Revija SRP 67/68

Bogdan Novak

 

NOVINARSKE RACE

(anekdote)

 
AJDICH Vladimir

Vladimir Ajdich – Panda, urednik Slovenskih novic, se je peljal s kolegi med hmeljarskimi nasadi v okolici Shempetra. Z njim so bili she urednik Dela Matija Dermastia, urednik Dela Urosh Shoshtarich in usluzhbenec Kompasa Chrt Vadnov.

Dermastia, ki je bolj ljubitelj velikih shpricerjev kot piva, se je chudil:

»Kako pa to, da je tisti hmelj tako nizek v primerjavi z drugim?«

»Ja, Matic, ta nizek hmelj je za malo pivo,« se mu je posmejal Panda.

 

 
APIH Jure

Glavni urednik Teleksa Jure Apih je imel navado, kadar je o chem razmishljal, da si je sezul chevlje in v nogavicah hodil sem ter tja po debeli preprogi v svoji pisarni.

Nekoch se je celo na seji urednishtva Teleksa tako razvnel, da si je med razlago nekega problema sezul chevlje in se zachel sprehajati po urednishtvu v nogavicah.

 

 
AVBELJ Pavle

Delova drushchina se je vrachala od Miklicha mimo CK proti Delu, ki je bilo tedaj she v Tomshichevi ulici. Bili so urednika centralne redakcije Franci Stres in Bogdan Novak, tehnichni urednik Borut Perko, stavec Pavle Avbelj in pianist Primozh Lorenz. Primozh je za zabavo na plochniku nasproti CK naredil prednozhko na rokah.

»Kaj pa je to kaj posebnega?« se je chudil Pavle. »To bi znal she jaz!«

»Che zmoresh to,« mu je rekel Primozh, »ti placham steklenico viskija po izbiri.«

»Che pa ne bo zmogel, mora za kazen spiti liter vode,« je predlagal Novak.

Stava je obveljala. Pavle je poskushal narediti prednozhko, a zaman. Odpravili so se v urednishtvo Dela, da bi Pavle izpil liter vode, kar sploh ni machji kashelj.

»Oprostite,« je Lorenz rekel milichniku v hishici pred CK, ki jih je ves chas opazoval chez cesto. »A bi lahko, prosim, popazili na moje kolo ta chas, ko bomo v Delu

Milichnik, ki je poznal vse Delove ponochnjake, je ochitno slishal, o chem je tekla beseda, kajti shiroko se je zasmejal:

»Hja, che bo pa tovarish Pavle enkrat v zhivljenju pil vodo, vam zelo rad popazim na kolo, kar na hishico ga prislonite. Shkoda le, da ne smem zapustiti svojega strazharskega mesta, kajti prav rad bi videl to na lastne ochi!«

BAUER Marjan

Ko je bil Marjan Bauer - Mishi she nadebuden novinar v Delu, je bil pravi veseljak. Nekoch sta shla z Maticem Dermastio po shirokih stopnicah Delove stavbe v Tomshichevi ulici, ko ju je ustavil neki mozhakar.

»Oprostite, kje bi pa nashel novinarja Mishija Bauerja?« je vprashal.

»Oh!« je ponosno vzkliknil Mishi. »Imate pa res srecho, kajti to sem jaz!«

Tisti hip ga je dobro pomerjen udarec polozhil na tla. Mozhakar bi she kar mikastil Bauerja, che ne bi priskochil Matic in stisnil napadalca v svoj znani medvedji objem, da se ni mogel niti ganiti.

Pozneje se je izkazalo, da gre za ljubosumnega mozha.

Vchasih ima novinar zanimiv dogodek pred nosom, pa ga ne opazi.

Ko je gorela sarajevska Skenderija, so o tem porochali vsi chasopisi. Le Delo ni imelo porochila svojega sarajevskega dopisnika Marjana Bauerja. Vzeti so morali Tanjugovo porochilo.

Pa vendar je bil Mishi Bauer tam. Sedel je ob vodki v bifeju poleg Skenderije in she sanjalo se mu ni, da za njegovim hrbtom gori shportna palacha.

 

 
BIZILJ Nace

Dnevnikov fotoreporter Nace Bizilj je srechal Bogdana Novaka po izidu njegove knjige Na drugi strani Ljubljanice, v kateri opisuje zhivljenje pri Dnevniku.

»Imash srecho, Bogdan, da nisi v knjigi objavil kakshne pikantne zgodbice o meni,« ga je napadel Nace. »Ker che bi jo, bi te pochil kot zajca. Jaz tega ne bi mirno prenesel, kot so drugi kolegi. O, imam doma dve krasni starinski pishtoli. Na en strel, ampak bi zadel, brez skrbi.« Potem je prizadeto dodal: »Poshten pa nisi, da vesh! Vsaj omenil bi lahko z imenom mene in Marjana Ciglicha. Ampak ti si vedno govoril, da fotograf ni novinar, ker gre samo na sejo, pritisne na sprozhilec, pa je. Ampak to ti je reshilo kozho, vesh!«

 

 
B. J.

Iz razumljivih razlogov bomo ime junaka te nashe anekdote zamolchali.

Bilo je na svetovnem novinarskem smucharskem prvenstvu v Franciji. J. B. je bil na smucheh pri startu, ko ga je nekam prijelo. Moral je v hotel. Pognal se je po pripravljeni progi kljub protestu organizatorjev in zdrvel pred hotel na koncu proge.

V naglici si je pred vhodom odpel smuchi, med tekom slachil smucharsko bundo in jo odvrgel na krznene plashche dam v garderobi in zadnji hip prihitel v toaletno sobico. Z olajshanjem se je usedel na shkoljko in zgodilo se je.

Le da je takoj ugotovil, da je pozabil dvigniti desko...

 

 
BOZOVICHAR Ivica

Dnevnikova urednica kulture, pozneje partijska sekretarka in odgovorna urednica Dnevnika, je vedno oddajala svoja besedila zadnji trenutek. Prishla je v centralno redakcijo z zajetno mapo rokopisov, jih sproti popravljala in izrochala chez mizo tehnichnemu uredniku. Shop chlankov pa je porinila kar redaktorju in mu narochila:

»Opremite z naslovi! In spremenite tisto, da bo prireditev prihodnji teden bila je pred shtirinajstimi dnevi!”

 

 
BOZHICH Peter

Novinar Dela in pisatelj Peter Bozhich je bil zelo vzkipljive narave in je v hipu popenil kot sodavica. Kolega z druge strani Ljubljanice Marko Spazzapan ga je zato rad zapletel v pogovor, med katerim je Petra tako izzval, da je ta vpil, metal stvari po tleh. Nekoch je v besu zgrabil solnico z mize in jo skushal zlomiti z rokami, pri chemer je vpil:

»Shpac, ti si nemogoch zajebant! S tabo sploh ni mogoche resno razpravljati in zato s teboj ne spregovorim vech niti besedice! Do smrti enega ali drugega!«

Potem je vstal in odkorakal iz Daj – Dama. Toda chez deset minut, ko je pri tochilni mizi izpil shpricer, se je pomirjen vrnil. Seveda ga je Shpac spet zapletel v pogovor o neki kulturnishki zadevi. Nenadoma ga je mirno vprashal:

»Ampak, Peter, kako to, da se zhe spet pogovarjash z mano? Saj si she malo prej prisegal, da ne bosh govoril z mano do smrti.«

In Peter je spet rjovech planil pokonci in oddrvel iz lokala.

Ko je bil Peter Bozhich she novinar pri Tovarishu, je napisal nekaj reportazh, ki so vzbudile precej hude krvi. S fotografom Janezom Zrncem – Zrnom je shel na primer na Dolenjsko. Ob cesti je videl kmeta na polju in velel Zrncu, naj ustavi avto. Stopil je do kmeta, malo pokramljal z njim, Zrno pa je slikal.

Peter je bil kmalu spet v avtomobilu.

»Zhe imam krasno snov za reportazho!« je zadovoljno dejal Zrncu, nato sta shla v gostilno, kjer je Peter spesnil literarno reportazho, a polozhil nekaj besed v usta tistemu kmetu na polju, kdo v vasi je komu zastrupil kravo in podobno.

Seveda je nastal v vasi prepir. Zamera je bila tako huda, da je kmet pridrvel v mesto in besno iskal Petra, da bi osebno porachunal z njim.

Bozhich Peter je postal abstinent. Takoj si je kupil lepo rdecho katrco, a kljub obupnim poskusom ni takoj prishel do voznishkega izpita.

Pa se je vozil kar brez. Tako se je peljal proti Mengshu, ko ga je ustavila policija. Kmalu je prishlo na dan, da je Peter brez voznishke.

»Ampak, hudimana, kako, da ste ustavili prav mene?« se je zachudil Peter Bozhich. »Nobenega prekrshka nisem naredil.«

»Saj prav to nam je bilo sumljivo,« se je zasmejal milichnik. »Tukaj je omejitev hitrosti 60 kilometrov na uro. Vsi so vozili kakshnih deset kilometrov vech, le vi ste peljali tochno po predpisih, ker ste imeli slabo vest.«

 

 
BEZNIK Slavko

V Dnevniku se je zgodil tudi tale spodrsljaj.

Na drugi strani Dnevnika je izshel obshiren chlanek z naslovom VOLITVE V SKUPSHCHINO SO USPELE. Na naslednji strani je bil prav tako velik naslov, ki se je bral kot nadaljevanje prejshnjega: DIRKA OSLOV V PORTOROZHU.

Tisti dan so neprestano brneli telefoni v sobi glavnega urednika Slavka Beznika.

 

 
_________
Iz she neobjavljene knjige anekdot Bogdana Novaka Novinarske race (Ljubljana, 2001). (Op. ur.)