Revija SRP 67/68

Dacia Maraini

 

VOJNA V KROZHNIKU

 

 

 

tvoje lazhi

 

tvoje lazhi

ljubezen moja imajo okus po mleku in vrtnicah,

pijem jih ne da bi se sprashevala zakaj

tvoje lazhi

ljubezen moja

mi povzrochajo morsko bolezen

a ti jih pravish dobrohotno

da me ne bi prizadel

kajne moj ljubi?

skupek perja v grlu

pot nazaj

kako je vztrajna, toda zakaj?

zhelja po zhelezni iskrenosti

ki zhali chute in vid

in jih spirash v svezhi vodi

tvoje lazhi zvenijo dvakrat

odmevajo v glasu

ko srce napada in vracha udarce

v velikem plesu chutov

a ti pochenjash to iz prijaznosti,

vem ljubezen moja

in iz prijaznosti teptash

z okovanimi chevlji

tiste septembrske resnice

ki nimajo senc in niti okraskov

zate je prevech okrutna

prevech nechista in vsiljiva

resnica ljubezen moja

in tako jo trmasto zanikash

olikan, veder, srechen,

iz ljubezni do ljubezni, vem

in tako moj nadvse mili prijatelj

tvoje vzvishene lazhi

ki bi mi morale segreti roke

mi pribijejo jezik na nebo

zagrebejo moj razum

zhe za zhiva, pod zemljo

 

 

 

 

sanjala sem, da letim

 

sanjalo se mi je, da letim

neshtetokrat v enih sanjah

enkrat samkrat v neshtetih,

lahkotno nad strehami

z vzdihom chrne radosti

in pristajala sem na napushchih

sede na dimniku lovila ravnotezhje

koliko koliko koliko

sem hodila po zrachnih

ulicah na obzorju

med slanimi oblaki in sonchnimi zharki

ostrokljuni galeb

in vrabec z grenkim perjem

sta bila edina druzhba

moje speche zavesti

rada bi znala leteti

she vedno v sanjah, she pa she,

kot lastovka, z enega streshnika na drugega

in potem pljuvati na glave

mimoidochih in se nasmejati

ob njihovem zachudenju, mar dezhuje?

ali so solze kakshnega bolnega boga?

she vedno letim, vendar v premorih spanja           

noga nich vech lahkotna

zdrsi stran, roka zagrabi

zhleb, ki zbezhi

med poletom bi rada letela

in z veseljem napolnila

trne teme

 

 

 

 

Che zaradi prevelike ljubezni 

 

che zaradi prevelike ljubezni

koncha tako da sploh ne ljubimo vech

jaz pravim, da je

ljubezen bridko pretvarjanje

tiste ochi kot jadra

ki plujejo plujejo po mlechnih valovih

kaj neki se skriva moj bog

za tistimi sinjimi vekami

misel na pobeg

nachrt kljubovanja

sklep posedovanja?

ladja s chrnimi jadri

se obracha zdaj proti zahodu

hiti po valovih iz chrnila

med kodrci vetra

in lachnimi galebi

zhe vem, da na tisti palubi

bom pustila en chevelj, en zob

in dobrshen del same sebe.

 

 

 

 

kaj misli ogledalo na zidu?

kaj misli ogledalo na zidu?

kaj misli knjiga na polici?

kaj misli krozhnik na podstavku?

kaj misli moja obleka, ki visi na soncu?

morda ogledalo sanja

da knjiga govori in knjiga sanja

da krozhnik pleshe in krozhnik sanja

da moja obleka, ki visi na soncu

pripoveduje zgodbo malih zapeljevanj

 

 

 

 

ko potujem z lisichjim korakom 

 

ko potujem z lisichjim korakom

kako je grenko tisto jutranje

razgibano ozrachje odhoda

kako nesmiselni so tisti koraki

med eno in drugo postajo

med enim in drugim pozhirkom

ko grem

jaz potepushka

ti pa negibni kvietist

na potovanje z avionom

ki dishi po bananah in chrnih oblakih

klicheva se od dalech

kako je kaj? in ti?

bojim se prihodnosti

zato jo pouzhivam

ko s sramezhljivimi koraki

potujem po vsem svetu

rada bi te popeljala s seboj

a tebe ni

ti ki vedno tichish doma

ti ki poznash odsotnost

jaz pripravljam kovchke

jaz odhajam

ti ostanesh

in jutri zjutraj zbogom

a kam naj grem

ko pa ni vech avionov

ni vech postaj

ni niti enega potovanja vech                    

s teboj je v redu? in s tabo?

jaz jutri odpotujem

s kovchkom ali brez

ker me tam dol chaka

hrepenenje po vrnitvi.

 

 

 

 

Vojna v krozhniku

 

vojna v krozhniku,

vendar samo za radovedne ochi:

neka zhenska vleche za roko mrtvo punchko

neka hisha se razleti

podirajo se stene iz biskvita       

kolikokrat sva se pogovarjala o vojni             

in mirno sedela

na eni in drugi strani mize?

v zrak zleti avtomobil

nad skledo za solato

moshki krichi in strmi v praznino

okrvavljenega hlachnika

prekomorska vojna

vzvalovi na velikem zaslonu      

eksplodira, se sesuje, razmesari

najine misli oskrunjene,

prikazni tujih bolechin,

le kako naj jih imenujeva, moj bog,

che ne odrastki, izlochenja

praznichnega srca?

vojna onkraj kruha

je pouzhita v chasu ene vecherje

polja gorijo

shola gori

gozd gori

gorijo terase

luksuznega hotela

medtem ko obirava ribjo kost

dechek se zmagoslavno smeje

izgubil je vse zobe, prekomorska vojna

in midva, ki radovedno in previdno gledava

onstran biserno sive shipe

pijeva pivo

sredi vijolichastega vechera

in presenechena poslushava

hrumenje motorja,

je mar znotraj vojne ali zunaj?

se bo avion razletel

ali bo zdrsel med oblake?

bosonogo dekle bezhi

otrok brezglasno joka

nisva midva, ki gledava vojno

marvech je ona, ki za nama oprezuje

onstran dvojnega chrtastega zaslona

druga granata

chelada, ki leti

telo vojaka

mehko in negibno se sesede in oblezhi

prekomorska vojna

nama rahlo pade v krozhnik

in midva jo pojeva s krompirjem

ali je ona, ki naju je

kot toliko sinov brez para

in nama za vselej pokvari

fizichno dozhivetje bolechine?

 

 

 

 

Moje nochi 

 

moje nochi

z grenkim oranzhnim priokusom

so bile naseljene

z belimi okornimi kiti

in letechimi kachami,

znano mi je bilo guganje

zaves mlechne barve,

vsadila sem neshpljo

v skledici svojega mrtvega psa

iz nje je pognalo zvito

in jezno drevesce

ki ga bom imenovala izumrtje

moje nochi

dehteche po sladkem jasminu

kako so bile chvrste tiste peruti

in tekochi tisti spomini

na daljnem in divjem otoku

kjer sem se vsako jutro

zbujala vishja in veselejsha

za en pedenj

moje nochi z okusom baldrijana

so postale temne in predrzne

in naj she tako polagam

glavo na puhaste blazine

v narobe mestih

v neznanih sobah

ne sanjam vech o kitih

moje nochi

z apaurinom

so mi v ramenih pretesne                                

le kakshno ime bom dala tisti lastovki

ki v svojem kljunu odnasha moje zhivljenje?

 

 

 

 

Netopir leti nizko 

 

netopir leti nizko

brez diha se ustavi

na malem usahlem vodnjaku

bolno listje platane

zachne frfotati 

prekrije se z lepljivimi kapljicami

mi vlechemo vrvi

travnatega gledalishcha

ob koncu tega poletja

s scefranimi obrisi

poletno gledalishche

v trebuhu vile Borghese

med trohnechimi papirji in drugimi mestnimi chudesi

trdovratne rimske sanje

zelenjavno gledalishche

s svojimi rjavimi in sinjimi platni

zemljata tla

prepredena z rumenimi koreninami

kot zhuljasti komolci

nashe misli letijo

naproti svetlobi zmedenega razuma

toda zhe pripravljenega, da postane meso in beseda

pod privlachno igro reflektorjev,

vila Borghese zadobi medlech videz

okrog sedme ure zvecher 

vsa v mleku spechega listja

levje rjovenje sezhe do nas

izza zidu zooloshkega vrta

v orjashki voljeri

se besno spreletava ujeti orel

mi dvignemo zaveso

z njenimi obshitimi pasovi

ki naj pokrijejo oder

nashe pretirane izumetnichenosti

pikapolonica se lahkotno usede

na prst, vsa poloshchena, rdecha in chrna

je podobna hrbtu

zhlichke iz sèvrskega porcelana,

stavim da nam bo prinashala srecho

 

 

 

 

Dacia Maraini se je rodila leta 1936 v Firencah in zhivi v Rimu. Pishe romane, povesti, pesmi, gledalishke igre, pogovore itn. Njen opus je kar obsezhen, omenila pa bom le pomembnejsha dela, in sicer romane: L’età del malessere (Tezhavna leta), 1963, zanj je prejela nagrado Formentor; Memorie di una ladra (Spomini malopridnice, 1973 – imamo ga tudi v slovenshchini v prevodu Eveline Umek); Donna in guerra (Zhenska v vojni), 1975; Lettere a Marina (Pisma za Marino), 1981; Il treno per Helsinki (Vlak za v Helsinki), 1984; Isolina, 1985, ponatis 1992, in La lunga vita di Marianna Ucrìa (Dolgo zhivljenje Marianne Ucrìe), 1990, zanj je prejela nagrado Campiello in nagrado Knjiga leta. Avtobiografska povest Bagheria, 1993. Gledalishka dela: Il ricatto a teatro e altre commedie (Izsiljevanje v gledalishchu in druge igre), 1970; I sogni di Clitennestra e altre commedie (Klitemnestrine sanje in druge igre), 1981; Lezioni d’amore (Ljubezenske lekcije), 1982; Stravaganze (Chudashtva), 1987, in Veronica, meretrice e scrittora (Veronika, vlachuga in spisateljica), 1991 – nagrada sklada La Pastora. Poezija: Crudeltà all’aria aperta (Surovosti na prostem), 1968; Donne mie (Zhenske moje), 1974; Mangiami pure (Kar/po/jej me), 1979; Dimenticato di dimenticare (Pozabila sem pozabiti), 1982, in Viaggiando con passo di volpe (Ko potujem z lisichjim korakom), 1991 – nagrada Mediteran in nagrada mesta Penne). Leta 1986 je objavila knjigo Il bambino Alberto (Otrok Alberto), intervju s svojim mozhem Albertom Moravio, leta 1987 pa eseje La bionda, la bruna e l’asino (Plavolaska, chrnolaska in osel). 

 

 

Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorici: Jolka Milich