Revija SRP 67/68

Bogdan Novak

 

ZHIVLJENJE NA MARSU

(zgodbe kar tako)

 
Pijanci

V bloku, kjer so stanovali, jim preprosto niso rekli drugache kot Pijanci. Bili so shtirichlanska druzhina. V chetrtem nadstropju, desni vhod.

On je bil upokojeni tesar. Pravzaprav ni bilo chisto jasno, ali je upokojen redno ali invalidsko zaradi pijache. Zjutraj okoli devete ure si ga lahko srechal, ko je z drsajochimi koraki shel chisto pochasi iz bloka proti bifeju na vogalu. Bil je mrk in chemeren. Vrachal se je okoli polnochi ali ob enih zjutraj, redkokdaj prej. Vmes je bila njegova pot zelo preprosta. Shel je najprej v bife Rashica ob glavni prometnici. Tam je nashel druzhbo sebi enakih. Kdor je bil pri denarju, je dal za rundo ali dve. Najvechkrat je vmes kdo skochil po steklenico vina v trgovino in potem so skrivaj dotakali v kozarce, ker je bilo tako ceneje. Natakarica seveda ni bila neumna in je to videla, vendar je molchala, kajti sem ter tja se je v pijanosti vseeno kdo izmed njih spozabil in glasno narochil novo rundo. She posebej okoli prvega, ko so imeli pokojnine invalidnine ali karkoli je zhe bilo.

Ko je ozhel to druzhbo, kolikor se je pach dalo iztisniti pijache iz nje, je shel v bife chez cesto in tam pil na rachun drugih vinskih bratcev. Popoldne je bil v Alfi in okoli nje je bilo kar dvanajst kafichev v WTC. Od tam je shel she v Papigo ali pa v bife blizhnjega Mercatorja. Odvisno, kje je bila boljsha druzhba. Chisto na koncu, ko so zaprli zhe vse lokale, so se najhujshi vinski bratci zbrali v kakshnem temnem kotichku naselja ali pa za mizami na vrtu tamkajshnjega vrtca, kjer so pili vino iz steklenic, ki so si jih pravochasno nabavili, she preden so zvecher zaprli trgovine. Okoli polnochi je zmanjkalo tudi tega in takrat so se odpravili domov, kdor je imel kam iti.

Pot domov je bila zelo naporna. Po ravnem je she nekako shlo, malo levo, malo desno, a vedno se je ob strani nashel kakshen zid, na katerega se je lahko naslonil in si odpochil, dokler ni zbral mochi za nadaljno pot. Stopnice so bile bolj vrazhje. Dajala ga je naduha, sopel je kvishku, se drzhal za ograjo in se nekako vlekel navzgor. Medtem je sopihal, kashljal in se odhrkaval, potem je pljuval po tleh in se spet povlekel naprej nekaj stopnic. Vedno se je slishalo, kot da ga bo zdaj zdaj zadushilo. Vmes je pogosto mislil, da je zhe doma in je pozvonil pri katerem od sosedov in hotel kar noter. Morali so ga kar precej chasa preprichevati, preden se je odpravil naprej po stopnicah. Ko je prilezel do zadnjega nadstropja in nashel svoj zvonec, obichajno je pritisnil kar na vse tri, mu je prishla odpret zhena. Sosedje so zhe vedeli, da se ob tej uri skoraj ne more zgoditi drugega, kot da je Pijanec pritisnil na njihov zvonec, zato kmalu niso vech hodili gledat, kdo zvoni ob tej pozni uri.

Doma se je Pijanec soochil s svojim sinom.

Starejshi sin je zachel piti zhe zelo zgodaj. Mati ga je v otroshtvu prevech pitala, kot da bi mu s tem hotela pokazati svojo ljubezen, svoje pa je pozneje naredila pijacha, tako da je bil pri dvajsetih zhe ves zabuhel in tezhak kakshnih sto dvajset kilogramov. Ker je bil tudi velik, je bil videti krepak moshki. Saj je tudi dvigal utezhi, da bi se nabildal. Prilozhnostno je delal kot mizar. Za neko podjetje je postavljal opazhe po vsej dezheli, vendar je kmalu letel na cesto zaradi pijache. Od takrat je delal, kadar je bil nekaj dni trezen, potem je dvignil plachilo in vandral od gostilne do gostilne. Moshka druzhba mu je bila vshech, v njej je strastno razpravljal o politiki in o smislu zhivljenja, o resnichni ljubezni in podobno. Vpisal se je tudi v slovensko nacionalistichno stranko in prisegal, da je treba nagnati domov vse “shvede”. Ali pa kar potolchi, da bo enkrat za vselej mir.

Zhensk se je bal, sosedje pa so vedeli povedati, da je imel prijatelja, nekega “shveda” iz Gospicha, ki ga je zvecher pogosto pripeljal domov, potem pa sta she ure ostajala v avtomobilu z ugasnjenimi luchmi, avto pa se je nemirno zibal.

Ko je prishel domov, se je soochil s svojim ochetom. Oche ga je drazhil z besedami, kajti nikoli se pijan ni odpravil spat, ampak je chakal na sina. Che je pa sin zhe bil doma, ga je zbudil in mu solil pamet z raztrganimi stavki. To je trajalo toliko chasa, dokler ni sin pobesnel in ga pritisnil. Oche mu je vrnil udarec, kajti tudi tesarji niso ravno od muh. Iz tega je nastal pretep, v katerem je letelo po stanovanju manjshe pohishtvo: stoli, fotelji, mizice, pruchke. Ropot je odmeval po vsej hishi. Pijanci se spet tepejo, so govorili ljudje in skushali spati naprej.

Ko sta se oche in sin zmikastila, je shel sin naprej spat, oche pa si je na ves glas prizhgal televizor in ob grmenju zvoka mirno zaspal v fotelju. Tudi televizor se je slishalo po vsem bloku.

Mati je le redko posegla v pretep. Vsaj zadnje chase, odkar ni vech pila. Vchasih je, medtem ko sta oche in sin krizharila po gostilnah, sedela doma z mlajshim sinom in pila vino. Pozneje je preshla na zhganje. Nikoli se ni opotekala kot njena najstarejsha moshka. Le bolj pochasi je hodila in stekleno strmela predse s svetlo modrimi ochmi. Opravila je vse nakupe, skuhala, prebrala chasopise od Slovenskih novic do Jane in Stopa, potem je chakala na mozha in sina. Vmes je nekako spravila pokonci mlajshega sina.

Vse zhivljenje je bila bolj okrogla, a ne predebela, osamljena in greha vredna. In je tudi greshila, che se je le dalo. Bila je preprichana, da je lepa, zato se je temu primerno oblachila, najraje v oprijete pajkice rozhnate barve. Kadar jih je oprala, je nosila chrne pajkice. Kopala se je z dishechimi shamponi, nenehno se je urejala, sanjarila, prebirala chasopise. Zhe dopoldne se je rada s kolesom odpeljala k Savi, kjer se je sonchila, da je chimprej dobila zagorelo barvo. Pravijo, da je bila enakomerno zagorela po vsem telesu. Ob Savi je tudi najvechkrat ujela kakshnega dedca za pet minut.

Ko se je postarala, so jo zachele hudo dajati ledvice in morala je nehati piti. She vedno se je oblachila izzivalno in ko je ob Savi upadlo zanimanje zanjo, si je omislila vrtichek poleg naselja, kjer je bilo precej mlajshih upokojencev, ki so se she vznemirjali ob pogledu na malce barochno napeto zadnjico v rozhnatih pajkicah, ko se je sklanjala in obdelovala zelenjavo. Zvecher je sedela doma pred televizorjem, ko pa je spustila v stanovanje mozha, je odshla spat, ne da bi chakala she na starejshega sina in na obichajni vecherni pretep.

Mlajshi sin ni pil. Sem ter tja je sicer zvrnil kakshno pivo, a to ga ni veselilo. Zhe v osnovni sholi je bil malo doma. Klatil se je naokrog, bil je suh kot prekla, pustil si je dolge lase, pozneje se je ostrigel na gobico in si pustil le daljshi chopek. Bil je videti nezdrav, zelen v obraz in zobe je imel pochrnele. Hodil je nekako zasanjano in odsotno kot njegova mati in hitro se je razvedelo, da kadi ne le cigarete, ampak tudi travo. Bil je videti nezhen in obchutljiv fant. Z zhametnimi chrnimi ochmi sredi bledega obraza je gledal v svet zelo zhalostno.

Kadar je bil po nakljuchju doma, ker ni imel pametnejshih opravkov, je kadil in poslushal glasbo, lezhech na svoji postelji. V druzhini se je pochutil kot gost. Lezel je nekako skozi osnovno sholo in potem se je shel uchit za finomehanika. Zelo zgodaj je izginil iz bloka in tudi v naselju ga ni bilo vech videti.

Pijanci pa so she tu. Sin ima zhe petintrideset let, she vedno je v nacionalistichni stranki in ostaja doma v hotelu mama. Le vecheri so nekako bolj mirni, pohishtvo skorajda ne leti vech po sobi. Morda se kdaj pa kdaj prevrne kakshen fotelj. Leta prinesejo svoje.

 

 

Zhivljenje na Marsu

Bil je skromen banchni uradnik. Na delo je hodil tochno, zhigosal je svojo kartico ob vhodu, preoblekel se je v svoj delovni suknjich, se usedel za svojo delovno mizo in pripravil vse potrebno za zachetek dela. Papirji, obrazci, svinchniki, kuliji, vse je bilo na svojem mestu. Rachunalnik prizhgan.

Rachunalnika se je malce bal. Bil mu je tuj, cheprav ga je znal uporabljati. Zelo tezhko je shlo, poslali so ga v techaj rachunalnishtva, a she dolgo potem je mlajshe kolege sprasheval, kako se kaj naredi, preden si je zapomnil. Pisalni stroj je razumel. Vedel je, kako je sestavljen, poznal je vsak del, lahko ga je obrnil in pogledal v njegovo notranjost. Tudi ko so dobili elektrichne pisalne stroje, je vedel, da deluje tak stroj kot mehanski, le da je vse na elektriko in elektroniko. Rachunalnik je bil nekaj drugega. Ni mu shlo v glavo, da ga ne more pogledati od znotraj. Tudi che bi ga, saj ne bi nichesar razumel. Ni in ni mu shlo v glavo, kam izgine vse tisto, ko klikne z mishko in zakaj se spet pojavi ob vnovichnem kliku. Zdelo se mu je kot nekakshna charovnishka skrinjica, mizica pogrni se ali nekaj takshnega.

Ko so odklenili vhodna vrata banke, je bil nared. Odrinil je vse misli in se posvetil samo strankam. Nikoli ni bil neprijazen, v zhivljenju ni dvignil glasu in znal je reshevati najbolj zapletene probleme. Jezno stranko je pomiril v nekaj trenutkih. Preprosto razorozhil jo je njene jeze z mirnim glasom in topim nasmeshkom. Zato so kolegi tezhavne stranke vedno napotili k njemu.

Po sluzhbi je odhajal naravnost domov. Z zheno sta zhivela sama, saj sta bila v letih, ko so se otroci raztepli po svetu. Dobesedno raztepli, kajti en sin je zhivel v Kanadi, hcherka v Parizu, mlajshi sin v Makedoniji. Tako so se videvali poredko, njihovi odnosi so bili stlacheni v nekaj razglednic z dopusta, v tri ali shtiri pisma na leto in v praznichne voshchilnice.

Zheno je imel zlato. Nikoli ni godrnjala, skrbela je zanj, kot se spodobi. Bila je zhe upokojena. Po tridesetih letih, ki jih je prebila kot prodajalka v veletrgovini, so jo predchasno upokojili. Bila so pach tista krizna leta brezposelnosti po osamosvojitvi.

Ni jima shlo slabo. Pokojnine so narashchale v skladu s povechevanjem plach. Bila sta pa tudi skromna. Nikamor nista zahajala, nista ne kadila ne pila. Pochitnice sta prezhivljala doma tako kot vse druge proste dneve.

Edino on je imel konjichka. Preucheval je zhivljenje na Marsu. Kupoval si je zvezdoznanske knjige, knjige o vesolju, che je le nashel v njih omenjen planet Mars in kakshno besedico o mozhnostih za zhivljenje na njem. Skrbno je prebiral Zhivljenje in tehniko, Geo in National Geographic. V teh chasopisih so ga zanimali samo chlanki o vesolju in o mozhnostih za zhivljenje na Marsu. Tudi v Delu, katerega narochnik je bil zhe od nekdaj, ko se je imenovalo she Slovenski porochevalec, je iskal chlanke, ki so govorili o raziskavah Marsa in o mozhnostih za zhivljenje na njem. Che je naletel na takshen chlanek, ga je skrbno prebral, si z rdechim svinchnikom podchrtal stavke, ki so se mu zdeli she posebej pomembni, potem je chlanek izrezal in ga dal v veliko mapo za akte. V zhivljenju se mu je nabralo teh map zhe za nekaj polic.

Odkar so otroci odshli po svetu (tisti iz Kanade mu je placheval narochnino za National Geographic), je imel na voljo svojo delovno sobo. Tam je spravljal knjige in chlanke o mozhnostih za zhivljenje na Marsu. Na delovni mizi je imel tudi star pisalni stroj, olympijo iz leta 1935 v chrni shkatli. V sobo je zhena lahko prihajala in brisala prah ter sesala po tleh, vendar ni smela nichesar prijemati v roke, she manj premikati. Vse je moralo biti na svojem mestu in takoj ko je vstopil v delovno sobo, je vedel, ali so stvari tako, kot jih je bil pustil, ali pa je kdo kaj premikal.

Pisalni stroj je potreboval zato, ker je tudi sam pisal chlanke o mozhnostih za zhivljenje na Marsu. Vchasih je preprosto komentiral tisto, kar je prebral v katerem od chlankov. Drugich je pisal chlanke za tisk, vendar jih ni nikoli odposlal. Imel je tudi skrivnost. Pisal je knjigo z naslovom Zhivljenje na Marsu, v kateri je zhelel zajeti vse, kar je bilo kdaj napisano o tej temi. Ker so nenehno prihajala nova in nova spoznanja, se je bilo bati, da ne bo knjiga nikoli dokonchana. She posebej zadnje chase, ko so Americhani poslali proti Marsu raziskovalno sondo in je tisk preplavila kopica novih podatkov.

She posebej se je veselil, ko so objavili, da so na nekem kosu davno priletelega meteorita nashli sledove bakterij. In tisti meteorit naj bi priletel na Zemljo z Marsa. To je bila potrditev vsega, kar je dolga leta sanjaril.

“Vedel sem! Vedel sem!” je razburjen razlagal zheni, ki je nekaj krpala in ga ravnodushno poslushala kot vedno. “Vedel sem, da je zhivljenje na Marsu mozhno!”

“Zakaj naj bi bilo zhivljenje mozhno prav tam?” ga je vprashala zhena in potem ni rekla nichesar vech.

Vdano je krpala mozhevo nogavico in razmishljala, ali naj mozhu pripravi za vecherjo omlete ali carski prazhenec.

 

 

Jan me je narisal

Ko sem bil dechek, je prishel v nashe mesto cirkus. Sama cirkushka predstava me ni dosti zanimala. Pach pa sem si shel ogledat kletke z zvermi. Ljubljanski zhivalski vrt takrat she ni imel mnogih afrishkih zhivali - slonov, levov, leopardov in tigrov - zato sem she posebej navdusheno postaval okoli kletk na dvorishchu cirkusa. Tako sem prvich videl leva, o katerem sem bral v Sienkiewiczevem romanu V pushchavi in goshchavi.

“Simba!” sem ga polglasno poklical, vendar je le leno pomezhiknil in se zvrnil na hrbet, ne da bi se zmenil zame.

Mogoche ni znal arabshchine, ker je bil z drugega konca Afrike. Mogoche je bil zhe tako dolgo v jetnishtvu, da je pozabil svoj rodni jezik. Njegov kozhuh je bil zelo podoben od starosti oguljeni plishasti rumeno rjavi obleki, kakrshno je rad nosil nash sosed, gledalishki igralec in znan elegan.

Druga stvar, ki me je privlachila v cirkusu, je bil shotor, v katerem je bila dvorana ogledal. Vstopil si lahko za mal denar in se potem neskonchno dolgo ogledoval v ogledalih. Nobeno ogledalo ni imelo ravne ploskve, zato si videl v njem svojo izkrivljeno podobo. V enem sem bil she bolj strahotno dolga suha preklja kot v resnici. Prava karikatura.

V drugem sem postal majhen in debel, da sem se moral nasmejati in moj debeluharski obraz se je spachil v strahotno spako. Nisem se mogel nehati smejati.

V nekaterih ogledalih se je moja slika podeseterila in potem sploh nisem vech vedel, kje sem jaz in kje le moj odsev v ogledalu. Malce tesno mi je bilo pri srcu, ker nisem vedel, ali bom znal priti iz labirinta zrcal. Razmishljal sem o tem, kaj se bo zgodilo, ko bom odshel. Bom prishel iz cirkushkega shotora jaz ali kdo drug? Morda bom jaz ostal ujetnik labirinta, domov pa se bo odpravil samo moj zrcalni odsev?

Pozneje sem, omamljen od Sartra in Camusa, napisal zgodbo o nekom, ki ga je zasledovala lastna senca. Ni je videl vse do takrat, ko je vstopil v dvorano starinskega dvorca. Tam jo je uzrl v zrcalu. Izvlekel je revolver in ustrelil v senco. Shele tedaj je spoznal, da je to on: zgrudil se je mrtev na tla, zadet od lastne krogle.

Bil sem star kakshnih shestnajst let in takrat je bilo ogledalo sploh pomembno v mojem zhivljenju. Vsak dan sem chepel pred njim in zaskrbljeno opazoval novo nastajajoche mozolje, ki so mi kvarili lepoto obraza. Chudilo me je le to, da se punce niso zmenile zame niti takrat, kadar sem bil brez slehernega mozolja.

Zato sem vedno bolj pogosto ostajal doma in pisal zgodbe, mislech, da je knjizhevnost ogledalo zhivljenja. Nastavljal sem to svoje ogledalo drugim okoli sebe, vendar se nekako niso hoteli ustavljati pred mojimi ogledali, da bi se ogledali v njih. Che pa se je zhe kdo pomotoma ustavil, je bil uzhaljen in jezen zaradi tistega, kar je videl v njem.

Potem so prishli kritiki, mozhje z mnogimi ogledali, in so nastavljali ogledalo meni. Moram priznati, da nisem bil zadovoljen s svojo podobo v njihovih zrcalih. Spet sem se pochutil kot v tistem cirkushkem shotoru, ker sem videl same izkrivljene podobe. Zato se mi nenehno vsiljuje primerjava kritikov s klovni.

Najsi se nam zdijo ogledala pomembna ali ne, naj nam je nasha podoba v njih vshech ali ne, vsekakor je dobro, da so na svetu. Chlovek ob svoji podobi v ogledalu vselej razmishlja o sebi in o svojem odnosu do drugih.

Tako sem o sebi vedno mislil, da sem komunikativen chlovek, ki hitro najde stik z drugimi. Potem pa so mi v neki skupini povedali, da so se me sprva bali. Zdel sem se jim tako nepristopen, mrk in vase zaprt, da se me niso upali ogovoriti. Pozneje so sicer spoznali, da nisem takshen, vendar prvi vtis o meni je bil tak.

Morda sem pa res takshen. V vechji druzhbi vselej sklenem stegnjeni roki pred seboj in z eno roko drzhim dlan druge. Kot bi nekako hotel narediti zid med seboj in drugimi ljudmi. Kar naj bi pomenilo: do tod dovolim, naprej pa ne; ne priblizhajte se mi prevech.

Tako sem sklenil roki pred seboj tudi, ko smo se gnetli v dvoranicah soboshkega gradu med prireditvijo Oko besede. V dvoranicah smo bili mladinski pistelji, nekaj sholnikov in otroci chetrtega razreda iz ene od soboshkih osnovnih shol, ki so narisali nashe portrete po fotografijah iz leksikona Berte Golobove. Njihove slike so visele na stenah. Pod slikami so bile razstavljene nashe knjige.

Gledal sem portrete kolegov in zdeli so se mi imenitni. Takshni so bili, kot so v resnici. Kot jih vidim tudi sam. S pogledom sem iskal tudi svojo podobo. Kakshnega me vidijo otroci? Ker je bila gnecha, sem se moral s sklenjenimi rokami prebijati med obiskovalci in vsako sliko sem zagledal shele, ko sem se prebil do stene. Potem sem moral nazaj v gnecho in se prebijati proti naslednji sliki.

Tako sem zagledal tudi svojo sliko povsem neprichakovano. V strahu sem odskochil, zaletel sem se v nekoga, zamrmral opravichilo in pobegnil proch. Slika me je zadela v zhivo. Na njej sem bil prav takshen, kakrshen sem bil v dvorani: stal sem pokonchno in odtujeno, roki sem imel sklenjeni pred seboj, eno dlan sem stiskal z drugo. Poznal sem fotografijo, na kateri sem v popolnoma enaki drzhi, toda tista me ni nikoli presunila, ker je bilo na njej zelenje, zadaj je bil zid in she mnogo drugih stvari ti je zameglilo pogled. Tu pa je enajstletni dechek potegnil iz slike samo bistvo: togo, s chrnim svinchnikom na slepechi beli podlagi narisano postavo; zadrzhano in s sklenjenimi rokami spredaj, ki so govorile: samo do tod, naprej vech ne dovolim.

Naglo sem dal roki za hrbet. Bilo mi je, kot da bi se neprichakovano zagledal v ogledalu. Srce mi je razbijalo. Naredil sem se, kot da ni nich, in ogledoval sem si razstavljene knjige. Svoje slike si nisem upal pogledati she enkrat.

Pozneje me je poiskal Jan, dechek, ki me je narisal. Bil je vesel, da me je spet videl v zhivo (pred kratkim sem bil na obisku v njihovi sholi v okviru bralne znachke), stisnil mi je roko. Rekel sem mu, da me je lepo narisal in da sem vesel slike. Prosil me je za podpis; rade volje sem mu ustregel. Potem se je vljudno zahvalil in poslovil.

Njegov nastop je bil obchudovanja vreden. Samozavesten in sproshchen.

 

 
_________
Iz she neobjavljene knjige kratkih zgodb Bogdana Novaka Zhivljenje na Marsu (Ljubljana, 2001). (Op. ur.)