Revija SRP 67/68

Ivo Antich

 

KVINTET PISCEV RESNICE

 

Pet sodobnih italijanskih pesnikov (Cinque poeti italiani contemporanei).
Uredila in prevedla Jolka Milich. Aleph 85. Ljubljana, 2003, 168 str., 3255 SIT

V stoletja dolgi in bogati kulturi pisanja verzov italijanska poezija kljub shtevilnim mojstrom, ki jih premore, v vrhove »absolutnih klasikov« svetovne literature pravzaprav sega le s tremi imeni: velichastni Dante, briljantni Petrarka, mrakobni Leopardi (na vrhovih skrajne kritichne redukcije je pach prostor le za redke). Zvezo med 19. in 20. stoletjem ter adaptibilnost italijanstva markantno predstavlja »gromovnik« Carducci, neoklasicist, ki si je v razvoju od republikanca do monarhista toliko »podaljshal« fin de sičcle, da je tik pred smrtjo she »ujel« Nobelovo. Cheprav se zdi Carducci zhe tedaj »tempo passato«, izzivalni zanos njegove poetsko-historichne geste (Himna Satanu, Barbarske ode) po svoje nadaljujeta »aktivist« D’Annunzio in polfrancoski futurist Marinetti. Toda tudi spricho grenkih izkushenj vojn in fashizma z njegovimi »osvajanji« se je italijanska poezija kmalu stishala, zapirajoch se vase v smislu hermetizma in skozenj vse bolj prenikajoche ponizhno melanholichne chlovechnosti, kot najbolje kazhejo opusi »velike peterice« Montale, Campana, Ungaretti, Quasimodo, Cattafi (teh pet pesnikov predstavlja 20. stoletje v she zmeraj zanesljivi Kayevi angleshki antologiji italijanskega pesnishtva; med njimi je z najvechjim shtevilom pesmi Montale, svojevrstni »nadaljevalec« Leopardija, pesnik »iz ozadja«, ki je sredi hrupa glasnejshih svoj »dolgi pohod« do veljave naposled kronal z Nobelovo in vsemu stoletju dal pechat svojega imena). Ta peterica je nedvomno kljuchna, cheprav bi najbrzh marsikdo dodal she kakshno ime (npr. »trzhashki« Saba, »filmski« Pasolini itd.).

Znotraj nakazanega peterokotnika klasikov modernizma se giblje tudi beseda petih pesnikov v prichujochem izboru in prevodu Jolke Milich. Vsi so she zhivechi, chetudi zhe dokaj priletni (rojeni pred drugo svetovno vojno ali tik po njej) predstavniki srednje generacije, dozoreli v svoji pesnishki besedi in tudi solidno druzhbeno uveljavljeni, kot je razvidno iz bio-bibliografskih podatkov in odlomkov kritik. Po abecednem zaporedju, vsak z okoli dvajset naslovov - levo izvirnik, desno prevod - so tu: Elio Andriuoli, Renzo Cigoi, Silvano Demarchi, Anna Santoliquido, Guido Zavanone. Pri antoloshkih izborih je zanimivo, koliko posameznik z izbranimi besedili izprichuje svojo bistveno ustvarjalno (p)osebnost v okviru, ki po mozhnostih in okusu izbiralca dolocha skupnost. Vsebinski okvir prichujochega izbora zgoshcheno in nadvse ustrezno nakazuje uvodna pesem (na zavihku platnic) Jeana Brianesa, nekakshen program za pisanje poezije kot neprisiljenega, zhivljenjsko pozitivno naravnanega belezhenja drobnih senzacij vsakdanjika, s sklepno poanto: »pisati resnico« (cit.). V smislu te opredelitve je izbor dosleden in celovit, pri tem pa seveda ni njegova dolzhnost odgovoriti na morebitno bralchevo vprashanje, ali v sodobni italijanski poeziji poleg umirjenega prostoverznega in nerimanega »tradicionalistichnega modernizma«, razmeroma primernega za prevajanje, obstajajo tudi drugachne poetike (v dezheli soneta menda nihche vech ne pishe sonetov, v danashnji Sloveniji pa je sonet skoraj »dernier cri«). Dovolj prostora za posameznika omogocha »skice portretov«: Andriuoli pod navidezno preprostimi »anekdotami« z globoko predirnostjo razkriva sledove skrivnosti, Cigoi v bolj racionalno dinamichnem jeziku vrta po svoji tesnobi in pri tem kot Trzhachan ne pozablja na Kras, Demarchi v vsaki svoji kratki pesmi kot v chrepinji odkriva »deshki« chudezh, Anna S. iz Barija z (ob)morsko metaforiko raziskuje svojo bivanjsko »krivdo« tudi v »epigramski« izometriji shtirivrstichnic, Zavanone z virtuozno elokvenco razvija svoj prefinjeno zastrti, grenkobni simbolizem. Vzporednost izvirnikov dopushcha »preverjanje« prevajalkine znane natanchnosti, zdruzhene z nedvomnim »sopesnishkim« posluhom. Vsekakor tehtna publikacija, dobrodoshel pogled v sosedov »borjach«.