Revija SRP 67/68

Ivo Antich

 

SEDEM GREHOV »RDECHE PUSHCHAVE«

(Razstava »slovanske identitete« med Ljubljano in Moskvo)

 

Ljubljanska Moderna galerija je od 20. 12. 2004 do 28. 2. 2005 priredila razmeroma nenavadno kolektivno razstavo z naslovom: 7 GREHOV: LJUBLJANA-MOSKVA. Podnaslov »arteast razstava« malce asociira Zagorichnikovo »gibanje westeast«, ki na razstavi ni omenjeno, a je vsaj deloma izshlo iz sicer predstavljenega OHO-ja. Vsekakor gre, kot poudarja zhe naslov, za umetnishko westeast relacijo med prestolnicama najmanjshe, najzahodnejshe slovanske drzhave in na drugi strani najvechje, najbolj vzhodne; s tem je manifestatitvno-simbolichno pokrit prostor celotnega slovanstva (v chasu exYU bi verjetno bolj ustrezala pomanjshana vzporedna relacija Ljubljana–Beograd kot izpostavitev balkanskega JUGOslovanstva), vloga Slovenije z neznatno lastno specifichno tezho pa se zdi v novi Evropi relevantna le na esencialnem vseslovanskem ozadju. Izvirno in zanimivo zasnovan pregled ali »ochishchevanje obzorja« sodobne, nekonvencionalne, neoavantgardistichne slovanske – slovenske in ruske – umetnosti pretezhno v zadnjih desetletjih XX. stoletja. Aktualnost razstave se izostri v luchi za marsikoga zoprnega in sploh »presezhenega« vprashanja sploshnoslovanske identitete spricho novega (postsocialistichnega) usodnega soochenja vsega slovanstva z Zahodom, ko naj bi to »ponovno srechanje« delovalo kot »vrnitev domov« (izgubljenega sina?) in »prijateljsko preprichevanje«. Pri tem se zaradi kontekstualnih razlik med Zahodom in Vzhodom zgodi neizbezhno (samo)razkritje vmesnih slovanskih »tipichnih karakteristik«, ki jih zadevna razstava definira kot »sedem (vzhodnoevropskih) grehov« ali hkrati tudi kot »sedem (vzhodnoevropskih) kreposti« (krépost – v rushchini pom. moch, sila, trdnjava). Te pomanjkljivosti ali prednosti so, kot pravi razstavni moto, znachilne »za vzhodnoevropsko, she zlasti slovansko dusho, ki oblikujejo vzhodno druzhbeno in kulturno identiteto: kolektivizem, utopizem, mazohizem, cinizem, lenoba, neprofesionalnost in ljubezen do Zahoda«. To je torej specifichna razgrnitev obeshenjashke slovanske avtorefleksije kot avtoironije: kronichni sentimentalno-melanholichni nihilizem, alkoholizem, bigotnost, bizantinstvo, oprichnishtvo, shvejkovstvo, samopodcenjevanje, delovna shlamparija, depresivno-letargichna »orientalska« oblomovshchina, pomeshana z akutnimi izbruhi upornishtva, anarhoidnosti, shizoidnosti, histerije, fanatizma, megalomanstva, profetizma, surovosti, prostashtva, »prisrchnosti«, »sproshchenosti«, cinizma, demonizma, satanizma (Lermontov, Dostojevski, »satanist« Przybyszewski; odmevi pri Cankarju)... Slovanski evrazijsko prehodni geohistorichni in geopsiholoshki prostor se tako v (vzvishenih, sadistichnih?) kritichnih ocheh Zahoda kakor v (samoponizhujochih, mazohistichnih?) samokritichnih ocheh Vzhoda vedno znova kazhe kot z okolishchinami determinirano podrochje neke bivanjsko-ustvarjalne nespodbudnosti, ki je lahko tudi svojevrstna spodbudnost; ta prostor bi torej lahko bil, recheno slikovito, nekakshna »rdecha pushchava« (vsaj do nedavnega je bila tod rdecha barva tudi uradno vladajocha ideoloshko-simbolichna opredelitev) ali prostor tragikomichnih gogoljevskih »mrtvih dush«, ki so kot dushe seveda hkrati tudi (drakulovsko?) »nesmrtne«...