Revija SRP 65/66

Sonja Votolen

 

ANTIKA

 

Doma se vech ne prikazhi, sem mu zabichal.

Zelo povzdignil glas. Zazhugal s prstom. Se je vmes zabliskalo od mojega zlatega prstana. Sem chutil, da so mi zatrepetali brki. Vedno zatrepetajo navzdol, da jih zachutim na spodnji ustnici. Vedno tedaj, kadar sem jezen. In tedaj sem bil. Spet besen. Kajti ta moj sin je stena. Ne morem verjeti, da sem mu jaz naredil takshne mozhgane. Nedojemljive. Nich ne pripronicne vanje. Zadnje chase nich pametnega. Pa ima fakultetno izobrazbo. In nenadoma nepredushno zaprte zabetonirane mozhgane.

Na vse mogoche nachine sem mu zhe poskusil predochiti njegovo klavrno situacijo. Razmegliti ochitno meglo na ocheh. Meglo in temo v mozhganih. Che jih sploh she ima. Sem se trudil biti prizanesljiv. V opombah, opazkah, razmishljanjih. Ki so se nanashale nanj. Bili so pravzaprav monologi oziroma solo glasno razmishljanje. Jaz sem razpredal, on pa je bil mutec. Brezbesednezh.

Imelo me je, da bi udaril po mizi, tako me je nervirala njegova ochitna dostojanstvena molchechnost. In tisti izraz na obrazu, vsevedni. Komaj opazno nasmeshkana lica. V posmehec nashobljena. Chesh nehaj stari, zaman brenchish.

Seveda nisem mogel ali smel zatajiti svoje stroke. Cheprav bi kot foter mirno lahko zajebemtil po lastnem frochaku. K vragu vse moje vedenje o psihologiji chloveka.

Imelo me je, da bi ga direktno na tisto visoko chelo. Kakrshno bi naj bilo zgled intelektualnega chloveka. Zavrzhena trditev, potrjena v moji domachi praksi. Na preizkushnji moje psiholoshko znanje in ochetovska ljubezen. Oziroma razumevanje.

Doma se vech ne prikazhi, che gresh spet k tisti antiki!

Bil je na stopnishchu. Lep kot hudich. Saj ni chudno, da ga je opazila. Omrezhila. Zastrupila. Mu ugrabila misli. Dejanja. Korake. Voljo. Zhelje.

Res je lushten chrn fakultetnik. Z izgubljeno razsodnostjo. Z izgubljeno inteligenco. Saj kaj bi sicer lezel vsak dan k tisti antiki? Ne morem je drugache imenovati. Nepolnoletna bi mu lahko bila mati. Pa se on rola s to... antiko... med rjuhami. Se rola po njej. Se ona rola po njem. Vse se rola. Ja, tudi rolata se, tako zares rolata... po cesti... mislim tisto razgibavanje... pravzaprav lomljenje kosti... A za njega, tepca, ki je moj sin, je to she nekako sprejemljivo. Zhrebichek rezgetavi je she. Ampak ona... antika... che se ta stegne po asfaltu... neroda... Toda rekel je, tepec, ki je moj sin s fakultetno izobrazbo, da je spretnejsha od njega. Gibchna jeguljica na rolerjih, jo je imenoval. Da nisem mogel vech poslushati tistih slavospevov antiki.

Si slishal, domov se vech ne prikazhi, che...

Se je lushten chrn fakultetno izobrazhen tepec, ki je moj sin, obrnil. In me pogledal navzgor. Jaz pa njega navzdol. Stal sem na vrhu stopnishcha. On je bil nekje na sredini. Je pochasi, nich nestrpno rekel:

Oche, kje so ti dali diplomo iz psihologije?

Sem se za trenutek zmencal. Saj menda res ne bi bil smel izrekati ultimatnih svaril. In she vech takshne filozofsko–psiholoshke share se mi je prikotalilo v um. A sem jo brzh pospravil.

Sem rekel: She zadnjich te opozarjam. Che se ne odpovesh tisti antiki, ne hodi vech domov.

Naredil je korak in dejal:

Torej ti zadnjich rechem – oche. Tisto antiko imam rad in je ne bom zapustil.

Tebi se rola, nisem mogel verjeti.

Tebi se rola, foter.

Ne morem verjeti, da se odrekash domu, sem tulil.

Zavracham tvoje tako imenovane ne spodobi se, kajti srechen sem s – kot ti pravish – antiko.

Si sploh slishal, kaj sem ti rekel, sem bil svarech v zadnjih koshchkih upanja, da se mu bo vendarle razjasnilo v umu.

Samo zobno shchetko bom odnesel.

Je tiho dejal. Preskochil po dve stopnici. Mimo mene shvignil. Slishal sem odpreti kopalnishka vrata. Je mimo mene dol shvignil. Po dve stopnici preskochil navzdol.

Preden je odprl vhodna vrata, je pomahal z zobno shchetko, ne da bi mi pokazal kaj drugega kot hrbet.

Takshnega sem ga nazadnje videl. Menda je she vedno z antiko. Menda ima ona zhe kar balonast trebuh. Jaz pa... saj je res, da je vse za nekaj prav... sem zachel raziskavo na temo: mlad moshki starejshe zhenske.