Revija SRP 67/68

Andrej Platonov

 

CVET NA ZEMLJI

 
 
 
Afonju je dolgchas zhiveti na svetu. Njegov oche je v vojni, mati od jutra do mraka dela v kolhozu na mlechni farmi, dedek Tit pa spi na pechki.

»Dedek, ne spi, si se zhe naspal,« je danes zjutraj rekel Afonja dedku.

»Ne bom, Afonjushka, ne bom,« je odgovoril ded. »Lezhal bom in gledal nate.«

»Zakaj pa potem zatiskash ochi in se z mano chisto nich ne pogovarjash?« je takrat vprashal Afonja.

»Dons ne bom zatiskal ochi,« je obljubil dedek Tit. »Dons bom na svet gledal.«

»Kako to, da ti spish, jaz pa ne?«

»Jaz imam zhe mnogo let, Afonjushka... Tri mi manjkajo do devetdesetih, ochi zhe kar same hochejo mrkniti.«

»Ampak tebi je temnó spati,« je govoril Afonja. »Na dvorishchu sonce peche, tam trava raste, ti pa spish in nich ne vidish.«

»Jaz sem zhe vse videl, Afonjushka.«

»Zakaj pa imash ochi vse bele in v njih jokajo solze?«

»Obledele so, Afonjushka, od svetlobe so obledele in postale shibke, dolgo zhe gledam.«

Afonja si je ogledal deda, kakshen je. V bradi je ded imel kruhove drobtine in she en komarchek je tam zhivel. Afonja je stopil na klopico, izvlekel vse drobtine iz dedkove brade, nagnal komarchka – naj zhivi locheno. Dedkove roke so lezhale na mizi; bile so velike, kozha na njih kot drevesna skorja, pod njo so se videle debele chrne zhile – te roke so preorale mnogo zemlje.

Afonja se je zazrl v dedkove ochi. Njegove ochi so bile odprte, vendar so gledale ravnodushno in niso nich videle in v vsakem ochesu se je bleshchala velika solzna kaplja.

»Ne spi, dedek!« je prosil Afonja.

Vendar je dedek zhe spal. Mama ga je polozhila zaspanega na pechko, pokrila z odejo in odshla delat. Afonja je ostal sam v bajti in spet mu je bilo dolgchas. Hodil je okrog lesene mize, gledal muhe, ki so na tleh obkolile kruhovo drobtino, ki je padla iz dedkove brade, in jo jedle; potem je Afonja vechkrat stopil k pechki, poslushal, kako diha tam spechi ded, gledal skozi okno na prazno ulico in znova od brezdelja hodil okrog mize.

»Mame ni, ochka ni, dedek spi,« je sam sebi govoril Afonja.

Potem je pogledal na stensko uro, kako gre. Ura se je premikala dolgo in dolgochasno; tik-tak, tik-tak, kot da je uspavala dedka ter se sama utrudila in zahotela zaspati.

»Zbudi se, dedek,« je prosil Afonja. »Ali spish?«.

»A? Ne, ne spim,« je odgovarjal dedek Tit na pechki.

»Razmishljash?« je vprashal Afonja.

»A? Tuki sem, Afonja, tuki.«

»A ti tam razmishljash?«

»A? Ne, jaz sem zhe vse premislil, Afonjushka, jaz zhe od malega razmishljam.«

»Dedek Tit, a ti vse vesh?«

»Vse, Afonja, vse vem.«

»Kaj pa je to, dedek?«

»Kaj hochesh, Afonjushka?«

»Kaj je to vse?«

»Sem zhe pozabil, Afonja.«

»Zbudi se, dedek, povej mi o vsem!«

»A?« je izrekel dedek Tit.

»Dedek Tit! Dedek Tit!« ga je klical Afonja. »Spomni se!«

Ded pa je zhe umolknil, spet je mirno zaspal na ruski pechki.

Afonja je tudi zlezel k dedku na pechko in ga zachel drezati, da bi se zbudil. Ded pa je spal in le shepetal neslishne besede v snu. Afonjo je utrudilo to bujenje ter je sam zaspal poleg deda, ko se je pritisnil k dobro znanim prsim, dishechim po zemlji.

Ko se je zbudil, je Afonja videl, da ded gleda z ochmi in ne spi.

»Vstani, dedek,« je rekel Afonja. Ded pa je spet zaprl ochi in zaspal.

Afonja je pomislil, da ded ne spi takrat, ko on spi; in je zahotel, da nikoli ne bi spal, da bi ujel deda, ko se povsem zbudi.

In Afonja je zachel chakati. Ura je shla, tiktakala, in koleshchki so poshkripavali in peli ter uspavali dedka.

Takrat je Afonja zlezel s pechi in zaustavil nihalo na uri. V bajti je nastala tishina. Slishalo se je, kako za reko kosec brusi koso in zvenijo mushice pod stropom.

Dedek Tit se je zbudil in vprashal:

»Kaj je to, Afonja? Kakshen hrup pa je to? Si ti shumel?«

»Ti pa ne spi!« je rekel Afonja. »Povej mi o vsem! Tako pa spish in spish, potem bosh pa umrl, mama pravi, da ti je she malo ostalo; kdo mi bo takrat povedal o vsem?«

»Pochakaj, da najprej popijem kvas*,« je rekel ded in zlezel s pechi.

»Si prishel k sebi?« je vprashal Afonja.

»Sem,« je odgovoril ded. »Greva zdaj ven kraval delat!«

Stari Tit se je napil kvasa, vzel Afonja za roko in skupaj sta shla iz bajte.

Tam je sonce zhe visoko stalo na nebu in osvetljevalo dozorevajochi kruh na poljih in obcestno cvetje.

Ded je zavil na poljsko cesto in prishla sta na pashnik, kjer je rasla sladka detelja za krave, pa trave in cvetovi. Ded se je ustavil zraven modrega cveta, potrpezhljivo rastochega iz drobnega chistega peska, ga pokazal Afonji, se pripognil in se pazljivo dotaknil te cvetlice.

»To vem sam!« je razvlecheno rekel Afonja. »Jaz pa hochem vedeti, kaj je tisto najbolj glavno, povej mi o vsem! Ta cvetlica pa raste, to ni vse!«

Dedek Tit se je zamislil in se razjezil na vnuka.

»Prav tukaj imash tisto glavno..! Vidish: pesek lezhi mrtev, to so koshchki kamna, in nich vech, kamen ne zhivi in ne diha, je mrtev prah. Si zdaj zastopil?«

»Ne, dedek Tit,« je rekel Afonja, »tukaj ni nich za razumet.«

»Ne zastopish, kaj pa she hochesh, che si tak topoglavec? Cvetlica, poglej, je taka uboga, je pa zhiva, in telo si je naredila iz mrtvega prahu. Torej ona mrtev sipek pesek spreminja v zhivo telo in dishi kot najbolj chista dishava. Tukaj imash to glavno na tem belem svetu, tukaj imash, od kod se vse jemlje. Ta cvet je najbolj sveti delavec, iz smrti dela zhivljenje.«

»Kaj trava in rzh tudi glavno delata?« je vprashal Afonja.

»Enako,« je rekel dedek Tit.

»In midva?«

»Midva tudi. Mi smo orachi, Afonjushka, kruhu pomagamo rasti. Tale rumeni cvet gre v zdravilo, lekarne ga jemljejo. Nabral bi jih in odnesel. Tvoje oche je, saj vesh, v vojni; lahko ga ranijo ali pa oslabi od bolezni, pa ga bodo pozdravili z zdravili.«

Afonja se je zamislil sredi trav in cvetov. Sam je hotel zdaj, kot cvet, tudi delati iz smrti zhivljenje; razmishljal je o tem, kako se rojevajo iz sipkega dolgochasnega peska modri, rdechi, rumeni srechni cvetovi, obrnejo k nebu svoje dobre obraze in dihajo chistodisheche v beli svet.

»Zdaj sam vem o vsem!« je rekel Afonja. »Pojdi domov, dedek, ti verjetno spet hochesh spati: ochi imash bele... Spi, ko pa umresh, se ne boj, zvedel bom od cvetlic, kako zhivijo iz prahu, in bosh spet zhivel iz svojega prahu. Dedek, ne boj se!«

Ded Tit ni rekel nichesar. Nevidno se je nasmehnil svojemu dobremu vnuku in odshel spat v bajto na pechko.

Majhni Afonja pa je ostal sam na polju. Nabral je rumene cvetlice, kolikor jih je lahko nesel v narochju, in jih odnesel v lekarno za zdravila, da ne bi bil njegov oche v vojni bolan od ran.

V lekarni so Afonju dali za cvetlice zhelezni glavnik. Odnesel ga je dedku in mu ga podaril: naj si zdaj s tem glavnikom razchesava brado.

»Hvala ti, Afonjushka,« je rekel ded. »Mar ti cvetlice niso nich povedale, kako zhivijo iz mrtvega peska?«

»Niso,« je odgovoril Afonja. »Koliko ti zhe zhivish, pa ne vesh. Cheprav si rekel, da vesh vse. Ne vesh.«

»Drzhi,« se je strinjal ded.

»Molche zhivijo, treba je iz njih izvlechi,« je rekel Afonja. »Zakaj cvetlice vse molchijo, cheprav vejo?«

Ded se je krotko nasmehnil in pobozhal vnukovo glavo, ga pogledal kot cvetek, ki raste na zemlji. Potem je ded spravil glavnik pod pazduho in zopet zaspal.

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel

 
 
_________
* osvezhilna pijacha iz rzhi, kvasa in slada (op. prev.)