Revija SRP 67/68

Alessio Brandolini

PESMI O ZEMLJI

 

 

*

 

Zemlja je she vedno nasha

objemajo jo oljke

s srebrnimi listi

ki obarvajo zrak

vrezujejo sezname imen

zgodbe, ki nam pripadajo.

 

Nas ne poznajo

vendar nas chutijo

v lesu

v dihu

v pogledu

v pochasnem koraku

ki kljubuje dnevom

in se spet povzpenja tja gor

do skrivljenih hishnih zidov

starodavne srednjeveshke vasi.

 

 

 

 

*

 

Tako je, ko da bi prishel

prepozno, si pravim

ko kosim visoko travo

ali zalivam oljke

ki imajo le eno leto

vsadil sem jih z ochetom

potem, ko sem izrul iz zemlje

one mrtve ali bolne.

 

Tako je, ko da bi bil priklenjen

na isto vzhodno pregrado

ali na amerishki nebotichnik

ki se s treskom razleti.

 

Trden in nedoumljiv

upepeljen od zgodovine

pa vseeno

citiram na pamet

dolge in najpomembnejshe

odlomke

tega nenavadnega

a vztrajnega prepushchanja sebe toku.

 

Obljuba je strmenje

nad brazdo

zarezano natanchno in

globoko, ne v prah, marvech

v resnichnost, v sedanjost

tega ochetovega zemljishcha.

Ko da bi nenadoma

prishla

ura setve.

 

 

 

 

*

 

Za nami

se vrtna lesa

sama zapre

ko v zraku

kos izrisuje

roj krizhev

v begu iz zemlje.

 

Nezrele jagode

male in okrogle

skrite

v vrtnem kotu

za in pod

lovorjevimi grmi

na grebenu jarka.

 

Besede v razcvetu

so prirashchene gobe

v svetlem

gradnovem lesu

ti pa, ki zalivash

kamenje

bi rad videl, da potone.

 

 

 

 

*

 

Imash milo in

spokojno oblichje

morda zaradi tega

vchasih mislim

da te poznam

od zmerom

da se s tabo lahko

pogovarjam sede

s hrbtom na zglajenem

lesu kostanja

ki me varuje

pred hrupom in soncem.

 

Tu je bil nekoch

vodnjak

sredi zemljishcha

smo nalagali grozdje

na rdeche kamione.

 

Imash to milo in

spokojno oblichje

ki se samo od sebe 

prenavlja

ko me obide zhelja

da bi ga za vselej

postrgal z arhaichnih

sten spomina.

 

 

 

 

*

 

Gosti in temni oblaki

so atomska zaklonishcha

cela mesta izbrisana

vojske, ki napredujejo

ovirane od vetra.

 

Ob tej uri, ko

nas ostri vonj

megle in vrochine

sili, da gremo iskat

malo bolj svezho vodo.

 

Onkraj zhelezne mrezhe

so bodeche zhice

druga na drugi lezhijo

odrezane veje

ki she vedno cvetijo.

 

Opazujem jih

skrchen v stekleni

krogli, ki lebdi

med palmastim lisjem

akacije, ki se smeje.

 

 

 

 

*

 

Jasno, da se strinjam, kaj bi sicer pochel?

Ampak vmes obnavljam hisho

preselim se

na kak cestni vogal.

Da, izselim se iz mesta

pa cheprav v kakshen gozd

in utaborim se v votlem hrastu.

Svet, okrepljen z vitamini in mineralnimi solmi

kajpak varnejshi zavoljo protivlomnih naprav

pri blindiranih vratih in pregrajenih vhodih

z zapahi in zhabico

svet z zapechatenimi svoboshchinami v blagajnah

v prichakovanju na boljshe chase

in na kakshno novo popolno ravnotezhje.

 

Ne bom chutil potrebe,

da imam od vsega svoj delezh.

Imel bom malo in to mi bo zadostovalo,

ne bo se mi mudilo, da ga porabim.

Zmogel bom brez opor in bergel

pustil bom na stezhaj odprta vrata

veselo bom sprejemal goste in prijatelje.

 

Saj bo dezh izbrisal sledove

postalo bo nemogoche vrniti se nazaj.

 

 

 

 

*

 

Smokve imajo dolge prste

njihovi listi podpirajo

topli junijski zrak

in zhile pokajo od veselja.

 

Tudi septembra obrodijo

in med sadezhi je tisto chrno

nadvse sladko, ki ti odvzame

zheljo, da bi zbezhal.

 

Nekoliko dlje trepeche zeleno

smaragdno listje velike slive

igra se z zrakom in po cele ure

govori, ne da bi za hip utihnilo.

 

Z motiko do sonchnega zatona

bozham zemljo

okoli debla

in jo pozhiram z ochmi.

 

 

 

 

*

 

Glasba v vrtu

danes bledi

zaradi tega sonca

obeshenega med vejami

neshplje in orehov.

Travnik pa

je kot oguljen

vojashki plashch

ki prav gotovo ne varuje

pred trnjem

in zimskim strahom.

 

Nizki oblaki

so izgubili pot

in izvirno mehkobo.

Bronaste nitke

spletene v zraku

grejejo listje

luknjajo travne bilke

cvetne listiche

upognjenih  sonchnic

koljejo grchast

les oljk.

 

Che pa tu kopljesh

najdesh steklene drobce

slepeche ostanke

rimskih mozaikov

 

 

 

 

*

 

Vcheraj sem prinesel domov

veliko kosharo iz protja

polno zrelih marelic

barve sonca

in slajshih od medu.

Tedaj si me pogledala

z novim smehljajem

takim, ki ga sanjam

odkar sem se rodil.

 

Dishal je kot rdecha zhuka

kot zhametni zhajbelj

kot rimska meta

kot sivka

kot rozhmarin

ki ima drobne modre cvete

tanke liste

vendar ostre

kot zobki novorojenchka.

 

 

 

 

*

 

Hujshe od glavobola

v bistvu brez

oken in temeljev.

Rdeche strehe

visijo med oblaki

machka mijavka

na napeti nitki obzorja.

 

Niti roke niti zastave

ne pozdravljajo zmagoslavnega

prehajanja nochi.

 

Peshchene ceste kdove

morda zavoljo pushchave, ki

se shiri ali zaradi pochasnega

sesipanja zgradb

(vojne ali kaj drugega?)

in tam gor, pod vasjo

divji hrast in

pravkar zorana zemlja.

 

 

 

 

*

 

Dolga in krivenchasta veja, ki

je nisem obrezal pomotoma

ali iz malomarnosti

je edina, ki zdrzhi.

 

Z izpahnjenim kolenom

se spopada s hudim mrazom

in z zrachnimi boleznimi

tudi ko je spodaj

prst vsa presushena

s priokusom

po silno grenki in

prenaglo popiti kavi.

 

Nerodna in skrivenchena veja

ponuja vedno svoje sadje.

Hrushke ali cheshnje

breskev oranzhne barve

z dvema rdechima madezhema.

 

 

 

 

*

 

Tako je, ko da bi moral zacheti

vse skraja, od prvih

obotavljivih korakov.

Zdaj to vem in nich drugega ne chakam.

Seveda, to bi moral dojeti

zhe pred desetletjem,

a najbrzh nisem mogel.

Toda: rajshi pozno kot nikoli,

saj menda pravimo tako?

 

Prosil vas bom za pomoch

in vztrajno sodelovanje

da se ne bi spet osamil

se bom razdelil na vech delov

telesno in dushevno.

Tudi tako je prav

lahko zhivimo potihoma

na vsem lepem spremenimo

nachin in smer

tezhimo k spokojni in chisti misli.

 

Postati moramo manjshi

da lahko spimo v ptichjem gnezdu

prozhnejshi, da splezamo na drevo

lazhji, da se stegnemo na vejah

jih obrezhemo in nato oberemo sadezhe.

Tanjshi, da kar smuknemo

chez pregrade vrtnih vrat.

  

 

 

 

Alessio Brandolini, italijanski pesnik, se je rodil v mestu Frascati (Castelli Romani) leta 1958, vendar je prezhivel svojih prvih dvajset let s starshi in petimi brati v planinskem naselju Monte Còmpatri, v istem okraju. Nato se je preselil v Rim, kjer she vedno zhivi. Diplomiral je iz modernih knjizhevnosti. Porochen je in ima dva otroka. Zachel je delati zelo zgodaj in nato, ko si je nabral veliko izkushenj, je leta 1983, kot shegavo pishe sam, priplul v udobni pristan italijanskega Senata, kjer sicer ni senator, je le usluzhbenec. Leta 1991 je prejel nagrado Montale za knjizhno she neobjavljeno pesnishko zbirko L’alba a piazza Navona (Jutro na trgu Navona), ki je izshla nato pri milanskem zalozhniku Scheiwillerju. Leta 2002 je objavil zbirko Divisori orientali (Vzhodne pregrade), in zanjo prejel nagrado Alfonso Gatto 2003. Leta 2004 je izshla pri zalozhbi LietoColle njegova tretja zbirka Poesie della terra (Pesmi o zemlji). Ima zhe pripravljeni in tik pred tiskom she dve zbirki, in sicer: Mappe colombiane (Kolumbijski zemljevidi) in Il male inconsapevole (Nezavedno gorje). Objavljen je v shtevilnih ital. revijah in antologijah. Preveden v spanshchino. Je sourednik internetne strani, ki se ukvarja s »chrnimi« detektivkami (www.gialloWeb.net). Organizira readinge in literarna srechanja, zlasti s skupino “I libri in testa” - Knjige v glavi – (www.ilibrintesta.it). O sebi pravi, da veruje v poezijo in v politiko, v ljubezen in v prijateljstvo. In da ni sluchaj, da ima rad rdeche vino. Izbrane pesmi so iz istoimenske pesnishke zbirke (Poesie della terra), zalozhba LietoColle, Faloppio (CO), 2004.

 

 

 

Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorju: Jolka Milich