Revija SRP 65/66

Lev Detela

Za zgodovinski spomin

 

POETICHNI IN MISELNI POTENCIAL EVROPSKEGA SLOVENCA
EDVARDA KOCBEKA
 

Kocbekov chas je bil izjemno pomemben chas slovenskih, evropskih in svetovnih druzhbenopolitichnih prelomov, razlochevanj in opredeljevanj, socialnih in politichnih kriz, strankarskonazorskih in etnichnih spopadov, vzponov in padcev, a tudi ekstremnih ideologij in njihovih militaristichnih agresij. Kocbek je sredi vrtincev takega chasa deloval prelomno in sporno do obdajajoche ga ozhje in intimne slovenske pa tudi shirshe, evropske in univerzalne resnichnosti. Zdi se, da je s svojo inventivnostjo in nekonvencionalnostjo vechkrat in v razlichnih trenutkih slovenskega dogajanja v 20. stoletju presegel obdajajoche ga domache povprechne ali celo ozke razmere, saj je vanje vnashal nekonformizem in odprtost, ki je v slovensko politichno in nazorsko zaprtost rasla iz shirine evropskega humanistichno – krshchanskega humusa in iz avtorjevega sochasnega, nekoliko naivnega in enosmernega (a tudi zlorabljenega) zaupanja v revolucionarno marksistichno prenovo druzhbe in chloveka.

Obseg Kocbekovih literarnih in miselnih dejanj je najozhje povezan s tezhko opredeljivimi razsezhnostmi njegove kompleksne osebnosti. Karakteristichno je, da je v svoja dela vtkal pravo enciklopedijo problemov, ki so zaznamovali slovensko pa tudi evropsko stvarnost in she danes zaposlujejo modernega izobrazhenca. Zdi se, da je ob naslonitvi na izhodishcha francoske katolishke levice izpred druge svetovne vojne s krshchanskim etichnim zanosom in sochasnim socialnim angazhmajem, ki ga je paradoksno povezal z materialistichnim marksistichnim upornishkim druzhbenim gibanjem, skushal deblokirati zastoje v druzhbi in kulturi. Pri tem je v znachilnih dialektichnih lokih zdruzheval nacionalno z univerzalnim, sochasno pa je znal oboje racionalno izbistriti, chustveno stopnjevati in osveshchevalno dramatizirati.

Na prvi pogled bi morda kazalo, da je Kocbekova prva pesnishka zbirka Zemlja (1934) neke vrste spremljevalno pesnishko dopolnilo k prizadevanjem tedanjih aktualnih socialno-realistichnih prozaistov Prezhihovega Voranca, Mishka Kranjca in drugih po chim bolj avtentichni upodobitvi slovenske socialne stvarnosti. Vendar je – v primeri s prozo pravkar omenjenih – v Kocbekovi liriki tedanjega chasa jasno opazna posebna presezhna vrednost. Dejstva zemlje in z njimi povezane koordinate chlovekove bivanjske stvarnosti dozhivlja Kocbek metafizichno in transcendentalno. Pri tem senzualistichno in ekstatichno tipa v skrivnostno in nadchutno ter odkriva »kozmichne simbole in odreshnost besednega izraza«. Zhe takoj na zachetku svoje literarne poti se pochuti kot outsider. V njem se prebudi sum, da ga »mladi literarni tovarishi« ne razumejo. Ker zheli tudi formalno z vnashanjem novih intencij hoditi svoja pota, saj ne sposhtuje metrichne simetrije in hoche chim bolj adekvatno slediti naravnemu ritmu (dihanja), kot to zahteva v svobodne vrstice preoblikovana pesnishka struktura, naleti na kritichni odklon pri tedanji nesporni pesnishki avtoriteti Otonu Zhupanchichu. Ta ne razume Kocbekovega »razkosavanja« stihov, »razdiranja« rime ter »poigravanja« z ritmom.

Njegovo prvotno stremljenje po prvinski sredotezhnosti zemlje in njenih arhaichnih skrivnosti razmeroma hitro prerase v nove miselne in ustvarjalne razsezhnosti. V eseju Tri obdobja moje poetichnosti iz leta 1970 zapishe, da je nenadoma »vse stvari prevzel preplah: sunt lacrimae rerum«. Kocbekovo prvotno metafizichno-arhaichno razpolozhenje in religiozno zanosno dozhivetje prvinskega se namrech v kataklizmah druge svetovne vojne in pod vplivom tragichnih povojnih dozhivetij prevesi v ambivalentno izkushnjo o razbitem svetu, v katerem je chloveshkost velikokrat obsojena na propad. Jasno zachuti, »da se je zgodovina ujela v precep« (Tri obdobja moje poetichnosti). Sposhtovanje pred nujnimi dejstvi in obchudovanje zhivljenja se zdaj, v chasu druge svetovne vojne in partizanstva, zdruzhi s paradoksi zgodovine in chloveshke eksistence.

Ni chudno, da se njegove pesmi velikokrat surrealistichno utemeljeno zgostijo v ironijo trpke in sochasno upanja polne usode. Vchasih so melanholichne in tragichne, resnichni stenogram notranjega pesnikovega trpljenja, ki pa ga najprej, v fazi partizanstva in druge svetovne vojne, pogojuje obcha »chloveshka nesrecha« in »nevarnost« kot taka, ki pa jo je mogoche prerasti z odreshiteljsko akcijo v ljubezni do naroda in sochloveka zdruzhene tovarishije, v kateri bodo postavljeni temelji za druzhbeno in duhovno preoblikovanje naroda in s tem povezanega narodnega znachaja. Vendar tudi za »drugachnega« sochloveka odprti Kocbek kljub iskrenemu dialogu s komunistichnimi voditelji zaradi svojih idealistichnih potez in zhelje po demokratichnem pluralizmu socialistichne koalicije ne najde skupnega imenovalca z bistveno dogmatichnimi komunistichnimi soborci. To se zrcali tudi v njegovi literaturi. Kocbekovi stihi, ki so nastali pod vplivom zgodovinske katastrofe ob spopadu velikih antagonistichnih sistemov in jih poznamo iz – po dolgi periodi avtorjevega chakanja pred zaprtimi vrati zalozhb in institicij – izdane prelomne zbirke Groza (1963), pa tudi iz Porochila (1969), vedno bolj jasno razodevajo Kocbekovo samovoljno nadarjenost, ki se je razmejila od vseh uradnih manifestov in razvrshchanj v idejnonazorske ali literarnozaveznishke skupine. In che je v svoji kozmogoniji v chasu partizanstva prishel bolj kot kdaj koli prej »do chloveka« (Tri obdobja... ), se »poistil z njim« in dozhivel »sonaravnanost chloveka in utopije«, je sochasno s svojim krshchanskim samohodstvom, ki se v idejnem in duhovnem smislu ni hotelo podrediti vedno bolj ochitnim komunistichno – marksistichnim izkljuchevanjem drugache mislechih sopotnikov, naletel na vedno vechji odpor pri komunistichnih voditeljih partizanskega upora in revolucionarnega gibanja. Kot zhe po natisu Premishljevanja o Shpaniji v reviji Dom in svet, ko se je uprl konservativnim nachinom reshevanja druzhbenih, nacionalnih in drzhavnih kriz in pri tem zaradi zagovora shpanskega protifrankistichnega republikanstva zashel v odpor z uradno linijo tedanje katolishke Cerkve (kar ga je duhovno zaznamovalo za vse zhivljenje), je tudi zdaj kot partizan v sklopu Osvobodilne fronte, kjer ni mogel uveljaviti svojega pluralistichnega druzhbenega koncepta, obelodanjenega zhe pred tem v lastni predvojni reviji Dejanje, postal »politichno sumljiv«. Cheprav usodni konflikti sprva she niso bili vidni, saj jih je komunistichno vodstvo na razlichne nachine skushalo zamaskirati z dovolj spretnimi taktichnimi potezami in ochitno v upanju, da se bo Kocbek le pomiril z dano stvarnostjo, ki je priznanje »komunistichne nujnosti«, in tako postal za nadaljnjo titoistichno politiko »uporabljiv«, so vseeno v zasnutkih zhe sprozhili procese, ki so postali ochitni shele pozneje. Zhe v sprva le v odlomkih in z najvechjo muko objavljene Partizanske dnevnike je vtkal jasne spoznavne elemente kritichnega ozaveshchanja. Njegova spoznanja so uchinkovala kot opomin vesti, kot opozorilni shkrtajochi pesek v kolesju nepravilno naoljenega mehanizma, dokler ni kompleksni in za manipulatorje nove druzhbene stvarnosti problematichni Kocbek, ki je takoj po vojni vendarle she lahko opravljal vidnejshe politichne funkcije, postal »politichni shkandal«.

Izid novelistichne zbirke Strah in pogum (1951), v kateri se je skushal z utemeljenim usklajevanjem narativnega in refleksivnega pristopa pri opisovanju medvojne problematike objektivno priblizhati kompleksnemu prikazu dramatichnega polozhaja svojih protagonistov, razpetih med strahom in pogumom, je bil ochitno samo umetno najdeni povod za politichno akcijo oblastnishkih struktur, ki so hotele dokonchno z javnega odra odstraniti neprijetnega oporechnishkega sopotnika. Iz danashnjega zornega kota je namrech tezhko razumljivo, da bi v formalnem pa tudi v vsebinskem oziru razmeroma »uravnotezheno« uchinkujocha knjiga lahko pomenila tako nevarno zlo za drzhavo in druzhbo, da bi bilo njenega avtorja potrebno tako rekoch izkljuchiti iz celotnega javnega zhivljenja in delovanja. Procese, ki jih je povzrochila, lahko razumemo samo z ozirom na chas natisa in totalitaristichno ideoloshko ozkost in zamejenost tedanjega rezhima. Vendar predstavlja zbirka Strah in pogum v slovenskem kontekstu jasen prelom. Shtiri v knjigi objavljene novele so namrech v resnici prvi poskus psiholoshkega prikaza partizanske in medvojne slovenske problematike v obliki analitichne razchlembe posameznih pozitivnih pa tudi negativnih znachajev. Vsekakor pomeni tak pristop odklon od vech ali manj glasno propagiranega kolektivistichnega romana in je jasna odpoved ideoloshkemu konceptu partijne socialistichne literature, kot jo je zhelel tudi na straneh osrednje revije Novi svet uveljavljati Boris Ziherl. Premik k individualni obravnavi protagonistov in njihovih motivov je prisoten zhe takoj na zachetku, na prvih straneh prve od shtirih novel, ki ji je Kocbek dal naslov Temna stran mesca. Zdi se, da je avtor ob opisu notranjega konflikta glavnega protagonista, obchutljivega krshchanskega razumnika, upodobil tudi svoj lastni notranji razkol. Junak novele, nekakshen avtorjev drugi jaz, skusha namrech najti pot v aktivni boj v partizanskih vrstah skozi dramatichno razpetost med strahom in pogumom ob sklepu, da sta trpljenje in smrt odlochilnejshi tvorni sili pri oblikovanju dejanske chlovechnosti kot pa varnost, mir in blagostanje.

Tudi tema druge novele Blazhena krivda je bila v chasu nastanka »neortodoksna«. Obravnava izdajalstva in likvidacije nasprotnika v samih partizanskih vrstah, ki je glavna tema omenjene novele, je bila vech ali manj nezazhelena, saj je motila idealizirano »neomadezhevano« podobo heroiziranega narodnoosvobodilnega boja. Likvidacija nasprotnika je tudi glavni motiv erotichne vojne novele Chrna orhideja. Muchno in psiholoshko verjetno nekoliko vprashljivo dejanje se razpleta ob notranjem konfliktu izvrshevalca likvidacije. Partizan Gregor mora namrech po vishjem ukazu ustreliti nadvse lepo in v tekstu vidno romantizirano belogardistichno shpijonko Katarino, v katero se je usodno zaljubil. Morda uchinkuje tekst Ogenj v sklopu vseh shtirih novel najbolj »realistichno«. Lik fanatichnega protikomunistichnega kaplana Zhgura je pisatelj zarisal z jasnimi potezami. V ospredju je ponovno problem likvidacije, tokrat na nasprotni, okupatorjevi strani. Kaplan, ki mora pred izvrshitvijo smrtne kazni spovedati na smrt obsojenega partizanskega pristasha Toneta, pa je v »dialoshkem dvoboju« spovedi dejanski porazhenec.

Zunanje politichno razmejevanje s senzibilnim pisateljem je v mochno obremenilni povojni fazi sprozhilo v Kocbeku nove notranje premike. Ti so jasno razvidni na literarnem podrochju, predvsem v liriki. V novem, tako imenovanem »tretjem poetichnem obdobju« ne prihaja avtor po lastnih besedah le v »spor z znanostjo, ki hoche posredno ali neposredno vse reducirati, in s tehniko, ki hoche vse reproducirati, ampak tudi s svojo lastno zgodovino, ki je predolgo ostajala v chustvovanju in osmishljanju, v slavljenju in zaupanju« (Tri obdobja moje poetichnosti). To novo razsezhnost dozhivi ta slovenski avtor kozmichnih univerzalij svoje lastne zemlje in domovine vedno bolj jasno med paradoksnimi absurdi uradno »napachnega«, ki pa je v resnici bistveno »pravilno«. Kocbekova poezija se zdaj vedno usodneje soocha sredi nochnih slovesnosti, zaklinjanj in temnih ur ob vashkih cerkvicah z odpisanimi in odstranjenimi, z blaznezhi in izobchenci. Kritichne pushchice lete na absurd nesposobne lokalne politike zamujenih mozhnosti. V ironichnem in grotesknem lirichnem tekstu Sosed na oblaku se srechamo ob uri strahov, ko v »kranjski hranilnici zagomazijo termiti«, z v slovenski vladni hishi »zbranimi oblastniki pri taroku«. To dejanje proglasi avtor v zadnji, ostro kritichni kitici za »blago, edino izvirno uro slovenstva«. Nastopil je namrech chas konfliktne odtujenosti in protagonisti teh novih Kocbekovih pesnishkih vizij vedno bolj spominjajo na padle angele in strmogljavljene figure s Chagallovih surrealnih slik. V obdobju paradoksij in unichenih mozhnosti se »vsi znajdemo v utrujenem prostoru«, toda pesnika bomo kljub temu spoznali »po bosih nogah in po globokih sanjah o gori, ki je odshla k preroku« (Chas pesmi, Zherjavica, 1974). Med vrsticami se oglasha obup, tudi obchutek krivde in (pod)zavestno spoznanje o nesramnih zakonitostih krvavega chasa. Antologijskega pomena je ob tem morda kljuchna Kocbekova pesem Zeleno iz zbirke Porochilo (1969), v kateri s pomochjo stopnjevanega nizanja bodrilne besede »zeleno« kongenialno obrazlozhi dvorezno trpkost svojega bivanjskega polozhaja.

Ob svoji sedemdesetletnici Kocbek v pogovoru z Borisom Pahorjem v Trstu konchno natanchneje obelodani svojo obremenitev zaradi likvidacij nasprotnikov, vendar se ta problem v resnici literarno nakazuje zhe pred tem v nekaterih njegovih zgodnjih proznih tekstih (Strah in pogum), indirektno pa tudi v poeziji (ter seveda v zasebnih dnevnishkih zapiskih).

Na koncu zhivljenja zapade Kocbek she bolj kot prej v rezke mejne duhovne prostore. Vedno ochitneje je prisotna misel na smrt (n.pr. v zbirki Nevesta v chrnem, 1977), toda ta je velikokrat paradoksno povezana z ljubezensko tematiko in erotiko, ki pa v moralnih pogledih sicer krshchanskim nachelom sledechemu avtorju ni bila nikoli tuja ali odvratna. V dnevnikih, ki jih ni pisal za javnost, cheprav jih ta zdaj vojeristichno izkorishcha, je v tem pogledu she bolj senzualno odkrit in neposreden. Ni neobchutljiv za chare lepih tujih zhena in deklet, vendar zna javno nemoralo tudi ostro in kritichno ozhigosati. Njegove sanje, ki jih vedno znova opisuje in ochitno uporablja tudi pri oblikovanju pesnishkih motivov, so velikokrat napolnjene z mochno erotiko. Na svoj rojstni dan, 27. septembra 1949, na primer zapishe tudi tole: »Sanjal sem, da sem bil v vrtu, razgibanem sredi kotanj, teras in stopnishch, obdanem od nizkih, japonskih hish, ki so se spreminjale v romantichne razvaline. Povsod so lezhali, sedeli in sloneli ljudje, moshki in zhenske. Med njimi je bilo napeto senzitivno razpolozhenje. Zhenske so bile le napol oblechene, obnashale so se drazhljivo, leno pohujshljivo, prav perverzno. Lezhale so tako, da so se jim med razshirjenimi in razodetimi nogami videla spolovila. Moshki so bili kakor pijani in so se plazili po razgibanem temelju kakor nabrekle zhivali. Med njimi je bilo veliko znanih obrazov... « (Dnevnik 1949, Cankarjeva zalozhba, Ljubljana 1999, stran 338). Kocbekova erotika ima v tem kontekstu tudi druzhbeni, kritichni in moralistichni naboj.

V deset let po pesnikovi smrti izdani zbirki tekstov iz zapushchine Kamen skala (1991) trchimo na obmochja, v katerih avtor pada v prepade in bi lahko izgorel v samem nichu, che se ne bi chudezhno prebudil v odreshilno transcendenco. V bolezni, ki je zanj sicer trpka, a tudi absurdno tvorna, saj odhaja »na drugo stran« (Kamen skala), bi se rad »predal nevarni igri besed, ki nich ne pomenijo in so same sebi skrivnost« (Poslednja). Vendar ga vedno znova spet pritegne mogochni chudezh zhivljenja. Tudi sredi najvechje groze in stiske ostaja optimist in vizionar. Zakaj tudi v najtezhjih trenutkih in obdobjih svojega zhivljenja je Kocbek vedno tudi »chlovek upanja«, naivni sanjach in ljubechi vernik, chlovek blizhine, ki ne dvomi o pozitivnih, tvornih silah sochloveka. Che se je v svoji literaturi in v zhivljenju doslej »igral«, bo »poslej skrit v zemlji izgovarjal neznane besede skozi eone, morda vso vechnost... « (Poslednja).

Lastna izkushnja bolezenske destrukcije se tako druzhi z druzhbeno izkushnjo o razbitem svetu, v katerem je chloveshtvo zdrsnilo v krize in je chlovechnost obsojena na propad, ter postaja v zadnjih fazah njegovega literarnega snovanja poglavitna izhodishchna tochka za racionalno tezhko umljive slutnje o skrivnosti bivanja. Vendar je zhe v svoji na dnevnishke zapiske spominjajochi esejistichni zbirki Krogi navznoter (1977) in v esejistichnih sestavkih Sodobni misleci (1981) poskushal prikazati, kako more chlovek danashnjega chasa le pod pogojem izkushnje, pri kateri na lastni kozhi dozhivish travmatichno destrukcijo sveta, vseeno stremeti in rasti k pozitivnemu bistvu bivanja. Ko je v utemeljenih esejih slovenskim bralcem predstavil Sörena Kierkegaarda, Charlesa Peguya, Theodorja Haeckerja, Grahama Greena, Teilharda de Chardina ali Simone Weil, je v podajanje zhivljenjskih zgodb pomembnih duhovnih osebnosti ali zgodovinskih ter filozofskih dogodkov znal vplesti svoje popolnoma osebne misli in obchutke. Kocbekovi dialektichni koncentrati v zvezi s problemskimi obmochji krshchanstva in komunizma, posameznika in druzhbe, duhovne svobode in dogmatichne represije stopnjujejo pomen njegovega literarnega in filozofskega zbranega dela. V tej zvezi je posebno zanimiv njegov esej o velikem danskem filozofskem outsiderju Kierkegaardu, ki ga je objavil zhe leta 1935. Zdi se namrech, da so ga duhovna spoznanja danskega religioznega pisatelja zhe na zachetku literarne poti mochno vznemirila, poleg tega pa je skushal razvozlati tudi skrivnostno uganko Kierkegaardovega zhivljenja. Vsekakor je Kocbekova vznemirjenost ob soochanju z velikim Dancem, ki velja za nekakshnega utemeljitelja eksistencializma, neposredno povezana s Kierkegaardovim bojem proti konservativnemu protestantizmu in njegovim dogmatichnim institucijam. V Kierkegaardovem brezkompromisnem odklonu »varljivosti in prijetnosti lutrovsko – cerkvenega krshchanstva« in njegovega hinavskega konformizma je verjetno nashel potrdilo svojih vedno bolj jasnih spoznanj o jalovosti in licemerstvu uradnega katolicizma. Temu je, podobno kot Kierkegaard v svojih znamenitih spisih, tudi sam postavil kot udarno in chistilno protiutezh »absolutnost krshchansko-osebnega vzora«, ki vodi v oznanjanje zhivljenjskega (iz)prichevanja pa tudi v muchenishtvo, che postanejo konfliktni zapleti dramatichno usodni.

Kljub temu Kocbekove usode, ki je nedvomno rasla ob duhovnem kazhipotu Sörena Kierkegaarda, ne smemo eshatoloshko travmatizirati, cheprav je bila tezhka. Predvsem je jasno, da je z represalijami, ki jih je totalitaristichno komunistichno vodstvo v povojni Sloveniji zadalo svojemu vztrajnemu in zvestemu levokrshchanskemu sopotniku, v resnici osramotilo samo sebe. Za razvoj partizanskega gibanja in Osvobodilne fronte pa tudi povojne Slovenije (Jugoslavije) je bilo vsekakor usodno, da Kocbek kot partizan v sklopu Osvobodilne fronte ni mogel uveljaviti svojega pluralistichnega druzhbenega koncepta, ki bi nedvomno vodil, ko bi ga realizirali, v dialektichni politichni dialog razlichno usmerjenih oblikovalcev nove demokratichne in socialne Slovenije. Zaradi nadaljnjega poteka dogodkov, v katerih so komunisti prevzeli totalno oblast in nadzor nad drzhavo, druzhbo in posamezniki ter izkljuchili vsakrshno mozhnost sicer socialistichnim principom zavezanega alternativnega gibanja, je Kocbek lahko (p)ostal vedno bolj nezazheleni kritichni opominjevalec in globljo resnico ishchochi posameznik. Kot tak je nudil komunistichnim oblastvenim strukturam dobro prilozhnost za odstranjevalne ukrepe. Prvich na primer po objavi novel Strah in pogum v letu 1951, drugich po uchinkovitem pesnishkem vzponu v razmeroma kratkem liberalnem obdobju, ki je sledilo jugoslovanskemu polomu birokratichnega centralizma, a se ni moglo uveljaviti. Njegova javna potrditev in moralna obsodba sicer podtalno zhe dolgo znane domneve o komunistichnem pokolu domobrancev in drugih protikomunistov po koncu vojne leta 1945 je imela vidne posledice. Domachi napadi na Kocbeka, povezani z intrigami in represalijami pa tudi s policijskimi in sodnimi ukrepi proti njegovima mlajshima somishljenikoma Blazhichu in Miklavchichu, so naleteli na mednarodni odmev in dalj chasa vznemirjali predvsem intelektualno javnost na celotnem nemshkem kulturnem prostoru.V sobotni prilogi ljubljanskega Dela beremo o tem 19. julija 1975 v objavljenem Neodposlanem pismu gospodu Heinrichu Böllu izpod peresa Josipa Vidmarja (ki pa je bilo, kolikor vemo, odposlano nemshkemu chasopisju, a zaradi enosmerno podane in javnosti zhe znane vsebine v Nemchiji ni bilo objavljeno) tudi tole: »Potek stvari je pri nas sorazmerno znan. Najprej Kocbekov intervju v Trstu, nato reakcija slovenskega Centralnega komiteja in objava intervjuja v Nashih razgledih. Po tem ochitno apel nekih Kocbekovih prijateljev ali chastilcev na gospoda Heinricha Bölla 22. in 26. V., chlanka gospodov Reismüllerja in Heinricha Bölla v Frankfurter Allgemeine Zeitung. Kot odgovor na njuna chlanka moje (to je Vidmarjevo, op. p.) pismo obema gospodoma, namenjeno in poslano v Frankfurter Allgemeine Zeitung (a tam neobjavljeno, op. p.), objavljeno pa skupaj s poslanico gospoda Heinricha Bölla v nashem Delu in v vech jugoslovanskih listih... Odgovor frankfurtskega dnevnika me je obvestil o porochilu nekega gospoda Razumovskega, o porochilu, ki da hkrati s chlankoma obeh prej imenovanih zadevo zadostno pojasnjuje za nemshko obchinstvo... Intervju gospoda Heinricha Bölla... je bil... razposlan vsem zahodnonemshkim in vsem svetovnim agencijam v Zvezni republiki Nemchiji... Prejel sem... shtevilko lista Die Welt od 27. VI., v kateri je neki Carl Gustav Ströhm objavil porochilo o Böllovi polemiki z znachilnim naslovom Böll und die slowenische Passion (Böll in slovenski krizhev pot). Skratka, besedilo gospoda Bölla je shlo ne samo po celi zahodni Nemchiji, temvech prek svetovnih agencij po vsem svetu, zlasti po tistem, ki je vesel sleherne neugodne vesti o Jugoslaviji, naj je resnichna ali ne.«

Gornji izvlechki iz Vidmarjevega chlanka pa osvetljujejo le nekaj potez razburkanega valovanja odmevov o Edvardu Kocbeku, partizanstvu in pokolu domobrancev v shirshem evropskem prostoru. Med drugim se je afera mednarodno zgostila in dosegla v drugi polovici novembra 1975 enega od karakteristichnih vrhov na dunajskem 40. kongresu mednarodnega PEN-a, kjer sem kljub nasprotovanju slovenske uradne delegacije v posebnem nastopu spregovoril o Kocbeku in poudaril predvsem v zvezi z aktualnim kulturnopolitichnim dogajanjem njegov etichno-ozaveshchevalni pomen v celotnem kontekstu slovenskega duhovnega utripa.

Vsekakor je Kocbekova pozicija na slovenskem prizorishchu tudi zdaj, ko so omenjeni dogodki postali zhe zgodovina, she vedno aktualna in izzivalna, tudi dvojna, hkrati skrivnostna in konkretna, povezana z narodnimi realijami, vendar usmerjena k univerzalijam chloveshke biti in k transcendenchnim skrivnostim, ki jih lahko zachuti le vernik z odprtim srcem. Tudi za Kocbeka pravzaprav veljajo ugotovitve, ki jih je izrekel sam v eseju o Sörenu Kierkegaardu, ko je opozoril na »ozaveshchevalne« duhovne paradoksije njegovih prichevanj z izkushnjo o »absolutni kvaliteti heterogenosti in resnice v subjektivnosti«. To heterogenost in subjektivnost lahko dozhivimo tudi ob branju samosvojih poetichnih, proznih in esejistichnih paradoksov nenavadnega slovenskega prichevalca Edvarda Kocbeka, evropskega Slovenca, heterogeno razpetega v zhejo po absolutnem, a tudi po chloveshki socialni pravichnosti, trdno usmerjenega v odpor do politichnih manipulacij in druzhbenih destrukcij, ki ogrozhajo in unichujejo chloveshki in narodni potencial.

 

 

_________
Na Dunaju zhivechi Lev Detela je v nemshkem jeziku pri celovshki zalozhbi Kitab leta 2004 pod naslovom Edvard Kocbek – Literatur und Engagement (Edvard Kocbek – Literatura in angazhma) skupaj s Petrom Kerschejem izdal antologijski presek skozi vse zvrsti Kocbekovega ustvarjanja in v knjigi poleg shtudije o Edvardu Kocbeku objavil tudi shtevilne lastne prevode Kocbekovih pesmi, esejev in dnevnishkih zapisov. V posebnem enournem razgovoru s Tanjo Jakopin 29. septembra 2004 na valovih koprskega radia Ognjishche je poleg tega orisal svoj »zunanji« pogled na Kocbekovo samohodstvo in njegov pomen v slovenskem in evropskem kontekstu. (Op. avt.)