Alessio Brandolini
PESMI O ZEMLJI
*
Zemlja je she vedno nasha
objemajo jo oljke
s srebrnimi listi
ki obarvajo zrak
vrezujejo sezname imen
zgodbe, ki nam pripadajo.
Nas ne poznajo
vendar nas chutijo
v lesu
v dihu
v pogledu
v pochasnem koraku
ki kljubuje dnevom
in se spet povzpenja tja gor
do skrivljenih hishnih zidov
starodavne srednjeveshke vasi.
*
Tako je, ko da bi prishel
prepozno, si pravim
ko kosim visoko travo
ali zalivam oljke
ki imajo le eno leto
vsadil sem jih z ochetom
potem, ko sem izrul iz zemlje
one mrtve ali bolne.
Tako je, ko da bi bil priklenjen
na isto vzhodno pregrado
ali na amerishki nebotichnik
ki se s treskom razleti.
Trden in nedoumljiv
upepeljen od zgodovine
pa vseeno
citiram na pamet
dolge in najpomembnejshe
odlomke
tega nenavadnega
a vztrajnega prepushchanja sebe toku.
Obljuba je strmenje
nad brazdo
zarezano natanchno in
globoko, ne v prah, marvech
v resnichnost, v sedanjost
tega ochetovega zemljishcha.
Ko da bi nenadoma
prishla
ura setve.
*
Za nami
se vrtna lesa
sama zapre
ko v zraku
kos izrisuje
roj krizhev
v begu iz zemlje.
Nezrele jagode
male in okrogle
skrite
v vrtnem kotu
za in pod
lovorjevimi grmi
na grebenu jarka.
Besede v razcvetu
so prirashchene gobe
v svetlem
gradnovem lesu
ti pa, ki zalivash
kamenje
bi rad videl, da potone.
*
Imash milo in
spokojno oblichje
morda zaradi tega
vchasih mislim
da te poznam
od zmerom
da se s tabo lahko
pogovarjam sede
s hrbtom na zglajenem
lesu kostanja
ki me varuje
pred hrupom in soncem.
Tu je bil nekoch
vodnjak
sredi zemljishcha
smo nalagali grozdje
na rdeche kamione.
Imash to milo in
spokojno oblichje
ki se samo od sebe
prenavlja
ko me obide zhelja
da bi ga za vselej
postrgal z arhaichnih
sten spomina.
*
Gosti in temni oblaki
so atomska zaklonishcha
cela mesta izbrisana
vojske, ki napredujejo
ovirane od vetra.
Ob tej uri, ko
nas ostri vonj
megle in vrochine
sili, da gremo iskat
malo bolj svezho vodo.
Onkraj zhelezne mrezhe
so bodeche zhice
druga na drugi lezhijo
odrezane veje
ki she vedno cvetijo.
Opazujem jih
skrchen v stekleni
krogli, ki lebdi
med palmastim lisjem
akacije, ki se smeje.
*
Jasno, da se strinjam, kaj bi sicer pochel?
Ampak vmes obnavljam hisho
preselim se
na kak cestni vogal.
Da, izselim se iz mesta
pa cheprav v kakshen gozd
in utaborim se v votlem hrastu.
Svet, okrepljen z vitamini in mineralnimi solmi
kajpak varnejshi zavoljo protivlomnih naprav
pri blindiranih vratih in pregrajenih vhodih
z zapahi in zhabico
svet z zapechatenimi svoboshchinami v blagajnah
v prichakovanju na boljshe chase
in na kakshno novo popolno ravnotezhje.
Ne bom chutil potrebe,
da imam od vsega svoj delezh.
Imel bom malo in to mi bo zadostovalo,
ne bo se mi mudilo, da ga porabim.
Zmogel bom brez opor in bergel
pustil bom na stezhaj odprta vrata
veselo bom sprejemal goste in prijatelje.
Saj bo dezh izbrisal sledove
postalo bo nemogoche vrniti se nazaj.
*
Smokve imajo dolge prste
njihovi listi podpirajo
topli junijski zrak
in zhile pokajo od veselja.
Tudi septembra obrodijo
in med sadezhi je tisto chrno
nadvse sladko, ki ti odvzame
zheljo, da bi zbezhal.
Nekoliko dlje trepeche zeleno
smaragdno listje velike slive
igra se z zrakom in po cele ure
govori, ne da bi za hip utihnilo.
Z motiko do sonchnega zatona
bozham zemljo
okoli debla
in jo pozhiram z ochmi.
*
Glasba v vrtu
danes bledi
zaradi tega sonca
obeshenega med vejami
neshplje in orehov.
Travnik pa
je kot oguljen
vojashki plashch
ki prav gotovo ne varuje
pred trnjem
in zimskim strahom.
Nizki oblaki
so izgubili pot
in izvirno mehkobo.
Bronaste nitke
spletene v zraku
grejejo listje
luknjajo travne bilke
cvetne listiche
upognjenih sonchnic
koljejo grchast
les oljk.
Che pa tu kopljesh
najdesh steklene drobce
slepeche ostanke
rimskih mozaikov
*
Vcheraj sem prinesel domov
veliko kosharo iz protja
polno zrelih marelic
barve sonca
in slajshih od medu.
Tedaj si me pogledala
z novim smehljajem
takim, ki ga sanjam
odkar sem se rodil.
Dishal je kot rdecha zhuka
kot zhametni zhajbelj
kot rimska meta
kot sivka
kot rozhmarin
ki ima drobne modre cvete
tanke liste
vendar ostre
kot zobki novorojenchka.
*
Hujshe od glavobola
v bistvu brez
oken in temeljev.
Rdeche strehe
visijo med oblaki
machka mijavka
na napeti nitki obzorja.
Niti roke niti zastave
ne pozdravljajo zmagoslavnega
prehajanja nochi.
Peshchene ceste kdove
morda zavoljo pushchave, ki
se shiri ali zaradi pochasnega
sesipanja zgradb
(vojne ali kaj drugega?)
in tam gor, pod vasjo
divji hrast in
pravkar zorana zemlja.
*
Dolga in krivenchasta veja, ki
je nisem obrezal pomotoma
ali iz malomarnosti
je edina, ki zdrzhi.
Z izpahnjenim kolenom
se spopada s hudim mrazom
in z zrachnimi boleznimi
tudi ko je spodaj
prst vsa presushena
s priokusom
po silno grenki in
prenaglo popiti kavi.
Nerodna in skrivenchena veja
ponuja vedno svoje sadje.
Hrushke ali cheshnje
breskev oranzhne barve
z dvema rdechima madezhema.
*
Tako je, ko da bi moral zacheti
vse skraja, od prvih
obotavljivih korakov.
Zdaj to vem in nich drugega ne chakam.
Seveda, to bi moral dojeti
zhe pred desetletjem,
a najbrzh nisem mogel.
Toda: rajshi pozno kot nikoli,
saj menda pravimo tako?
Prosil vas bom za pomoch
in vztrajno sodelovanje
da se ne bi spet osamil
se bom razdelil na vech delov
telesno in dushevno.
Tudi tako je prav
lahko zhivimo potihoma
na vsem lepem spremenimo
nachin in smer
tezhimo k spokojni in chisti misli.
Postati moramo manjshi
da lahko spimo v ptichjem gnezdu
prozhnejshi, da splezamo na drevo
lazhji, da se stegnemo na vejah
jih obrezhemo in nato oberemo sadezhe.
Tanjshi, da kar smuknemo
chez pregrade vrtnih vrat.
Alessio Brandolini, italijanski pesnik, se je rodil v mestu Frascati (Castelli Romani) leta 1958, vendar je prezhivel svojih prvih dvajset let s starshi in petimi brati v planinskem naselju Monte Còmpatri, v istem okraju. Nato se je preselil v Rim, kjer she vedno zhivi. Diplomiral je iz modernih knjizhevnosti. Porochen je in ima dva otroka. Zachel je delati zelo zgodaj in nato, ko si je nabral veliko izkushenj, je leta 1983, kot shegavo pishe sam, priplul v udobni pristan italijanskega Senata, kjer sicer ni senator, je le usluzhbenec. Leta 1991 je prejel nagrado Montale za knjizhno she neobjavljeno pesnishko zbirko L’alba a piazza Navona (Jutro na trgu Navona), ki je izshla nato pri milanskem zalozhniku Scheiwillerju. Leta 2002 je objavil zbirko Divisori orientali (Vzhodne pregrade), in zanjo prejel nagrado Alfonso Gatto 2003. Leta 2004 je izshla pri zalozhbi LietoColle njegova tretja zbirka Poesie della terra (Pesmi o zemlji). Ima zhe pripravljeni in tik pred tiskom she dve zbirki, in sicer: Mappe colombiane (Kolumbijski zemljevidi) in Il male inconsapevole (Nezavedno gorje). Objavljen je v shtevilnih ital. revijah in antologijah. Preveden v spanshchino. Je sourednik internetne strani, ki se ukvarja s »chrnimi« detektivkami (www.gialloWeb.net). Organizira readinge in literarna srechanja, zlasti s skupino “I libri in testa” - Knjige v glavi – (www.ilibrintesta.it). O sebi pravi, da veruje v poezijo in v politiko, v ljubezen in v prijateljstvo. In da ni sluchaj, da ima rad rdeche vino. Izbrane pesmi so iz istoimenske pesnishke zbirke (Poesie della terra), zalozhba LietoColle, Faloppio (CO), 2004.
Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorju: Jolka Milich