Revija SRP 67/68

Ivo Antich

 

»BOGOMILSKA KOLONA« MAKEDONSKE IDENTITETE

(dvajset / 1985 – 2005 / in tudi tisoch let pozneje)

 

V dneh slovenske preshernovske in italijanske »neodannuncijevske« feshte se je v rokah pisca teh vrstic chisto nakljuchno znashla knjizhica z naslovom Najmladiot od bogomilskata kolona (podnaslov: Portret na borecot Razme Maleski; avtor Boro Kitanovski, izdala zalozhba Studentski zbor, Skopje 1985). Knjizhica je na prvi pogled zrela za odpad, pach znachilna realsocialistichna broshura, skromna in skrajno stereotipna oprema, rdeche platnice s chrnim naslovnim napisom v cirilici, toda nenadno pozornost pritegne naslov z »bogomilsko aluzijo«. Izkazhe se, da gre za biografijo makedonskega partizana, ki se je imenoval Razme Maleski (1927 – 1967). Knjizhica je resda tipichna jugosocpropaganda, a je kljub temu tudi »dvajset let pozneje«, ko je chas izbrisal tako Jugoslavijo kot realsocializem (s samoupravljalsko jugovarianto), vredna posebnega razmisleka, in to ne z ideoloshkega, temvech z radikalno eksistencialnega vidika: kako se je oblikovala neka chloveshka eksistenca v dolochenem »prostorchasu« - na tleh makedonskega naroda v strahotnem prelomnem chasu druge svetovne vojne, protiokupatorskega partizanstva in revolucije. Ker vsak individuum tako ali drugache zhivi v kontekstu kolektiva, je tukaj zastavljeno vprashanje o Maleskem kot posamezniku neizogibno povezano z vprashanjem o oblikovanju kolektivne identitete makedonskega naroda, ki je poseben fenomen. Po imenu so Makedonci znani zhe tisochletja, iz predslovanskih chasov (so bili zhe takrat slovanskega ali »venetskega« porekla?), okoli X. stoletja zhe kot Slovani pod »carjem« Samuilom ustanovijo drzhavo, o kakrshni Slovenci s svojim imenjakom »Samom« in mitologizirano »Veliko Karantanijo« lahko le sanjajo (Samuilova Makedonija je segala kot resnichna drzhava na shtiri morja: od Jadrana do Chrnega morja, od Donave do Jonskega in Egejskega), potem pa nastopi tisoch let popolne »anabioze«, omrtvelosti v zasuzhnjeni anonimnosti, iz katere se makedonski narod dvigne s partizanskim bojem in komunistichno revolucijo, ta mu vrne drzhavno obliko (republiko), ime, jezik.

V jeziku faktografije povedana biografija je sama po sebi simptomalno (simbolichno) zgovorna. Naslov prvega poglavja zadevne knjige evocira poetiko otroshtva kot temeljne zasnove osebe: Si bilo dete kraj ezeroto i kraj Drimot (reka Drim, ki se izliva v Ohridsko jezero). Razme je bil rojen v Strugi na obali Ohridskega jezera v shtevilni druzhini ocheta krznarja, ki mu je obrt propadala, zato je hodil na sezonsko delo v Albanijo, ko so jo zhe zasedli Italijani, chutiti pa je bilo, da bodo kmalu vdrli tudi v Jugoslavijo. Osnovna shola v Strugi, nato jeseni 1940 sprejemni izpit na bolgarski gimnaziji v Ohridu, kjer je potem kot dijak zhivel v internatu. Zhe tedaj je povezan s SKOJ in s »shumkarji« (hostarji), kot so policisti rekli partizanom, ki so se zacheli organizirati po italijanski in bolgarski okupaciji Makedonije (v Strugo so prishli Italijani, med Strugo in Ohridom je nastala »drzhavna meja« med Italijo in Bolgarijo). Leta 1943 po kapitulaciji Italije odide na partizansko osvobojeno ozemlje in prosi za uvrstitev v bojne enote. Ker je izredno droben in mlad, mu te zhelje ne izpolnijo, ampak dobi nalogo, da bo uchitelj v partizanski sholi, ki je prva uporabljala makedonshchino kot uchni jezik. Tako je, presenechen in ne najbolj navdushen, z nekonchanim shestim razredom gimnazije postal eden prvih makedonskih uchiteljev, ki so pouchevali v materinshchini; vse dotlej je bila namrech makedonshchina tudi v Jugoslaviji uradno »neobstojecha«; pouk ni bil v normalnem sholskem poslopju, temvech po kmechkih hishah, otroci so sami prinashali stole, udzhbenikov v makedonshchini ni bilo. Ko se je osvobojeno ozemlje zaradi nemshko-bolgarske ofenzive umikalo in so se partizanske enote pregrupirale, je bilo tudi konec pouchevanja, Razme je bil postavljen na strazho, tik pred izmeno je skrivaj zapustil strazharsko mesto in dosegel svoj tedanji poglavitni cilj: pomeshal se je med borce Prve makedonsko-kosovske proletarske udarne brigade, ki je decembra 1943 zapustila zahodno Makedonijo in v pohodu prek planine Kozhuf preshla na grshko stran v Egejsko Makedonijo. To je bil v hudi zimi januarja 1944 »bogomilski pohod«, tako imenovan po vasi Bogomila. Slabo opremljeni in oblecheni partizani, Razme je pushchal krvavo sled za sabo, odstopala mu je kozha s stopal, zavitih v cunje, kozha prstov se je v mrazu lepila na kovinske dele orozhja; vmes pa ves chas boji z zasedami Nemcev in Bolgarov. Na grshki strani je bilo mirneje, tam so si nekoliko opomogli v vaseh, kjer povsod zhivijo Makedonci kot v Grchiji popolnoma nepriznana manjshina. Pozneje, po vrnitvi v Makedonijo, je Razme postal kurir Svetozarja Vukmanovicha Tempa, visokega funkcionarja KPJ in inshtruktorja partizanskega gibanja za Makedonijo in Kosovo. Jeseni 1944 je kapitulirala Bolgarija, Razme je po vojni tezhko zbolel, posledice strahotnih naporov so udarile na dan, oslepel je in ohromel, nato je dvajset let zhivel v postelji in na vozichku v Strugi v materini oskrbi. Umrl je v 40. letu, leto po smrti je njegov bratranec in partizanski soborec, znani makedonski pisatelj Vlado Maleski, odkril njegov doprsni spomenik v vrsti herojev na obali v Strugi. Razme je bil nadvse skromen: znanemu pisatelju Simonu Drakulu, ki je pisal o njem, je rekel: »Vse si dobro zapisal... Tako je bilo... Le prevech herojsko mi zveni...Vse to je bilo vendar tako preprosto (»Ta seto toa beshe tolku prosto«)... Ne gre za besede, gre za dejanja...« Resnichno, z besedami se je mogoche na vsakrshne nachine zapletati, dejanja pa so, kar so.

Makedonija je dezhela globoko na juzhnem robu exYU prostora, zrcalna kontrapozicija Slovenije v Alpah. Obe sta dezheli dveh jezer (Ohridsko, Prespansko - Bohinjsko, Blejsko). Samuil je imel prestolnico v Prespi in v Ohridu; po Preshernu so tudi zachetki slovenske zgodovine ob Bohinjskem jezeru. Obojestranski simbolichni simptom: ime BOGOMILA - pri Slovencih junakinja Preshernovega epa, v Makedoniji je to ime vasi na meji z Grchijo, blizu planine Kozhuf. Bogomila v Preshernovi pesnitvi pomeni vzorno katolichanko, Chrtomir pa je poganski »heretik« (je Presheren pri izbiri imena svoje junakinje uposhteval njeno »bogomilsko« asociativnost?). V makedonskem kontekstu osebno ime ali toponim Bogomila bolj neposredno asociira tradicijo bogomilstva, ki naj bi izviralo prav iz Makedonije (in Bolgarije). Ta heretichna tradicija je dobila svoje »konchno dopolnilo« v narodnoosvobodilnem boju pod vodstvom komunistov kot svojevrstnih novodobnih heretikov (spochetka je bil sekretar makedonske partije velikobolgarsko usmerjen in je zaviral jugoslovansko usmeritev). Ravno Makedonija je znachilen primer za vprashanje, kako to, da je nachelno internacionalistichni komunizem organiziral dolochena narodna gibanja, ki so bila uspeshna v boju za osamosvajanje (nekateri menijo, da so rdeche partije vodile osvobodilne vojne z zlochinskimi nameni in sredstvi, brez ozira na zhrtve, njihova gverila je brezvestno izzivala okupatorje in potem, ko je ta izvajal mashchevanja, so se poskrili; vse to je res, toda klech je v vprashanju: che se nihche ne bi uprl, upora pach ne bi bilo, vsakdo bi si lahko prisvajal, kar bi se mu ravno zazdelo...)

Dejstvo je, da so nekateri narodi prav skozi komunizem dosegli dolocheno drzhavno avtonomijo in identiteto, cheprav nato zasencheno z muchnimi problemi rdechega totalitarizma (nekateri drugi pa so s pomochjo ali v okrilju nacistichnega totalitarizma prishli do drzhavne, chetudi kratkotrajne oblike; prim. Slovashka, Hrvashka, od nacizma so se nadejali reshitve svojih problemov tudi Boshnjaki, kosovski Albanci, Flamci, celo Ukrajinci...). Kakorkoli, dejstvo je, da so tudi vsa taka samozhrtvovanja, kot ga izprichuje Razme Maleski, ne glede na ideologijo, neizbrisno vzidana v praktichne in idejne temelje dolochene kolektivne identitete. To naposled tudi pomeni, da radikalno uposhtevanje dejstev pove, da ne prva ne druga Jugoslavija ni nastala »nakljuchno« ali »poljubno«, temvech po neizprosni logiki v razmerju mochi v dolochenem prostoru in v dolochenem chasu. To je spoznanje, ki prichujochi, na prvi pogled zastareli, malo vredni realsocialistichni broshuri daje razsezhnost svojevrstnega simbola, vkljuchno s simboliko bogomilstva. To se je zachelo v Makedoniji, ki je bila tedaj pod bolgarskim cesarjem Petrom (druga pol. X. stol.); konec tega stoletja je v znamenju makedonskega cesarja Samuila (vladal 976 – 1014), ki sicer ni izprichan kot bogomil, vendar je bila njegova vloga upornishka zoper vse tedanje zavojevalce Makedonije, torej je bila praktichno vzporednica bogomilstva (ime po »popu Bogomilu«, bogomilstvo je kot ideologija usmerjeno proti Bizantincem, proti Bolgarom, proti plemstvu in uradni cerkvi zaradi njene pokvarjenosti; v severni Italiji so nekatere heretike imenovali Sclavini ali Makedonci...). »Bogomilska kolona« Makedoncev je dolga celo tisochletje, od X. do XX. stoletja, od Samuila do »malih herojev«, kot je bil Razme Maleski, s strashno simboliko prispodobe: bizantinski cesar Vasilij je oslepil 14.000 Samuilovih vojakov, od tega je Samuila zadela kap, po dveh dneh je umrl. Je potemtakem makedonski narod, formalno »na novo rojen« v komunizmu, »komunistichen narod«, se pravi bolj komunistichen kot kakshen drug? Je makedonska »slepa kolona« v komunizmu spregledala?