Revija SRP 65/66

Lucijan Vuga

Iz zgodovinskega spomina

 

OD KOD VENETI?
 
 
UVOD

 

Najdba bakrenodobnega kolesa na Ljubljanskem barju vzpodbuja k razmishljanju v dveh smereh:

-         A) o sami tehnoloshki iznajdbi, izdelavi in uporabi kolesa kot takega, s tem v zvezi pa tudi o njegovi avtohtonosti na nashem ozemlju;

-         B) o shirshih ekonomskih in druzhbenih vzrokih ter posledicah uporabe kolesa.

(A)Medtem ko je bilo o problematiki pod to tochko zhe veliko preuchenega in napisanega v svetovnem okviru, nam za raziskavo vseeno ostajajo vprashanja o (ne)avtohtonosti oz. o shirshih kulturnih sovplivanjih med Mezopotamijo in Evropo.

(B) V tej tochki je vech stvari, ki terjajo odgovore. (1) Z vozovi je bilo mogoche prevazhati veliko vech tovora, kakor pa ga nositi na chlovekovih plechih ali na hrbtih tovornih zhivali – torej sta se mochno razmahnili proizvodnja in trgovina! (2) Zlasti za vozhnjo na vechje razdalje je bilo treba utrditi in pripraviti poti, to pa terja organizirano delo vechje skupine ljudi v daljshem chasovnem obdobju, kasneje tudi za njihovo vzdrzhevanje. Organizacija take skupine delavcev zahteva neko obliko organizacije druzhbe in zadostne vire, da jim je bilo mogoche (zachasno) opustiti redno delo, potrebno za prezhivetje posameznika in njegove druzhine. To sicer sovpada s tch. 1, da so bile poti potrebne zaradi vishka produkcije in izmenjave dobrin. Ni pa sama po sebi umevna druzhbena organiziranost, njene oblike in delovanje. (3) Prav menjava dobrin, trgovina, je pripomogla h kulturni izmenjavi na vechje razdalje, prenos tehnologij, vpliv na jezike itd. In ker je z odkritjem kolesa dokazano, da je bilo Ljubljanske barje na takem visoko kulturnem podrochju, je potrebno raziskati takratna dogajanja tudi v prostoru svetolucijske kulture.

 

Doslej je veljalo, da so vozove s kolesi poznali v Mezopotamiji morda zhe v drugi polovici 4. tisochletja pr.n.sht. (glinene igrache ali votivni predmeti?), najbolj podrobne upodobitve pa so iz okoli 2700 pr.n.sht., vendar so bila vozila okorna, kolesa tezhka, izdelana scela. Zato domnevajo, da so jih vlekli voli, a le na kratke razdalje ter sprva po utrjenih nasipih, ker je bilo drugod premehko ali zamochvirjeno. Ker so zacheli uporabljati tudi bojni voz, je to vzpodbujalo k inovacijam, da bi postal chim lazhji; tako so se kasneje pojavila kolesa z naperami.

Enako smemo domnevati za Ljubljansko barje, da so na njem kot poti uporabljali utrjene odseke zemljishcha, bodisi nasipe ali kar namensko grajene poti. Sklepamo lahko, da je bil prostor Slovenije obenem proizvajalec dolochenih shirshe iskanih dobrin in zaradi tega dovolj bogat, da si je lahko privoshchil nakupe blaga od drugod. Za to je bila potrebna razvita trgovina in promet.

Ker se razvoj evropskih cest najpogosteje povezuje z Rimljani, je treba spomniti, da so prevzeli tehniko cestogradnje od Etrushchanov ter so na svojih osvajalnih pohodih pretezhno utrjevali, razshirjali in standardizirali zhe obstojeche poti; njihova zasluga, ki je izhajala iz vojashkih potreb, je predvsem "posodabljanje" starih poti. Te so bile zdavnaj tudi na Ljubljanskem barju kot delu shirshega evropskega omrezhja zhe tisochletja, o chemer pricha prav najdeno kolo, ki je bilo na Dunaju datirano z radiokarbonsko metodo med 3350 in 3100 pr.n.sht., se pravi v chas najstarejshih mezopotamskih koles.

 

Da bi se bralec lazhje znashel pri chasovnih opredelitvah, naj navedemo posamezna chasovna obdobja, ki jih je treba jemati le kot priblizhna in nihajo za razlichna podrochja:

 

starejshi paleolitik: starejsha kamena doba, med 1.000.000/800.000 in 50.000 pr.n.sht. (le najbolj grobo koshcheno in neobdelano kamnito orodje); nekateri delijo paleolitik she na spodnji (lower) med 1,5 mio in 150.000 pr.n.sht., srednji (middle) med 150.000 in 45.000 pr.n.sht., zgornji (upper) med 45.000 in 20.000 pr.n.sht. ter mezolitik (epipaleolitik) med 20.000 in 10.000 pr.n.sht., pri nas nekako velja:

 

mlajshi paleolitik: med 50.000 in 10.000 pr.n.sht. (uporaba ognja, pojav stenskih risb, prvi kipci, ki kazhejo na kulte);

 

mezolitik, mesolithic, epipaleolithic, srednja kamena doba, nekako med 20.000 in 10.000 pr.n.sht., na prehodu iz starejshe kamene dobe (paleolitik) v mlajsho kameno dobo (neolitik) (izpopolnjevanje lova, nabiralnishtva in ribishtva) – ta oznaka je dokaj neopredeljena, zato se redkeje uporablja in je velikokrat predmet strokovnih razprav;

 

neolitik: mlajsha kamena doba, od 10.000 pr.n.sht. do odkritja bakra nekako 3.000 pr.n.sht. (chlovek je zachel brusiti in gladiti kamen »doba glajenega kamna«, v tem chasu chlovek izdeluje vse orodje in orozhje iz kamna, lov je najvazhnejshe opravilo, poglavitno orozhje je lok, zachetek zhivinoreje in poljedelstva, prve stalne naselbine s kolibami iz vejevja in protja, ki jih v paleolitiku she ni bilo, zachenja se loncharstvo; nastajajo rodbinske zveze, ljudje ne zhive vech v krdelih, ampak se zdruzhujejo po krvnem sorodstvu v matriarhalnih skupnostih – to je chas Vinche, Lepenskega vira itd. ter Ljubljanskega barja;

 

eneolitik ali halkolitik, bakrena doba (chalcolithic – cooper age; aeneolithic; eneolithic) [od calco gr. chalcos »baker«], kositra in brona, to je do priblizhno 3.000 – 2.000 pr.n.sht.;

 

bronasta doba: 3.000 pr.n.sht. – vrh pri 2.000 pr.n.sht. – koncha se z zhelezno dobo;

 

zhelezna dobahalshtat (Hallstatt) – starejsha zhelezna doba – v Evropi od 1.000 do 500 pr.n.sht. (v nashih pokrajinah je kronologija razlichna; pridobivanje in predelava zheleza; nastale so organizirane drzhavne oblike; v religiji antropomorfni politeizem; mnozhichna izmenjava dobrin; nekatera starejsha pojmovanja pripisujejo to dobo Ilirom); ter laten (La Tene)– mlajsha zhelezna doba – od 500 do nashega shtetja (uporaba zheleznega orodja: kose, shkarje ipd., zachetki suzhnjelastnishkega gospodarstva; nekatera starejsha pojmovanja pripisujejo to dobo Keltom).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

»Divje babe«, najstarejsha, neandertalska pishchal na svetu, ok. 45.000 let pr.n.sht.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Arheoloshki oddelek Narodnega muzeja Slovenije

 

 

 

 

 

»Robich – Kobarid in okolica« neolitske najdbe

 

 

 

 

 

 

»Barjanska kultura« ok. 4.500 pr.n.sht. domnevni vdori Indoevrop. na Balkan (?)

 

 

»Barjansko kolo« 3.350 – 3.100 pr.n.sht.

»Veneti se selijo iz Panonije (?)

– po Devotovi teoriji proti koncu 3. tisochletja pr.n.sht.«

sumersko kraljestvo ok. 2.7000 (?) pr.n.sht.

egip. piramide v Gizah ok. 2.000 (?) pr.n.sht.

 

 

 

Gradishcha na Krasu, v Istri

Hetitsko kraljestvo ok. 2.000 pr.n.sht.

 

 

»Banjshki depo« (?)

 

Svetolucijske najdbe – trojanska vojna 1.180 pr. n. sht.

 

Svetolucijske najdbe 

Veneti v severovzhodni Italiji (med 1.000 in 700 pr. n.sht.?)

zachetek olimpiad – 776 pr.n.sht.

ustanovitev Rima – 753 pr.n.sht.

 

Svetolucijske najdbe

 
 
 
OD KOD VENETI?
 

Naj zachnemo z uradno nadvse podprto zgodovinsko interpretacijo v enem od svetovno razshirjenih del, ki ima tudi nekakshen pechat univerzalnosti in verodostojnosti, cheprav naj kar vnaprej opozorim bralca, da sam vselej in she vedno vse berem z dolochenim zadrzhkom ali, kot se reche, s pridihom dvoma. Tako tudi to delo, ki sem ga omenil zhe v svojih prejshnjih knjigah Jantarska pot in Davnina govori, obsezhno Zgodovino chloveshtva (ZGO), ki jo je izdal UNESCO in jo imamo tudi v slovenshchini. V njej ugledni zgodovinar Luigi Pareti spregovori (resda bolj na kratko!) tudi o Venetih. V poglavju Ilirski narodi in narechja lahko preberemo:

»Iliri, indoevropski narod – vendar ni jasno, ali je spadal k vzhodnemu ali vmes­nemu tipu – so morali zacheti svoje prodiranje na severo-zahodni del Balkanskega polotoka najpozneje v 14. st.pr.n.sht. Potiskali so Trachane na jug in na vzhod, ta pritisk pa so posredno chutili tudi Grki, ker jih je gnal v isti smeri... Nemalo sodobnih avtorjev pa misli, da nam pri dokonchni obnovi stare ilirshchine ne more pomagati samo albanshchina, ki je nastala iz meshanice ilirskega in trashkega jezika.

Tako si morda lahko razlozhimo razliko med tako imenovanimi starimi kolonijami Ilirov v Italiji: venetske kolonije naj bi nam dale pravi severnoilirski jezik, kolonije v Apu­liji in Mesapiji pa hibridno juzhno narechje, ki je bilo meshanica med trashkim in ilirskim jezikom.«

Pri tem je treba pripomniti, da Paretijevo mnenje o kolonizaciji Benechije iz Ilirije pod­pira npr. znani zgodovinar J. Whatmough (The Prae-Italic Dialects, London, 1933), od­lochno pa ga spodbijata M. Beeler (The Venetic Language, Berkeley, 1949) in H. Krahe (Sitzungs-berichte, Heidelberg 1950).

Zlasti pa presenecha nadaljnje izvajanje Paretija v zvezi z Veneti, ko sicer ugotavlja, da je bila beneshka pokrajina v Italiji naseljena najpozneje v zachetku zhelezne dobe, ko je vzklila znachilna "atestinska" civilizacija, a da sta Herodot (I, 196) in Polibios (II, 17) izrecno ugotovila, da so bili Veneti Ilirci; Polibios je pri tem celo poudaril, da se venetshchina mochno razli­kuje od keltshchine, dasi sta si bili civilizaciji podobni.

 

Zato je po Paretijevem mnenju chisto mogoche, da so bili Veneti – kakor Liburni pri Aternu v Picenu (ob katerih se spomnimo Li­burnov v Iliriku; Plinij, Naturalis historia, III, 110, 112) – prav tako ilirskega rodu, vendar so se v Italiji pomeshali z domachimi predindo­evropskimi ljudstvi v obeh dezhelah, kjer so se naselili. Ta ljudstva so bili Evganci in severni Etrushchani (pozneje so se jim pridruzhili Kelti) v Benechiji ter Azilci v Picenu. Po Paretijevem mnenju ni jasno, ali so bili Liburni in njihovi prezhiveli predniki Azilci tvorci tako imeno­vanih "predsabelijskih" napisov, najdenih na jadranski obali. Cheprav v nadaljevanju Pareti opominja, da so selitveni tokovi v juzhno Italijo z Balkanskega polotoka svojevrstni spricho tega, da so bili zhe pod mochnim vplivom Trachanov.

Ta Paretijeva teza o ilirskem oz. venet­skem elementu pri stapljanju z jezikom ne­indoevropskih staroselcev na Apeninskem polotoku, pri chemer naj bi nastala nova tvorba – prvotna latinshchina, mochno spominja na vztrajne in poglobljene trditve znanega itali­janskega zgodovinarja Giuseppa Sergija, ki pa niso osamljene, saj stoje za njimi tudi nekateri nemshki in drugi zgodovinarji. Toda Sergi je pri tem she bolj dolochen, govori, da so bili Indo­evropejci, ki so prishli v Italijo, kar Praslovani.

Zato imajo Paretijeva stalishcha she prav posebno tezho, ker so objavljena v Unescovi Zgodovini chlovestva, razshirjeni po vsem svetu.

Seveda pa imamo tudi prav nasprotna stalishcha, ki uvrshchajo venetshchino med germanske jezike...

Na primer André Martinet, francoski jeziko­slovec svetovnega slovesa in tvorec funkcio­nalne lingvistike, je v svojem velikokrat in v razlichnih jezikih ponatisnjenem delu Des steppes aux oceans – L'indo-européen et les "Indo-Europeens" (Payot, Pariz, 1986) spregovoril o Venetih takole:

»Primer Venetov ponazarja mozhnost, da se isti narod iz tretjega in drugega tisochletja pr.n.sht. kasneje pojavi v treh razlichnih delih podceline, v jezikovnih oblikah, ki jih razvrshchamo v razlichne veje indo-evropejshchine.

Nekaj stoletij pr.n.sht. srechamo v Be­nechiji, to je okoli Benetk (it. Venezia), narod Venetov, katerega jezik poznamo po nekaterih napisih. Skrbno preuchevanje dopushcha, da ga povezhemo z drugimi indoevropskimi jeziki osrednje Italije, she posebej pa z latinshchino.«

Nato Martinet opozarja, da se je Cezar med osvajanjem Galije v Armoriku (danes je to departma Van) spopadel z Veneti, o katerih pripadnosti skupnosti galskih naselij nihche ne dvomi, zato so to obmochje Rimljani poime­novali Venetia; tam danes govorijo vanetski jezik, to je bretonsko narechje. Nekateri menijo, da bi vanetski dialekt lahko bil ostanek galshchine v Franciji in ne kot ostala narechja v Armoriku, ki izhajajo iz Velike Britanije. Po mnenju Francoza Martineta ni mogoche dvomiti, da so bili armorishki Veneti z atlantske obale Kelti.

V nadaljevanju Martinet ne pozabi omeniti, da se je en rokav Bodenskega jezera na severovzhodu Shvice v antiki imenoval Venetus Lacus, kar naj bi po njegovem po­trjevalo venetsko prisotnost na tem podrochju, vendar ne ve, ali bi jih pripojil k italijanskim ali h galskim Venetom.

Toda Martinet zachuda niti ne omeni paflagonskih, panonskih in drugihVenetov, ki so prav tako izprichani v tistih delih antichnih piscev, na katere se sicer rad sklicuje. Dvomiti moramo, da je to storil iz pozabljivosti, saj se tako pomembnega dela, ki pomeni osebni zhivljenjski cilj, ne napishe v enem zamahu, poleg tega je izshlo vech pona­tisov v razlichnih svetovnih jezikih in bi ga na to kdo utegnil opozoriti. Je iz nekega poseb­nega razloga zamolchal paflagonske Venete? Ne moremo se znebiti obchutka, da ne gre zgolj za spodrsljaj, saj je v ozadju njegovega pisanja chutiti pridih frankofilstva...

Cheprav so javnosti ti podatki zhe kar znani, jih tu navajamo zgolj zaradi tega, ker jih v svojem znanstvenem aparatu uporablja tako priznan jezikoslovec, kot je Martinet, ki nadaljuje s tem, da opozarja na kasnejsho ger­mansko rabo oznak Winida v visokonem­shkem in Winedas v staroangleshkem jeziku, ki popolnoma ustrezajo latinskemu pojmu Veneti, s katerim so oznacheni Slovani, nas­tanjeni v tistem chasu po nizhinah severne Evrope od Pomeranije do Mecklenburga! Wenedes se je pri Nemcih obdrzhal za oznachevanje slovanskega prebivalstva v Spreewaldu (jugo­vzhodno od Berlina), ki sebe imenujejo Sorbi. V Avstriji se pridevnik windisch nanasha na podrochja, ki so tradicionalno naseljena s Slovenci.

In Martinet se vprasha: »Kaj naj skle­pamo na temelju obstajanja iste besede kot oznake italskega, keltskega oziroma slovan­skega naroda?«

Ali gre zgolj za preprosto homo­nimijo?

In si odgovori: »Malo verjetno! For­malna identichnost je tem bolj presenetljiva, ker je neprichakovana indoevropska oblika "e" v dveh zaporednih zlogih.« Zato Martinet predpostavlja obstoj naroda Venetov (wenet s pristavkom "-os" v imenovalniku mnozhine, s chimer hoche potrditi staroangleshko Winedas, ki pa je v keltshchini in latinshchini zamenjan z "-i"). Po njegovem mnenju se v tem imenu pojavlja dobro znani koren wen- kot pri Venus, v nemshchini Wunsch, v angleshchini wish »zhelja«, v danshchini ven in shvedshchini van »prijatelj«, v shvedshchini tudi »prijeten, ljubezniv, mil«.

Che so Veneti sami sebe imenovali tako, bi lahko pomislili, da so to privzeli tudi njihovi sosedje. Toda Martineta pri tem moti, da so bila indoevropska plemena v sploshnem zelo bojevita in bolj kot ljubeznivost so kazala sovrazhnost. Zato se nagiba k sklepu, da korenu wen-pripishe pomen »zmagati, pokoriti«. S tem je Martinet pokazal, da je pristash t.i. teorije invazije Indoevropejcev in njihovega nasilnega osvajanja Evrope, ki jo je v novejshem chasu zagovarjala Maria Gimbutas.

Presenecha dejstvo, da Martinet ne poskusha razlozhiti besednega korena ven she na podlagi kakshne druge jezikovne skupine, npr. slovan­skih jezikov... Zakaj tako, o tem bomo spregovorili v nadaljevanju.

Martinet se loti she razvojnih prob­lemov venetshchine. Ko ugotavlja, da je mogoche postaviti Venete v chasu ob koncu III. in v zachetku II. tisochletja v nizhavja severne Evrope, nekam med Baltik in cheshke gore, morda nekoliko vzhodneje ali zahodneje, meni, da so predstavljali jezikovno samostojno enoto, ki pa le ni onemogochala sporazumevanja z okolishkimi indoevropskimi plemeni. (O problematichnosti takega pristopa bomo razpravljali kasneje pri Devotovi teoriji o panonskem izvoru Venetov. Kako je mogoche, da se na tako majhnem panonskem prostoru razvije takshna mnozhica razlichnih indoevropskih jezikov?!) Toda v nekem zgodovinskem trenutku so tiste Venete, ki so prebivali zahodneje, povlekli za seboj sosedje, ki bodo kasneje postali Kelti, saj tako kot pri Keltih tudi pri Venetih zachenja slabeti glas *p, ki bo konchno dal glas h-, kar naj bi potrjevalo ime gozda Hercynienne < *per-kwus »hrast«. Veneti naj bi s Kelti nadaljevali pohod proti zahodu in se zlagoma stopili z njimi. Drugi Veneti, razvija svoje misli Mar­tinet, so se povezali s plemeni, ki so krenila na jug in se nekaj chasa zadrzhevala v podolju Donave. Iz tega obdobja so nasledili nezveneche aspirante Italcev in Grkov (ph, th, gh).

Vsi drugi Veneti, ki so ostali v stari domovini, so se deloma germanizirali ter pod pritiskom prishlekov s severa izgubili svojo identiteto. Vendar jih je ostalo dovolj, da je za Germane Wendes obichajna oznaka vzhodnih sosedov. Podobno so Germani za svoje jugo­zahodne sosede ohranili ime enega od keltskih plemen Volka, s katerimi so bili v stiku. Vzhodne sosede Germanov bo do V. stoletja n.sht. preplavil tok Slovanov.

Na tem mestu naredi Martinet prese­netljiv sklep:

»V tem chasu, tisochletja po razho­du med zahodnimi kentumskimi in slo­vanskimi satemskimi jeziki, je bilo nemo­goche prichakovati postopno prilagajanje venetshchine jeziku slovanskih osvajalcev, pach pa zgolj njeno izginotje. Morda ostajajo v dolochenih zahodnoslovanskih govorih sledovi jezika staroselcev, v nasprotju z nazalnimi in denazaliziranimi vokali v drugih slovan­skih jezikih ima poljshchina skupino samoglasnik+nazalni soglasnik: izg. zömp, ki je v praslovanshchini bil *zobъ, kar je v rushchini in srbshchini ter hrvashchini dalo zub, v slovenshchini zob, v bolgarshchini pa z'b

Ta Martinetova analiza pa je poma­njkljiva, saj se zanasha zgolj na knjizhne oblike posameznih jezikov. Zhe na primeru, ki ga sam navaja, slovensko zob, zaznamo v slovenskih narechjih velike razlike; samo na Primorskem zasledimo na primer: zab, zu∂b, z'b, in pri tem je glas b izgovorjen tudi skoraj kot p.

A Martinet ne pove nich o tem, kaj se je zgodilo z beneshkimi Veneti. So se stopili z Italci? Kratko malo so izginili tudi v tem primeru, kakor pravi za one ob Baltiku, da so

utonili v slovanski poplavi? Poleg tega so Veneti znani she dolgo, vse do nashega shtetja, kot jasno opredeljen narod, pa cheprav so prishli pod rimsko oblast. Martinet o Venetih pravi (MAR str. 76): »Venete so dolgo enachili z Iliri, so pa po jeziku blizhe Latincem.«

To pa je v nasprotju z zhe omenjenim stalishchem Paretija; torej smo pricha mnenju pred­stavnikov dveh zgodovinskih shol, od katerih ima vsaka mnozhico svojih privrzhencev. Toda obstajajo tudi drugachna mnenja. Vrnimo se she enkrat k jezikoslovcu Martinetu, ker je zani­mivo, kako zlahka je mogoche zaiti v past starih, ukoreninjenih pojmovanj. Martinet (MAR str.94) v poglavju o Slovanih pravi:

»Na sploshno lahko stiki med narodi razlichnih jezikov izzovejo ali pospeshijo jezi­kovni razvoj, iz chesar lahko sklenemo, da so baltski jeziki ohranili arhaichnost, ker so jih govorila ljudstva, stalno naseljena v predelih, ki so zunaj poti velikih migracij. Videti je, da so Balti od davnine nastanjeni v prvobitnih gozdnatih predelih, med mochvirji Pripjata na jugovzhodu in Baltika na severozahodu, kjer zhive se danes, in ti predeli so zelo neprimerni za nomadsko zhivljenje zhivinorejcev...

Danashnji shtevilni slovanski jeziki, ki zavzemajo dokaj obsezhno podrochje, izhajajo precej pozno iz neke oblike indoevropejshchine, ki so jo morda govorili v zachetku nashega shtetja na severozahodu danashnje Ukrajine, torej v neposredni blizhini domnevne domovine Bal­tov, vendar na podrochju, ki je bilo izpostavljeno stikom z nomadi. Nekatere izposojenke, npr. za besedo sto, kazhejo na stike z Iranci, verjetno s Skiti, ki so nekaj stoletij pred nashim shtetjem zhiveli severno od Chrnega morja. Vendar kazhe, da so imeli she najvech stikov z Goti, Germani, ki so prihajali iz Skandinavije in se shirili proti jugovzhodu, z izhodishchem na dolnji Visli. Od njih so v prvih stoletjih nashega shtetja dobili kulturno spodbudo, ki je povzrochila njihovo shirjenje... Tehnichni napredek, ki je posledica tega stika, je bil, po vsem sodech, vzrok za demo­grafsko ekspanzijo, ki si jo moramo zamisliti, che zhelimo pojasniti kasnejsho slovansko shiritev.«

 

Poskushajmo Martineta brati kritichno, zasta­vimo si nekaj vprashanj ter nanje odgo­vorimo.

 

l. Tu je uposhtevana nenehno ponav­ljajocha se teza o pripjatskih mochvirjih, do kate­rih naj bi proti jugu segali Balti, z juga pa naj bi od Chrnega morja navzgor ozemlje naseljevali Skiti, torej bi "Slovanom (?)" ostalo le neznat­no ozemlje za Karpati, in sicer v tistem moch­virju, ki ni primerno ne za kmetijstvo ne za zhivinorejo! Torej je to moralo biti kaj malo­shtevilno ljudstvo, saj ni bilo gospodarske pod­lage za zhivljenje. Kljub temu (chemu?!) so sem silili Germani, ki naj bi tem zaostalim Slovanom prineli visoko kulturo... Toda za Skite so prazgodovinarji odkrili, da so bili na visoki kulturni stopnji, sodobna znanost celo trdi, da je prav pastirstvo odigralo pomembno vlogo pri razvoju kmetijstva iz poljedelstva. Zhivina, ki so jo poljedelci gnali s seboj, ko so iskali nove obdelovalne povrshine (pozhigalnishtvo, trebljenje), je predstavljala zanesljivo premozhenje in osnovo za prezhivetje tudi, ko nove njive she niso bile pripravljene ali se na njih ni obneslo pridelovanje, da ne govorimo o slabih letinah. Neverjetno je, da bi Slovani chemeli v mochvirjih, ne da bi bili v stiku z najrazvitejshim svetom tedanjega chasa – z Balkanom, Mezopotamijo in egejskim podrochjem, saj mnoge vodne poti, ki so od nekdaj rabile kot najprimernejshe za povezave na velikih razdaljah, vodijo ene na jug, druge na sever, torej so bili na krizhishchu najpomembnejshih prometnic.

 

2. Iz te svoje nepreprichljive teze Marti­net (je le eden od predstavnikov te "mochvir­nishke shole") preide na she bolj trhlo nadaljevanje, ko tudi sam ponavlja, da so Slovani sicer bili v stiku z nomadi (Skiti?), ki so zhiveli severno od Chrnega morja, za katere pa je zna­no, da so kljub nomadstvu imeli visoko razvito kulturo in so bili v neposrednem stiku z najbolj razvitimi civilizacijami na Blizhnjem vzhodu! Toda, glej chudo, po Marti­netu naj bi Slovanom kulturo prinesli Germani iz daljne Skandinavije, ki je bila od sredozemskih zharishch kulture she bolj odmaknjena, in bi jim prav nasprotno Slovani sluzhili kot vmesni, povezovalni chlen.

 

3. In ta "visoka germanska kultura" (Germane so ves stari vek vsi shteli za barbare!) naj bi toliko prispevala k namnozhitvi Slovanov, da so se iznenada pojavili in preplavili dobrshen del Evrope! Kakshen pa bi bil lahko "tehnishki prispevek Germanov", ki bi v pripjatskih mochvirjih omogochil ustvariti tako blaginjo, da bi se Slovani mnozhili kot kobilice? V mochvirjih bi morali zgraditi osushevalne jarke s celim sistemom jezov in zadrzhevalnikov, potem pa na izkrchenih ledinah zorati polja. No, poglejmo, polja brez gnojenja so plodna le kratek chas, gnoj pa daje zhivinoreja, za to so potrebni trav­niki, teh na mochvirjih bodisi ni, bodisi so ne­ustrezni in z nekakovostno krmo, torej inten­zivna zhivinoreja ni mogocha. Poleg tega je celotno obmochje precej tesno in surovega pod­nebja.

 

4. Ta "germanska" tehnichna superiornost zveni kot odmev na poskuse uveljavitve pojma "indogermanski" namesto "indoevropski".

Kako to, da ochitno takrat shtevilnejshi Balti v zelo podobnih okolishchinah niso razvili take ekspanzivnosti in po tisochletjih she vedno zhive prav na istih prostorih? In to je celo pomagalo ohraniti njihov arhaichni jezik(!), ker so bili vsem od rok. Kako razlozhiti fenomen slovenshchine, za katero akademik Bezlaj trdi, da sodi med enega najbolj arhaichnih jezikov, cheprav je v samem sredishchu najvechjih migracij in interesov velikih narodov zhe tisochletja?

 

5. Che so tudi Slovani Indoevropejci, je nenavadna trditev, da so dobili besedo sto od Irancev oz. Skitov, saj je veliko vprashanje, kdo je od koga kaj dobil, ko pa gre za obsezhno indoevropsko skupnost. Che so Germani ken­tumci, se vprashajmo, kdo je njim dal besedo za sto, pa cheprav so stari 'k' nadomestili s 'h' v 'hundert'...

 

6. In ne nazadnje se vprashajmo, kako je mo­goche tako zlahka opraviti s slovanskimi jeziki: »...izhajajo precej pozno iz neke oblike indo­evropejshchine, ki so jo lahko govorili...« Od znanstvenika takega formata, kot je Martinet, bi prichakovali drugachno formulacijo, razen che ne domnevamo, da je tudi sam pristash tiste sho­le, ki govori o "nezgodovinskosti Slovanov« oz. »o Slovanih kot o ponesrechenem poskusu zgo­dovinskega razvoja«...

 

V veliki italijanski enciklopediji MOTTA pishe pod geslom »Veneti: Antichno indoevropsko ljudstvo, razlichno od Keltov in Italcev, naseljeno v danashnji Evganski Benechiji (Venezia Euganea) – tj. prostor [na severovzhodu Italije] med mesti Padova, Este, Belluno in Feltre. Ime Veneti je dokaj razshirjeno med antichno toponomastiko; tako zasledimo Venete v Galiji, Paflagoniji in - z imenom Venedi ali Vendi – v vzhodnem delu centralne Evrope ter v Pribaltiku. Ni mogoche ugotoviti zanesljivih relacij med Veneti iz Benechije in drugimi, zlasti ker ime Veneti pogosto dajejo ljudstvom razlichnih izvorov. Uposhtevajoch zgolj Venete iz Benechije, lahko rechemo, da je bilo to ljudstvo, ki se je pretezhno ukvarjalo s trgovino (zlasti z jantarjem) [op. L.V.: to pomeni hkrati najtesnejsho povezavo z Baltikom po jantarski poti, ki je povezovala Baltik z Jadranom]. Vselej so bili v dobrih odnosih z Rimljani in na miren nachin vkljucheni v rimski imperij. Njihov jezik kazhe na podobnosti z germanskimi, s kakshnim slovanskim jezikom (poudaril L.V.), z italskimi jeziki in so ga pisali s chrkopisom, podobnim retskemu (ali severnoetrushchanskemu).«

 

Znani italijanski semitolog in lingvist Semerano v svojem monumentalnem delu Le origini della cultura europa [Izvor evropske culture] (SEM) Venete obdeluje pod posebnim poglavjem in zachenja z Livijem ter njegovo legendo o Antenorju, ki naj bi pripeljal Venete iz Paflagonije, od koder so bili pregnani, vse do zgornjega Jadrana, kjer naj bi pregnali Evgance. Seveda je treba takoj spomniti, skupaj s Prosdocimijem (La lingua venetica, II, 235), da je klasichna literatura o tem ljudstvu pod vplivom Homerjeve omembe (Iliada, 2, 851): »Pilemon vodi Paflagonce έξ Ένετων«. Strabon potrjuje (I, 3, 21), da so Ένετωί prishli iz Paflagonije na obale Jadrana. Po Sofoklejevih Antenoridih sledi, da so shli Enetoi pod Antenorjem iz Paflagonije chez Trakijo proti Jadranu, kot meni tudi Polibij (II, 17, 6) in drugi tragediografi. Etnonim Paflagoncev, prebivalcev chrnomorske obale v Anatoliji, na jugu omejenih z reko Halys, gre po Semeranovi tezi iskati v asirshchini: baal-palag [akadsko belu, aramejsko ba'la, hebrejsko ba'al »gospod, gospodar« + akadsko palgum, palag »kanal, prekop« je ime za Pontus Euxinus (Chrno morje), saj je grshki pontos v akadshchini pattu »kanal, prekop«], kar je primerljivo tudi v imenu Pelagonija v Makedoniji. Paflagonci naj bi potemtakem bili »vladarji vodnih poti« ali »gospodarji morja«, Chrnega morja, od koder so se proti koncu 2. tisochletja pr.n.sht. razvejili mnogi tokovi kapadokijskih ljudstev pod asirskim vplivom. Herodot omeni Venete v Iliriji (Ένετωί, I, 196), da bi poudaril sovpadanje njihovih obichajev z babilonskimi. Ko govori o Siginih (V, 9) navaja, da se njihove meje razprostirajo vse do Enetov, ki zhive na Jadranu. Strabon (C 553), ki povzema po Majandru, potrjuje, da prihajajo Ένετωί iz dezhele Levkozirov (Leukosyroi) [op. L.V.: mitichni Beli Asirci], to je Kapadokijcev asirskega porekla, ki so prishli iz Troje skupaj s Traki in se naselili na severnih obalah Jadrana. Ne bi smeli she spregledati niti Katonovega prichevanja (najdemo ga pri Pliniju, Nat. hist., III, 130-131) "Venetos troiana stirpe ortos" (SEM vol. 38, str. 643-647).

 

Tu smo citirali Semeranove navedbe, ki so mu rabile za razlago posameznih imen na osnovi akadshchine, opozoriti pa je treba na drugachne vire, ki postavljajo pod vprashaj anatolski izvor Venetov; o tem najde bralec vech tudi v mojih knjigah Jantarska pot in Davnina govori. Kljub temu so Semeranove raziskave pomembne, saj kazhejo na she premalo raziskana razmerja med akadshchino in slovenshchino. Tako malo naprej pri Semeranu beremo, da Strabon (7, 6.1) porocha, da se je mesto Aenus v juzhni Trakiji na obali Egejskega morja prej imenovalo Poltyobria, v trashchini bria pomeni »mesto« [op. L.V.: na Krasu je vech naselij Brje], tudi v akadshchini je birtu, hebrejsko bira »mesto, utrdba, grad« [op. L.V.: slovanska vzporednica bor kot Branibor ipd.], polti pa naj bi bilo ime trashkega kralja, kar ustreza akadskemu in starobabilonskemu paltu »mech z dvostranskim rezilom« [op. L.V.: Bezalj razlaga v (ESSJ) balta, balda »sekira, kij, bat, krepelo«, izprichana v vseh slovanskih jezikih; Sadnik-Aitzetmüller izvajata ta izraz iz slovanskih osnov bul-, buld-, bald- (gl. bula)]. Tak mech je sodil h kraljevemu dostojanstvu (SEM vol. 38, str. 643-647). Po Semeranovi metodologiji Poltyobria zlahka preberemo na slovenski osnovi kot *Balto-brje>Balto-bor, kraljevi grad ali kraljevo mesto.

 

Semerano nadalje pravi, da je tisti predel Kapadokije ob reki Halys in vzdolzh Paflagonije uporabljal dvoje narechij z obilico paflagonskih imen, npr. Bagas, Biasas. Aeniates, Rhatotes itd. (Strabon, 12, 3, 25); v zadnjih dveh imenih po Semeranu prepoznamo podobni imeni Rhaetia-Retia v Alpah in tamkajshnjo reko Aenus (Inn) ter zgoraj zhe omenjeno trashko mesto Aenus. Ime Rhaetia naj bi izhajalo iz akadskega ratum, aramejsko rahat »reka, vodni tok« [Merku omenja rahot<grohot »grob pesek, grushch« kot pogost hidronim, MER 97; Bezlaj she omenja, da na Gorishkem pravijo rohot »posebna oblika struge«, sicer pa najdemo na Slovenskem hidronime Rohot, Rohat ipd. (ESSJ)]. Ime Ένετωί spominja na Enieni, Ένιηνες (Iliada, 2, 749), ki so v Homerjevem katalogu navedeni kot ljudstvo iz zgornjega dela doline reke Sperhej (Herodot, 7, 132, 185); sufiks -ηνες ustreza starobabilonskemu enum »gospod, gospodar, vladar«, sumerskemu en. Predpostavljamo podobno primerjavo etnosov kot Veneti, Galci v Armoriku (are mori = ad mare) med Loaro in Seno. Plinij (Nat. hist., IV, 105) Armoriku pridruzhuje she Akvitanijo (aqua), obmochje juzhno od Garone; Akvitanijo etimoloshko lahko pridruzhimo Aquilei (kjer orel-aquila nima kaj pocheti) [keltski ostanki, obelezhja keltskih kraljev, prichanja o Belenovem kultu ter hidronim Aquilis kazhejo, da je ime Oppidiuma predromansko in kazhe na keltskega boga Akinka, romaniziranega v Aquincum; primerjati gre she z Aκυλιν (Zosim., V, 29; Sozom., Hit. Eccl., I, 6) v Istri] ob laguni Gradezha, kjer se izliva v morje reka Natiso. Pomembni so she slovanski Veneti v srednjem in spodnjem toku Visle, a tudi Venosti, po katerih je dobil ime zgornji konec doline reke Adizhe (Adige) (SEM vol. 38, str. 643-647).

Ime Raetia Secunda je bilo postopoma nadomeshcheno z Vindelicia, ki izhaja iz hidronimov Vindo, Vinda (Werlach) in Licias, Licus, ki z rekama Isar (Isarcus) in Inn (Aenus) techejo chez to obmochje. Tod je veliko imen s korenom Vind-: Vindelicia, Vindobona (Dunaj), Vindonissa, (Windisch) - shvicarska trdnjava med reko Aar in Reuss, Vindalum – mesto Kavarov (Cavares) v Gallia Narbonenses ob sotochju rek Rodan in Sulgas, ki ustreza akadski osnovi id »voda, reka, vodno bozhanstvo«, krizhani z bazo, ki ustreza akadskemu (w)idum »meja, rob, kraj« [op. L.V.: Ta primer je pomemben za razchlenjevanje imen Videm, zlasti tistega v Furlaniji-Udine, ki nima etimolshke razlage niti ni kakorkoli povezljiv z germanskimi izhodishchi.]. Hidronim Licias ustreza akadskemu alikum »ki teche, ki gre« iz akadskega glagola alakum »tok, pot, hod« [op. L.V.: Slovensko osnovo lahko najdemo v lochiti, praslovansko *lochiti, ki je ponavljalni glagol s prvotnim pomenom *»kriviti, ukrivljati«, od koder izpeljanke loch, lok, loka, lokav, -lekniti, pa tudi slok, slochiti, odlok (SES)].

Semerano obdela she vech hidronimov s podrochja Venetov.

Toda stvari so bolj zapletene kot so videti.

Zhe précej na zachetku naj navedem, zakaj je pomembno obravnavati vprashanja, kot jih nachenja Devoto: (1) ali so Veneti zhiveli (tudi) v Panoniji, (2) ali so se od tam preselili na severne obale Jadrana in (3) kakshni bi lahko bili morebitni odnosi s tako razporejenimi Veneti in Slovani v tistem chasu.

Zakaj razpravljati prav o stalishchih Devota? Ker postavlja skupaj z nekaterimi drugimi sodobnimi raziskovalci, kot so Lejeune in Pellegrini-Prosdocimi (mimogrede, Prosdocimi je doktoriral pri Devotu) itd., izvor Venetov v srednjo Evropo. Poleg tega znameniti genetik Cavalli-Sforza postavlja Devota v skupino tvorcev velikih teorij o izvoru Indoevropejcev.

*

Kdo so sploh (bili) Indoevropejci in od kod so prishli, che so sploh od kod prishli?

To je she vedno ena najbolj zapletenih ugank sodobne (ne le zgodovinske) znanosti; obstaja cela vrsta teorij, ki si jih najlazhje predochimo na prilozhenem zemljevidu, dasi so stvari veliko bolj zamotane z antropoloshkega, genetskega, arheoloshkega, kulturoloshkega, etnoloshkega, jezikoslovnega itd. vidika. Ker sem o tem nekaj vech spregovoril v svoji knjigi Davnina govori, bom tu zgolj izredno na kratko povzel tri prevladujoche teorije o izvoru Indoevropejcev (IE), razshirjene v mednarodnih strokovnih krogih v zadnjih desetletjih, med seboj so sicer dokaj razlichne teorije, a so si glede geografskega izvora na neki nachin blizu.

Predvsem bi rad opozoril z najnovejshim primerom, kako pereche je to vprashanje, che navedem delo Petra Raulwinga (RAU) iz leta 2000 (v prevodu) Konji, bojni vozovi in Indoevropejci, ki ga podnaslavlja Temelji in metode raziskav bojnih vozov z gledishcha primerjalnega indoevropskega jezikoslovja. Seveda se ne more izogniti vprashanju, od kod Indoevropejci, pri chemer navaja nad ducat znanstvenih teorij (ki jih omenjam tudi jaz v tej in drugih svojih knjigah), ter se ne more odlochiti, katera bi bila prava, dasi se nagiba k tistim teorijam, ki postavljajo indoevropske zachetke okoli Chrnega morja: na severno stran v juzhno Ukrajino, na juzhno stran pod Kavkaz in v Anatolijo, na zahod v Panonijo. Toda pri konkretni obravnavi, kdo je bil prvi, ki je udomachil konja in izdelal lahek bojni voz, se ne more prav odlochiti, ali naj bi se to zgodilo v Mezopotamiji in bi od tam dobili Indoevropejci te nadvse napredne kulturne doeszhke ali je inovacija nastala med Indoevropejci, od katerih se je razshirila med Babilonci in Asirci, pri chemer naj bi imeli Hetiti pomembno vlogo. Skratka, tudi najsodobnejsha znanost she vedno ne najde dokonchnega odgovora, s katerim bi se vsi strinjali o izvoru Indoevropejcev in s tem, logichno, tudi, od kod Slovani in ne nazadnje Slovenci!

2.1 Invazionistichna teorija, ki jo lahko imenujemo kar "tradicionalna", temelji na domnevi, da so bili IE, preden so se razselili, bojeviti pastirski nomadi, ki so v halkolitiku (bakreni dobi), torej v IV. tisochletju pr.n.sht., vdrli v Evropo, akulturirali dotedanje prebivalce in popolnoma nadomestili prejshnji(e) jezik(e) z indoevropejshchino. Vidna predstavnica moderne oblike te teorije, pokojna Litvanka, delujocha v ZDA, Marija Gimbutas, je v shestdesetih letih 20. stoletja razvila svojo "teorijo kurganov", po kateri naj bi bila zibelka IE na severni strani Chrnega morja, torej v juzhni Ukrajini oz. juzhni Rusiji, od koder so z vojashko silo zavzeli Evropo. Njena pomembna pristasha sta med drugimi v ZDA rojeni severnoirski arheolog James Mallory in amerishki lingvist Wilfred Lehman.

2.2 Ekonomistichna teorija, po kateri naj bi IE prishli z vzhoda kot prinashalci revolucionarnega gospodarstva – nov nachin kmetovanja: to naj bi bilo v VII. tisochletju pr.n.sht., torej kar tri tisochletja (!) prej, kot to predvideva tradicionalistichna teorija, in predstavlja zachetek neolitizacije Evrope. Najpomembnejshi predstavnik te shole je njen ustanovitelj, Anglezh lord Colin Renfrew (REN), ki je teorijo prvich celovito predstavil leta 1987, podpira pa ga vrsta genetikov, med njimi Cavalli Sforza z univerze Stanford v Kaliforniji. Po tej teoriji naj bi se IE oblikovali na Blizhnjem vzhodu, natanchneje v Anatoliji, in od tam naj bi se difuzno, miroljubno, predvsem s svojo inovativno tehniko poljedelstva shirili po Evropi.

2.3 Indigenistichna/domorodna ali teorija kontinuitete (TK), po tej teoriji naj bi IE ne prishli v Evropo in Azijo ne v halkolitiku ne v neolitiku, ampak so bili preprosto dedichi prvih skupin Homo sapiensa, ki so prishli iz Afrike in se naselili v Evropi in Aziji v srednjem oziroma v spodnjem paleolitiku (odvisno od modela o razvoju Homo sapiensa). To teorijo je razvil v drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja italijanski historichni lingvist Mario Alinei, delujoch na univerzi v Utrechtu, ki ga med drugimi podpira tudi belgijski arheolog Marcel Otte. Skratka, po teoriji kontinuitete naj bi danashnji prebivalci zhiveli v Evropi na bolj ali manj sedanjih ozemljih zhe v paleo-mezolitiku; posebej velja, da so Slovani zhe tedaj zhiveli na obmochju jugovzhodne Evrope ter se od tam selili proti severu, in tako so tod zhiveli tudi Slovenci, ki pa so nekoch segali globlje v Italijo in do Shvice. [Pri tem bi bilo zanimivo omeniti Conteja (CON), ki navaja, da se je del Slovencev(!) preselil proti severu ob Ilmensko jezero, tam ustanovil Novgorod in se dolgo razlikoval od Rusov.]

 

Vse do sedemdesetih let 20. stoletja ne le, da se o tem ni razpravljalo, ampak arheologija celo nikoli ni podvomila o "veliki selitvi narodov" (!) na nashi celini, ki naj bi jo povzrochila bojevita IE ljudstva. V tistih letih je evropska arheologija dozhivela le dvoje velikih revolucij: (a) kronoloshko, povezano z novimi tehnikami radiokarbonskih, dendroloshkih in drugih datacij, ki je za nekaj tisochletij poglobila prazgodovinska dogajanja v Evropi ter ji tako priznala kulturni razvoj, neodvisen od velikih dogodkov na vzhodu; (b) druga revolucija je bila interpretativne in metodoloshke narave, glede na razvojne oblike evropske prazgodovine; medtem ko se je arheologija prej zatekala k velikim in obsezhnim "migracijam ljudstev" kot prednostnim razlagam za vsakrshne velike spremembe, med temi tudi za zamenjave jezikov, se sedaj jemlje celoten razvoj evropske prazgodovine kot notranjo evolucijo, s socialnimi in ekonomskimi protislovji, z razshirjanjem naprednih proizvodnih postopkov in novih zamisli. In she vech, na osnovi chedalje natanchnejshega branja arheoloshkih virov in njihovih implikacij danashnja arheologija odlochno zavracha vsakrshno invazijo celinskih razsezhnosti v novejshem chasu – to je tako v halkolitiku kakor v neolitiku!

Na lingvistichni ravni so te najnovejshe spremembe chasovnih okvirov in metodoloshkih pristopov sledile arheologiji z zakasnitvijo, vendar z ogromnimi posledicami za preuchevanje enega od evropskih ljudstev, ki jih imenujemo - uralska. Prej je veljavna tradicionalna teorija izhajala iz predpostavke, da so tudi ta ljudstva prishla v Evropo od zunaj v razmeroma novejshem chasu ter da so nadomestila dotedanje prebivalce podobno, kakor naj bi IE nadomestili Predindoevropejce v preostalem delu Evrope. Danes nam nova teorija govori o "uralski kontinuiteti" v severovzhodni Evropi, ki jo z obema rokama sprejemajo tako arheologi kakor jezikoslovci ter je zhe postala del sploshne kulturne osveshchenosti. Trdi pa, da so vsa uralska ljudstva potomci skupin Homo sapiensa, ki so se pred deglacializacijo znashli v vzhodni Evropi, juzhno od polarne kapice, in so po otoplitvi, z nastopom danashnjega podnebja (holocen) naselili obsezhna ozemlja severovzhodne Evrope.

Pomembnost in odmevnost celovite objave teorije Colina Renfrewa v letu 1987 je v njeni prvi temeljni in argumentirani kritiki tradicionalistichne teorije, ki jo je nadomestil z revolucionarno zamislijo, da IE niso bili bojeviti napadalci, invazorji, marvech preprosto le prvi poljedelci, ki so prishli iz zahodne Azije, akulturirali so evropske mezolitske lovce in nabiralce ter spricho vishje kulture nadomestili njihov(e) jezik(e) z indoevropejshchino. Torej ne z orozhjem, ne z vojashko silo ali rasno vechvrednostjo, kot so govorile tradicionalne teorije, ki so po Renfrewu povsem nesprejemljive, temvech uveljavljanje z naprednejshim poljedelstvom, ki je dajalo vechje gospodarske uchinke kot lov in nabiralnishtvo, to je IE dvigalo ugled, jim dajalo gospodarsko trdnost in jim omogochalo vechjo nataliteto, s chimer so tudi prevladali in razshirili svoj jezik na ostala ljudstva. Neolitizacija ali neolitska revolucija pa zajema tudi nova znanja v metalurgiji (baker, bron), pri obdelavi in uporabi gline itd.

Toda presenetljivo, medtem ko skoraj brez izjeme vsi soglashajo glede "uralske kontinuitete", je Renfrewova teorija naletela na huda nasprotovanja ne le med indoevropeisti, tesno navezanimi na tradicionalno "veliko preseljevanje" bojevitih nomadskih pastirjev v bakreni dobi, ampak so kritike nanj letele tudi s strani arheologov, ki so brez velikih tezhav lahko dokazali, da se je poljedelstvo razshirjalo med avtohtonim prebivalstvom tudi tam, kjer ni bilo zaznati kakshne pomembnejshe migracije z vzhoda oziroma kjer se je poljedelstvo razshirilo celo kasneje in ne sovpada z naselitvijo IE. Na osnovi takshne kritike Renfrewove sicer napredne teorije so (Alinei in drugi) razvili najsodobnejsho teorijo kontinuitete (TK), ki pa ima z njegovo mnogo skupnega: (a) obe pomikata datacije za vech tisochletij v preteklost v primeri s tradicionalisti; (b) obe pripisujeta kontinuirano etnichno sestavo evropskega prostora vse od neolitika do danashnjega dne; (c) obe korenito spreminjata okvir tradicionalnih zamisli o jezikovnem razvoju na evropski celini. Toda najnovejsha TK je veliko doslednejsha in je naredila she korak naprej; tako Alinei – poglavitni zagovornik TK- med drugim trdi, da je nujno popolnoma opustiti misel, da je imel antichni Rim odlochilno vlogo pri oblikovanju vseh neolatinskih jezikov, to pa je za preuchevanje Venetov izjemnega pomena!

 

 

Zanimivo, da Bojan Chop, uchenec Karla Oshtirja, pravi (Jezik in slovstvo, XIX, sht. 1-2, 1973/74, str. 3): »... na tleh indoevropske pradomovine (nekako danashnja Ukrajina)«, torej naj bi bila zibelka Indoevropejcev prav tam, kjer naj bi zhiveli Praslovani, preden so se razlili nekako dva do tri tisoch let kasneje po Evropi – to je bilo po zdaj veljavnih razlagah shele v zachetku srednjega veka. Torej so Praslovani chemeli tam nekje za Karpati tako dolgo po tistem, ko so se zhe vsi drugi odselili na vzhod, zahod, sever in jug! Zakaj so vsi odhajali, le Praslovani so ostajali? Razlag je toliko, kolikor je (pra)zgodovinarjev!

 

*

 

Kaj o tem pravijo stari viri? Na kratko jih obnovimo:

 

Bolj proti zahodu, na spodnjem toku Istra (Donave) omenja Apian (Bellum Mithrid. C. I. V.) "obdonavske" Venete v soseshchini Dardanov in Sintov do meja Makedonije: »Enetois kai Dardaneas, kai Sintois, perioikia Makedonion ethne«. Makedonija je tedaj segala do gore Orbelos, danashnjega Balkanskega gorstva. Dardanci so naseljevali ozemlje od Shar planine, ob Drini ter izvirih Morave naprej proti jugu. Zato bi za te Apianove Venete prishlo v poshtev podrochje od Nisha, po desnem bregu Morave, chez Jagodo do Pozharevca na zahodni strani in od Vidina do Zheleznih vrat na Donavi na vzhodni strani. Te Venete zasledimo tudi pri Anonimusu, ki ga povzema Evstahij (Ad Hom. Iliad. 852) in jim dolocha prostor do Timoka. Zelo zanimiva je Anonimusova pripoved, da so ti Veneti prishli iz Paflagonije v Trakijo in od tam she na jadransko obalo. Pri tem pa drugi zgodovinarji opozarjajo, da je bilo morda res nasprotno, da so Kelti (Skordiski) leta 370 pr.n.sht. pri svojem prodoru iz Galije skozi severno Italijo povlekli s seboj she kakshno pleme jadranskih Venetov. Grshki pisec Arian (pri Evstathiju Ad Dyon. Pierg. V. 378) porocha, da so Veneti svojo pradomovino v Aziji zapustili, ker so jih napadli Asirci, to pa je bilo okoli leta 2200 pr.n.sht. ali kakshnih sto let po svetopisemskem Abrahamu. Nash Davorin Trstenjak je bil s Krügerjem mnenja, da se je takrat zachelo preseljevanje arijskih plemen v Evropo, ter je nasprotoval Gilferdingu, ki je postavljal to dogajanje v leto 1270 pr.n.sht., to se je Trstenjaku zdelo prepozno (Krüger, Urgesch. des Indogerman. Stammes I, 34; Moses Khorenski pri Shafařiku, Abkunft der Slav., 140). S tem v zvezi je tudi domneva o venetskem preseljevanju iz Male Azije v Evropo, kar naj bi trajalo vech kakor sto let; a po kateri poti, se sprashuje Davorin Trstenjak ter odlochno meni, da to ni potekalo le chez Kavkaz in po juzhnoruskih stepah proti Baltiku, ampak tudi po jugovzhodnih obalah Chrnega morja v spodnje Podonavje in nato na zgornji Jadran; in morda edinole po tej smeri. Zhe Shafařik (Über die Abkunft der Slawen, str. 147-148) je opazil, da je v cerkveni starobolgarshchini dvoje jezikovnih substratov, eden izhaja od Slovanov, ki so zhiveli v pradobi v Iliriku, drugi, primeshan od kasneje doseljenih Antov, Slovanov s severa, to pa po Davorinu Trstenjaku kazhe na ostanke Apianovih Venetov, ki jih omenja Moses Khorenski v Trakiji. Tam Prokopij (leta 552) navaja naslednje trdnjave: Vraziste, Labutza, Skaplitza, Klesvetitza, Balesina itd. In upravichena je domneva, da je imel Herodot (I, 196; V, 9) v mislih prav te Venete, ko je zapisal – »to kai Illyrion Eneton«, da bi jih razlocheval od jadranskih Venetov, saj je she zapisal, da so Singini medijsko ljudstvo, razshirjeno od Istra (Donave) do Venetov ob Jadranskem morju. Iz tega bi bilo mogoche sklepati, da so v pradobi venetska plemena naseljevala obsezhna podrochja od izliva Donave, skozi Panonijo, Norik, Karnijo do Ravene v zgornji Italiji, na zahodu pa severnoTirolsko do Bodenskega jezera, lacus Veneticus (Pomponij Mela II, 4 in Ptolomej), kjer se je ohranilo ime lädis za ladje (Allg. Conversat. Lex. für das kath. Deutsch. von Bodensee). "Jadranski" Veneti so v literaturi morda she najbolje obravnavani od vseh in kasneje bomo pogledali tudi te izsledke. Za Trstenjakov chas pa je znachilno iskanje povezav med jadranskimi in baltskimi Veneti. Kot nekakshen osrednji dokaz naj bi veljalo trgovanje z jantarjem, ki je potekalo vzdolzh "jantarske poti" s severa na jug (o tem gl. obshirneje v moji knjigi Jantarska pot). In ker je (za vechino) nesporno, da so bili baltski Veneti Slovani, sledi, da so tudi jadranski Veneti njihovi sorodniki (tako Surowiecki, Shafařik, Schlötzer, Mannert, Schultze, Wersebe, Müller, Landau, Shembera, Hanush itd.) (TRS 1871, str. 162 in naprej). [Ammian Marcelino omenja: "alpium juliarum, quas venetas appellabant antiquitas", tj. Julijske Alpe so se v starih chasih imenovale Venetske (TRS 1875, str.127)]. Kako naj bi menda prishli jadranski Veneti po padcu Troje v danashnjo Benechijo, je vech razlichic. Eni menijo, da po morju, drugi, kakor Strabon (XII, 3. 8), ki povzema po Sofoklejevi (izgubljeni) tragedij Zavzetje Iliona, da je legendarni Antenor s svojimi sinovi in s preostankom Venetov po pokolu v Troji prishel v Trakijo ter shele od tam na zgornji Jadran (TRS 1875, str.130); toda o tem sem vech napisal v svoji Jantarski poti. "Baltski" Veneti naj bi po Trstenjakovem mnenju prishli z juga, z obmochja Donave, torej so bili norishko-panonska veja, to naj bi potrjevali stari viri, kot je Nestor, da so namrech severni Slovani prishli iz Norika v Podonavju; tako poljski Krak(ov) s Koroshke, Lel in Cheh iz hrvatskega Zagorja ipd., od koder naj bi jih potisnili Kelti. Po neki tedanji teoriji naj bi zhe v predzgodovini iz preostankov Slovanov, Keltov in Germanov nastali Svabini, Svavi, Svebi. Od tod zakljuchek, da so Veneti prvotno naseljevali obshirno obmochje Podonavja in okolico Panonske nizhine, s chimer bi se razlozhilo, kako je preostal obroch baltskih, jadranskih, spodnjedonavskih in zahodnoevropskih Venetov.

Preden nadaljujemo, naj v zvezi s tem omenimo obskurno zadevo, ki je v zadnjem chasu razburila strokovno javnost. Gre za tezhko razumljivo afero z arheoloshkimi najdbami z domnevno venetskimi napisi v kraju Szentlörinc pri Pecsi na jugu Madzharske, ob desnem bregu Donave, nedalech od srbske meje. Med leti 1950 in 1966 so tam petkrat izkopavali nekropolo iz let 440 – 340 pr.n.sht., o tem je arheologinja E. G. Jerem leta 1968 objavila obsezhno porochilo, v katerem pa ni omenjala nobenih napisov na lonchenih chrepinjah. Shele dobrih dvajset let kasneje (1985) je madzharski raziskovalec J. Harmatta objavil analizo shtiridesetih grafitov s takratnih najdb, ki jih je prebral kot venetske, npr.: uposedos, magrio.i, mego, mag, teutabado.s, vontar, augar otnia.i, mego urleiatolerreitia.i, iuvio.i, augar vhug, moldu/t.s itd., kar je vzbudilo nemalo pozornosti. Ugledni Michel Lejeune, chlan francoske akademije in nekdanji profesor omenjenega Harmatte, je na tej osnovi napisal razpravo za Comptes Rendu de l'Academie des Inscriptions et Belles Lettres (CRAI), jul.-oct. 1990, pp.629-653, pod naslovom Venetes de Pannonie, kar je razumljivo she podzhgalo arheologe in jezikoslovce, da so se zacheli podrobneje zanimati za stvar. In tako so se nekateri odpravili v Pecs, da bi v muzeju she sami preuchili slovite najdbe, toda chakalo jih je grenko presenechenje – na omenjeni lonchevini ni bilo sledu o napisih. Ko so s tem seznanili Lejeuna, se je chutil prevaranega in osramochenega, ter je menil, da bi bilo najbolje pozabiti na to sramoto. Kljub temu se je pojavilo v strokovnem tisku nekaj chlankov, ki so opozorili na Harmattovo sumljivo delo, da ne bi she kdo nasedel.

Vendar je, ne oziraje se na ta temachni dogodek, med delom zgodovinarjev she vedno zhivo mnenje, da je prvotna domovina Venetov prav Panonija ali da so vsaj od tam kot iz vmesne postaje na dolgi predzgodovinski poti selitve, torej s severa, prishli na severne obale Jadrana, morda v 7. st., morda v 10. st. ali celo she veliko bolj zgodaj pred nashim shtetjem.

*

Na panonski stichni tochki postanejo stvari nadvse zanimive, che uposhtevamo enega najvechjih sodobnih italijanskih etimologov Giacoma Devota (Dizionario etimologico, Felice Le Monier Ed., Firenze, 1968; zemljevid I), ki v 2. tisochletju pr.n.sht. postavlja Venete (skupaj s Protolatinci) v Panonijo severno od Donave, nekako na ozemlje danashnje Slovashke oziroma v zahodne Karpate, torej v neposredno sosedstvo s Slovani (ki jih Devoto namesti pod vzhodne Karpate na znanem podrochju Prilesja, v pripjatska mochvirja). Vmes vrine v osrednje Karpate le majhno skupinico Trachanov, ki so potem menda shli na jug v danashnjo Bolgarijo. Germani so bili po njegovem takrat dalech od Slovanov, v juzhni Skandinaviji in na obalah zahodnega Baltika. Taka razporeditev etnosov, pri chemer so po njegovem Tirenci (Etrushchani) zhe takrat na zahodnih obalah srednje Italije, kazhe (che ne pozabimo na teorijo kontinuitete Maria Alineija!) neko predhodno razvojno stopnjo, torej tisto, med katero so se Etrushchani zhe odselili iz Panonije in pustili tam Venete ter Protolatince. Kdaj je to bilo? Morda v tretjem tisochletju pr.n.sht. ali she prej, che so po Devotu Veneti v Panoniji v 2. tisochletju pr.n.sht.! Devoto postavlja jugozahodno od Slovanov Ilire v porechje Tise, pod njimi, v danashnji Srbiji, so zhe takrat Grki, vzhodno od teh Arijci (na podrochju zgornje Volge in Dona do reke Ural), nad Arijci Toharci, ki so se kasneje preselili dalech v vzhodni Turkestan, na mejo s Kitajsko, she severneje pa so Finci. Severni sosedje Slovanov so bili zhe takrat Balti.Takshen Devotov razpored pa omogocha in celo zahteva poseben razmislek, ali je in v kolikshni meri je mogoche vzpostaviti takshno jasno prostorsko razlochevanje in razmejevanje, uposhtevaje dolocheno mobilnost, predvsem pa kulturne izmenjave in jezikovne vplive. Zato naj nas ne chudi, che Mario Alinei pravi, da je treba tako Ilire kakor Trachane shteti v shirshi sklop Praslovanov; morda podobno, kakor velja za Balto-Slovane, kar je she posebej pomembno, ker Devoto postavlja svoj razpored ljudstev zhe v 2. tisochletje pr.n.sht. Taka umestitev Venetov v severno Panonijo pa nam logichno prikliche v spomin, da najstarejshi zgodovinski viri postavljajo v pribaltski prostor Venete, ki naj bi bili oznaka za Slovane, torej v neposredno blizhino Devotovih Venetov, zlasti she zato, ker si je dovolil pustiti dokajshen prazen prostor v Karpatih, kjer je zanj bela lisa. Zakaj?! Kaj bi se tam lahko dogajalo, che ne bi pustil praznine?

Che sprejmemo Devotovo izvajanje, ki se izkazhe za pristajanje na podonavski izvor Indoevropejcev, je vzpostavljena ozemeljska povezava med baltskimi in jadranskimi Veneti, ki so jo veliko kasneje pretrgali Obri in Avari, danashnji zgodovinarji pa pravijo, da so se vrinili med zahodne in juzhne Slovane, dolochneje med Slovake in Slovence, toda tidve imeni so oboji dobili shele v zadnjih stoletjih. Giuseppe Sergi je tudi zagovarjal severni, oziroma chezalpski izvor Venetov, katerih del se je po njegovem mnenju priselil v severno Italijo med 7. in 12. st. pr.n.sht., in za tako domnevo najde potrditev tudi v nedorechenosti povezav med Etrushchani in Retijci oz. severnimi Etrushchani (kakor jih nekateri imenujejo, a drugi temu odlochno nasprotujejo), med katere so na vzhodu prishli (ali so zhe bili) Veneti, che Devotovo lokacijo razumemo le v smislu razporeditve, vendar pa je bilo ozemlje v resnici razsezhnejshe.

 

 

 

Po Devotu indoevropska jezikovna podrochja v 2. tisochletju pr.n.sht. (DEV, zemljevid 1)

 

Kar nam na tej sliki she pade v ochi, je to, da se je po Devotu skupina »Veneti-Protolatinci« premaknila (1) v severovzhodno Italijo na ozemlje spodnjega Pada ter (2) chez severozahodni Balkan in Jadransko morje na jug Apeninskega shkornja. Che naj bi bilo tako, potem so bili Veneti in Protolatinci najtesneje povezani ter so she v 2. tisochletju pr.n.sht. tvorili jezikovno(!) dokaj enovito skupino, ki je bila shele po selitvi razdeljena na dva nasprotna konca italijanskega polotoka, med katera so se vrinili Osko-Umbri, ki so bili pred tem v Panoniji njihovi vzhodni sosedje.

Toda zlasti glede italijanske etimologije velja spomniti na opozorilo samega Giacoma Devota (DEV, str. I-VIII): »Italija je bogata z etimoloshkimi slovarji v tradicionalnem smislu tega pojma: od obsezhnega in bogatega, ki sta ga pripravila Battisti in Alessio, do vitkega in zanesljivega izpod peresa Migliorininija in Dura. Tem se na svoj nachin pridruzhujeta she A. Prati, ki se opira na narechja in je bogat z bibliografijo, ter D. Olivieri z obiljem toponomastichnega gradiva. S tako celoto imamo zagotovljeno pravshnjo informacijo. Pa vendar, te vzorno pripravljene knjige bralca zaprejo v nekakshno kletko. Ta se imenuje romanska filologija, veda, ki sodi med najbolj bogate in raznolike, obenem pa med najbolj tiranske, zaprta je v tradicionalni okvir geneaoloshkih sorodnosti, saj zase najde v latinshchini shchit in obenem svoje meje. Zakaj bi si morala etimologija kot svoj ideal vzeti latinshchino in se pochutiti srechno, che ostane znotraj nje, zato pa ostati povsem odrezana od vsega, kar je zunaj latinshchine? [Podchrtal L.V.] Etimologija sama po sebi ne pomeni nich: je le uchena ugotovitev, da se je neka beseda nekoch lochila od druge besede in pri tem pozabila na svojo staro povezanost, etimologija pa le ponovno vzpostavi to davno sorodstvo s postopki "iskanja ochetovstva"... Konchno je temeljna nuja ugotoviti chas rojstva neke besede, tudi che je to bilo pred nastankom konvencionalnega latinskega izraza... Iz tega izhaja potreba ne toliko po ponovnem zbiranju etimologij, kolikor po razvoju nove, sodobnejshe etimologije. Ta mora osredotochiti svojo pozornost na znamenja, ki nam lahko rabijo kot vodila za razlago... Na koncu te svoje raziskave ne pridem samodejno do diagnoze, ampak le do dushevnega razpolozhenja (stato d'animo), ki ga, morda z neustreznim izrazom, imenujem "patos" [op.L.V.: zanos]: kakrshen je zdravnikov patos, ki potem, ko je preuchil in povezal bolezenska znamenja, postavi diagnozo; ali sodnikov patos, ki z uposhtevanjem vseh dejstev razsodi; tako (manj dramatichno) etimolog po preuchitvi vseh podatkov dolochi besedi njen izvor... Da bi se osvobodili prej omenjene jetnishke kletke, se mora bralec zavedati razlichnih dejstev. Predvsem mora biti jasna osnovna predstava o latinshchini kot meshanici "mediteranskih" besed, ki so se nahajale na tistem prostoru, in "indoevropskih" besed, ki so jih prinesli v Italijo z obmochij vzhodnega dela srednje (centro-orientale) Evrope v vech valovih, s prenikanjem, ki je trajalo vech stoletij (17. - 9. st.pr.n.sht.). Mediteranske besede se ne nanashajo na neko stalno obmochje. Vchasih jih tu oznachujemo kot "paleoevropske" in torej ustrezajo nekemu zelo obshirnemu podrochju, ki more segati od Shpanije pa vse do Kavkaza prek povezav, ki so lahko bile evropske ali severnoafrishke: primere zelo razshirjenih mediteranskih besed lahko, po mnenju Devota, vidimo pod gesli ausonio, magiostra in tabarro. Druge besede pa so omejene le na dolocheno podrochje, npr. "ibersko", "ligursko" itd. Tretje spet so prikrite v presenetljivo velikem shtevilu latinskih besed, opredeljene v razlichnih geslih z oznako "brez verodostojnih povezav", ki si jih, tujih latinskemu leksichnemu svetu, ne tvegam interpretirati«.

To poslednje Devotovo priznanje se sklada z ugotovitvami Giovannija Semerana (SEM), ki pa je na podlagi tega, da je nenavadno veliko besed v grshchini in latinshchini z oznako "etimologija neznana", zachel njihovo vechdesetletno preuchevanje, izhajajoch iz akadshchine, to je starega semitskega jezika z Blizhnjega vzhoda, ki je bil v zadnjih desetletjih izredno dobro dokumentiran, potem ko so postopoma deshifrirali na tisoche glinastih klinopisnih tablic, najdenih med arheoloshkimi izkopavanji v Mezopotamiji in njeni shirshi okolici v drugi polovici 20. stoletja.

Nato Devoto nadaljuje: »Poleg indoevropskih in mediteranskih besed obstaja dolocheno shtevilo latinskih besed, ki so se ohranile v italijanshchini in jih oznachujemo z "brez verodostojnih povezav". Te predstavljajo besedni zaklad, ki chaka na bodoche raziskave... Iz te moje razlage si lahko bralec ustvari nazorno sliko, kako megleno je izhodishche, ki po eni plati zajema indoevropski besedni zaklad, po drugi pa mediteransko nasledstvo. Na tej stopnji se zachenja proces zgoshchevanja, ki pripelje do zagate o latinshchini, ki je bila na svojem zachetku omejena na zelo majhno ozemlje okoli Rima. In temu sledi she ena zagata, to je florentinshchina, s she ozhjega ozemlja, kot je bilo latinsko, in iz katere je bila izpeljana normativna italijanshchina... V tem pogledu je ta moj etimoloshki slovar novost v primeri z vsemi prejshnjimi... saj prvich za italijanshchino uvaja na sodoben nachin probleme latinske etimologije, s chimer zagotavlja skladen in izchrpen pregled«.

Devoto s svojim pristopom, ki presega ozke meje, saj hoche iz "kletke" latinshchine in vkljuchuje mediteransko in drugo dedishchino v svoje raziskave, se priblizhuje Sergijevim (SER) stalishchem, da je latinshchina nastala na tleh Apeninskega polotoka s spojitvijo jezika mediteranskih ljudstev ter praslovanshchine in torej ni bila prineshena od drugod! Seveda se Sergi razlikuje od Devota v tem, da neposredno govori o praslovanshchini, medtem ko Devotu to ne pride na misel in govori le o presenetljivem shtevilu besed, ki si jih ne upa interpretirati... !!

Toda kljub Devotovim opozorilom sta v prizadevanjih italijanskih (pa ne le teh!) etimologov she vedno "alfa in omega" latinshchina in antichni rimski svet. Temu seveda botruje tudi to, da je vechina etimoloshkih del izshla zhe v prvi polovici dvajsetega stoletja ali pa so bila kasneje le malo popravljena. Takih monumentalnih in izvirnih del, kot je Giovanni Semeranova etimologija grshkega in latinskega jezika (SEM 1-2), je zelo malo, in na svoj nachin (saj gre za drugachen, t.i. generalistichen pristop, kot ga avtor sam oznachuje) se temu pridruzhuje Mario Alinei (ALI 1-2) s svojo teorijo kontinuitete.

Prav Mario Alinei s teorijo kontinuitete, ki predpostavlja, da so zhe v neolitiku, che ne celo prej, Slovenci zhiveli na sedanjem ozemlju, da so oni prinesli nove tehnike poljedelstva in uvedli bron v Alpe ter prispevali k "poslovanjenju Italidov" (italidi slavizati) na ozemlju danashnje Furlanije in vse do ladinske Shvice, nas vzpodbuja, da se v luchi novih spoznanj kritichno lotimo poglobljene analize toponimov na tem podrochju.

*

Kaj nam Devoto razlaga pod zgoraj omenjenimi (zanj) kljuchnimi gesli ausonio, magiostra in tabarro in ali so tudi za slovensko etimologijo zanimiva; che drugega ne, zato, da spoznamo dolochen nachin razmishljanja? Povzemimo njegovo izvajanje:

AUSONIO – iz latinskega Ausonius, in to iz Ausones, Avzoni, skupno ime plemen, zhivechih na obmochju med Garigliano in Volturno, preden so se spustili nadnje Volski in Samniti. Ausones morda izhaja iz mediteranskega izraza ausa, gl. asolare: »prebivalstvo z obmochji, ki so bogata z izvirki«, v nasprotju s Hernici: »prebivalstvo s skalnatih obmochij (sabinsko herna "sasso", "kamen")«. Che pogledamo she asolare – "alitare" – "pihati, pihljati, veti", v vulgarni latinshchini ausulare, gre za krizhanje med mediteranskim glagolom *ausare "sgorgare" – "izvirati, privreti (iz)" (*ausa "fonte", "izvir, vir, vrelec", ki je mediteranski izraz, primerljiv z ausonio in esaurire) ter klasichnim halare "alitare" – "dihati, pihati", gl. alito – iz latinskega halitus "alito" – "dihati, pihati", ki izhaja iz halare "esalare, emettere un sofio" – "izpuhtevati, izhlapevati; vzdih; izdihniti; pih, pish, dih; shum", morda iz nekega zelo starega *anslare z onomatopoetichnim (posnemajochim) h- in s podaljshanjem kot nadomestilom za ansl- v –al-. Nekateri vidijo v *anslare iterativni zhelelni glagol, izhajajoch iz korena ane, v latinshchini anima: glej animo in primerjaj z anelito. Animo izhaja iz latinskega animus, z indoevropsko osnovo, za oznachevanje "zhivljenjskega diha", posvetno v grshchini dnemos – "veter", najdemo tudi v armenshchini le z neznatno spremenjeno obliko. Z drugimi priponami je beseda izprichana na podrochju Keltov, Germanov in Slovanov [podchrtal in op. L.V.: shkoda, da Devoto ne navaja nobenih primerov! Mislim, da bi lahko sem prishteli slovensko: nem "brez besed, brez diha"...]. V obliki chistega korena ane se, kot kazhe, pojavlja v Indiji, z neko predpono v gotshchini in morebiti v latinskem in-anis "brez zhivljenjskega diha", gl. inane. Za morebitno obliko gl. alito, anelito iz latinskega anhelitus, -u, iz anhelare, primerljivo z alito. Alito iz latinskega halitus "alito", kar smo zhe obdelali zgoraj. Esaurire iz latinskega exhaurire, sestavljenka iz haurire in ex-, negotovega izvora (prvotna oblika morda aurire? ali orire?), s prvotno soglasnishko konchnico –s (gl. esausto), in zato se zdi njen izvor iz mediteranskega ausa "la fonte", "(iz)vir(ek)", skupaj z grshkim auo "attingo" – "zajemam, chrpam, dosegam" iz *auso; prim. asolare.

Po mojem se Devoto vrti v zacharanem krogu, saj se je po dolgem ovinku vrnil na zachetek.

Tako smo zhe ob tem prvem primeru spoznali, kako zapletena in po svoje tvegana je rekonstrukcija razvoja prastarih besed, a je *ausa za nas zanimiva tudi zato, ker imamo vech toponimov, kot je npr. Ausa pri Livku nad Kobaridom in drugod. Bezlaj to obrazlaga pod geslom: Avsha, »hidronim v Sochini delti«, furlansko Ause, Ausa, v antiki Alsa je verjetno iz *alika »jelsha«; prim. furl. Aussa di Luic, Auzza; morda spada zraven tudi slovenska Ajshevica (ESSJ). Presenecha, da je Bezlaj spregledal (?!), da je Aussa di Luic nasha vasica Avsa pri Livku nad Kobaridom, saj tega ne omenja; poleg tega ne omenja sorodnih Avche in Avshje v Soshki dolini. Uposhtevati velja tudi reko Avsha v Sochini delti, ki teche skozi Chervinjan (Cervignano) in je morda bila v davnini celo skupen izliv za Socho in Nadizho, saj je dognano, da se je delta Soche s stoletji pomaknila proti severu. Slovenski izraz za rechne izlive pa je ustje, srbhrv. ushće itd., zato nas ne bi smelo presenetiti, che bi imena za vodne iztoke, izvire, izlive izvajali iz osnove usta, ustje > ushche, (a)ushche, kot je potok Avshchek, desni pritok Soche nad Kanalom ob Sochi.

Drugi primer starinske besede, ki vznemirja Devota in je ne zna drugache razlozhiti kot le z navedbo:

MAGIOSTRA – "fragola", "jagoda", paleoevropska beseda, ki je prezhivela v Lombardiji, Piemontu in Emiliji, vendar s povezavami, ki segajo celo do baskovskih ozemelj. Skromna razlaga za Devotu tako pomembno besedo.

Vendar pa osnovo lahko najdemo v slovenshchini, zato jo poskushajmo poiskati pri Francetu Bezalju, ki pa pod geslom: jagoda razlozhi, da gre za sploshnoslovansko besedo, ki ima svojo osnovo v praslovanskem *agoda (ESSJ), le to in nich vech, torej po tej strani ni videti nikakrshne sorodnosti. Che pa se oslonimo na izgovarjavo: magiostra – madzhostra, nam Bezlaj pove pod geslom: mezdra – »spodnja kozhica pri tkivu«, tudi »smetana na mleku«, »strzhen, spodnja kozhica« ipd., da gre za besedo, ki je razshirjena po vseh slovanskih jezikih; cerkvenoslovansko mjazdrica »jajchna kozhica«. Bilo je vech poskusov etimoloshke pojasnitve tega izraza, tako Machek opozarja na cerkvenoslovansko mezhdra < *mezdja; slovenska oblika na -zdr- se pojavlja namesto -str-. Ta etimologija bi izhajala iz znachilnosti jagode, da je njena kozhica nezhna, mehka, zlahka poshkodljiva. Podobno osnovo najdemo prav tako pri Bezlaju pod geslom: mezheven – »nezhen«, pri chemer je mogoche izhajati iz praslovanskega *miz(g)ati in to lahko primerjamo z ruskim mizun »ljubljenchek, razvajenec«, z ukrajinskim myza »usta«, myzaty »lizati«, myzatsja »prilizovati se«, poljskim umizgać sie »prilizovati se«, cheshko narechno mizat se »crkljati se« itd. Po drugi strani pa sta stara slovenska izraza za »robido« ostrozhina, ostrozhnica, za katero je znano, da ima plodove podobne jagodam, le da so slednje nezhnejshe, mehkejshe, medtem ko so robidnice chvrstejshe, ostrejshe. To nam omogocha rekonstrukcijo z redukcijo: *mezdja+ostro(zhina) > medzhostra »mehka, nezhna, sladokusna robidnica«.

Ostane nam she:

TABARRO – mediteranska beseda, povezana s poznim latinskih izrazom tabae "tabarro, pelles Libycae", z evro-afrishko pripono –arro; toliko Devoto. Medtem ko Zingarelli (ZIN) navaja: tabarro, negotove etimologije, v pomenu (1) ital. "ferraiolo", "shiroko brezrokavno ogrinjalo, ki so si ga odevali chez obleko ali celo chez drugi plashch"; ter (2) ital. "pastrano", "vojashki plashch, shinjel".

Ker se Devoto pri razlagi naslanja na pozni latinski izraz, je dvomljivo, ali je to prava pot do razlage zelo stare besede. Bezlaj obravnava slovensko otava, »seno druge koshnje«, iz o-tava, *taviti »odebeliti; zrediti«, s pogostim prehodom v>b, kar nam ponazarja posledice funkcije ogrinjala povrh druge obleke, ki chloveka razshiri, odebeli, zlasti che pomislimo, da so si v davnini taka ogrinjala spletali pastirji iz trave ali poljedelci iz slame. Ne gre prezreti tudi primerjave s tovor, tovar – kar se nese (chlovek, zhival) na hrbtu, skratka, nekaj, s chimer se (ali koga) oblozhimo.

Iz teh treh primerov, ki jih Devoto navaja kot posebej znachilne tujerodne sestavine latinshchine in jih z lahkoto razlozhimo na slovenski etimoloshki podlagi, je ochitno, da se ne moremo zadovoljiti s tako meglenimi opredelitvami "paleoevropski, mediteranski, predindoevropski ipd." za stare izraze, ki jim z latinshchino ne morejo do zhivega, marvech moramo posechi tudi po slovenskih ali slovanskih osnovah.

*

Che nadaljujemo z novejshimi preuchevanji o Venetih v Panoniji, je nemogoche mimo avtoritet, kakrshne so Giambattista Pellegrini, Luciano Bossio in Dante Nardo, ki v delu Storia della cultura veneta (FOL str.61) pishejo: »Altinum, danes manjshe naselje ob izlivu reke Sile v Beneshko laguno, je bilo nekoch cvetoche mesto (Strabon V, I, 7: "to Altinon"; Tacit Hist. III, 6 itd.), in mu najdemo primerjave v imenih mest Altinum in Altina v Panoniji; morda je primerljiv tudi z imenom reke Alto (v Iliriku), prav tako ne smemo prezreti etnika Altinas (C.I.L., V, 745, Aquileia)«.

Za nas je zanimiva navedba, da sta bili tudi v Panoniji dve mesti Altinum in Altina, iz chesar je mogoche razumeti Pellegrinijevo opozorilo, da so morda tudi tam zhiveli Veneti ali da so od tam prishli Veneti na obale Jadrana.

V muzejskem vodichu Il museo archeologico nazionale e le aree archeologiche di Altino (Ministero per i beni culturali ed ambientali d'Italia, Quarto d'Altino, Venezia) je naslednji opis: »ALTINO – Iz 7. st. pr. n. sht. so najstarejshi dokazi o paleovenetski naselitvi Altina, ki lezhi na severnem robu beneshke lagune zhe od predzgodovinskih chasov, kjer je, zahvaljujoch svoji izjemni zemljepisni legi, imel vlogo trgovskega sredishcha in prometnega vozlishcha med Jadranom in celinskim zaledjem. Romanizacija je kot v vsem Venetu potekala postopno in mirno, zachela se je 131 pr.n.sht. z izgradnjo vie Annie, prometne zhile med Riminijem in Oglejem, ki je tekla mimo Altina. Med leti 49 in 42 pr.n.sht. je mesto dobilo rimsko drzhavljanstvo, bilo je povzdignjeno v municipium in vpisano v rod Scaptia. Odtlej je bilo, skladno z rimsko pomorsko politiko skozi celotno 1. st.pr.n.sht. eno najpomembnejshih pristanishch zgornjega Jadrana, na katerega se je navezovalo gosto cestno omrezhje«.

 

V nekem drugem delu G. B. Pellegrini-A. L. Prosdocimi (PEL, str. 8-9) pisheta: »Sploshno mnenje med jezikoslovci je, da so v prvih stoletjih prvega tisochletja pr.n.sht. nekatera indoevropska plemena, Veneti, zelo verjetno prishla iz srednje Evrope in po vech selitvah dosegli jadranske obale, kjer so ustvarila znano atestinsko civilizacijo, ki se je postopoma uveljavila z vechjo ali manjsho izrazitostjo in ochitnostjo v severovzhodni Italiji. Na tem podrochju so Veneti ustvarili prvo indoevropsko plast in obvladali ter podredili starejsho, ki jo obichajno oznachujemo "evganska". Evganci niso zapustili nikakrshnih toponomastichnih sledov – ime Evganske gore so si izmislili humanisti«. Glede jezika Venetov pa pisca omenjata razlichne pristope in zakljuchujeta (PEL, str. 7): »Zasluga Kraheja in Pisanija je pravilna razlaga znane Herodotove (I, 196) navedbe, ki je bila velikokrat napachno navajana kot potrditev, da so Veneti pripadali ilirskim ljudstvom... razshirilo se je mnenje Pisanija, Devota, Porruja in drugih, da je venetshchina samostojen jezik... , tem sta se pridruzhila she Kretschmer... in Beeler, ki uvrshchata venetshchino med "italske" jezike (latinshchina-falishchina in oskijshchina-umbrijshchina)... temu je pritegnil she Krahe s spozanjem, da predromanski jezik v Venetu ni veja ilirshchine, ampak da gre za avtonomni govor z izoglosami [chrta na zemljevidu, ki vezhe kraje z enakimi jezikovnimi pojavi, op. L.V.] v razlichnih indoevropskih jezikih«. Ali tudi v slovanskih?! Spricho take ugotovitve in uposhtevajoch, da naj bi bili Veneti predhodno v Panoniji, torej v sosedstvu s Praslovani (po sedaj veljavni tradicionalni zgodovini), se moramo vrniti na spochetka postavljena in sedaj she bolj izostrena vprashanja tudi v luchi teorije kontinuitete:

(1)  Ali so po teh teorijah Veneti v tisochletjih pr.n.sht. zhiveli samo v Panoniji ali pa so zhe takrat zvezno naseljevali prostor od Baltika do Jadrana? In che so se iz Panonije preselili na severne obale Jadrana, ali so se selili tudi na sever, kjer so nedvomno zgodovinsko izprichani baltishki Veneti, ter na zahod armorishki Veneti in na vzhod paflagonski Veneti?

(2)  Kakshni bi lahko bili v Panoniji odnosi med Veneti in Slovani v tistem chasu (a) glede na Devotovo tezo in (b) glede na teorijo kontinuitete?

(3)  Seveda je pri tem razmishljanju mogoche predpostavljati, da so zhe takrat obstajale razpoznavno agregirane skupine ljudi, ki so delovale v nekakshni povezavi (ne le jezikovni?!), da jih danes Devoto opredeljuje kot Germane, Balte, Venete itd.

 

ad.1 Devoto izhaja iz predpostavke, da je pradomovina Indoevropejcev shirshi prostor centralne in vzhodne Evrope med Uralom in Alpami ter Skandinavijo in Balkanom, od tam so se shirila na vse strani ljudstva z obrobja, le (Pra)Slovani, Balti in Germani so she po 2. tisochletju pr.n.sht. ostajali na svojih ozemljih. Che je Devoto lahko v 2. tisochletju pr.n.sht. ozemeljsko lociral zhe diferencirana indoevropska ljudstva, so ta morala tam zhiveti zhe zelo dolgo – nekaj tisochletij – pred tem! Che bi to sprejeli, bi se morali vprashati, zakaj so se tiste obrobne mnozhice ljudstev selile na vse strani, sredishchna ljudstva, med njimi Slovani, pa ne? Ena mozhnost bi bila, da so se obrobna ljudstva mnozhila in so iskala zhivljenjski prostor tako med Neindoevropejci po vsem Balkanu, na Apeninskem in Iberskem polotoku ter v zahodni Evropi, vkljuchno z Britanskim otochjem, kakor proti Aziji (in celo kot Toharci na Daljnem vzhodu) ter na Blizhnjem vzhodu; za kaj takega bi morali biti Balti, Slovani in Germani v hudem demografskem zaostanku, pri chemer pa ne moremo razlozhiti, kako to, da so se kasneje tako izredno razmnozhili, da so prekrili pol Evrope. Druga mozhnost, da so se zlasti Slovani mochno namnozhili zhe v drugem tisochletju pr.n.sht. in so pritiskali na ostale Indoevropejce okoli sebe, da so se odmikali. Toda to bi pomenilo, da so se Slovani zhe takrat morali razshiriti chez Karpate  v Podonavje in v Evropo ter so zasedli prostor svojih umikajochih se sosedov. Tudi tretja mozhnost, da so bila vsa indoevropska ljudstva v demografski ekspanziji in so se zato ozemeljsko shirila, bi pomenila, da so se tudi Slovani najkasneje zhe v 2. tisochletju pr.n.sht. premaknili na zahod chez Karpate in v Panonijo, che so bili dotlej le v mochvirjih zakarpatskega Prilesja. Zato lahko po Devotovi (in njegovih somishljenikov) teoriji jemljemo kot veliko bolj verjetno, da bi se morala takrat vsa indoevropska ljudstva mnozhiti in shiriti ter izprazniti Panonijo (ali lep del srednje Evrope), kamor bi po tradicionalnih gledanjih na dogajanja morali zhe takrat priti Slovani. Po tradicionalnem zgodovinopisju obstaja she chetrta mozhnost, za katero po mojem mnenju tudi najdemo zgodovinske pritrditve, da so namrech bili Veneti razshirjeni ne le po Panoniji, ampak tudi na zahodu, na Jadranu, na Baltiku in dalech na vzhodu, s chimer je bil zhe v davnini vzpostavljen obsezhen venetski prostor.

ad.2 Kakshni bi lahko bili odnosi med Veneti in Slovani v Panoniji v tistem chasu, che (1) uposhtevamo Devotovo tezo in she (2) uposhtevamo teorijo kontinuitete? Izhajajoch iz teorije kontinuitete, izvaja Mario Alinei tezo, da so zhe v neolitiku zhiveli na Balkanu in po vseh Vzhodnih Alpah Slovani, Slovenci, ki so tja prinesli neolitsko revolucijo poljedelstva in tehnologijo brona. Po Devotu pa so se v 2. tisochletju Veneti (s Protolatinci!) preselili iz Panonije v severno in juzhno Italijo, mednje so se v Italiji vrinili Osko-Umbri, prav tako prispeli iz Panonije. Nastaja polozhaj, ko se moramo vprashati, (a) ali obvelja ena ali druga teza, che so se po Devotu zhe v 2. tisochletju pr.n.sht. izoblikovale jezikovne skupine ljudstev, ki jih tudi poimenuje z danes znanimi imeni, vendar ne razreshi, kaj pa je bilo pred tem; (b) ali veljata obe teoriji, le da ju je treba uskladiti, kar bi bilo mogoche opraviti tako, da bi Veneti shli neovirano chez ozemlje zhe naseljenih Slovanov na Balkanu in v Vzhodnih Alpah (po teoriji kontinuitete M. Alineija) v prazno (?!) Italijo, kar si je tezhko predstavljati, cheprav teoretichno ni nemogoche, ali (c) da so bili Veneti skupaj s Protolatinci zelo (!) sorodni Slovanom, kar bi se ujemalo s tezo Giuseppa Sergija, da je latinshchina nastala iz praslovanshchine in jezika mediteranskih ljudstev na tleh Italije; (d) in konchno, da ne velja nobena od obeh, ko moramo dodati vprashanje, katera pa je tretja mozhnost. Da se Indoevropejci niso oblikovali v centralni-vzhodni Evropi, ampak npr. v Anatoliji (po Renfrewu), in od tam v neolitiku predvsem kot "kulturni val" in le v manjshi meri kot selitev ljudi napredovali proti zahodu, severu in vzhodu, kar je potrditev teorije kontinuitete.

ad.3 Seveda je pri tem Devotovem razmishljanju predpostavljeno, da so zhe takrat obstajale razpoznavno agregirane skupine ljudi, ki so delovale v nekakshni povezavi (ne le jezikovni?!) in jih danes razpoznavamo kot Germane, Balte, Venete, Slovane itd. Ker so v tistem chasu po Devotu bili vzhodneje od Slovanov Toharci, Arijci, Armenci, Traki in Hetiti, bi bilo nemogoche upravichiti zaznavne primesi semitskih jezikov – akadshchine (tudi) v slovanskih jezikih (gl. SEM in JAN).

Iz vsega povedanega izhaja – glede na teorijo kontinuitete – veliko vechja verjetnost, da je prihajal indoevropski "kulturni val" iz Anatolije obenem z omejenim shtevilom kmetovalcev, obrtnikov ipd., ki je prekvasil ljudstva, zhivecha v Evropi pretezhno zhe najmanj od neolitika na sedanjih ozemljih, med njimi so bili tudi Slovenci. Najsodobnejshe raziskave potrjujejo, da je Balkan predstavljal zhe zelo zgodaj enakopravnega kulturnega sogovornika Blizhnjemu vzhodu. Zato nas ne sme chuditi, da je bilo najdeno verjetno najstarejshe kolo na svetu prav na Ljubljanskem barju, da je bila v pechini Divje babe nad reko Idrijco izkopana verjetno najstarejsha pishchal na svetu, kar oboje potrjuje visoko kulturo tega podrochja zhe v pradavnini, ter ne nazadnje, da se je na prostoru zgornjega Posochja zelo zgodaj razvila svetovno znana svetolucijska kultura. Banjshka planota z nadvse ugodno lego prav v tem trikotniku, in tudi njena okolica, vkljuchno z dolino Idrijce in Soche, po mnenju nashega priznanega jezikoslovca Franceta Bezlaja predstavlja obmochje Venetov.

Che hochemo prazgodovinsko pravilno ovrednotiti to podrochje, moramo zacheti s svetolucijsko kulturo; oglejmo si njeno umeshchenost v prostor.

 

 

 

IZHODISHCE – SVETOLUCIJSKA KULTURA

 

 

Poglavitne smeri prometnic na podrochju Soshke doline proti Jadranu in Panoniji

 

Za izhodishche si vzemimo svetolucijsko kulturo, ki predstavlja enega od dejavnikov pri razvozlavanju enigme o Venetih.

Akademik France Bezlaj v svojih delih govori o venetskem znachaju Banjshic, ki so tik nad Sveto Lucijo-Mostom na Sochi in predstavljajo temu kraju naravno zaledje; domneva, da je ime Anti v bistvu le razlichica imena Veneti; takega mnenja je tudi akademik Karel Oshtir, ki pa ima glede prazgodovinskih osnov za ta imena drugachno stalishche od Bezlajevega, izhaja namrech iz pradavnine in megalitskih, predindoevropskih jezikov.

 

Zhe Simon Rutar je pisal v svoji Zgodovini Tolminskega (RUT str. 10 in naprej), da je na hribcu Sv. Mavra in na njegovem podnozhju, kjer lezhi trg Sv. Lucija, nekoch zhe bila pomembna naselbina, ki ji ne vemo imena, to je mogoche sklepati po obilnosti izkopanin, ki jih je prvi odkril domachi kmet na svojem polju Na Kuku leta 1848 na levem bregu blizu mostu chez Idrijco. Od takrat so, spochetka nenadzorovano, izkopali najrazlichnejshe rimske kovance, posodje, kmetijsko orodje ipd., nekaj tega je k srechi za svoj denar kupil tamkajshnji zhupnik Tomazh Rutar, ki je tako marsikaj reshil, preden se je razneslo po svetu. Kasneje so izkopavali chedalje bolj strokovno in pod nadzorom, toda velik del najdb je konchal v tujih muzejih, predvsem na Dunaju.

 

 

 

 

 

ZHELEZNODOBNE NAJDBE Osnovni zemljevid je po Mihu Mlinarju (MLI)

 

A. Najdishcha halshtatske svetolucijske skupine (pochrtano oshtevilchenje)

 

1 - Bovec, 2 - Podbela, 3 - Sedlo, 4 - Staro selo, 5 - Robich, 6 - Kobarid, 7 - S. Pietro al Natisone /Shpeter Slovenov, 8 - S. Quirino, 9 ­Chedad / Cividale, 10 - Darnazzacco, 11 - Monte Calvario / Kalvarija, 12 -Tolmin, 13 - Most na Sochi, 14 - Idrija pri Bachi, 15 - Slap ob Idrijci, 16 - Shentvishka gora, 17 - Jelenshek nad Godovichem, 18 - Koritnica, 19 - Rut, 20 - Zhlan, 21 - Brod, 22 - Bohinjska srednja vas, 23 - Jereka, 24 - Ajdovski gradec, 25 - Bitnje, 26 - Lepence, 27 - Bodrezh, 28 - Sv. Katarina nad Novo Gorico (dodano po Gabrovec, Svoljshak 1983)

B. Najdishcha mlajshezheleznodobne idrijske skupine

1 - Kobarid, 2 -Volarje, 3 - Dolje, 4 - Zhabche, 5 - Modrej, 6 - Most na Sochi, 7 - Koarshche, 8 - Idrija pri Bachi, 9 - Logarshche, 1.0 - Koritnica ob Bachi, 11 - Slap ob Idrijci, 12 -Vrh gradu (Pechine), 13 - Berlotov rob (Shentvishka gora), 14 - Reka pri Cerknem, 15 - Cerkno, 16 ­Avche, 17 - Bodrezh, 18 - Darnazzacco, 19 -Vrhovlje, 20 - Sv. Katarina nad Novo Gorico, 21 - Chrniche, 22 - Kovachevshe, 23 - Planina pri Vipavi, 24 - Rubije, 25 - Zdravshchina / Poggio Terza Armata (dodano po Gushtin 1991).

 

Arheolog v Tolminskem muzeju Miha Mlinar, ki je v zadnjem chasu pripravil pregled dosedanjih izkopavanj (MLI), pravi: »Most na Sochi sodi med najkompleksnejsha arheoloshka najdishcha na obmochju jugovzhodnih Alp z dokumentiranimi najdbami iz bronaste dobe, starejshe in mlajshe zhelezne dobe, rimske dobe, ter zgodnjega srednjega veka. V stoletju in pol arheoloshkih raziskav je bilo odkritih kar 7000 prazgodovinskih in rimskih grobov, stavbne ostaline iz bronaste dobe, skoraj 40 hishnih temeljev iz starejshe zhelezne dobe, tri mlajshezheleznodobne hishe, devet rimskih objektov in zgodnjesrednjeveshka lonchenina.«

Mlinar tudi podaja pregled dolgotrajnih prizadevanj arheologov, da bi raziskali to nadvse pomembno nahajalishche. Po Tomazhu Rutarju, ki ga Mlinar oznachuje kot zbiratelja arheoloshkih predmetov, se je leta 1881 del lotil dr. Paolo de Bizzarro in naletel na 70 prazgodovinskih grobov na levem bregu Idrijce, sledil mu je Enrico Maionica v letih 1881, 1884, 1890 in 1891 z 52 odkopanimi grobovi na levem in 23 na desnem bregu Idrijce, nashel pa je tudi rimskodobno stavbo. Naslednji je bil Alojzij Carli v letih 1881, 1882, 1887 in 1888, zasluzhen za odkritje rimske stavbe s hipokavstom in drugih starin. Uspeshnejshi je bil Anton Vuga leta 1882 s 36 grobovi na desnem bregu Idrijce.Vsekakor pa je rekord dosegel dr. Carlo Marchesetti v letih 1884-1886, 1888, 1890-1894, 1897-1899 in 1902, ki je raziskal kar 3960 grobov na levem bregu Idrijce. Za njim ni veliko zaostajal Josef Szombathy v letih 1886, 1887 in 1890 z odkopom 2500 grobov tudi na levem bregu Idrijce. Seveda je kasnejshim raziskovalcem ostala po teh mnozhichnih odkritjih shtevichno skromnejsha bera, ki pa je ne gre zanemariti, ker so ta odkritja dodatno osvetlila nejasnosti, vsekakor pa v taki meri, da je Miha Mlinar zapisal: »Izjemnost materialne kulture starejshe zhelezne dobe Mosta so dopolnila in she utrdila prichujocha triletna arheoloshka raziskovanja Tolminskega muzeja. Z dokumentirano izkopanim bogatim gradivom prihajamo do novih izsledkov in spoznanj, ki nam bistrijo vedenje o zhivljenju v prazgodovinski vasi, ki je zhe kazala, kot je ugotovil njen raziskovalec Svoljshak, dolochene zametke urbanizma.« (MLI, str. 35). Poleg Brune Forlati-Tamaro, 1927, s 4 grobovi na levem bregu,Valentina Taljata, 1927, s 3 ali 4 halshtatskimi in latenskimi grobovi na levem bregu, Nikolaja Mozeticha, 1957, 14 halshtatskih grobov, vsi na levem bregu Idrijce, je prav arheolog Drago Svoljshak v novejshem chasu pomembno prispeval k poglobljenim raziskovanjem. Zachel je leta 1971 in od leta 1977 she s strokovno sodelavko Beatriche Zhbona Trkman do leta 1984 raziskal eno stavbo iz bronaste dobe, 31 stavb iz starejshe zhelezne dobe, tri iz mlajshe zhelezne dobe, shest iz rimskega chasa. Poleg tega je bilo na levem bregu Idrijce raziskanih 10 zheleznodobnih grobov ter v obdobju 1978-1984 na vzhodnem obmochju naselbine tudi latensko-rimsko grobishche s 162 zhganimi in skeletnimi grobovi. Drago Svoljshak je tudi v letih 1988 in 1991, 1993, 1994, 1995, 1997 s sodelavci opravil precejshnje delo. Nato se z letom 1999 pojavi novo obetajoche ime Mihe Mlinarja, mladega raziskovalca pri Tolminskem muzeju, ki je med drugim leta 2000 raziskal kar 30 halshtatskih, latenskih in rimskih grobov ter leta 2001 she 30 zhezezodobnih, oboje na levem bregu Idrijce.

Ochitno raziskav she ni konec, cheprav je bilo dokumentirano odkritih zhe skoraj 10.000 grobov, ki prichajo o shtevilnih pokopih v daljshem in zveznem chasovnem razdobju, segajochem od bronaste dobe do srednjega veka. Tudi stavbne ostaline segajo v bronasto dobo in najdbe o proizvodnji, predelovanju in namenskem odlaganju bronastih in zheleznih predmetov kazhejo, da je mogoche vsaj za chas od 6. st. pr.n.sht. dalje tod domnevati manjshi metalurshki obrat.

 

Toda pomen Mosta na Sochi je shirshega znachaja. Podrochje, ki naj bi sodilo v svetolucijsko kulturo, sega v Bashko grapo, dolino Idrijce, mimo Tolmina, po Soshki dolini navzgor do Kobarida, od tam v Nadishko dolino in Breginjski kot ali ob Sochi navzgor do Bovca. Toda nikakor ne bi smeli izzvzeti shirshega obmochja pogorja Kolovrata od Livka do Kambreshkega in Liga, od koder se svet spushcha prek Gorishkih Brd v Furlansko ravnino. In seveda, tu so she Banjshice.

V davnini so potekale poti predvsem po vishinah in gorskih slemenih, ena od takih je z gorishke ravnine peljala na vrh Sv. Katarina (danashnji Kekec), mimo Grgarja in Kanalskega vrha chez Banjshice tako proti Mostu na Sochi kakor proti Shebreljam. O tem pricha pomembna depojska najdba na obmochju Banjshic.

K svetolucijski kulturi in njenim vplivom na shirshi prostor se bomo vrnili potem, ko si bomo ogledali nekatere she vedno nadvse kochljive (pra)zgodovinske probleme. Med temi so vsekakor zagonetni Etrushchani, Veneti, Kelti, Anti, Iliri in njihovi odnosi z nich manj problematichnim izvorom Slovanov.

 

 

___________

Celotna knjiga Lucijana Vuge Megalitski jeziki je izshla v elektronskem mediju v ediciji Pogum Revije SRP.