza, se spomnish najinih juter v Piranu?«

»Spomnim, Ronaldo,« je dejala Luiza.

»Se spomnish, kako sem te bozhal po vratu, medtem ko si preklinjala in pljuvala in risala vse tiste slike, Luiza?«

»Spomnim, Ronaldo,« je rekla Luiza.

»Luiza?« je rekel chez chas Ronaldo.

»Ja, Ronaldo?« je rekla Luiza.

»Ne izpusti moje roke, Luiza.« In potem je zaprl ochi in umrl.

Luiza je legla na posteljo poleg Ronalda, drzhech ga za roko, kot mu je bila obljubila. In ko je prishel vecher, ga je she enkrat pogledala, ga pogladila po chelu, se she za hip naslonila na njegove prsi, pobozhala po njegovih ostareli dlani, potem pa tiho zavzdihnila in zaprla ochi tudi sama.

Nashli so ju naslednje jutro; she vedno sta se drzhala za roke.

Otroci in vnuki so ju pokopali v Piranskem zalivu – iz barke, kjer sta nekoch skupaj zhivela, so ju v skupni krsti vrgli v morje – tako kot sta bila zhelela, da storijo, ko sta bila she zhiva. In potem so gledali slike, ki jih je bila nekoch narisala Luiza. Na vseh, ki so she ostale, sta bila le Ronaldo in ona. Vse druge so raztrgane ali pochechkane lezhale v neki stari, zhe zdavnaj pozabljeni skrinji.