Dacia Maraini
VOJNA V KROZHNIKU
tvoje lazhi
tvoje lazhi
ljubezen moja imajo okus po mleku in vrtnicah,
pijem jih ne da bi se sprashevala zakaj
tvoje lazhi
ljubezen moja
mi povzrochajo morsko bolezen
a ti jih pravish dobrohotno
da me ne bi prizadel
kajne moj ljubi?
skupek perja v grlu
pot nazaj
kako je vztrajna, toda zakaj?
zhelja po zhelezni iskrenosti
ki zhali chute in vid
in jih spirash v svezhi vodi
tvoje lazhi zvenijo dvakrat
odmevajo v glasu
ko srce napada in vracha udarce
v velikem plesu chutov
a ti pochenjash to iz prijaznosti,
vem ljubezen moja
in iz prijaznosti teptash
z okovanimi chevlji
tiste septembrske resnice
ki nimajo senc in niti okraskov
zate je prevech okrutna
prevech nechista in vsiljiva
resnica ljubezen moja
in tako jo trmasto zanikash
olikan, veder, srechen,
iz ljubezni do ljubezni, vem
in tako moj nadvse mili prijatelj
tvoje vzvishene lazhi
ki bi mi morale segreti roke
mi pribijejo jezik na nebo
zagrebejo moj razum
zhe za zhiva, pod zemljo
sanjala sem, da letim
sanjalo se mi je, da letim
neshtetokrat v enih sanjah
enkrat samkrat v neshtetih,
lahkotno nad strehami
z vzdihom chrne radosti
in pristajala sem na napushchih
sede na dimniku lovila ravnotezhje
koliko koliko koliko
sem hodila po zrachnih
ulicah na obzorju
med slanimi oblaki in sonchnimi zharki
ostrokljuni galeb
in vrabec z grenkim perjem
sta bila edina druzhba
moje speche zavesti
rada bi znala leteti
she vedno v sanjah, she pa she,
kot lastovka, z enega streshnika na drugega
in potem pljuvati na glave
mimoidochih in se nasmejati
ob njihovem zachudenju, mar dezhuje?
ali so solze kakshnega bolnega boga?
she vedno letim, vendar v premorih spanja
noga nich vech lahkotna
zdrsi stran, roka zagrabi
zhleb, ki zbezhi
med poletom bi rada letela
in z veseljem napolnila
trne teme
Che zaradi prevelike ljubezni
che zaradi prevelike ljubezni
koncha tako da sploh ne ljubimo vech
jaz pravim, da je
ljubezen bridko pretvarjanje
tiste ochi kot jadra
ki plujejo plujejo po mlechnih valovih
kaj neki se skriva moj bog
za tistimi sinjimi vekami
misel na pobeg
nachrt kljubovanja
sklep posedovanja?
ladja s chrnimi jadri
se obracha zdaj proti zahodu
hiti po valovih iz chrnila
med kodrci vetra
in lachnimi galebi
zhe vem, da na tisti palubi
bom pustila en chevelj, en zob
in dobrshen del same sebe.
kaj misli ogledalo na zidu?
kaj misli ogledalo na zidu?
kaj misli knjiga na polici?
kaj misli krozhnik na podstavku?
kaj misli moja obleka, ki visi na soncu?
morda ogledalo sanja
da knjiga govori in knjiga sanja
da krozhnik pleshe in krozhnik sanja
da moja obleka, ki visi na soncu
pripoveduje zgodbo malih zapeljevanj
ko potujem z lisichjim korakom
ko potujem z lisichjim korakom
kako je grenko tisto jutranje
razgibano ozrachje odhoda
kako nesmiselni so tisti koraki
med eno in drugo postajo
med enim in drugim pozhirkom
ko grem
jaz potepushka
ti pa negibni kvietist
na potovanje z avionom
ki dishi po bananah in chrnih oblakih
klicheva se od dalech
kako je kaj? in ti?
bojim se prihodnosti
zato jo pouzhivam
ko s sramezhljivimi koraki
potujem po vsem svetu
rada bi te popeljala s seboj
a tebe ni
ti ki vedno tichish doma
ti ki poznash odsotnost
jaz pripravljam kovchke
jaz odhajam
ti ostanesh
in jutri zjutraj zbogom
a kam naj grem
ko pa ni vech avionov
ni vech postaj
ni niti enega potovanja vech
s teboj je v redu? in s tabo?
jaz jutri odpotujem
s kovchkom ali brez
ker me tam dol chaka
hrepenenje po vrnitvi.
Vojna v krozhniku
vojna v krozhniku,
vendar samo za radovedne ochi:
neka zhenska vleche za roko mrtvo punchko
neka hisha se razleti
podirajo se stene iz biskvita
kolikokrat sva se pogovarjala o vojni
in mirno sedela
na eni in drugi strani mize?
v zrak zleti avtomobil
nad skledo za solato
moshki krichi in strmi v praznino
okrvavljenega hlachnika
prekomorska vojna
vzvalovi na velikem zaslonu
eksplodira, se sesuje, razmesari
najine misli oskrunjene,
prikazni tujih bolechin,
le kako naj jih imenujeva, moj bog,
che ne odrastki, izlochenja
praznichnega srca?
vojna onkraj kruha
je pouzhita v chasu ene vecherje
polja gorijo
shola gori
gozd gori
gorijo terase
luksuznega hotela
medtem ko obirava ribjo kost
dechek se zmagoslavno smeje
izgubil je vse zobe, prekomorska vojna
in midva, ki radovedno in previdno gledava
onstran biserno sive shipe
pijeva pivo
sredi vijolichastega vechera
in presenechena poslushava
hrumenje motorja,
je mar znotraj vojne ali zunaj?
se bo avion razletel
ali bo zdrsel med oblake?
bosonogo dekle bezhi
otrok brezglasno joka
nisva midva, ki gledava vojno
marvech je ona, ki za nama oprezuje
onstran dvojnega chrtastega zaslona
druga granata
chelada, ki leti
telo vojaka
mehko in negibno se sesede in oblezhi
prekomorska vojna
nama rahlo pade v krozhnik
in midva jo pojeva s krompirjem
ali je ona, ki naju je
kot toliko sinov brez para
in nama za vselej pokvari
fizichno dozhivetje bolechine?
Moje nochi
moje nochi
z grenkim oranzhnim priokusom
so bile naseljene
z belimi okornimi kiti
in letechimi kachami,
znano mi je bilo guganje
zaves mlechne barve,
vsadila sem neshpljo
v skledici svojega mrtvega psa
iz nje je pognalo zvito
in jezno drevesce
ki ga bom imenovala izumrtje
moje nochi
dehteche po sladkem jasminu
kako so bile chvrste tiste peruti
in tekochi tisti spomini
na daljnem in divjem otoku
kjer sem se vsako jutro
zbujala vishja in veselejsha
za en pedenj
moje nochi z okusom baldrijana
so postale temne in predrzne
in naj she tako polagam
glavo na puhaste blazine
v narobe mestih
v neznanih sobah
ne sanjam vech o kitih
moje nochi
z apaurinom
so mi v ramenih pretesne
le kakshno ime bom dala tisti lastovki
ki v svojem kljunu odnasha moje zhivljenje?
Netopir leti nizko
netopir leti nizko
brez diha se ustavi
na malem usahlem vodnjaku
bolno listje platane
zachne frfotati
prekrije se z lepljivimi kapljicami
mi vlechemo vrvi
travnatega gledalishcha
ob koncu tega poletja
s scefranimi obrisi
poletno gledalishche
v trebuhu vile Borghese
med trohnechimi papirji in drugimi mestnimi chudesi
trdovratne rimske sanje
zelenjavno gledalishche
s svojimi rjavimi in sinjimi platni
zemljata tla
prepredena z rumenimi koreninami
kot zhuljasti komolci
nashe misli letijo
naproti svetlobi zmedenega razuma
toda zhe pripravljenega, da postane meso in beseda
pod privlachno igro reflektorjev,
vila Borghese zadobi medlech videz
okrog sedme ure zvecher
vsa v mleku spechega listja
levje rjovenje sezhe do nas
izza zidu zooloshkega vrta
v orjashki voljeri
se besno spreletava ujeti orel
mi dvignemo zaveso
z njenimi obshitimi pasovi
ki naj pokrijejo oder
nashe pretirane izumetnichenosti
pikapolonica se lahkotno usede
na prst, vsa poloshchena, rdecha in chrna
je podobna hrbtu
zhlichke iz sèvrskega porcelana,
stavim da nam bo prinashala srecho
Dacia Maraini se je rodila leta 1936 v Firencah in zhivi v Rimu. Pishe romane, povesti, pesmi, gledalishke igre, pogovore itn. Njen opus je kar obsezhen, omenila pa bom le pomembnejsha dela, in sicer romane: L’età del malessere (Tezhavna leta), 1963, zanj je prejela nagrado Formentor; Memorie di una ladra (Spomini malopridnice, 1973 – imamo ga tudi v slovenshchini v prevodu Eveline Umek); Donna in guerra (Zhenska v vojni), 1975; Lettere a Marina (Pisma za Marino), 1981; Il treno per Helsinki (Vlak za v Helsinki), 1984; Isolina, 1985, ponatis 1992, in La lunga vita di Marianna Ucrìa (Dolgo zhivljenje Marianne Ucrìe), 1990, zanj je prejela nagrado Campiello in nagrado Knjiga leta. Avtobiografska povest Bagheria, 1993. Gledalishka dela: Il ricatto a teatro e altre commedie (Izsiljevanje v gledalishchu in druge igre), 1970; I sogni di Clitennestra e altre commedie (Klitemnestrine sanje in druge igre), 1981; Lezioni d’amore (Ljubezenske lekcije), 1982; Stravaganze (Chudashtva), 1987, in Veronica, meretrice e scrittora (Veronika, vlachuga in spisateljica), 1991 – nagrada sklada La Pastora. Poezija: Crudeltà all’aria aperta (Surovosti na prostem), 1968; Donne mie (Zhenske moje), 1974; Mangiami pure (Kar/po/jej me), 1979; Dimenticato di dimenticare (Pozabila sem pozabiti), 1982, in Viaggiando con passo di volpe (Ko potujem z lisichjim korakom), 1991 – nagrada Mediteran in nagrada mesta Penne). Leta 1986 je objavila knjigo Il bambino Alberto (Otrok Alberto), intervju s svojim mozhem Albertom Moravio, leta 1987 pa eseje La bionda, la bruna e l’asino (Plavolaska, chrnolaska in osel).
Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorici: Jolka Milich