Revija SRP 67/68

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA IDENTITETE (III)

 

SLOVENSKI NOGOMET (8. 9. 2004). Kvalifikacijska tekma (po zaslugi Shkotov precej robustna) za svetovno prvenstvo Slovenija : Shkotska v Glasgowu, rezultat neodlochen (malo pred tem proti Moldaviji 3:0). Obnavljanje slovenske nogometne pravljice? Vsekakor dober zachetek novega selektorja Braneta Oblaka. Slovenija in Moldavija – dve »odcepljenki«, ena iz srbskega, druga iz ruskega imperija (»uspeshnost« slovanskega anarholiberalizma?). Shkotska v nogometu nastopa kot samostojna drzhava – »odcepljenka« od angleshkega imperija (tako tudi Wales; zakaj ne nastopata kot samostojni vsaj v nogometu npr. Baskija ali Katalonija?). Identitetna vloga nogometa: samo v nogometu imata Shkotska in Wales tudi formalno priznano samostojno identiteto...

SKRIVNOSTI VOJNE (Koreja: Stalinova skrivna vojna v zraku; Secrets of War: KoreaStalin’s Secret Air War; 7/13; TVS 1 – 14. 9. 2004). Stalin v ozadju korejske vojne – ruski piloti v tajni nalogi, che je kateri ujet, stori samomor ali ga ubije kolega. Sochasna napetost tudi na meji IT – YU (Stalin aprila 1950 vodji severnokorejksih komunistov Kim Il Sungu dovoli vdor v Juzhno Korejo). V Koreji je bila uresnichena delitev »fifty-fifty«, ki je bila na Jalti predvidena tudi za YU na podlagi mnenja, da tako krvavo zapletena naroda, kot so Srbi in Hrvati, ne bosta nikoli vech mogla zhiveti skupaj v eni drzhavi; Tito je tu prekrizhal rachune, a le zachasno, kot je ochitno danes. Fenomen Koreje, razdeljene na belo in rdecho – prastara simbolika teh dveh barv v Aziji, Rusiji. Ime Koreo: keltsko »koreo« s pomenom vladar je morda koren za Koroshko, verjetno povezano tudi z ilirsko-keltskim plemenom Karni (med Alpami in Trstom – Karnija, Carniola, Kranjska) in starohrvashkim plemenom (med 12) Karnichani; sploh ishchejo nekateri etimologi sledi hrvashkega imena od naselij okoli koroshkega Sht. Vida (npr. Chrobaten) vse do Kurdov in do Koreje. Koreja ponuja tudi (besedno) simboliko za muchni »vidov ples« (koreja, horeja, chorea sancti Viti) zgodovine. Danes je korejsko vprashanje she zmeraj neresheno - vojna formalno ni bila konchana; tako Severna kot Juzhna Koreja, kot je znano, »razmishljata« o atomskem orozhju. Podobno Tajvan: A-bomba bi mu pomenila »edino obrambo« pred kontinentalno Kitajsko, ki to orozhje seveda zhe ima. Verjetno bo o atomskem orozhju kmalu zachela »razmishljati« tudi Japonska...

HEIDEGGER (Martin Heidegger ; VB, 2000; TVS 2 – 18. 9. 2004). Drugi del BBC-jeve dokumentarne trilogije pod skupnim naslovom Chloveshko, vse prevech chloveshko (Human, all too much human). V sijajni tradiciji angleshkega tv dokumentarca so pretezhno »s chloveshke plati« predstavljeni trije pomembni filozofi: Nietzsche, Heidegger, Sartre. Med njimi so tesne zveze: Nietzsche je s svojim »nihilizmom« izhodishche vse evropske filozofije XX. stol., idealistichne in pozitivistichne (njegov slovanski priimek je »simbolichen« - prim. slovensko nich, nichč, niches, nihche; nem. Nichts, nicht; rus. nichtó, nichegó); Heidegger je o njem napisal obsezhno knjigo, Sartre se je zhe z naslovom svoje temeljne filozofske knjige Bit in nich navezal na Heideggrovo Bit in chas; Nietzsche je iz nihilizma »pesnishko« izpeljal »voljo do mochi«, ki jo je Heidegger »podaljshal« do nacistichne zgodovinske akcije, Sartre pa v »svobodomiselnost« anarholevicharskega angazhmaja, v smislu katerega je priznaval tudi terorizem (ob atentatu na münchenski olimpiadi je izjavil, da je terorizem »atomska bomba revnih«). Film o Heideggru je zgoshchen preplet dokumentarnih fragmentov, posnetkov na kraju dogajanja, pogovorov s sorodniki in z znanci filozofa ter s poznavalci njegovega opusa. Tako se v populistichnem okviru vizualnega masmedija (v »chasu tehnike« ali »chasu svetovne slike« – recheno po Heideggru) uchinkovito zarishe markantna, »dvoznachna« figura za nekatere najvechjega evropskega filozofa XX. stoletja, za druge zgolj »kvaziteologa«, ki se kvazipesnishko in »metafizichno« igra z besedami in nebuloznimi pojmi, kot so »konec metafizike«, bit, tubit, nichenje nicha itd. Njegova zasebna »dvoznachnost« je mislec in »schwarzwaldski drvar« (»heidelbershki prachlovek«), javna pa profesor filozofije in nacist (celo gestapovski ovaduh – pisal je tajne denunciacije o kolegih na univerzi; tedaj je prilagodil tudi svoj »image« s hitlerjansko prirezanimi brki). Cheprav je kmalu konchal svojo aktivno udelezhbo v nacistichnem gibanju, se ni odpovedal nacizmu, nikoli ni javno obzhaloval svoje politichne »zablode« in tudi ni obsodil nacizma ali holokavsta (v filozofskem smislu je to »doslednost«, ki izziva moralistichne ochitke o cinizmu, vendar z vidika dejstev nobeno opravichilo ne more izbrisati storjenih dejanj). Po padcu nacizma se je povsem umaknil na svoje »gozdne poti« (po knjigi Holzwege) filozofije, ki jo je vse bolj priblizheval poeziji in jezikoslovju (Der Weg zur Sprache; Unterwegs zur Sprache), vzpostavil pa je tudi dolochen stik z marksizmom, ki je po njem superioren v razlagi zgodovine, ter z orientalsko tradicijo (japonski filozof Tsugjimura je s predavanjem v Heideggrovem seminarju opozoril zlasti na sorodnost »nihilistichnih« pojmov v Heideggrovem mishljenju in v zenu; »tao« ali pot - eden temeljnih terminov v kitajski fil.). Film o Heideggru je bil predvajan v chasu aktualne stoletnice Kocbekovega rojstva, med Heideggrom in Kocbekom pa se kazhe prav posebna »podobnost« v smislu vprashanja: mislec v primezhu zgodovine. Ne eden ne drugi se nista izognila izzivu »pocestne« zgodovine, njenemu psihoterorizmu, ki je bil v tedanji praksi terorizem rjave ali rdeche barve; oba sta izvedla, Heidegger seveda neprimerno udobneje, neposreden poseg v zgodovino kot bivanjsko pomenljivo in zlasti zase usodno »dejanje« (kot osrednji dogodek biografije, po Heideggru »Ereignis«, izstop iz skritosti, zasebnosti), ki ju je v posledicah pripeljalo na rob samomora: pristop k nacizmu, pristop h komunizmu... Oba sta v tem srechanju in »spechanju« s terorizmom zgodovine prejela »klofuto«, po kateri sta poniknila v popolno zasebnost. Tudi Kocbek svojega pristopa k rdechim aktivistom nikoli ni »preklical« ali obzhaloval. Heidegger je skozi svojega predhodnika Nietzscheja domislil evropski nihilizem v smeri kontrarevolucionarnega nacionalnega socializma (tudi »uradni ideolog« nacizma Rosenberg je izhajal iz Nietzscheja in krshchanstvo oznachil kot semitski tujek v arijskem kontekstu), Kocbek je po svoje »udejanjil« vizijo pesnishkega predhodnika, sicer pa istega leta rojenega Kosovela v smeri revolucionarnega internacionalnega socializma. Oba, tako Heidegger kot Kocbek, sta izhajala iz podezhelskega katolishtva (ocheta obeh sta bila mezhnarja), zachela sta shtudirati teologijo (Heidegger je nameraval postati jezuit), potem pa sta se preusmerila v posvetno filozofijo s »poganskimi« idejnimi in praktichnimi izpeljavami (pomen besede Heidegger – »branilec poganstva«; priimek Kocbek je verjetno madzh. ali tur. izvora). Med vojno sta se njuna ideoloshka okvirja spopadla na zhivljenje in smrt tudi kot najvechja in najmanjsha »evropska nacija«. Njuna aktivna pridruzhitev ideoloshkemu terorizmu prav temu fundamentalizmu podeljuje dolocheno intelektualno legitimiteto v smislu »sokratovske« radikalne avtentichnosti bivanja kot uklonitve interesu kolektiva v kontekstu prostora-chasa (Heidegger: bit se v zgodovinskem dogodku usoja chloveku). Obema je shlo za ohranitev kolektivne (nacionalne) identitete, s katero sta istovetila svojo osebno – Heidegger v odporu zoper »judifikacijo« nemshke kulture, Kocbek v uporu zoper likvidacijo slovenstva s strani nemshtva; v obeh primerih se je zgodila mishljenjsko konsekventna identifikacija zgodovinskega terorizma z reshilnim sredstvom, oboje z vidikov eksistencializma (Kocbek sicer ni heideggerjanec, cheprav je »njegov krog« med vojnama zhe poznal Heideggra, temvech bolj personalist po Francozih) in dolochene psihosocialne revolucije ali prenove. Tako sta oba, vsak s svoje strani, potrdila ne(z)mozhnost nevtralnosti (ki je le »praktichna iluzija«) in neizbezhnost usodnega trka tudi najbolj »oddaljenega« intelektualistichnega posameznika kot - recheno s heideggrovsko terminologijo - »tukaj bivajochega« z radikalno bitnozgodovinsko izkushnjo bivanja kot »biti-v-chasu« (pomembnost chasa je Heidegger poudaril celo z naslovnim obratom – v spisu Chas in bit). Poseben, po svoje »podoben« primer slovenskega »krizhanja« s Heideggrom je seveda Pirjevec: ta je neposredno izhajal iz revolucionarno-osvobodilne akcije (z elementi terorizma) in se na koncu enako neposredno (tudi osebno) priblizhal »tajnemu ideologu« nacizma (za Pirjevca je heideggerstvo postalo nekakshen »heidelbershki katekizem«, Heideggrov pojem »bit« je izenachil z »bogom«, to je verjetno najbolj opazen slovenski prispevek k heideggrovskemu mishljenju »konca metafizike«; sicer pa v svetovnem smislu najbolj relevantno »nadaljevanje« k Heideggru pomeni opus Jacquesa Derridaja, francoskega Juda, rojenega leta 1930 v Alzhiriji).

KOCBEK (Kocbek, pesnik v pogrezu zgodovine; Slovenija, 2004; TVS 1 - 22. 9. 2004). Soliden dokumentarec po scenariju Helene Koder in v rezhiji Mirana Zupanicha. Pregledna, obchasno »lirichno« razvlechena predstavitev »zhivljenjske zgodbe« (tudi v chasu »konca zgodb« je vsako zhivljenje zgodba ali »lasten mit«) fizichno drobnega mozha, ki se vse razvidneje kazhe kot svojevrsten velikan, se pravi sredishchna osebnost slovenske avtorefleksije v XX. stoletju, pri tem pa se ne zdi povsem jasno, s katero stranjo svojega nastopa v prostor-chasu je »najvechji«, cheprav ga naslov filma poudarja kot pesnika v razmerju do zgodovine. Kot politik in filozof ni pravi profesionalec ne posebno izviren, kot pisatelj ni povsem izoblikovan (nekaj novel, kupi bolj ali manj dnevnishkih zapisov), kot pesnik je nedvomno eden najpomembnejshih, a Zhupanchicha ne dosega; za Vidmarja je bila Kocbekova poezija »nich«, nekakshna panonsko (stepsko, hunsko, turkoidno?) podivjana ekspresionistichna afektacija, ochitno dalech od Preshernovega vsaj na zunaj idilichnega alpskega klasicizma. Verjetno ravno vsota vseh vidikov Kocbekove osebnosti oblikuje markantno figuro (pesnishkega) misleca ali chloveka refleksije, ki je sebi dosledno stopil v prelomno osvobodilno-prevratnishko akcijo, to dejanje (pomenljivost imena njegove predvojne revije Dejanje) pa je enkratno bolj po svoji literarni osvetlitvi kot pa po zgodovinski izvirnosti in politichni tezhi, saj so tudi ostali voditelji slovenskega komunizma vsaj »formalno« izhajali iz katolishkega, natanchneje krshchanskosocialistichnega konteksta (zhe Cankar, ki so ga slovenski komunisti chastili kot svojega preroka, se je izrecno imel tako za socialista kot za katolichana). Kot pri Heideggrovi nemshki avtorefleksiji neizrecheno breme pomora milijonov judovskih sodrzhavljanov (ki so bili bolje nemshko pismeni kot vechina Nemcev), tako pri Kocbekovem slovenskem samosprashevanju ostaja sicer izrecheno, vendar ne dokonchno odgovorjeno vprashanje likvidacije domobrancev (ki jih je nacionalistichna zvestoba slovenstvu potegnila v objem okupatorskega nemshkega nacionalizma). Mogoche je kljuchna izjava vsega Kocbekovega opusa stavek, s katerim je oznachil antireligijsko gibanje, ki mu je v odlochilnem trenutku pripadal: »Zame je komunizem religiozno dejanje.« (Religija kot dolochen »odmik« in ponovna zveza; lat. re-ligo, re-lego? Je to kosovelovski paradoks? Che se vse zgodi po bozhji volji, je vsako dejanje religiozno...) Zdi se, da je njegov prestop eksplicitnega katolichana h komunistichni akciji bolj eksistencialno-simbolichno kot za narodni kolektiv resnichno pomembno politichno dejanje. Ta prestop mu je dal dimenzijo »preroka«, ki naj bi nachelno antireligiozno revolucijo prezhel z avtentichnim krshchanstvom in narodu kazal konchno »postperspektivo«; bil je eden od »novozavezne« trojice revolucijsko-osvobodilnih voditeljev s pomenljivimi ilegalnimi imeni: Krishtof (Kardelj – »nosilec poslanstva«), Peter (Kidrich – »kamniti izvrshevalec«), Pavel (Kocbek – »prejshnji Savel«, »palchek«, vizionar, moralist). Govoril je o »blazheni krivdi« (tudi naslov novele), kajti za vishji cilj naj bi bila tudi prelita kri sprejemljiva cena (v zapisih iz chasa vojne je utemeljeval likvidacije aktivno protikomunistichnih duhovnikov kot nekakshno normalno revolucionarno nujnost); pisal je, da bo Kidrichev ukaz poboja domobrancev she sto let tezhil slovenski narod; pojem »blazhena krivda« kazhe na osveshcheno soudelezhenost na strani, ki je ta poboj naposled izvedla; seveda nikakrshna »naknadna filozofija« tega poboja ne more »odmisliti«, bil je »logichen« slovenski prispevek k vsejugoslovanskemu obrachunu z razlichnimi kvislingi in daje revoluciji-osvoboditvi specifichen »pechat avtentichnosti«, kakor ga fashizmu daje »ochishchevalna« industrija smrti... (Heideggrova »pot k jeziku« vodi do Derridajeve »poti k pisavi«, k skripturi kot aporiji in k utemeljitvi vsake identitete na tujstvu in zlochinu; tako osvetljena identiteta kot temeljni pojem humanizma razkriva njegovo »zlochinskost«, temu se priblizha zhe Heidegger v spisu O »humanizmu«). Tudi Kocbek ima torej svoj »Ereignis«, svoj »die Kehre« (oboje po Heideggru), svoj »spin/e« (angl.), svoj hrbtenichni, strzhenski »zrcalni obrat«, dejanje (s komponento shkandaloznosti: pesnik gre »v hosto« in postane revolucionar, filozof postane nacist), ki prelomi hamletovsko avtorefleksivno obotavljanje tipichnega evropskega intelektualca; s prestopom na »drugi breg« je izvedel premostitev in hkrati postal »dvoznachni izdajalec« tako krshchanstva kot komunizma v njuni slovenski institucionalni funkcionalnosti, pri vsej dramatichni protislovnosti pa je ostal zvest obema in tudi sebi, svoji presegajochi, »odshtekani« identiteti, integriteti, v »nemogochi poziciji« shizoidnega razkoraka celovit. (»Kosovelovski« torzo, ki je dosegel »integral«? Balkanski »bogomilski« heretik? V smislu »novega bogomilstva« kot specifichnega nadaljevanja praslovanske »dualistichne hereze« je npr. Krlezha videl Tita, ki je govoril o pritiskih Stalina in Vatikana na Jugoslavijo... Je z nekega »metafizichnega« vidika dejanje izdajstva lahko tudi skrajna zvestoba?). Tako Kocbek individualno »utelesha« identiteto slovenskega kolektiva, ki je kljub antireligijski revoluciji, povezani z osvobodilnim bojem, ostal v katolishkem kontekstu, pri tem pa to »uteleshenje« tudi dvoumno potrjuje, da je revolucija bila, »kakor da je ni bilo«, a je kot zgodovinskega dejstva ni mogoche »odmisliti«... Kot kazhe zlasti njegova poezija, se je Kocbek videl globoko zakoreninjenega v svojem kmechkem izvoru, toda njegova odprto problematichna filozofskopolitichna pozicija je hibridna, elitistichna, »artistichna«, poskus »jahanja na dveh konjih«, brezpredmeten za navadnega vojaka v neposrednem soochenju z nasprotnikom. Za domobranskega operativca je bil Kocbek komunistichni agitator, okrashen s svetopisemsko retoriko, po svoje she posebno nevaren, ker vnasha zmedo v jasno delitev taborov; po vojni je kljub odrinjenosti in dolochenim pritiskom dejansko chisto solidno zhivel kot zgodaj upokojen partizan, cheprav je shele postsocialistchni chas odkril v njem osebnost, primerno za manifestacijo svoje poglavitne politichne identitete, ter mu zachel postavljati spomenike. (Sploh je posebno vprashanje, koliko se je komunizem v svojih geohistorichnih kontekstih resnichno oddaljil od krshchanstva; Stalin, nekdanji semenishchnik, je med drugo svetovno vojno z rusko duhovshchino organiziral mnozhichno blagoslavljanje vojashkih enot pred odhodom na fronto.) Z danashnjega geohistorichnega vidika je znachilno tudi, da Kocbek ni pisal o mozhnostih samostojne Slovenije ali o vechstrankarski demokraciji; (enopartijska?) Jugoslavija je bila ochitno samoumeven okvir za njegov literarnopolitichni projekt osebne in kolektivne »volje do mochi«, tudi v tem smislu je bil »na liniji« slovenske KP (celo zheno si je »bratsko« nashel na Hrvashkem).

PASOLINI (Salň ali 120 dni Sodome/ Salň o le 120 giornate di Sodoma; IT-FR, 1976; TVS 1 – 26. 9. 2004). Che pisatelj priredi pisatelja za film, gre za poseg iz besedne umetnosti v izrazito »tehnichno umetnost«: Pasolinijeva priredba de Sadovega romana 120 dni Sodome ali Shola razuzdanosti (osnovne reference o markizu v uvodni shpici: Barthes, Sollers itd.) je anatomija zadnje stopnje »fascinantnega« fashizma kot manifestacije zla pri koncu novoveshkega humanizma na simptomalni sledi potomca Laure de Sade, ki je bila Petrarkovo uteleshenje elitistichne lepote na zachetku te epohe (vzporednica v slikarstvu: Leonardov portret Mone Lise, nova epohalna identiteta, »obraz biti« v novi epohi, novoveshki »nadomestek« za srednjeveshkega Jezusa, »zhenska v izlozhbi«; prim. Langov film The Woman in the Window iz 1945; pri ital. filmu z enakim naslovom iz 1961 je Pasolini sodeloval kot koscenarist). »Kvintesenca« fashistichne estetike bivanja kot »übermenschevske« volje do mochi je dekadentna »avtorefleksija« lepote/ zlochina v obliki triptiha z naslovi: Predpekel, Krog dreka, Krog krvi. Dogaja se v razkoshni vili kot »zlati kletki« brezizhodnosti v letovishkem okolju mesta Salň (prim. Saloma – »dvojna« svetopisemska asociacija v naslovu) ob Gardskem jezeru v chasu Mussolinijeve tvorbe »Repubblica Sociale Italiana«, nemshkega protektorata pred koncem vojne (1944 – 1945). Shtirje »plemeniti fashisti« v okolishkih vaseh ugrabijo 16 (8 + 8) deklet in fantov ter nad njimi izvajajo svoj poslednji »socialni eksperiment« psihoteroristichnega egoizma (»sacro egoismo«), zraven poteka tudi »bokachovsko« pripovedovanje »radozhivih zgodb v chasu kuge« (pred tem Pasolini posnel Decamerona, ki je zachetek evropske novoveshke proze). Kuga (d)vojnega zla seksa in smrti (od latinshchine dalje sta si v romanskih jezikih blizu besedi za smrt in ljubezen): v filmu je med dialogi recheno, da ni nich tako nalezljivo kot zlo in da ni odpushchanja brez prelivanja krvi. »Predpekel« in »krog krvi« sta tako rekoch vsebina vsakega filma, resnichni pasolinijevski novum je »krog dreka« kot sredishchno poglavje. Tu se svechana pojedina blaziranih burzhujev razgali kot obredna koprofagija, zhretje dreka kot skrajna varianta gesla nacistichne ekonomije: nich ne sme iti v nich (omenjeno v filmu). (Homo)seksualna orgija se prek sarkastichnega uzhivanja iztrebkov neizbezhno koncha v fizichni torturi in krvnem zlochinu, umoru. Film Salň je nadvse osebna, izzivalno shokantna rezhiserjeva ekshibicija, »labodji spev«; rezhija je precej okorna, verjetno namerno staromodna v stilu filmov iz chasa dogajanja, igra je »brezosebna«, lutkasto ekspresivna tako na strani rabljev kot na strani zhrtev, v skladu s »kolektivistichnim« konceptom svojevrstne druzhbene analize; nekateri kritiki so podvomili tudi o moralni identiteti rezhiserja, ki je zmozhen posneti tako shkandalozno umazanijo (ponekod po svetu she danes prepovedano predvajanje). Pochasno nizanje turobnih prizorov brez ekstatichnih poudarkov uchinkuje kot odmaknjeno vrtenje v jechi brez vidnejshe fabule in tudi brez pravega konca (edini »zakljuchek«: pianistka se vrzhe skozi okno), »izklop« se zgodi sredi prizora, ko mlada fashistichna vojaka zaplesheta kot moshki in zhenska. Mozhna »poanta«: radikalna »filozofska« demistifikacija lepote in zhivljenja vodi v konkretno prakso gnusa in umora, vsakdo pa mora nekoch pozhreti blato svojih dejanj... Za Pasolinija tovrstna sistematichna refleksija ni bila le »literatura«, temvech je svoja spoznanja plachal z zhivljenjem: leta 1975, v chasu dokonchevanja filma Salň, ga je ubil menda nakljuchni homoseksualni partner (1969 je PPP rezhiral del omnibusa Ljubezen in bes; njegov segment ima naslov Sekvenca s papirnato rozho – moshki z veliko papirnato rozho v roki tava po mestu: asociacija neplodne, neuresnichene ljubezni); obstajata pa tudi hipotezi o izzivanju smrti v obskurnih okolishchinah kot obliki samomora in o zarotnishki likvidaciji neznosno kritichnega ustvarjalca, ki ni bil le filmski rezhiser in scenarist, temvech tudi doktor literarne zgodovine, pesnik (tudi v furlanskem »subjeziku«) pisatelj, esejist, filmski teoretik, igralec, slikar, skladatelj; film je »istovetil« z zhivljenjem kot »heretichno izkustvo« (»empirismo eretico« – prim. ital. eretico/ erotico); med taka njegova izkustva sodi zgodnja izguba uchiteljske sluzhbe in chlanstva v KPI zaradi homoseksualnosti; fashistoidnost je razkrival tudi na levici (»fashizem levega krila«); smrt ga je doletela na vrhuncu ustvarjalnosti v shirshem kontekstu »seksualne revolucije«, hipijevstva (»cvetlichna« in demonska/ mansonovska var.), vietnamske vojne in tedanjega levicharsko-anarhoidnega terorizma z vsakrshnimi povezavami (prim. umor Alda Mora, 1978). Kot Heidegger in Kocbek tudi Pasolini po svoje zdruzhuje protislovja (krshchanstvo, psihoanaliza, marksizem), opusi vseh treh so v dolochenem opaznem segmentu »nedorecheni« (nedokonchano Heideggrovo osrednje delo Bit in chas, Kocbekova proza, Pasolini pretepen do smrti tako rekoch sredi dela, v 53. letu...).

SKRIVNOSTI VOJNE (Skriti vsem na ocheh; Secrets of War ; 9/ 13; TVS 1 – 28. 9. 2004). Deveti del izvrstne dokumentarne serije (»nanizanke«) v najboljshem amerishkem stilu – tokrat o vojni v Vietnamu. Pozornosti gledalca ni dopushcheno, da »zaspi« niti za hip: vsebinsko poln, zgoshchen, dinamichen preplet odlomkov, v chasu vojne posnetih na terenu, in komentarjev sodobnikov – udelezhencev z obeh strani. Amerishka vojska pod gen. Westmorelandom s taktiko iz druge svetovne vojne (zasipavanju nasprotnika s tonami bomb sledi pehotno »chishchenje« terena) v spopadu z daljnovzodnim nasprotnikom, ki je neviden in neujemljiv v edinstvenem sistemu podzemskih rovov, dzhungle, mochvirij in mimikrije v mnozhicah »mongoloidov« (»Gooks« v vojashkem slangu amerishkega »übermenschevstva«), neraspoznavnih za Zahodnjake. Americhani so se bojevali le na podrochju Juzhnega Vietnama, v Severnega so segali le z letalskim bombardiranjem; nekateri she danes menijo, da bi lahko dobili vojno, che bi shli prek te meje, ne razumejo, zakaj vrhovno poveljstvo tega ni dovolilo, cheprav je bilo sploshno znano, da Hanoi podpira Vietkongove »neodvisne« juzhnovietnamske gverilce (razlog je bil gotovo strateshki: che bi vdrli v S. Vietnam, bi lahko tja prishla na pomoch komunistichnim bratom kitajska armada s Sovjeti v ozadju). Amerishka poanta: nismo izgubili nobene bitke, izgubili smo vojno. Vietnamska poanta: bistveno je, da ste odshli ven. Americhanom je jasno: che ne bi odshli, bi se bojevali she danes (proti Francozom so se Vietnamci bojevali 90 let). Pobegnili so pred nedoumljivim aziatskim prepletom patriotizma in specifichne teroristichne ideologije, ki je zmozhna z vsakrshnimi sredstvi in ne glede na enormne zhrtve (Vietnamci priznavajo ok. pol milijona mrtvih, drugi menijo, da jih je bilo vsaj 2 – 3 milijone, od tega tretjina zaradi malarije) organizirati in aktivirati mnozhice, ravnodushne do darov amerishke demokracije. (Morda »pouchno« v chasu sedanjega amerishkega »Vietnama v Iraku«, kjer namesto »rdeche« deluje »zelena« ideologija.)

SKRIVNOSTI VOJNE (Prva svetovna vojna – Skrivno tveganje Nemchije; Secrets of War WW I – Germany’s Secret Gambles; 10/ 13; TVS 1 – 5. 10. 2004). Prva svetovna vojna je zastavila vojskovanje moderne dobe: boj nacij – boj informacij. Prvi del »gesla« je industrijski (»hardware«), drugi tehnoloshki (»software«). Po prvem gre za chasovno zgoshcheno, tako rekoch trenutno mnozhichno industrijsko predelavo chloveshkih bitij v blato in prah, po drugem za skrajno sofisticirano vohunsko-zarotnishko (sabotazhe, kemichno-bioloshka orozhja, kraja, razkrivanje in podtikanje zaupnih informacij) delovanje, ki ima odlochilen vpliv na sploshni znanstveni napredek (vojna kot »gonilo razvoja« od kamnite sekire naprej). Zlasti Nemchija, ki se je znashla v primezhu sochasnih front na obeh straneh svojega »Lebensrauma«, je skushala s kakrshnimi koli sredstvi (podmornishko piratstvo, »fenomenalne« sabotazhe nemshkih agentov v »nevtralnih« ZDA, eksportacija Leninove »rdeche celice« v Rusijo v zaplombiranem vagonu in s tem posredno sesutje konkurenchnega evrazijskega imperija) dosechi preobrat, ki bi jo reshil iz pata. Ob podatkih o »znameniti« pozicijski vojni v rovih zahodne fronte se onstran vseh tako ali drugache racionaliziranih »razlag« vedno znova zastavlja povsem »izrabljeno«, a vendar »vechno aktualno« vprashanje o bivanjskem »smislu« individuumov, ki so v kontekstu globalne proizvodno-unichevalne mashinerije le popolnoma brezimna mnozhica mrchesa ali oblaki seminacijsko-pestilentnih delcev.

POPOLNI PREOBRAT (U-Turn; ZDA, 1997; POP TV – 9. 10. 2004). Od doslej znanih predzadnji film rezhiserja Oliverja Stona. V prichujochih belezhkah je tako spet beseda o Stonu, a se to ne zdi odvech, kajti vodilni trojici sodobnih amerishkih rezhiserjev bi ustrezala kratica SLS: Stone – Lynch – Spielberg (prva povojna generacija; vsi trije rojeni 1946; Stona imajo nekateri amerishki kritiki za najpomembnejshega med domachimi rezhiserji, drugi, zlasti neamerishki pa ga imajo za senzacionalista brez finejshe senzibilnosti). Pri Lynchu in Spielbergu sta morda najboljsha prvenca (prvi: Eraserhead; drugi: Dvoboj) kot spochetek in povzetek vsega poznejshega avtorjevega delovanja, cheprav ni mogoche rechi, da sodita med znachilne rezhiserje, ki se jim v celotni karieri »zgodovinsko posrechi« le en film, »one movie masters« (npr. Boorman, Tarantino...). Lynch je izvrsten raziskovalec provincialnih presechishch realno/ psihotichno, vendar mochno neizenachen v uchinkovitosti rezultatov, Spielberg je briljantno spektakularen »pravljichar«, Stone pa praviloma suvereno, vchasih tudi poenostavljeno nachenja »zhgoche«, za ZDA tako rekoch tipichno identitetne teme. U-Turn je Stonov »popolni preobrat« od prejshnjih »prvolinijskih tem« v skrajno zakotje, njegova »variacija« na Tween Peaks ali Modri zhamet (oboje rezhiral David Lynch) in she na kakshen tematsko soroden film (npr. Peckinpachovi Slamnati psi, Sturgesov Slab dan v Blackrocku), tako da se vchasih pojavlja obchutek »dejŕ vue« (obchutno skonstruirana fabula, povzeta po romanu Johna Ridleya Stray dogs). Gre za vprashanje amerishke province v zhanrovski (»blackrockovski«) kombinaciji t. i. filma noir in vesterna ter v kontekstu Stonove temeljne (nedvomno avtobiografske) avtorske »matrice« o izgubljenem posamezniku, pravem luzerju, ki pade v prostorchasno »luknjo«, kjer se radikalno soochi z lastno bivanjsko identiteto v razlichno variiranih peklenskih okolishchinah. »U-Turn« – toponim v arizonski pushchavi, kjer samotni »mali lopov«, hazarder, ki mora gangsterjem vrniti dolg, na poti v Las Vegas (avtor knjige in scenarija se tudi sam ukvarja s hazardom v Las Vegasu), kjer naj bi zasluzhil denar za vrnitev dolga, zaradi okvare avta obtichi v blizhnjem zaselku z ironichnim imenom Superior in dozhivi »totalni preobrat« iz kolikor toliko razumnega vsakdana v zlochinski kaos, prehajajoch v iracionalno. (Pravzaprav je to okolje Hitchcockovega znamenitega trilerja Pschycho o morilskem blaznezhu z incestuoznimi simptomi).

UCHITELJICA KLAVIRJA (La pianiste; FR-AU; 2001; TVS 2 – 9. 10. 2004). Namesto prvotno napovedanega Zbogom, draga moja (po Chandlerjevi kriminalki, R. Mitchum kot detektiv Marlowe) je bila na sporedu francoska priredba romana Die Klavierspielerin (1993) avstrijske sosede Elfriede Jelinek, ki je te dni nenadoma postala posebno aktualna kot najnovejsha (izrazito srednjeevropska) nosilka Nobelove nagrade za literaturo; za njeno poglavitno temo velja ironichna kritika mnozhichnih medijev (film, tv, tisk, strip...), industrije zabave, potroshnishtva, hkrati pa v tem svetu, ki je za posameznika kljub tehnoloshki racionalizaciji »kaotichen«, raziskuje tudi identiteto moderne zhenske. Za mnoge je bila Nobelova Jelinekovi presenechenje, ker ni najbolj znana ali popularna, toda pozornejshe poznavanje njenega opusa potrdi, da je nagrada povsem ustrezna; Jelinekova je izjemna pisateljica, v probleme vrta z izvirnim pisanjem, ki je tako rekoch do »chiste muke« zgoshcheno in razgrebajoche. Uchiteljica klavirja je »tezhak« film, mestoma sarkastichno razjedajoch skoraj kot Pasolinijev salňjski gnus: francosko govorechi dunajski intelektualci, umetniki, v obsesivno nevrotichnem ozrachju »freudizma« pod zadushljivo meshchansko polituro »lepe modre Donave« ipd.; druzhbena »kritichnost«, ki ni brez potez provokativne afektacije, saj gre za okolje, ki je vendarle izvrstno urejeno in preskrbljeno, za mnoge »zunaj«, zlasti v t. i. tretjem svetu, naravnost sanjsko... Prepoznavno (avtobiografsko) ozadje pomembne sodobne evropske pisateljice; izjemen napor glavnih igralcev, korektno delo avstrijskega rezhiserja Michaela Hanekeja (z asociacijami na francoski »novi val« in seveda na prav tako »eksteritorialni« avstralsko-shkotsko-novozelandski Klavir rezhiserke Jane Campion iz 1993), tehtna osnovna teza iz romana o »posebno problematichnem« zhenskem umetnishtvu kot tveganju specifichne perverzije (Cannes 2001: velika nagrada zhirije, najboljsha igralka in igralec Isabelle Huppert in Benoit Maginel); kljub vsemu vtis dolochene posiljenosti z omahujocho preprichljivostjo, vechkrat tudi dolgochasno.

DERRIDA (12. 10. 2004). Novica o smrti Jacquesa Derridaja (74), najpomembnejshega filozofa na Zahodu v drugi polovici XX. stol., avtorja t. i. dekonstrukcionizma, (ne)konsistentne metode mishljenja, ki je kljub zahtevni berljivosti nashla odmev po vsem svetu in s katero je mozhno zhgoche analizirati najrazlichnejshe vidike tega sveta, vse njegove robove in njihove mozhnosti, da udarijo v sredishcha (znamenita Derridajeva sintagma: rob kot zaloga; med drugim je vplivala tudi na to, da si je filozofija zachela razshirjati svoja obzorja s populistichno umetnostjo, filmom, stripom, shportom, psihoanalizo...). Avtentichni nadaljevalec Heideggra, najpomembnejshega filozofa na Zahodu v prvi polovici XX. stoletja (Derrida heideggrovsko bit oznachuje kot »diferanco«, razloko, bistveno aporichnost, zato je morda le navidezno paradoksalno, da je Jud najtemeljiteje nadaljeval »nacistichnega ideologa«). Kandidat za Nobelovo; najbrzh jo je zasluzhil bolj kot desetine drugih, ki ob njegovem monumentalnem opusu tudi okrasheni z nagrado ne pomenijo skoraj nich; sicer pa njegovi filozofiji nagrada tako ali tako ni potrebna. Izzval je svetovno »sekto« privrzhencev, derridajevcev, pa tudi ostre nasprotnike, ki so mu ochitali hermetichnost, nihilizem, cinizem, prevarantstvo, brezvsebinsko igranje z besedami, literariziranje filozofije, zastrupljanje shtudentov, intelektualcev in ustvarjalcev, levicharstvo, celo fashistoidnost (cheprav je kot chlovek judovskega porekla imel tudi ustrezne osebne izkushnje); s svojo »destruktivno« filozofijo je veljal za nevarnega navdihovalca, za nekakshnega »intelektualnega terorista«, diverzanta (menda v francoskih akademskih krogih ni priporochljivo veljati za derridajevca). Pri koncu se je ukvarjal z nekaterimi tradicionalnimi filozofskimi vprashanji, ki prej pri njem niso bila v os(p)redju, v chasu njegovih zachetkov so celo veljala za reakcionarna, metafizichna, presezhena: religija, vrednote, identiteta... (Vsako vrachanje »obrobnega«, »odpisanega«, »potlachenega« pach kazhe, da se filozofija pravzaprav vrti v zmeraj istih krogih, da predvsem zastavlja vprashanja, odgovori so bolj ali manj iluzorni ali »retorichni«; filozofija se v chasu »postfilozofije« povsem razkrije kot zvrst literature/ mitologije, kot odprt ne-sistem mishljenja, aporetika.) Tu gre nedvomno za vpliv aktualnega konteksta »spopada civilizacij« (prim. Heidegger: »neskonchna vojna«) ob prelomu tisochletja z razsulom sovjetskega imperija in nastankom cele vrste nacionalnih (»identitetnih«) drzhav v »obrobnem« evrazijskem prostoru ter z novo aktivnostjo »teroristichnih obrobij«; leta 1998 je na univerzi v Jeruzalemu predaval o judovski identiteti, izvirajochi iz praocheta Abrahama, in o vrednotah gostoljubju, odpushchanju, darovanju, zhrtvovanju ter lastno identiteto definiral z izjavo: »Imam samo en jezik – in ta jezik ni moj« (na koncu poti k jeziku-pisavi soochenje z vprashanjem jezika). Avtentichno derridajevska situacija, paradigmatichna za intelektualca: »nemozhnost« kot edina, skrajno izostrena, samoosveshchena mozhnost (pri refleksiji identitete je opozoril na komponento njene nasilnosti, zlochinskosti – se pravi njenega »terorizma«); obenem se nakazuje tudi slutnja o nemozhnosti svetovljanstva (potem ko je z briljanco svoje misli kot eden redkih evropskih filozofov osvojil Ameriko in postal »drzhavljan sveta«, se je zachel vrachati k svoji izvorni identiteti, ki jo posamezniku, po vsem sodech, daje le »neizogibna« plemenska pripadnost in determiniranost; zachel je »banalno« ugotavljati, da je to, kar pach je: severnoafrishki frankofonski Jud, rojen v Alzhiriji; podobno se je Heidegger imel za nemshkega hribovca). Morda se je, recheno slikovito, shele z Derridajevo smrtjo zares konchalo XX. stoletje, namrech stoletje fragmentacije metafizike in filozofije, velikih vojn med nacijami, industrijskega »ochishchevanja« odvechnih, »klasichnega« terorizma; XXI. stoletje bo morda znachilno po »malih« preventivnih in sosedsko-plemenskih vojnah ter po tehnoloshko sofisticiranem, a ideoloshko fanatichnem »postterorizmu«, tj. asasinizmu. Eden zadnjih Derridajevih javnih posegov je intervju za amerishko profesorico filozofije Giovanno Borradori v Le monde diplomatique (feb. 2004); skupaj z nem. filozofom Habermasom je odgovarjal na vprashanja o 11. sept. 2001 in o sodobnem terorizmu: ni vech vojn med drzhavami, nasprotnik ZDA ni definiran, cheprav Bush govori o vojni; nepredvidljivo, novo stanje... Derridajeva misel je nedvomno inspirativna za refleksijo razlichnih fenomenov; osrednji dosezhek njegove filozofije – definicija biti kot aporije – ima zanesljivo nadchasovno veljavo in je nikakrshna kritika ne more iznichiti; med drugim se zdita ravno Kosovelov in Kocbekov opus posebno primerna za raziskavo v smislu gramatoloshke dekonstrukcije z analizo notranje aporichnosti (vse tri »simbolichno« povezuje leto 2004: Derridajeva smrt in Kosovel-Kocbekova stoletnica rojstva).

SUPERMAN (12. 10. 2004). V istem chasu kot Derrida je umrl tudi Christopher Reeve (52), igralec, ki je bil filmsko uteleshenje stripskega Supermana (1978, 1980, 1883, 1987). Vsekakor chlovek, na katerem je »nakljuchje« izvedlo ekshibicijo, vredno svetovnozgodovinskega spomina. Za vlogo, s katero je tako rekoch iz anonimnezha, cheprav sicer dober karakterni igralec, postal svetovni zvezdnik, je bil izbran med vech kot dvesto kandidati, in to shele chetrtich, po treh predhodnih zavrnitvah. Na vishku slave in psihofizichne kondicije je leta 1995 med snemanjem dokumentarca o varnosti pri jahanju padel s konja in ohromel od vratu navzdol (konj je nenadoma obstal pred oviro, igralec pa je poletel prek njegovega vratu in si zlomil tilnik). Postal je dobesedno »hromi superman«, svojevrsten medicinski fenomen; ni obupal, temvech je ustvarjalno deloval v okviru strahovite blokade: kot igralec, rezhiser (nova verzija Hitchcockovega Dvorishchnega okna), socialnozdravstveni in politichni aktivist (v zadnjih dnevih za Bushevega protikandidata Kerryja). Vnetje prelezhanin so mu skushali pozdraviti z antibiotiki, a njegovo srce tega ni preneslo.

SLOVENIJA – NORVESHKA (TVS 2 – 13. 10. 2004). Kvalifikacije za nogometno SP 2006. Datum s »13« je ochitno moral biti za nekoga »nesrechen«. Tokrat so to bili Slovenci, kar v tem primeru ni presenechenje: po sanjski (bolj ali manj nakljuchni) zmagi nad Italijo v Celju zhe po nekaj dneh »totalna kontra« in knockdown v Oslu, kjer so popolnoma dezorientirani Slovenci odigrali »oslovsko vlogo« pred pobesnelo mashinerijo »Vikingov« (ki so jih Italijani premagali). Ni dosti manjkalo, da bi bil rezultat namesto 3 : 0 vsaj 6 : 0. Pristanek na trdih, mrzlih nordijskih tleh. Do pomladnega nadaljevanja ostaja eno samo veliko vprashanje: Kako naprej? Seveda na ozadju »vechnega« vprashanja o ritualno-identitetni vlogi nogometa nasploh (srednjeamerishki Indijanci so v nekakshni »nogometni kosharki«, pri kateri je bila v zhogi odsekana chloveshka glava, videli »igro sonca in smrti«; po nekaterih razlagah so bili na koncu obglavljeni porazhenci, po drugih celo zmagovalci kot vrhunska »samopodaritev« bogovom) in slovenskega posebej z razlichnimi mozhnostmi »simbolichnih« asociacij: prejshnji selektor Srechko Katanec je imel »kljuch za srecho«, morda bo Brane Oblak branil slovenski nogomet z nihanjem med vzponi »na oblak« in padci na tla...

NIKOGARSHNJE ZHIVLJENJE (La vida de nadie; Shpanija, 2002; TVS 1 – 13. 10. 2004). Shpanci znajo presenetiti s svojimi filmi. Ta film, chetudi posnet v rezhiji manj znanega rezhiserja (Eduard Cortez) in v klasichni maniri, je nedvomno mojstrovina v vsakem pogledu. Pomembna vodilna misel: radikalno vprashanje o identiteti, kaj je chlovekova prava identiteta. Kdo je sploh ta, s katerim partner prezhivi pomemben del zhivljenja? Ali ga sploh pozna? Ali ni chloveshko zhivljenje tako ali drugache le preplet nekih iluzij, lazhi, slepil, shele pred obrazom smrti odpadejo maske? Glavni junak je »Nobody«, neznanec sredi modernega mestnega okolja, zheni se predstavlja kot banchni usluzhbenec, a v zadevni banki ga nihche ne pozna (nekakshen »Josef K.«?). Zhena ga vprasha: Kdo sploh si ti?

MACBETH (VB, 1998; TVS 1 – 12. 10. 2004). Kot zlochinca privlachi kraj zlochina, se tudi refleksija zmeraj vracha k svojim izvirom. Za prichujoche zapiske je Shakespearov Macbeth prav posebno pomemben, saj so se z njim srechali zhe pri svojih zachetkih leta 1980 ob angleshki priredbi (iz leta 1979) v odrski rezhiji Trevorja Nunna in v tv posnetku v rezhiji Philipa Cassona (leta 1980 sta se na svetovnih prestolih »simbolichno zamenjala« vladarja, ki sta imela najvech koristi od »povojne hladne vojne«: v YU je umrl je Tito, v ZDA je nastopil Reagan – vsak po svoje sta zakljuchila njeno obdobje, prvi je bil revolucionarni zarotnik, ki je odstranil svojega kralja, drugi neokonservativec z nachelno zasnovo ZDA kot globalnega »imperija zvezd«, ki ga danes nadaljuje Bush ml.). Chetrt stoletja pozneje spet srechanje z Macbethom kot tv dramo, tokrat v rezhiji mednarodno uveljavljenega angl. gled. rezhiserja Michaela Bogdanova, ki je – morda v »duhu identitete« svojega rusko-valizhanskega porekla - igro posodobil s prenosom v sodobno industrijsko-vojashko opustosheno okolje (vojaki spominjajo na rusko vojsko, eksterieri na razsuti Grozni, celota pravzaprav na nekakshno SF »postkatastrofo«). Macbeth, za Goetheja najboljsha in najbolje grajena Shakespearova igra, je v prvem delu (do samomora Lady Macbeth) pretezhno psiholoshka »anatomija zla«, v drugem pa geohistorichna: od osebno storjenega dejanja kot zlochina (Macbeth ob odlochilnem zheninem spodbujanju premaga svojo »hamletovsko« negotovost, umori kralja in zasede prestol) do zunanjega zgodovinskega obrata, ko sin umorjenega kralja s pomochjo Anglezhev obkoli Macbethov grad in prevzame oblast (kot vazal okupatorjev, pred katerimi je sposobni Macbeth vrsto let uspeshno branil identiteto shkotske samostojnosti). Solidna, funkcionalna rezhija, ustrezna igra igralcev (Macbeth: Sean Pertwee, Lady Macbeth: Greta Scacchi), scenografija pa se vseeno zdi problematichna: uchinkuje sicer sanjsko nadrealistichno, cheprav z ustreznimi »sodobnimi« asociacijami, vendar se te za samo igro ne zdijo bistvene; v izvirni drami so rekviziti pach srednjeveshki, izrecno omenjani tudi v dialogih, avtomatske pushke in pishtole postanejo moteche v osebnih spopadih, zlasti na koncu med Macbethom in Macduffom, koreografsko nepreprichljivo, v izvirniku gre pach za mechevanje (s sodobnim orozhjem osebni dvoboji s spremnimi »filozofskimi dialogi« niso mozhni, ker nasprotnika preprosto »odpihne«; tudi fantastika ima pach dolocheno logiko). Kljub vsemu pa se izvirna Shakespearova drama z intenzivnostjo svoje intrige in s she zmeraj funkcionalno poetiko starinskih verzov suvereno prebija skozi bizarno scenografijo do konchnega vtisa, ki ne more biti povsem brez zadrzhkov. Tako se zdi, da bo Nunn-Cassonov izrazito komorni tv film izpred chetrt stoletja, scenografsko asketsko in minimalistichno osredotochen na vsebinsko-igralski strzhen (Ian McKellen kot impresiven Macbeth in enkratna Judy Dench kot Lady Macbeth), ostal nepresegljiv.

JUBAL (Jubal; ZDA, 1956; POP TV – 16. 10. 2004). Reminiscenca na »dobrega, starega« Delmerja Davesa, ki je v 50. letih podobno kot Anthony Mann skushal ohranjati dostojanstvo zhanra (vestern kot »horse opera«), ter na »njegovega« igralca, skoraj legendarnega »kavboja« Glenna Forda (leta 1978 je v Supermanu odigral ochima Chr. Reeva) z njuno vrsto solidnih vesternov, med katerimi danes nekateri veljajo za klasiko. Davesova Zlomljena pushchica, predhodnik za Costnerjev Pleshe z volkovi. Jubal je preprost, a funkcionalen film, vse na svojem mestu, solidna fabula, jasno zachrtani znachaji v maniri vesternovske tradicije, a s poudarkom na erotichnih odnosih: dobra blondinka, fatalna temnolaska, samotni jezdec, ki zaide v neko provincialno okolje in vnese nemir z ljubosumjem, zavistjo, sovrashtvom. Glenn Ford v naslovni vlogi standardno soliden, kot zmeraj markanten je Ernest Borgnine, zanimiva sta tudi poznejsha velika zvezdnika Rod Steiger v vlogi negativca in Charles Bronson v eni svojih prvih vidnejshih vlog.

»RUSHENJE« HEIDEGGRA (Vinko Oshlak: Konec zmote in sprenevedanja o Heideggerju? – Delo, KL 27. 10. 2004). »Sesutje« Heideggra v Oshlakovem obsezhnem zapisu ob knjigi Jozheta Hlebsha, slovenskega profesorja na filozofskem inshtitutu teoloshke fakultete v Salzburgu, izdane pri Shtudentski zalozhbi (Lj. 2004) z naslovom: Usodna misel – Od »cogita« Renéja Descartesa do nihilizma Martina Heideggerja. Kot je razvidno iz prve, predstavitvene tretjine Oshlakovega spisa, Hlebsh v svoji knjigi podaja razvojno linijo novodobnega evropskega nihilizma od Descartesa (izvirno zlo naj bi bil njegov »subjektivizem«) prek Nietzscheja do Heideggra; slednjega razkrinka kot preprichanega nacista (chlana stranke) in mu kot pozitivno nasprotje zoperstavi katolishkega humanista Theodorja Haeckerja. Drugi dve tretjini chlanka zavzema Oshlakov osebni (s Haeckerjem in Hlebshem v zaledju) »tezhkotopnishki napad« na Heideggra kot chloveka in kot filozofa z uporabo takih in podobnih oznak: sovrazhnik vsega krshchanskega, duhovni zlochin, duhovna perverzija, zhargon slabe hermetichne poezije... Retorichno slikovito omeni tudi »slovensko heideggerjansko zadrugo« in »partizanskega komisarja« (brez navedbe imena), ki je romal k Heideggru kot k preroku, ter opozarja, da Hlebshu nekdanji zagovorniki komunizma ochitajo, da je »klerikalec« (ne omenja pa, da imajo nekateri za »klerikalca« ravno Heideggra). Tako se po Hlebshevi knjigi in Oshlakovem chlanku o njej nakazuje »obrachun« treh proti trem: Descartes, Nietzsche, Heidegger – Haecker, Hlebsh, Oshlak. Rezultat je seveda nedvoumen: Heidegger, za mnoge doslej najpomembnejshe ime zahodne filozofije XX. stoletja, je zdaj dokonchno razkrinkan kot »goli cesar«, kvaziuchitelj in kvazifilozof v Hitlerjevi senci, etichni izprijenec, potolchen in odvrzhen na smetishche... Ob dejstvu, da evropskega nihilizma ni izumil Descartes, saj obstaja vsaj od sofista Gorgiasa; da je za Heideggra avtentichna filozofija predvsem »sokratovsko« zastavljanje vprashanj (in Heidegger jih je kar nekaj zastavil epohalno markantno); da je bila zhe Sokratu v chasu »antichnega fashizma« (suzhnji kot zhivali ali »govoreche orodje«, ki se pridobiva zlasti z vojnami; odobravala tudi Platon in Aristotel) do te mere jasna filozofova radikalna dolochenost s socialnim kontekstom, da je z nachelno odlochitvijo sprejel smrtno obsodbo, ter da nobena filozofija nikogar ne more zagotovo zavarovati pred prakso kot zlochinom – ob vsem tem in she marsichem, chesar dvojec Hlebsh-Oshlak ne reflektira, zadevno bombastichno spodkopavanje »gore Heidegger« (kljub nekaterim utemeljenim kritichnim pripombam) izzveni kot neznatna feljtonska »humoreska«.

LJUDOZHERCI (TVS 2 – 28. 10. 2004). TV priredba predstave Primorskega gledalishcha v Novi Gorici v korektni rezhiji Mileta Koruna iz leta 1987... Strnisheva fantastichno vizionarna poezija (verjetno najbolj markantna in celovita pesnishko-eksistencialna opusna vizija v slovenski literaturi) je metaforichno-mitoloshki preplet evropskega srednjega veka (samorogovstvo) in antike, zlasti Odisejevega mita kot kulta doma in domovine ter v manjshi meri Orfejevega kot kulta pesmi in mrtvih (prim. Orfejeva pesem in Lenorina pesem v zbirki Odisej, 1963); podobno je pri vrstniku Tauferju (pesem Orfej v »antipreshernovskem« ciklu Slovenski sonetje 62 in cikel Nemi Orfej, vse v zbirki Jetnik prostosti, 1963, ter drama Odisej in sin...; Strnisha v zbirki Odisej kot moto k ciklu Dom navaja citat iz Tauferjevega Nemega Orfeja), pa seveda zhe pri Preshernu (prim. Sonetni venec, sonet o Vrbi, Elegija svojim rojakom, Lenora) in Vodushku (pesem Odisejski motiv in z ironichnim »antiorfejskim« obratom sonet Poet pred Panteonom); za Presherna, Vodushka in Tauferja je poleg tega znachilen tudi mit o Prometeju (prvi, indirektno: Pevcu, drugi: Ko smo Prometeji neugnani; tretji: drama Prometej ali tema v zenici sonca); prim. she Zagorichnikovo pesem Evridika in Orfej (zbirka Slovenski gambit, 1994) in njegovo Prometyno pesem (zbirka Ananas, 1987) kot parafrazo na Prometeja s sintagmo »OKOVAN VERZ SVOBODE« (cit.). Ochitno se mitologija z mochjo svojih arhetipskih sporochil vedno znova tako ali drugache vracha, cheprav se vchasih zdi zastarela, presezhena; v literaturi XX. stoletja je Odisejev mit najbolj markantno aktualiziral Joyce z romanom Uliks,1922, Orfejev mit pa sochasno Rilke v Sonetih na Orfeja, 1923 (Strnisha je s svojo izredno izobrazbo v dolochenem smislu »podobno« povezal klasichne osnove z germanistiko, svojo shtudijsko stroko); znani sta tudi dramska priredba Orfejevega mita T. Williamsa in filmska Jeana Cocteauja, Paul Valéry pa je s pomochjo mita o Narcisu »solipsistichno« obnavljal liriko na rushevinah Mallarméjevega »hazarda« z besedami. V slovenski poeziji je po drugi svet. v. Vodushek z mitom obnavljal zacharanost svojega »odcharanega sveta«; tako je izrazit predhodnik aplikacije mita pri naslednikih: Strnisha, Smole Taufer, Zagorichnik; sicer pa Odisejev in Orfejev mit nista neznana niti slovenskemu ljudskemu izrochilu: mitologemski temi »godca pred peklom« in desetnice, desetega brata – prim. desetletno Odisejevo zdomsko tavanje, »usodnost« decimalnega sistema... Tako Presheren kot Strnisha sta priblizhno v isti starosti prishla do dolochene popolnosti, »zakljuchenosti«; Preshernove Poezije so v svojem kontekstu izrazito testamentarna, »mallarméjevsko« absolutna knjiga, tako da bi jim bilo skoraj nemogoche dodajati nove zbirke istega ranga, kvechjemu morda kakshno relaksacijo z »zabavljivimi« napisi ali soneti; pravnik Presheren po letu 1840 pravzaprav ni vech pisal, le zelo »lagodno« in obchasno. Che je pri tem Presherna »reshila« smrt, je Strnisha po zbirki Odisej kot profesionalec seveda she pesnil, a je njegova poezija vsebinsko in oblikovno vse bolj zahajala v svojevrstno pravljicharsko-kozmichno-ciklichno klishejstvo, zato sta se kot ustrezen »izhod« pokazali dramatika in deloma proza. Dramatichnost in pripovednost sta od zachetka navzochi v Strnishevi pesmi, poezija pa se je v njegovi dramatiki monumentalno realizirala v obliki t. i. poetichne drame (ki je Strnisha ni priznaval kot posebne zvrsti, ker je menil, da je vsa avtentichna dramatika po svojem bistvu pesnishka). Strnishev dramski nastop je bil samozavesten in markanten; le z nekaj dramami, ki pa ne slonijo na klasichni mitologiji kot njegova poezija, marvech na srednjeveshki metaforiki in alegoriki, je takoj zavzel eno osrednjih mest v slovenski izvirni dramatiki. Njegova igra Ljudozherci je, cheprav je bila ob nastanku delezhna tudi zgrazhanja zaradi drastichne metaforike, v vizionarno-sporochilnem in artistichnem smislu sploh najvishji dosezhek vse slovenske literature v drugi polovici XX. stoletja; tako se s svojim »magichnim realizmom« postavlja ob bok Cankarju, ki je vrhunec v prvi polovici (nasproti Cankarjevih Hlapcev pred prvo svetovno vojno stoji kontekstualni kolektiv Strnishevih Ljudozhercev po drugi vojni, v kateri se je zgodila kocbekovska »sprememba narodnega znachaja«).

FARENHEIT 9/11 (ZDA, 2004; rezhija Michael Moore). Pisec teh vrstic si je 3. nov. 2004, se pravi na dan, ko je svetovne medije obshla »najpomembnejsha vest druge polovice leta«, da je namrech George W. Bush zanesljivo drugich izvoljen za predsednika ZDA, ogledal film Fahrenheit 9/11 (japonski novinar je zapisal, da bi morali pri volitvah amerishkega predsednika sodelovati vsi prebivalci sveta, tako pomembno je pach, kdo vodi edino supersilo). Vsekakor obrtno odlichno narejen film, ob katerem gledalec v glavnem kar pozabi, da gleda (ideoloshko) zmanipuliran, brez zadrzhkov tendenciozen dokumentarec, ker pritegne kot nekakshen »thriller«. Film je velikanska »torta«, vrzhena v Bushev obraz, ki pa se od njega, zlasti v praktichnih posledicah, nekako odbije, cheprav navaja vrsto nedvomno problematichnih zadev, indicev. Zdi se, da je pri Bushevi zmagi pomagala tudi amerishka patriotichna kljubovalnost zoper ostali svet, ki je pretezhno navijal za Kerryja (ena od izjem je gotovo Srbija, ki si je demokrate zapomnila po Clintonu, ta pa je prvi po Hitlerju bombardiral Beograd, s pomochjo danashnje Nemchije in »po bushevsko« brez mandata VS OZN, in sicer zato, da bi »kril« odcepljanje Albancev na Kosovu, medtem ko ni posredoval, da bi zashchitil od Srbije »zhe odcepljeno« Sarajevo). Che bi Americhani odstranili Busha, bi pomenilo, da se odrekajo tudi svojega »minulega dela«, bili so z Bushem v vojnah... Americhani se ne ravnajo po svetu, po njihovem mnenju je tisto, kar je dobro za Ameriko, dobro tudi za svet... Takoj po 11-09-01 je bil Bush eden najbolj priljubljenih predsednikov v zgodovini ZDA, in zdaj ob volitvah naj bi Americhani sami sebe »korigirali«, to priljubljenost naj bi razveljavili za nazaj... Resda je njegova priljubljenost mochno upadla, toda bistvena je vendarle izvolitev... Americhani so zavrnili Moorov protibushevski pamflet, knjige in chlanke raznih liberalnih in levicharskih intelektualcev s ponovno izvolitvijo chloveka, ki daje vtis, da je iz ljudstva, cheprav je iz izrazito bogatashke dinastije... Verjetno bo obveljala znana ocena, da je Bush ml. najbolj kontroverzen predsednik v zgodovini ZDA. »Umski primitivec« in lazhnivec (»Bushochio«) na chelu supersile? Vsekakor deluje bolj zhivo kot Kerryjev »zombijevski nasmeh«... Zanimiv je Putinov komentar ob Bushevi zmagi: islamski teroristi so zheleli onemogochiti Bushevo drugo izvolitev, Americhani so se odlochili za trdnost in odlochnost... To ne presenecha, med Putinom in Bushem je ochitno sozvochje z vrsto vzporednic: oba od leta 2000 vodita velesili, simbolichni zachetek XXI. stoletja z »mehkim konservativizmom« in protiterorizmom. Oba zhe drugich izvoljena, ochitno priljubljena ne le v ozhjih interesnih krogih, temvech tudi pri shirshih mnozhicah... Oba vzbujata skepso pri kritichnih intelektualcih, a zaman; znana ruska radikalna novinarka Anna Politkovska v svoji knjigi Putinova Rusija (angl. prevod 2004) govori o Putinu nachelno brez obchudovanja, oznachi ga kot KGBjevskega poklicnega vohljacha (snoop) in ga nich kaj prijazno primerja s klasichnim literarnim junakom iz Gogoljeve novele Plashch, po tem junaku, ki se pishe Bashmachkin (Copatar) je Putin zanjo Akakij Akakijevich Putin... Gogolj o svojem junaku pravi: v nekem oddelku nekega ministrstva je sluzhil neki uradnik... To naj bi bila tudi definicija Putinove preteklosti pred vstopom v visoko politiko... Tudi George Bush ml. je »junak« iz knjige (Winston Groom: Forrest Gump, 1986, zhivljenjepis amerishkega »idiota«; po tej knjigi je nastal pojem »gumpizmi«; pozneje ob Bushu pa »bushizmi«) in iz filma, posnetega po njej... Moorov film Farenheit 9/11 je namrech »dopolnilo« k Forrestu Gumpu (1994), prvemu filmu, v katerem je, kot se razkriva danes, »glavni junak« prvi predsednik ZDA v novem tisochletju... FORREST GUMP (ZDA, 1994, rezhija Robert Zemeckis, dobil vrsto oskarjev) – prva pomenska asociacija, deset let po nastanku filma she vedno veljavna: Gozdni Tepec; napoved nove dobe, XXI. stoletja, junak tega filma je »hodec«, obsesivni maratonski potohodec z govorno napako, »preroshka« asociacija: celotno ime George Walker Bush – Jure Hodec (Peshec, Sprehajalec), beseda »bush« pomeni grm, grmovje, goshchava (politichna goshchava vojashko-energetskih zvez v ozadju?), kar je tako rekoch isto kot gozd (tj. forest – z enim »r«). Uvod v »sochutni konservativizem«, termin, ki ga uporablja (tudi disleksichni) Bush; vsesploshno podcenjevanje Busha... ozdravljeni alkoholik pa nenadoma predsednik... mar ni bil pred tem nadvse uspeshen guverner Texasa? Reagan – Bush; Kennedy – Kerry? Bush ima Reagana za svojega uchitelja in vzornika. Ne po pomoti, so vzporednice: prijazni (po Bushu »sochutni«) konservativizem. Oba sta prishla nekod od strani, oba tako rekoch »zhe odpisana«, eden zaradi starosti, drugi zaradi pijache, Reagan iz igralstva, Bush iz bogatashkega bohemstva, iz obeh so se mnogi norchevali kot iz nekakshnih populistichnih debilov, a sta izvedla »prerod« in se pomembno uveljavila. Simbolichno: z Bushem se zachenja amerishko XXI. stoletje (za nekatere nelegitimno zaradi skrajno tesne izvolitve, vendar potrjene od vrhovnega sodishcha in zato po amerishki ureditvi nesporne). Bush pooseblja teksashko robati obrat v versko-moralni rigorizem v nasprotju z japijevskim »uzhivachem« Clintonom, na chigar ime je obesheno ime Monike Levinsky (na Kennedyja se vezhe Marilyn Monroe). Poslovne zveze teksashkih naftnih druzhb, v kateri s svojim lastnishtvom sodelujejo chlani Bushevega klana, s saudijsko megadruzhino/ klanom bin Laden ochitno niso usodne za Bushevo kariero; najbrzh so po svoje celo koristne, saj potrjujejo uradno tezo, da niso vsi muslimani (Arabci) enaki, da so pach tudi taki, s katerimi je mozhno lepo poslovno sodelovati in prijateljevati... Nekateri namrech menijo, da je Saudija izvor vsega islamskega zla, tj. vahabitska sekta, ki vlada v Saudiji; glavna financhna podpora za Al Kaido, bin Ladnovo teroristichno organizacijo, naj bi prihajala prav iz Saudije, Saudijci so bili v vechini med atentatorji 11-09-01 v ZDA; pred drugo vojno so amerishki kapitalisti trgovali tudi s Hitlerjevo Nemchijo, npr. Joseph Kennedy; povojni amer. imperij je utemeljil Roosevelt, ki naj bi »zmanipuliral« Pearl Harbour, bil je obveshchen, da se pripravlja napad, vendar je potreboval zhrtveni shok za vstop v vojno proti Japoncem; po nekaterih podatkih je bil »zmanipuliran« tudi atomski napad na Japonsko – kot neizogibno mashchevanje za P. Harbour in kot edinstvena prilozhnost za »pravi preizkus« A-orozhja. (Clintona v zachetku septembra 2004, v chasu dolochanja kandidatov obeh strank, nenadoma obshla slabost, v bolnici operacija na srcu, 4 x by-pass s holesterolom zamashenih zhil, rad je dobro jedel, mastno, mochno hrano, v pokoju je najbrzh zanemaril telesno aktivnost; ko je bil she predsednik, je she uravnoveshal z rednim jutranjim joggingom... Bush naj bi bil kot nadaljevalec Thatcher-Reaganove konservativne revolucije povsem drugachen od Clintona v politiki, toda malo natanchnejshi pogled pokazhe, da ga le nadaljuje, vse je kontinuiteta amerishkega interesa, ki je poglavitno vodilo, napade brez pokritja OZN je zachel Clinton, za obema je tudi mochna zhenska kot svetovalka in zunanja ministrica - Albrightova, Condoleezza Rice...) Izvolitev Busha, ki je odlichnega zdravja, pomeni, da vechina v ZDA vendarle meni, da v tem trenutku ni v interesu amerishkih koristi zamenjava na vrhu oblasti, v chasu vojne to ni primerno, kot med 2. svet. vojno, vojna psihoza je tu koristila Bushu... Kerry, ki se sklicuje na Kennedyja (ima iste zachetnice), proti Bushu (kerry – vrsta drobnega goveda, tudi vrsta terierja; bush – grmovje, goshchava, to so njegove »tajne zveze«, vsa dinastichna mrezha v njegovem ozadju) nima bistvene alternative v programu, alternativa je le osebno (Bush iz elitistichne wasp, Kerry dokaj nenavadno za kandidata za predsednika ZDA – katolichan mittelevropsko-judovskega porekla, kot tak waspovcem ne more biti vshech, kot jim ni bil vshech katolichan Kennedy, ki so ga likvidirali; tovrstna »simbolika« Kerryju kot predsedniku ne bi obetala nich dobrega; nekaterim se zdi tudi sumljiva njegova hitra odpoved ponovnemu shtetju glasov, morda je dobil kakshno »opozorilo«...); ustanovno izhodishche oblasti ZDA so protestantski fundamentalisti, ki so se uprli Angliji, ti imajo tajne druzhbe, ki drzhijo oblast ZDA v rokah v vojashko-energetski mrezhi, tega pach ne bodo »kar tako« izpustili iz rok. Che je Busheva politika »velika prevara«, ni nich manjsha Kerryjeva obljuba »drugachnosti in globokih sprememb«. So Americhani menili: v chasu vojne proti terorizmu se niti ne splacha izvajati velike spremembe administracije, to namrech neizbezhno vnese diskontinuiteto v bojno operativnost? Nekoch Eisenhowerjev opozorilni govor: opozorilo Kennedyju pred vojashko-industrijskim kompleksom, ki pomeni stalno nevarnost vzporedne oblasti in uzurpacije (ti so likvidirali Kennedyja kot predsednika, ni bil dovolj oster do Rusije in Kube, in potem she brata Roberta kot kandidata za predsednika; so pach »pohiteli«, kot predsednika bi ga gotovo tezhe). Putin in Bush oba predsednika od leta 2000, zachetek novega tisochletja, oba v znamenju »mehke, sochutne, prijazne, ljudske diktature«, tako rekoch »nezhnega fashizma«... Vsekakor so Americhani z izvolitvijo Busha poslali na smetishche zgodovine vse knjige (od znanih amerishkih pisateljev se je protibushevsko angazhiral zlasti Gore Vidal z zgovorno naslovljeno knjigo: Dreaming War – Blood for Oil and the Cheney-Bush Junta), chlanke in razvpiti Moorov film, ki so opozarjali pred Bushem kot poshastjo iz fashistoidne dinastije; skupna poanta vsega tega raziskovalnega pisanja je bila, da je bushevska dinastija v zaroti z dinastijo saudovskih prijateljev pravzaprav narochila atentat na bistvena centra amerishke vojashke in ekonomske mochi 11-09-01, da bi s tem sprozhila dolgorochno posledichno zlivanje vsakrshnih dobichkov na svoje rachune. Kljub izvrstni montazhi in ochitni tendencioznosti Moorov film ostaja nedorechen v upodobitvi »glavnega junaka« Georgea Busha: ni jasno, ali je Bush debil, perfiden demon v vlogi klovna, marioneta centrov mochi v ozadju ali prostodushen poshtenjak. Poglavitni namen filma je bil preprechiti Bushevo ponovno izvolitev: Americhani so se na to opozorilo pozhvizhgali, pri tem pa je znachilno tudi, da so za Busha, »zashchitnika bogatih«, vechinoma glasovali revni delavci in kmetje, za »liberalno-socialnega« Kerryja pa »napredni bogatashi« in intelektualci na vzhodu ZDA... Rezultat nedvoumno kazhe, da so pretezhno izbirali v skladu s kolektivno »voljo do mochi in varnosti«, chetudi z mozhnimi »nechistimi« povezavami, to pa je v sozvochju z aktualno sploshno svetovno tendenco neokonservativizma, zavitega v neoliberalistichno retoriko. (Vsekakor so mnogi Busha podcenjevali.)

JASER ARAFAT (11. 11. 2004). Svetovne medije je preplavila vest o smrti predsednika »fantomske« drzhave Palestine. Tudi sam je bil skoraj kot nekakshen fantom: prezhivel je neshtete atentate, kot razni »fantomi« iz populistichne literature je imel stalno znachilnost v svoji garderobi: kockasta naglavna ruta in v bojevitejshih mlajshih letih tudi zatemnjena (teroristichna?) ochala. Verjetno v zgodovini ni chloveka s tako dvoumno patriotsko identiteto terorista (glede tega seveda vsaj med Izraelci ni dvoma; nekateri od njih so vest o smrti sprejeli s plesom veselja; zanje je Arafat vsaj duhovni oche modernega terorizma vse do Al Kaide in Osame bin Ladna, pokol na olimpiadi v Münchnu 1972 naj bi bil njegovo delo; to je bil tudi chas izvirnega evroterorizma anarho-leve, npr. RAF, ter desne provenience, npr. hrv. emigracija) in t. i. bojevnika za mir, leta 1994 nagrajenega, skupaj z Izraelcema Jicakom Rabinom in Simonom Peresom, celo z Nobelovo. (Sploshno uporabljana sintagma »bojevnik za mir« ima morda svojo bistveno vrednost ravno v dvoumnosti zveze boj – mir; prim. izrek »si vis pacem, para belum«.) Arafat je namrech priznal Izraelu pravico do obstoja; to za militantnega Arabca, ki ga imajo rojaki za ocheta palestinskega naroda, ni bila majhna stvar, cheprav naj bi pozneje tudi izjavil, da je shlo le za »taktichno zvijacho« in da glavni cilj Palestincev ostaja »unichenje Izraela« z dolgorochno psihobioloshko subverzijo (seveda je po potrebi tudi ta izjava lahko le zvijachna »formalnost«, ki naj bi pomirila skrajnezhe v lastnih vrstah). Sploh je pri njem veliko nezanesljivega, vse do osnovnih podatkov: ni povsem jasno, ali je bil leta 1929 rojen v Jeruzalemu ali v Kairu; bolj verjetno je slednje, se pravi, da je Egipchan, s pravim imenom Abdel-Rahman Husseini, sin kairskega trgovca, torej pravzaprav sploh ni bil palestinski begunec, kot se je sam predstavljal (najbrzh je bil to njegov oche)... Za »posebno poslastico« ostajata she dve slikoviti (hipo)tezi o njegovi smrti: zastrupitev in levkemija. Zastrupitev naj bi bila izraelska (mosadovska?) zarota, po nekaterih pa celo palestinska (nasledstveno rivalstvo?); Arafatov dolgoletni osebni zdravnik je izjavil, da je zastrupitev najbolj verjeten vzrok za to skrivnostno smrt in da je pokojnik dva tedna prej she hodil, ko so ga peljali v vojashko bolnishnico v Francijo, tam pa je organizem popolnoma odpovedal (okvara na trombocitih zaradi strupa?). Levkemija pa naj bi bila »drugo ime« za aids (Oriana Fallaci je Arafata v intervjuju zhe leta 1972 oznachila kot homoseksualca; zhena, nekdanja pravoslavna kristjanka, ni zhivela z njim, temvech s hcherjo razkoshno v Parizu). Sicer pa vechni bojevnik Arafat tudi po smrti ochitno ne bo imel pravega miru: samo zachasno je pokopan v svoji (od Izraelcev obkoljeni in polporusheni) predsednishki rezidenci v Ramali, in sicer z obljubo, da mu bo nekoch izpolnjena zhelja, da bi imel grob v arabskem delu Jeruzalema. Vsekakor je bil, po osnovnem poklicu gradbeni inzhenir, tudi uspeshen »poslovnezh«: njegovo »begunsko« premozhenje naj bi znashalo ok. shtiri milijarde dolarjev... (Balkancem lahko ostane v spominu tudi po svoji izjavi iz 90. let, da so se razmere na Blizhnjem vzhodu »balkanizirale«.)

ZHIVLJENJE PRESTOLNICE (Slovenija, 2004; TVS 1 – 9. 11. 2004). Zadnji del (6/6) izobrazhevalno-dokumentarne serije o Ljubljani, avtor Boshtjan Veselich tokrat zajame XX. stoletje od prve svetovne do vstopa SLO v EU. Celota shestih oddaj se zdi sicer obrtnishko dokaj solidna, vendar je pri tem tudi precej nepregledno in neizenacheno natlachena z vsem mogochim, od zanesljive dokumentarnosti do nekakshnih zabavno igranih »ilustracij«. Morda je she najvechja vrednost v tem, da lahko v gledalcu spodbudi shirshi razmislek o naslovnem fenomenu, se pravi o slovenski narodni in drzhavni prestolnici, zlasti v zvezi s sochasno aktualno »afero Kolizej«. V pozni jeseni 2004 je namrech po slovenskih medijih polemichno odmeval izid natechaja za arhitektonsko reshitev na podrochju t. i. Kolizeja, kjer v sredishchu Ljubljane, v jami nekdanje gramoznice, stoji leta 1845-1846 na hitro zgrajena »zgodovinska dragocenost« v obliki v vsakem pogledu danes zhe popolnoma brezvrednega, za chloveshka zhivljenja nevarnega, grotesknega konglomerata, pravzaprav »kurnika« ali she tochneje – kupa opeke. Drzni predlogi tujih arhitektov so seveda razburili razlichne branilce tradicije in t. i. mestne identitete. Ljubljana ima skoz vso zgodovino, najbrzh zhe od Jazonovih in emonskih chasov, tezhave s spreminjanjem vashko-trshke naselbine v pravo mesto in nacionalno prestolnico. Rezultati teh tezhav, ki izvirajo iz »vechne« ne(z)mozhnosti kakrshnekoli resnichno velikomestne shirokopoteznosti, se kazhejo v znanem dejstvu, da je Ljubljana she zmeraj (evropsko, tochneje severnobalkansko) prestolno mesto brez ene same ulice, ki bi imela zares v celoti mestno podobo (izjema s pridrzhkom bi bila kvechjemu Mikloshicheva), je brez modernega mestnega sredishcha (ima le zgodovinsko, srednjeveshko podgrajsko jedro), kakor tudi nima niti ene arhitektonsko resnichno pomembne novejshe stavbe (izjema je Plechnikov NUK, a she ta je realiziran le polovichno, od zadaj so nanj »sramotno obeshena« povsem drugorodna poslopja; pozornosti je seveda vreden tudi blizhnji sedezh univerze kot dovolj reprezentanchna, chetudi ne posebno izvirna palacha, povsem neprimerna za sedanjo visokosholsko uporabo). Zhe krajshi sprehod po najvechkrat preimenovani barjansko-slovensko-dunajski osrednji zhili (Dunajska cesta 1876 – 1932; v SFRJ Titova cesta; po osamosvojitvi je »Titova balkanska pot« nadomeshchena s prvotno mittelevropsko), ki naj bi bila hrbtenica mesta, pokazhe arhitektonsko-identitetno zmeshnjavo brez doslednejshe mestne linije, z neshtetimi »shkrbinami« in vsakrshnimi poslopji, od vechnadstropnic do enonadstropnih vashkih »zgodovinskih dragocenosti« tipa Shestica; slednja groteskno stoji ravno nasproti nekoch »najvishjega nebotichnika na Balkanu« (zaradi nje je zhe pred desetletji ob predlogu za rushenje skoraj izbruhnila »drzhavljanska vojna«, za ohranitev se je posebej zavzel celo »dvorni poet revolucije«). Tudi druge mestne vpadnice (Celovshka, Trzhashka, Shmartinska, Zaloshka, Dolenjska s Karlovshko) ne dajejo dosti drugachne podobe; po katerikoli pripelje tujec v Ljubljano, ne dobi vtisa, da prihaja v mesto, dokler se po brezoblichnih nizih vsakrshnih pritlehnih podezhelskih poslopij ali realsocialistichnih stolpnic nenadoma ne znajde »v sredishchu«. Pred leti, ob zachetku prenove osrednje zheleznishke postaje, se je obetalo nekakshno »kolodvorsko mitropsko svetovljanstvo«, vendar je kljub dolochenemu ochishchenju konchni rezultat she zmeraj provincialna avstro-ogrska postaja ob cesti z imenom tujega »junaka«, domachi »heroj na konju« je povsem nereprezentativno potisnjen na rob parka, v nekakshni kvazioficirski razoglavi in razpasani »lahkotno poetichni« podobi. »Branje« pokrajine z njenimi znamenji, njenega urbanizma z arhitekturo, zmeraj in povsod razkriva nepodkupljivo sporochilnost »videza kot bistva«: po izkushnjah sodech, niti 30-nadstropni nebotichnik na mestu Kolizeja ne bi bistveno spremenil Ljubljane; njen globinski identitetni strzhen jo »za vechno« dolocha kot bolj ali manj depresivno staroavstrijsko provincijsko gnezdo, stisnjeno k tlom v kotlini pod Gradom in blizhnjimi grichi, na obrobnem mittelevropskem krizhishchu med Alpami, Jadranom, Panonijo in Balkanom. Na podrochju »exYU«, v tem specifichnem geohistorichnem bazenu ali »kotlu«, se je pach izoblikovalo le eno mesto v shirshem, polnovrednejshem smislu: namrech Beograd; v njegovi senci je ostal tudi Zagreb. Beograd ima predvsem izredno naravno lego na sotochju najpomembnejshih vodnih zhil tega prostora, na prelomnem ovinku med severnim in juzhnim Balkanom, z razgledom na vse strani; v sedmih desetletjih, kolikor je bil prestolnica srednjevelike evropske drzhave, se je bliskovito razvil v dinamichni urbani organizem, ki pomeni eno od tochk med vechjimi svetovnimi mesti. Zagreb ima sicer solidno, cheprav ne posebno izvirno mestno jedro med madzharsko zaznamovano zheleznishko postajo in »dunajskim karejem« do katedrale; v tem kareju je nedvomno markanten le spomenik kralja Tomislava, vse ostalo pa je v glavnem na shiroko razmetano naselje brez opaznejshe identitete; v celoti gledano, gre za pomanjshani balkanski »ponaredek« Dunaja s pridihom Budimpeshte, in danes morda stoji pred zgodovinsko nalogo, da se razvije v eno od opaznejshih evropskih prestolnic; za to, se zdi, le ima nekaj mozhnosti, medtem ko za Ljubljano z njenimi sociogeografskimi resursi takih mozhnosti ni videti. (Kosovel po prvi svetovni vojni pravi: »Siva melanholija Ljubljane«, pesem Ognjeno sonce; Kocbek po drugi v Dnevniku 1946 omenja Ljubljano kot pridusheno, preplasheno, malenkostno, pijano in grobo...) Vendar to ne zahteva defetizma: kakor je bil po prvi svetovni vojni Nebotichnik simbol vzpona mladega slovenskega meshchanstva in po drugi Trg revolucije simbol vzpona njegove socialistichno-samoupravne voluntaristichne mimikrije, tako bo izvrstno zasnovani in ustrezno izbrani novi Kolizej simboliziral osamosvojitveni vzpon drzhavne prestolnice v novem tisochletju.