Revija SRP 65/66

Lev Detela

TRI ZVEZDE
 
IX
 
(Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)*
 
 
Proti jutru, ko se oglasijo prvi petelini, zbledijo zvezde nad gorskimi pobochji v chuden nich. Za chrnimi drevesi se zasvetlika cerkev svetega Mihaela. Kmetje se prebujajo na stelji in slami iz slabih sanj, v katere so zvecher zarili svoje izmuchene kosti. Chasi so trdi in dezhela slepa za lepo in dobro. Svet je vedno bolj nevaren. Zhivljenje se drobi pod shkornji zheleznih mozh, ki prinashajo smrt. Ko si manejo od spanja krmezhljave ochi in si otresajo seno iz las in dolgih zamazanih rashevinastih jank, se od vsepovsod shiri nedolochen, vlazhen vonj po razpadanju in plesni.

Na drevesu pred leseno, s slamo krito bajto she pochivajo vrane. Ob hlevu spijo, pogreznjeni v hladno sivino predjutra, utrujeni od tezhkega dela, ralo, vejalnik, cepec, stopa... Potem se nochno nebo nenadoma prelevi, kot da ga je presekala svetla sekira svita v nove razsezhnosti. Zgodnje jutro se zabliska na nenavaden nachin, s prvo svetlobo na vzhodu, in obglavi temo. Obzorje se prebarva z rezko bleshchavo, ki je ostra kot zobje vashkih psov. She pred dvema trenutkoma na hishnih pragih pred s slamo kritimi lesenimi kochami speche zhivali zajavkajo in se v lesku prvih sonchnih zharkov splazijo med jablane in travo zadaj za vasjo, pogreznjeno v trpka znamenja starih kmechkih bolechin.

Uporna pushchavnika Bonifacij in Tomazh, ki sta pred leti pobegnila iz samostana in se skrivata po gozdovih kot divji zveri, sta to noch prespala kar pri kmetu Matiji in njegovi druzhini. V vasi sta na skrivaj priberachila nekaj malega za pod zob. Zdaj sedita v izbi pri mizi, za katero na tleh po steptani zemlji kokodakajo tri kure. Skupaj z rdechelichnim druzhinskim gospodarjem pijeta sladko, iz domachih jabolk skuhano zhganje.

»Kaj bo?« reche kmet in chudno zastoka. »Njive so razmehchane. Kot mochvirje, polno vode. Lani je bila setev ob tem chasu zhe opravljena... Letos pa je vse zaman... Nich... In gospoda... Vedno huje pritiskajo na nas, uboge kmetiche... «

Bonifacijev od zhganja rdeche zaripli obraz se jezno zabliska.

»Ja, kaj bo, kmet!« zarohni. »Upor bo... Tako je to... V zhivljenju je treba za svobodo, resnico in pravico tudi kaj tvegati... Svobode ni brez poguma in boja... Punt bo... Punt za stare pravice... Kot tam med shvicarskimi hribi... «

»Ja, zhe, zhe,« se upira kmet. »Samo s chim se naj borimo? Proti do zob oborozheni gospodi smo brez mochi... Vse nam vzamejo... She hchere in zhene, che so dovolj lepe za njihove postelje... «

»Ne tarnaj toliko... Ravnaj se po Jezusu Kristusu, ki se ni oziral na glas mogochnikov in pismoukov... Zaupaj v bozhjo pomoch. Pa v svoj pogum in pamet... In koso in srp nabrusi... Potem bo vse drugache... Novi svet prihaja... «

Zunaj, nad sivim gozdom, se oglasi kanja. Veter treska v kroshnje dreves. Prvi junci se zibajo po kolovozu. Zadaj, za skednjem, na tnalu lezhi okrvavljena sekira. Kri zaklanega ovna se je na hrastovem lesu posushila v trpek rdech cvet. Groza seva iz vsesploshne zhivljenjske zamrachenosti.

***

Le zakaj je morala prezhlahtna gospa umreti, se vprasha pater Konrad, ko se sredi nochi prebudi iz nemirnega spanja. Strmi v temo, v leseni strop, bolshchi v tramovje nad seboj, po katerem shkrta chrv. Od zhalosti in groze se mu orosijo ochi. Tudi od obupa. Zlo gospoduje po svetu. Se zajeda v dushe ljudi. Ta noch, ki ga drzhi v precepu, je naravnost neizprosna. Smrt plemenite kneginje mu ne dá miru. Tu nekaj ni v redu. Umor? Ki ga je zakrivil lahkozhivi grof Friderik? Zakaj Bog dopusti, da so taki ljudje na svetu? Ljudje brez vesti. Pokvarjenci z umazano dusho. Ljudje, ki mislijo, da jim je vse dovoljeno. Kako lahko postanesh tako podel? Tako nasilen, neprizanesljiv, krut? Da ubijesh lastno zheno?

S tresocho roko si spolzi med lase in brado, ju hoche kar tako na silo, kdo ve zakaj, vendar najbrzh iz notranje stiske, prechesati in pokrtachiti. Sedech v popolni temi na postelji se pochuti kot Job, ki se prepira z Bogom. Le zakaj je tako, dobri Bog? Zakaj si ustvaril tak svet in take ljudi? Poshasti v chloveshki podobi?

Trpko zavzdihne. Ker se mu zazdi, da greshi v mislih... Saj bi moral vedeti, da ima Bog zhe prav... Ker je skrivnost. Ker nas preizkusha... Morda nam je nastavil past, da bi videl, ali se nam bo oglasila vest... A Bog pomagaj! Teh krivic in nasilja kljub temu ne more doumeti... Cheprav ve, da je Bog pach nedoumljiv in ima vedno prav... Zato je bolje, da sploh vech ne misli... Da moli, ponizhno vdan v usodo...

Zatrepeta in se sunkovito vzdigne iz postelje... Ne! Ne more samo moliti... Res ne more... Odpusti mi, ljubi Bog!

V ustih ima slab okus. Vest ga peche, ker se je dal zapeljati lepim grofovim besedam in je ostal na gradu v Krshkem, cheprav bi moral bolno gospo spremljati na njeni chudni poti na Hrvashko. Morda bi lahko preprechil najhujshe. Sklene, da bo prishel zadevi do dna. Zelo odlochno, toda previdno bo zachel zbirati podatke in raziskovati temno ozadje morebitnega zlochina. Ve, da dreza v srshenje gnezdo, vendar se nichesar vech ne boji. Za kneginjo je pripravljen tvegati tudi zhivljenje. Sklene, da se bo povezal z Elizabetinim sorodstvom na Ogrskem pa tudi z velikim grofom Hermanom, o katerem je preprichan, da dvomi o nedolzhnosti svojega sina. Na skrivaj se pripravlja na tezhavno potovanje k Frankopanom.

***

Ko Friderik odpre vrata in zagleda Veroniko na stolu s pletenjem v roki, se zasmeje v nekakshni zadregi.

»Usedi se sem k meni,« mu reche in ga zvezdavo pogleda. »Kje si bil?«

Ni popolnoma preprichana, da ji je zvest, cheprav sta shele nekaj mesecev porochena in ima navado, da jo vsak vecher prime za roko in ji pripoveduje najlepshe pravljice.

Tudi sedaj se skloni k svoji lepi zheni. Ko jo poljubi na lice, se ji zelenkaste ochi dvoumno zalesketajo. Obchuduje njene krasne svetle lase, ki so ji zdrseli chez ramena in hrbet, ko je narahlo uslochila vrat in ga pogledala. Zachuti jo popolnoma pri sebi, drazhestno dishecho po ljubezni in mlechnobeli polti mlade zhenske.

»Samo nekaj chasa she potrpi,« ji reche. »Grad v Kochevju bo vsak chas dozidan. Do takrat pa ostaneva na Mehovem. V tem utrjenem skrivalishchu na vrhu skoraj nedostopnega hriba nad Podgradom nama nich ne morejo... Za svet sva ta chas le dva neumna zaljubljenca. Najina poroka je pravzaprav tajna. Oche ne sme zvedeti za vse to, ker bi podivjal.«

»Saj je ne bova mogla prikriti... Vsa okolica naju ima na jeziku... Sluzhinchad bo vse izblebetala... «

»Ne vedo natanchno, za kaj gre... Bo zhe kako.«

»Res si lahkomiseln. Nisi previden.«

»To bi lahko rekli tudi o tebi.«

»Bojim se! Bojim se tvojega ocheta! Kako dolgo naj se skrivava?«

»Bodi pametna in potrpi! Chakam na primeren trenutek, da vse razkrijem... Ko bo oche v tezhavah... Ranljiv... Takrat sporochim, da imam novo zheno, grofico in kneginjo Veroniko... «

»Saj bo vsak chas zvedel tudi brez tega. Brez tebe... «

»Prej, zhe pred poroko, bi morala misliti na posledice!«

Skoraj prestrasheno ga pogleda. Njen zagrenjeni obraz ni v skladu z vitkim in milim telesom zdrave mlade zhenske, ki ga je skrila pod gladke in zgoraj zelo presojne tkanine. Friderik vidi, kako se zhenina obleka ob pasu in pod trebuhom ocharljivo svetlika v bledo rdechih svilnatih odtenkih. Zgoraj, pod tanchico v modri barvi, se ji za shiroko razprtim izrezom, iz katerega silita nastavka na pol razkritih prsi, pod mehkim blagom popolnoma nesramezhljivo rishejo vabljivi obrisi dolgih rozhnatih bradavic, nagajivo privzdignjenih iz obeh oblo razpotegnjenih kolobarjev.

Spet ga popade chuden obchutek, da se ji ne more izogniti. Da jo mora ljubiti in spet ljubiti. Cheprav ga zasvojenost z Veroniko, ki ji je ochitno zapadel, lahko popolnoma stre in se bo zaradi vsega tega morda dokonchno pogubil, jo kljub temu mora ljubiti, ker chuti, da mu je tudi ona popolnoma zapadla in ne najde vech izhoda, kjer bi mu ushla na varno in v svobodo... Je kot zakleto... Kot v risu. Sta ujetnika samega sebe in ujetnika drug drugega... Ochitno ne moreta ubezhati samemu sebi pa tudi ne svoji skupni usodi, ki bo morda strashna zaradi ochetovega mashchevalnega sovrashtva. Najbolje bi bilo, da bi se odpovedala svoji zvezi in drug drugega izgubila izpred ochi, se zatekla k novim prijateljstvom in znanstvom... Zdaj pa, chetudi bi si morda pozhelela najti ljubimca za bezhni uzhitek, se vseeno vrachata kot zakleto v svojo nevarno skrivno skupnost, prisesana drug na drugega kot klopa... Nenadoma se pochuti kot prekleti izobchenec, ki ljubi, chesar ne bi smel ljubiti... Ki dela, chesar ne bi smel delati...

Takoj zatem zachuti njen topli dih tik ob licu. Plavolaskino izzivalno krilo za trenutek zazhari tik ob njem v chudni lesketajochi se svetlobi, ki se preliva od svech in gorechih tresk ob steni na levi strani glavnega hodnika in pada na njuni postavi.

»Postaven si,« zashepeta, ko se ga oprime.

Chuti, kako mehke zhenske roke zdrsijo prek njegovega telesa, ko se skloni in jo poljubi.

»Tako rada bi sedela tu ob tebi celo vechnost, Friderik. Samo za tebe. Ko bi le hotel.«

Osramocheno zapre ochi. Prekleti oche!

»Saj hochem!« reche in se je she bolj oprime.

»Zakaj se morava skrivati pred svetom? Na krshkem gradu je bilo zanimivo in prijetno... Toda tu... V tej divjini... Grozno se dolgochasim... Zakaj javno ne razglasish, da sem tvoja nova zhena? Tvegati morava! Saj bodo zhe tako vse izvedeli!«

»Pravkar sem ti povedal, zakaj. Dobro vesh, da zdaj ne morem... Pochakati morava na pravi trenutek! Paziti morava, da se nama kaj ne zgodi... Ocheta ne smeva razdrazhiti!«

»In v Kochevju? Tam bo she bolj divje in samotno!«

»A she bolj varno... In najin dom bo nov, velik. Samo za tebe sem ga sezidal, Veronika!«

»Vse zhivljenje se ne moreva skrivati, Friderik!«

»Ja, to je res!«

Komaj chaka, da se preselita v Kochevje. Morda bosta v lepi novi stavbi, odmaknjeni med temne, skoraj nedostopne gozdove, imela mir pred nakanami mashchevalnega sveta. Njegova dolzhnost je, da Veroniko zashchiti in zavaruje.

Iztegne roko in jo privije k sebi.

Sunkovito ga poljubi na ustnice, na pol srechna, na pol obupana.

Strese se, ker se mu zazdi, da jo je zlorabil, ko jo je sklenil porochiti. Zaboli ga, ker se zave, da je pravzaprav njegova zhrtev. Greshil sem, greshil, pomisli. Le zakaj ga je ta zhenska tako prevzela, da je izgubil razsodnost? Le zakaj sem bil tak bedak, da sem se z njo ozhenil..? In zdaj je prepozno! Zdaj sva izgubljena!

Nesrechna srecha. Nevarna srecha. Obsedenost.

Zavrti se mu pred ochmi, ko se trenutek za tem skusha v mislih reshiti iz stiske, ki si jo je nepremishljeno nakopal, na chudovite prsi Ane von Egkh. Vidi, kako jih, prijetno zalite, z drgetajochima, vznemirljivo nabreklima brstichema na razdrazhenem vrhu, med vrochekrvnim ljubljenjem vedno znova pozheljivo ulovi v svojo moshko pest. Nenavadno mochno zachuti strastno toploto in sladki vonj te zanj ne tako tuje zhenske, kot da bi bila tik ob njem, cheprav z roko spolzi na razburjeno utripajoche Veronikine prsi in jih privzdigne k ustnicam.

Oh, ti sladki greh vseh zhenskih prsi sveta! Sladak kot razposajene dojke z zhivordechima vrshichkoma, ki se svetijo na zapeljivem telesu kontese Claudije Martesi, ko se mu predaja na habsburshki poroki. Toda zdaj je tu, priklenjen na Veroniko. To dekle z Desenic je njegova usoda. Tudi che pomisli na druge zhenske, ji ne more utechi.

»Kajne, Friderik, na novem gradu nama bo lepo? Morda ti rodim junashke potomce, ti moj krasni mozh!«

Vendar ni gotova, da je res, kar govori. Zakaj ni bila bolj previdna in ni poslushala svojega ocheta, ki jo je vedno svaril pred moshkimi in jo rotil, naj se spametuje? Naj se ne dá zapeljati od pretiranih chustev in pozhelenja po vedno novih spolnih stikih z razlichnimi ljubimci. Naj se ne zapleta v nepotrebne strasti. Naj pazi nase. Na svoj ugled. Naj ne pleza previsoko. Naj ne sili med pokvarjeno glavno plemstvo. Naj ne dreza v srshenje gnezdo. Oche jo je dobro poznal. Vedel je za njene slabosti. Ni ga poslushala. Le zakaj se je podala v najvechje nevarnosti, v levji brlog grofov Celjskih?

Zdrzne se, ko jo Friderik she bolj trdno prime za roko.

»Ja, zdaj sva zares prava mozh in zhena, za vedno,« se zlazhe in jo vrochekrvno poljubi na njene tople vlazhne ustnice. Veronika neprijetno zatrepeta, ker se ji zazdi, da se je vrinilo nekaj tujega, zlaganega med njegove lepe besede. Zaboli jo, ker mu zaradi njegovih lahkomiselnosti ne more zaupati... Zmedeno zasuka glavo in se odmakne, kot se mu umika, ko se zagrenjeno in razocharano primakne k moshkim, ki si jo pozhelijo.

***

Vrata v stransko sobo so le na pol priprta. Mladi mozh treshchi z razgretim obrazom naravnost pred velikega grofa, ki vznemirjeno stoji ob stranski lini, v shopu blede popoldanske svetlobe. Ob njem stoje tri ali shtiri moshke osebe v temnih oblekah, dva duhovnika in neki sodnik s svezhnjem papirjev v roki.

»Njihova milost naj oprostijo!«

»Ja, le kje smo? Kaj dela strazha? Kako si lahko dovoli udariti brez prijave v visoko sobo?«

»Naj njihova milost ne zamerijo!«

Herman nestrpno zasuka glavo.

»Ali se je zgodilo kaj vazhnega?«

»Ja, nekaj usodnega!«

»Kaj?«

Veliki grof dvigne ochi. Gleda v krepko postavo zadihanega mladenicha. Sel v zadregi povesi glavo.

»Kako mu je ime?«

»Bolfenk od Svetega krizha, ponizhno prosim njihovo milost!«

»Govori torej!«

»Njihova milost naj oprostijo, da prinasham tako hudo novico!«

»Nich se ne boj! Navajen sem na vse slabo!«

»Gre za plemenitega mladega gospoda, sina njegove milosti!«

»Ja?«

»Naj ne zamerijo, njihov plemeniti gospod sin... «

»Kaj se je torej zgodilo s sinom?«

»Rabies

»Kaj!«

»Huda bolezen in smrt. Bog naj se nas usmili v tej dolini solz!«

»Kako je umrl?«

Zakaj mu mora sel pripovedovati tako strashno zgodbo? Zakaj mu ni na tem svetu nich prihranjeno? Zakaj ga usoda tako hudo tepe? Je prevech greshil?

Grof se opoteche k mizi in se sesede na najblizhji stol.

»Pripoveduj!« zashepeta.

***

«Dober mesec potem, ko ga je na lovu ugriznil razdrazhen pes, postane na vsem lepem izredno pobit. Kakor da leze vanj nekaj kot kacha. Nevarnost. Prisad. Sredi popoldneva ga obide nenavaden nemir. Nikjer nima obstanka. Pod vecher se splazi iz gradu. Svet nesramno zhari. Pljuska kot krvavordecha voda. Cheprav je lepa zvezdnata noch, ne vidi nichesar. Zasoplo divja skozi gozd. Se trese od napora. Se za trenutek sicer usede na shtor ob jasi, skusha uzhivati spokojno tishino. Ne ve, ali se trese od mraza ali od groze zaradi chudne napetosti globoko v glavi... Tipa skozi temo... Bezhi skozi listje in travo... Se opoteka pod debli... Se zaustavi ob pregazu. Drsi po dolcu med lubjem in chez strmal. Pade. Ne najde miru... Shele proti jutru pritava domov. Se zrushi na posteljo in nemirno zaspi. Nenavadna groza ga vrzhe iz spanja. Povsod same ose... Igle, nozhi, pasti... Brez besed zdivja na plan. Besni chez drn in strn. Nekaj pljuskne iz zraka, da ga prevech zaboli. Na parobku gozda se zrushi med praprot in trnje. Osa, nenasitna. Pljuska iz zraka in krichi. Skusha zaspati... Nekje hrestne borov storzh. Krvava voda. Ga prestrashi... Bolechina. Povsod pljuska. Bobni. Vstane in omotichno bezhi proti domu. Kache lazijo chez peshpot. Ga prebadajo s pogledi. Spet drsi skozi temo. Pada chez prshec. Se sesuva proti gradu. Jechi. Sluzhinchad se razburjeno umika pred njegovo grozovitostjo. Zahteva vrch vode. Osa curlja na tla. Ko hoche piti, ga zagrabi krch. Osa je ostra kot gad. Vrzhe se na posteljo in drgeta od bolechin. Ne more prenesti svetlobe. Gad prileze do vrat in na njegov vrat. Zahteva, da zatemnijo okna. V divji jezi zazhene stol proti steni, jo poshkoduje. Domachi in sluzhinchad se pred njegovim besom umikajo za zapahnjena vrata. Osa spet dezhuje na ose. Grozi, da bo pobil ves svet. Se ob tem onemoglo zrushi na tla. Gad sedi na stolu in vecherja obilno kosilo, kot da bi bil doma. Saj bo crknil od bolechin. Se v divji jezi peni kot obseden. Nezdrava slina mu teche chez brado, polzi na razgrete prsi in kaplja na tla... Obnemoglo oblezhi na sredi sobe. Ko se prebudi iz omedlevice, ga mori najhujsha zheja. Skloni se k vrchu z vodo. She preden ga nastavi na razpokane ustnice, ga vrzhe krch naravnost po tleh. Dvigne se s tal in skusha spet zbezhati. V gozd. Ves svet chudno zhari... Noche misliti, da je zhejen. Noche misliti na vodo, vendar mu zheja ne dá miru. Se opoteka med temnozeleno praprotjo in debli stoletnih dreves. Se neprichakovano hitro znajde ob blizhnjem potoku, v katerem je zhe kot otrok lovil rake in ribe. Ko se skloni nad vodo, ga zagrabi nenavaden strah. Gosta slina mu vre iz na shiroko odprtih ust. Gad se mu smeji naravnost v odprta usta... V grozi se zaleti v blizhnji hrast. Se zagrize z vso silo v njegovo lubje. S krvavimi ustnicami besni chez pokrajino. Divja chez pregaz. Chez kamenje, pod zvezdnatimi hudourniki neba. Klecne od onemoglosti. Se spet zravna. Rohni in vpije na pomoch. Se mu zvrti v glavi. Moli, da bi nerazumljiva bolezen chimprej minila. V grozi zarenchi kot pes. Ose mu kapljajo na glavo in na vrat. Na trebuh. V zhelodec. Laja. Nenadoma ne vidi nichesar vech. Se vleche nazaj proti gradu. Se pred obzidjem zrushi na tla. Telo mu preseka nov krch. Ne more premakniti nog. Svet okrog njega gori z divjim, zelenkastim plamenom. Prevech grozne svetlobe! Na kastelanov ukaz se mu priblizha prestrashena sluzhinchad. Ga polozhi na nosilnico, odnese v grajske sobane. Zaradi muk popolnoma onemi. Rad bi prosil za pomoch, a ne more premakniti ustnic. Strezhnica in hlapci mu skushajo olajshati bolechine. Ga polozhijo na vishje blazine. Mu s suho krpo pokrijejo chelo. Sredi privida pristopi kacha, ga oblizne z jezikom po obrazu, kot njegov lovski pes. Nekje zarenchi smrt. Zdi se mu, da je sredi najhujshega boja. Nad glavo se mu zasveti sto mechev in sulic. Sanja, da se je popolnoma pooblachilo. Ko zagleda chrne oblake, se mu blede, da se je odprlo nebo. Gosti curki vode ga v ostrem krchu pritisnejo ob tla. Nevarnost ga hoche zadushiti, pomendrati, sploshchiti do nespoznavnosti. Gad, grad, brez oken in vrat... Skusha dvigniti glavo in uloviti sapo, vendar ga zalije neizprosna tema. Takoj pade v globoko nezavest, iz katere ne najde vech izhoda... «

***

»Kaj?«

Veliki grof Herman nejeverno, z bledim obrazom, bolshchi v mladega mozha v lovski obleki, ki mu je s poveshenimi ochmi in s tihim glasom ponizhno naznanil smrt najmlajshega sina.

Samo na pol slishi, kar govorijo. Chemi v kotu ob mizi, pod oboki, ob nemem zidu. Hlipa... Grozna smrt... Ve, kaj je steklina, rabies. Pogubna bolezen brez primere. Le zakaj je Bog kaznoval najmlajshega – in ne Friderika, ki bi bozhji srd zares zasluzhil! Zakaj je unichil najmlajshega in najbolj nedolzhnega? Za izvedbo visokoletechih nachrtov mu zdaj preostaja le Friderikov edini she zhivechi mlajshi brat. Ve, da lahko postane le ta kot Herman III. naslednji vodja celjskega rodu.

***

Vchasih, ponochi, prestrasheno dvigne glavo iz blazin. Se za trenutek ne more spomniti, da se nahaja na strmem mehovskem gradu. Se sploh ne more spomniti, kaj se je zgodilo. Se ne spomni, da je Veronika, skrivna soproga mladega celjskega grofa. Se ji zazdi, da plava v zharechi megli po velikem neprijetnem prostoru. Ne razume nichesar vech. Vendar se kljub bolechinam v glavi skusha zbrati. Se spomni na ogenj, ki ga je pravkar sanjala. Ki je izbruhnil v veliki temachni hishi brez oken in vrat. Kjer se ji je, ko je krichala na pomoch, nevarno priblizhal mozh v dolgi chrni suknji. Moshki, ki ga je sanjala zhe v jechi, v katero jo je bil pahnil stari grof. Moshki kot senca, brez pravega izraza, besen, kot grof Herman, ki jo je vrgel v jecho takoj, ko se je njegov sin v njo strastno zaljubil in se v prvih mesecih nove ljubezenske zveze dokonchno odvrnil od zhene Elizabete. Ko se je staremu grofu zazdelo, da gre Frideriku, znanemu zhenskarju, zares. Da Veroniko povzdiguje nad druge zhenske. Jo hoche imeti za vedno. Ko je tudi sama zachutila, da ga bo morda mogla porochiti, che umre Elizabeta... Da se bo tako rekoch chez noch dvignila iz svoje maloplemishke zagorske vashke skromnosti in postala slavna grofica Celjska...

Je zdaj preplashena zaradi teh sanj, ki jih je spet sanjala, kot takrat v jechi? Toda kaj bo zdaj? Ko je Elizabeta mrtva, ona pa nova zakonska zhena mladega celjskega grofa? Kaj bo zdaj naredil stari grof? Zdaj, ko gre na nozh? Ko gre zares? Ko misli, da so ogrozhene njegove tri zlate zvezde. Celjske zvezde. Jo bo ponovno, zhe drugich, vrgel v jecho? Jo bodo obsodili kot charovnico?

Zatrepeta od temnih slutenj. Z rokami tipa na drugo stran postelje. Skusha otipati obrise velikega postavnega moshkega, kateremu zdaj pripada. Kje je njen mozh?

Skozi lino pod stropom polzi na posteljo rezka zelenkasta svetloba. Odsvit meseca in zvezd. Jo zaboli v srcu. Vidi, da je spet sama. Postelja na Friderikovi strani je mrzla. V sobi je kot v krsti. Pogresha mozhevo glasno nochno dihanje. Rada bi zaslishala shkripanje Friderikovih korakov po podu, toda Friderika ni nikjer. Cheprav sta shele osem mesecev porochena, ga je spet odneslo po opravkih. Ali pa k zhenskam. K lepi gospe von Egkh. Chustveni zhenski s famoznimi prsmi, kot ji je rekel. Ki ga neznansko privlachi. Ampak samo kot sladica. Ker ve, da je njegova zakonska zhena lepa Veronika. Toda saj nista vech otroka. Porochila sta se tudi zato, da skupaj kljubujeta starokopitnemu svetu. Che se zhe ne moreta lochiti. Saj smo posebni, vishji ljudje, ki si, stojechi visoko nad navadnimi smrtniki, sami krojimo zakone. Za nas veljajo posebna dolochila. Drugachna dolochila. Pa naj cerkvena gospoda, ki ves chas nechistuje in pije vino, ko pridiga vodo, reche, kar hoche. Bog nas je namrech ustvaril, da ljubimo. Ne more drugache. Najprej je mislil, da lahko zhivi samo z njo, Veroniko. Da jo lahko do smrti nezhno drzhi za roko. In da bo z njo umrl, ljubeznivo zdruzhen, v vechni zvestobi, ko bi napochila njuna zadnja ura, kot Filemon s svojo Baukis v grshki legendi. Pred tem bi se pobotal z velikim jeznim mozhem, svojim ochetom. Imel z Veroniko otroke. Nove celjske grofiche. Se boril za dedishchino. Hodil pridno na lov. Ali na krizharske vojne. Na starost modroval ob spisih slavnih rimskih pisateljev. Skrbel za dezhelo in podlozhnike. Dal cesarju in cerkvi, kar od njega zahtevata. A ne more. Zato je prav, da sta sicer trdno povezana in se ljubita, che jima to pozheli srce, a da hkrati poskrbita za lastne uzhitke, ki se jim kot pomembna chloveka ne bosta hotela odpovedati. Zato je njuna zveza kot utrdba sredi poniglavega in omejenega sveta, iz katerega si jemljeta vse tisto, kar jima je v prid...

Veronika zarije glavo v blazine... Zakaj ga she ljubi? Ali ga res she ljubi? Kje je pravzaprav zdaj? Ali je odshel h kaki vashki deklini, ki mu jih vedno znova, kot ve, priskrbi oskrbnik za majhno nagrado.

Potem noche vech biti nesrechna... Noche misliti na nevarnosti, ki se blizhajo. Na mashchevanje grofa Hermana. Raje misli na strastno ljubljenje s Friderikom v dneh, ko sta se spoznala. Se spomni na nasladno obchevanje z obristom Reixachom ob kopalni kadi... In na uzhitke z drugimi moshkimi. Na dvoumne nezhnosti, ki jih je dozhivela z Johano... Ve, da si jo mnogi pozhelijo takoj, ko jo zagledajo... Ker je v svojo srecho in hkrati nesrecho zelo privlachna... Privzdigne si nochno srajco in spolzi z roko chez po moshkem hrepeneche mlado telo. Si bozha mehki trebuh. Drsi s prsti proti vlazhnemu shopastemu puhu. Zapre ochi. Si zheli narediti lepo... Zaslishi na hodniku pritajene korake nochnega strazhnika. Se zdrzne. Ga naj pokliche v sobo? Tu, v postelji, ji je sami tako hladno. Zares potrebuje prijaznega chloveka, da jo pogreje... Oljenka meche temne sence chez leseno tramovje pod stropom. Razocharano vstane iz postelje, si ogrne plet in stopi proti oknu. Gleda v temo.

***

Mali mozh, v temnozeleni obleki, z jeznimi ochmi podgane, vstane iz naslanjacha, zakoraka s kratkimi, sunkovitimi koraki po sobani. Pred zaveso iz rdechega zhameta se nenadoma sunkovito zaustavi. Dvigne glavo, bolshchi v rdecho barvo blaga, v pisane prapore in ostre meche, obeshene po belo prebarvanih stenah. Kot lovski pes, ki je zavohal plen, zija v rdeche blago s posebnim izrazom na obrazu, ki izrazha strah in zachudenje. Vsemu svetu je hotel samo dobro. In kaj je zahvala za njegova koristna dela in plemenita dejanja? Popolno nezadovoljstvo na levi in na desni, upori in vojne... Ja, svet je nesramen peskovnik, v katerem prepogosto teche kri.

Jezno pogleda proti vitkemu mlademu moshkemu v chrni obleki, z obrezanim peresom v rokah, pokorno stojechemu pri visokem stojalu s pergamentom.

»Tako ne gre,« zasika proti pisarju, ki mu gosje pero od razburjenja skorajda pade iz rok. »Konchno smo, to ve zhe celo sam papezh, najvechja krshchanska drzhava na svetu, mogochno kraljestvo od Schleswiga do vikinshke Islandije in Grönlandije. Ali ni to nich?«

Mali mozh si pogladi navzgor zavihane brchice. Pogleda na oba temnorumeno bleshchecha podglezhnjaka iz najboljshega usnja, v katera je vtaknil suhe kruljave noge, in se bridko nasmehne.

»Baroni zhe spet izzivajo,« ujedljivo reche. »Nekaj gnilega je v dezheli Danski.«

»Kaj hochemo, velichanstvo,« reche pisar in povesi glavo.

Kralj utrujeno zavzdihne. Vse te neposlushne danske fichfiriche bo pregnal iz njihovih gradov in v njih kot nove upravitelje kraljestva ustolichil svoje shtevilne pomorjanske bratrance, za katere ve, da so mu zvesti in pokorni.

Dragoceni klobuk, polepshan s temnovijolichastim trakom in fazanovim peresom, ki mu hoche nenadoma zdrseti z glave, potisne naravnost na vrh gostih temnih las. Majhne ochi se zloveshche zasvetijo.

»Pishi,« piskne z rezkim glasom.

Pisar bojeche privzdigne pero, chaka, da se konchno oglasijo vzvishene besede presvetlega vladarja in troedinega kralja Danske, Shvedske in Norveshke Erika VII., na prostranem Shvedskem zapovedujochega pod imenom Erik XIII., po milosti bozhji imenovanega tudi Erik Ellekonge, vilinski kralj Norveshke.

Od vseh osovrazheni kralj, cheprav blizhnji sorodnik cesarja Sigismunda, se hudobno nasmehne. Saj je rimskonemshki cesar po materi pravi Pomorjanec. Kot je to tudi on sam, kot sin pomorjanskega vojvode Vratislava VII. in njegove zhene Marije Mecklenburshke, vnukinje danskega kralja Valdemarja IV.

Pisar spolzi s peresom v rokah proti stojalu. Prestrasheno chaka na prevzvishene ukaze kralja, imenovanega nesrecha vse Skandinavije. Ki pa so mu, nesposobnemu zoprniku, po smrti starega strica in norveshkega kralja Hakona, mozha njegove stare tete in danske kraljice Margarete, z dogovorom o vechni zvezi v shvedskem Kalmarju polozhili v narochje krone kar treh imenitnih dezhel.

Erik mezhikajoche pogleda proti pisarju in ponosno dvigne glavo, kot da chuti, da bo s svojo knjigo predrugachil svet, mu na primeru danskih starozhitnosti pokazal, kako bi se moral vesti v blizhnji prihodnosti, che hoche, da bodo prijatelji. Tudi vojvodini Schleswig, proti kateri zhe vech let vodi neizprosno vojno, bo za vedno vtisnil danski pechat in tam z enim samim zamahom ukinil vse neprijetne nemshke zakone. S Sigismundom se bosta zhe nekako pobotala, ko ga obishche v Budi. Morda mu odstopi cesarsko grofijo Holstein, tako da bo meje Danske pochasi raztegnil kar na zahod in proti Franciji. Tudi zato pishe slavno zgodovinsko knjigo de origine gentis Danorum, o junashki preteklosti veleslavnega danskega rodu, ki bo kazhipot pravega vedenja in pravega pisanja in edino zvelichavni, za vse chase uradno dolocheni evropski chronicon chronicorum. Za vedno bo povishal starodavno Dansko, ki je, che verjamete ali ne, lux clarissima vatum, luch vseh pevcev, ki jo bodo, tako kot zdaj on, troedini kralj, s sklonjeno glavo pochastili na najbolj velichasten nachin. Zato bo jasno in odlochno zapisal, kar je treba zapisati, namrech da moramo slavo kraljevine Danske zares iz vsega srca ponizhno chastiti in ji v ta namen prinashati v dar vence in kadilo, ji postavljati oltarje v vechen spomin.

Nekoliko se zaustavi. Ali je shel v zanosu predalech? Je morda prevech gostobeseden? Ne, ne! Ko gre za njegovo kraljestvo, je vse dovoljeno!

Namrshi obrvi in z rezkim glasom zastoka proti pisarju, ki v potu svojega obraza mrzlichno hitro zapisuje pravkar izrechene kraljeve slavilne besede te colimus, tibi serta damus, tibi thura, tibi aras, et tibi rite sacrum semper dicemus honorem carminibus memores. Takoj zatem, ko se bo kralj umaknil v svoje zasebne prostore, jih bo na slavilnem papirju she povishal v najlepshi lepopis.

Medtem kralj pogleda skozi okno, za katerim se nekaj prashno zasvetlika. Vidi nekakshne barve, pokrajino, tri drevesa, nad njimi sive oblake. Povesi glavo. Zamezhi. Ne vidi nichesar vech.

Razmishlja. Pravzaprav je pesnishka muja vech kot koristna. Je tako rekoch nujnost. Ker bo slavna knjiga primeren vodich, smerokaz, navodilo za pravilno upravljanje sveta.

Spet pogleda skozi okno. Bolshchi v medlo kopenhagensko bleshchavo, ki se svetlika brez prave barve chez ravno, pusto pokrajino. Vidi tri ali shtiri vojake, spodaj, pod gradom, v svechani rdechi opravi, z dvignjenimi helebardami. Zamahne z roko. Se utrujeno obrne k pisarju. Opazi njegov napeti pogled. Na kaj she chaka?

***

Hrup, ki ga zaslishi iz spodnje kamrice za sluzhinchad, jo zares vznemiri. Zelo previdno se spusti kar v nochni srajci po vijugasto zavitem ozkem stopnishchu do temachnega hodnika, pripravljena na zoprna presenechenja. V strahu se zaustavi pred prostorom za nove mlade sluzhkinje, iz katerega prihaja chuden ropot in jok. Ko poshkili skozi na pol priprta vrata, ji zastane dih, ko ga v bledem siju iz leshcherbe zagleda na goli zhenski. Shele petnajstletno dekle, s katerega je jeznorito strgal vsa oblachila, jechi z razkrechenimi nogami pod Friderikovo razsrjeno moshkostjo. S shiroko razprtimi ochmi razburjeno opazuje, kako njen mozh v vedno bolj slepi strasti grabi po izbochenih jezhicah dekletovih drobnih belih dojk. Z usti se dotika obeh skoraj chrnih bradavic in zariplo hrope od napora.

Rada bi zaprla ochi, da ne bi videla ogabnega prizora, ko Friderik svojo zhrtev potegne med svoja kolena in ji z obema rokama pridvigne ozko sloko zadnjico. Kot zakleta bolshchi v grozno dogajanje. Vidi, kako se dekle upira in prosi, naj odneha, vendar postaja grof she bolj nasilen. Rada bi zaprla ochi, vendar ne more odmakniti pogleda od Friderikove chvrste, z dlako porasle zadnjice, ki poskakuje po vitki, skoraj otroshki postavi.

V njej se nenadoma prebudi chuden nemir. Cheprav se boji Friderikovega nasilja nad to ubogo zhensko, bi se rada she sama iz nerazumljivega razloga kar takoj predala svojemu divjemu mozhu. Nekako jezna je na Agato, ki sope in drhti pod posiljevalchevimi vedno hitrejshimi sunki.

Ko dekle za trenutek zasuka obraz proti leshcherbi, vidi da ji je Friderik med grobimi naskoki ochitno preklal spodnjo ustnico, iz katere zdaj polzi drobna sraga zhe na pol strjene krvi. Vendar ne more zakrichati, naj neha. Nemo stoji v poltemi. Trese se od chudne, nenavadne napetosti. Skoraj ne slishi Agatinega hlipanja, ko se gol, z nochno haljo v levi roki, konchno dvigne od svoje zhrtve, ki z zaprtimi ochmi osramocheno oblezhi na slamnjachi in blazinah.

Ko zagleda svojo zheno v nochni halji ob zidu pri vratih, mu zastane korak. Z roko si skusha zakriti razgaljeni trebuh in jezno prebledi.

»Kaj delash tu? Ali ni chas za spanje?« razburjeno zamrmra.

»In ti? Kaj te je zaneslo sem, v kamrico moje sluzhkinje?«

»Saj vidish, kaj... Potrebno je bilo, da je dobila tisto, kar ji gre... Tako mlada... Pa sploh ni bila vech devica... «

»Ah, tako!«

»In kaj bo zdaj?«

»Nich!«

Chuti, kako hlipa.

Z roko ji sezhe pod srajco in jo otipa pod trebuhom.

»Saj si chisto mokra! Si uzhivala, kajne?«

»Ah, daj mir!«

»No, ne bodi huda!«

»Che bosh spet delal kaj podobnega, potem samo skupaj z mano... Razumesh?«

»Ja, oba skupaj... Da ne bosh prikrajshana... «

Brez besed jo zasuka proti steni in ji z desnico razpre kolena.

Ko ga zachuti med nogami, v nekakshni pokvarjeni strasti nemochno dopusti, da jo besno naskochi. Kakshen moshki! Mochan kot bik! Rezko zahrope in takoj za mozhem tudi sama dozhivi oster vrhunec sladkosti...

***

Na cerkveni strehi sedijo vrane. Oblaki so trdni in veliki. Nepremichno stoje nad chrnim gozdom, kot da bi bili iz granita. Podobni so blizhnjim skalam v globeli.

Zhupnik Janez sedi v zhupnishchu ob vrchu jabolchnika in premishljuje o Bogu in svetu. Ministranti se z zariplimi lici podijo za vechjo leseno hisho, skachejo chez blatni potok in chakajo, da jih gospod zhupnik pokliche k sebi v toplo izbo.

Smrt je vsepovsod prisotna. Zhupnik je na predpomlad pokopal zhe shest starcev in stark. Zaradi spora s sinom se je eden od teh nesrechnikov obesil kar na podstreshju. Najbolj zhalostno pa je, da se je na skrivnem lovu, saj je grof izrecno prepovedal ubijanje divjadi, smrtno ponesrechil mlajshi moshki in popolnoma neprichakovano zapustil zheno s shestimi mladoletnimi otroki.

Je kot ob koncu sveta. Podgane in mishi glodajo po zadnjih zalogah zrnja v starih skrinjah na podstreshju. V zhupnikovi glavi je prepolno zhalostnih misli. Zaskrbljeno zre skozi lino proti parobku gozda, v katerem domachi lovci pravkar s sekirami ubijajo polhe in podlasice. Da ja ne bi prishlo gospodu grofu na ushesa! Boji se za te svoje izgubljene dushe, ki nimajo kaj dosti vech sreche kot divje zveri v gozdu!

V duplu blizhnjega drevesa se je potuhnil roj srshenov. Zhupnik loka jabolchnik v dolgih strastnih pozhirkih. Misli na mezhnarjevo zheno v shiroki beli obleki, ki mu je v edino tolazhbo na tem bednem svetu. Zhe ponochi je sanjal o njej, kako jo je po dolgem chasu spet dobil v posteljo in ljubil z divjim, strastnim obupom.

Spet dvigne vrch in tezhko zavzdihne. Ne more pregnati trpkih misli iz svoje uboge dushe! Prevech hudega je na svetu! Ve, da se smrt v starih kmechkih izbah zhe dneve poprej napoveduje s sladkobnim vonjem. She veter ne dá miru, saj se zachenja zaganjati v prochelja vashkih koch, ki jih je ostri chas neusmiljeno zapredel v sive pajchevine iz megle in obupa. Nikomur ne bo prizaneseno!

***

Shele pet tednov se z mozhem nahajata na pravkar zgrajenem gradu pri Kochevju. Vse je tako novo. Vedro, veselo. Lepo. Noro. Skoraj popolnoma je pozabila na nevshechnosti, ki jima grozijo, che se veliki grof Herman ne bo pomiril. Zdaj, ko sta dobila visoki obisk in jo je Friderik slavnemu gostu prvich predstavil kot svojo novo zheno, se kljub nevarnosti, da se bo novica zvedela po vsej dezheli, nekoliko umiri. Friderikov mladi prijatelj Orlando de Campoamore jo je namrech popolnoma razorozhil s svojo izzivalno pojavo. Ko ji je mozh zjutraj omenil, da je Italijan pravi mojster v umetnosti ljubljenja, resnichen svobodnjak, ki ne pozna meje in mere, in zato popolnoma drugachen od kmetavzarjev in gorjancev tu v zaprashenih zakotjih, je zmedeno dvignila glavo. Kar zardela je, ko ji je namignil, da se lahko pri njem veliko nauchi, saj, kot govorijo, najbolje ve, kako se zhenskam strezhe, da so zadovoljne.

»Kaj nisi nich ljubosumen, da bi to njegovo umetnost preizkusila?« ga je oshvrknila z navidez jeznim pogledom in se igrivo zasmejala.

»Saj jo bova preizkusila, Veronika. Vsak na svojem... Ti pri mojem prijatelju, jaz pri njegovi zheni, ki pozna tisoch vragolij! Tam na jugu in zahodu so zhenske v teh zadevah zhe bolj izkushene... In svobodne... «

»Jaz pa ti nisem dovolj, kajne, Friderik? Le kakshno zheno hochesh imeti?« ga je skoraj jezno zavrnila..

»Ti zhe... Ne pa jaz... Vedno znova moram v sholo ljubezni... «

»A tako je to, ti veseljak,« je rekla in resnobno obmolchala.

Zdaj, ko zagleda Italijana tik pred seboj, ji zastane dih. Zhivljenje je tako svojevrstno! S Friderikom morata vendar svobodno zazhiveti, kot sta se dogovorila!

Nejevoljno opazuje, kako njen mozh pred kosilom prevech buchno odvrzhe svojo, po ogrski navadi z zlatimi in srebrnimi vrvicami preprezheno tezhko suknjo skupaj s pokrivalom, obshitim z dragoceno hermelinjo kozho, kar nekam proti sluzhinchadi za mizo. Kako drugachen, mozhato uglajen se ji zazdi njegov italijanski tovarish z bojnega pohoda proti cheshkim husitom, ki se mudi med potjo v Budo na njunem novem kochevskem gradu. Chokat Italijan z mochnim bikovskim tilnikom in izzivalnimi ochmi izzhareva moshko moch. Neverjeten chlovek, v rdechem zhametu po francoski shegi. Na skrivaj ga opazuje, ko se preudarno nasloni ob hrastovo mizo in chaka, da prisede she njegova zhena, majhna, prikupno razpolozhena chrnolaska z vrochichnimi ochmi. Zazdi se ji, da se dobro ujemata kot zakonski par predvsem pri vseh nesramnih vragolijah, ki jih povzrochata shirom po svetu, kot je namignil Friderik. Vitezovi zheni nekoliko zavida chudovito obleko, ki ne zakrije bujnosti njenega telesa, temvech na prijeten nachin she poudari izzivalno polnost mlade Francozinje. Z dolgo vijolichasto vlechko, ki ji pada kot zhivahen slap chez morda nekoliko premochne boke in stegna, prinasha v grad napet nemir. She bolj obchudovanja vreden je umetelno obshiti zlati trak, ki se bliska iz gostih temnih las te samosvoje zhenske, o kateri ji je Friderik zjutraj navdusheno pripovedoval, da si rada vzame vse, kar ji srce pozheli. Vendar pa se sama tudi ob tej zheni drugega jasno zaveda svoje izbrane lepote, ki dalech prekasha sicer za vsakega zdravega moshkega vznemirljive chare Francozinje. Ljubka in preprosta, a nad prsmi precej prostodushno odprta rozhnata obleka, ki si jo je oblekla zhe dopoldne, she samo stopnjuje njeno naravno ocharljivost.

Samo za trenutek zadrgeta v neprijetni ljubosumnosti, ko Friderikov pogled prevech pohlepno preleti zanimive obrise tujkinega telesa in se radozhivo zaustavi na njenih prijetnih oblinah. Pod lesketajochimi se kosi obleke iz svile in zhameta se bochijo obrisi tezhkih, zajetnih dojk, she bolj pa izziva moshki pogled zapeljivo napeta in razkoshno shiroka zadnjica, s katero zna Francozinja ochitno mojstrsko potresati, pozibavati in zapeljevati.

Velika miza se ne shibi le pod gorami pechenega mesa, temvech se trese tudi pod tezhkimi kupi drugih dobrot. Skupaj z razvnetimi jedci in jedkami uzhivashko stoka pod bokali izbranih pijach in velikimi vrchi najboljshe medice, ki bi ogrela celo najbolj krhke kosti.

Veronika spet radovedno oshvrkne chrnolaso zheno mladega grofa. Ochitno je prava zapeljivka, saj se je zhe primaknila tik do Friderika in mu nekaj zanimivega shepeta v uho. Zato she sama izzivalno dvigne glavo in se zelenkasto predrzno zazre v temne ochi italijanskega viteza, pred katerega so pravkar postavili bokal medice in krozhnik medenjakov.

»To je bolj hrana za otroke, in za zhenske... « se zasmeje grof Orlando de Campoamore in zamahne z roko. »Vem, da bo prijala moji Heloisi. Meni pa je ljubshe Friderikovo imenitno vino!«

Friderik natakne na nozh velik kos belega, lepo pechenega mesa in ga pomoli pred Italijana.

»To ti bo bolj teknilo!« reche in mu pomezhikne z ochmi. »Je dobro za moch!«

»Ali bosh spet moral v boj s Sigismundom?« zarogovili italijanski vitez, kot da je preslishal prijateljevo razlago, in ga nekoliko oshabno oshvrkne z izzzivalnim pogledom.

»Saj res, in vi mladi mozh?« reche Veronika in dvigne chasho. »Se ne boste borili? Na vashe zdravje, grof! Na vasho moshko moch!«

Orlando se rezko zasmeje in spet dvigne glavo, kot da ni slishal njemu namenjene Veronikine zdravljice. Zhena celjskega grofa jezno povesi ochi.

»Ah, te vojske! Prevech stanejo! Spet moramo zbirati denar za obrambo!« reche Friderik proti Francozinji in se izzivalno nasmehne. »Sam bolj ljubim nezhne stvari.«

Chrnolaska, prepojena z veseljem presherne gostije, se ob teh besedah she bolj primakne k svojemu sogovorniku.

»Kakshen zlat revezh so njihova milost,« zagostoli bolj z ochmi kot z ustnicami.

»Le kaj mislite... « reche Friderik. »A ne pustim, da bi se habsburshki dezhelni lopovi popolnoma prisesali na mojo moshnjo!«

»Ah, grof«, reche grofica Campoamore. »Vse na tem svetu ima svojo ceno! Vojske... Pa tudi ljubezen!«

»Ja, ali radi ljubite?«

Francozinja ga dvoumno oshvrkne s pogledom in zashepeta: »Kakor se vzame. Che je v blizhini kak prijeten vitez.«

»Plemenita gospa, tukaj sva kar dva, ki obchudujeta lepe zhenske... Take, na katerih je vse vredno pohvale... Roke, glas, ocharljiva zunanjost... Toda moram obmolkniti, da ne povem ob tako krasni sosedi she chesa bolj predrznega... «

»Gospod grof,« se zasmeje Francozinja. »Saj pretiravate... «

»Ne, nikakor ne! Kako naj lazhem ob tolikih ocharljivostih!« zarogovili Friderik. »V vashih ocheh berem, da ste nekaj posebnega. Taka lepota mora biti nagrajena!«

»Vi zapeljivec,« zavreshchi Francozinja in se she bolj zasmeje. »Sicer pa pravijo, da je drznim vitezom dano, da si utrgajo celo rozho, ki raste na najbolj strmem in najbolj nedostopnem kraju, da bi jo prinesli svoji gospe.«

Friderik jo pogleda z obchudovanjem. Kako uglajena zhenska! V primeri z njo je Veronika pravzaprav navadna kmetica! Ah, ja! In za namechek prihaja, kot pravijo, iz najboljshe druzhine. Potomka slavnega grofa iz Poitouja, trinajstega vojvode Akvitanije, celo daljna sorodnica Viljema Raymonda Montcada, marshala nesrechnega grofa Raymonda Berenguerja iz Barcelone. Nenavadna svetovljanska Francozinja, po izvoru pravzaprav Okcitanka.

»Jaz vidim le eno samo rozho, tisto, ki raste tu ob meni!« zashepeta in se ji nagajivo nasmehne.

»Potem jo poskusite utrgati... Zdaj je chas, da ujamete srecho!«

– Ah, te razposajene Francozinje, pomisli na tihem. – V nesrechni dezheli, ki ji navidezno vlada prismuknjeni stari kralj Karel VI. Kar na vsem lepem se mu je zmeshalo, da sploh ni vech prepoznal svoje zhene... – Kaj delate z menoj? Takoj opustite te nechedne ljubeznivosti, je zarjul nekega jutra, ko je zagledal kraljico ob sebi v postelji. Zapodil jo je iz zakonske spalnice in postal popolnoma nemogoch. Razen najbolj zvestih sluzhabnikov so mu vsi pobegnili iz gradu. Shest mesecev ni hotel zamenjati obleke, ki mu je zachela razpadati kar na telesu. Na nasvet shkofa ga je moralo kar shest sluzhabnikov ukrotiti, preden so ga lahko slekli in spravili v kopalno kad. Cheprav je bil sprva grozovit, se je s chasom nekoliko umiril... Zdaj sedi dobrodushno po ves dan ob odprtem ognju sredi velike grajske sobane in si v shkafu namaka noge. Kakshna nesrecha! Prava zmeda po celem kraljestvu. In za namechek se je novi angleshki kralj Henrik proglasil kar za francoskega kralja in z vojsko udaril v ubogo dezhelo. Ki pa se, kolikor je mogoche, pogumno brani. Nekateri vojvode in shkofje so se zbrali k odlochnemu odporu. Sodeluje vse ljudstvo... Kmetje... Otroci... Zelo pogumno celo zhenske...

»Ja, to novo gospodarstvo«, nenadoma reche Italijan, kot da hoche napeljati pogovor na zelo resne stvari, cheprav misli le na to, kako bi Friderikovo zheno, podobno kot celjski prijatelj njegovo Heloiso, chimprej zapeljal in dobil v posteljo, pa chetudi samo za eno noch. Saj je ves svet ena sama nesrecha... Navaden drek... Razen veselih zhensk... V resnici ne verjame ne v ljubezen in ne v zvestobo. Prava ljubezen na tem krvavem svetu ni mogocha. Pomembni so le uzhitki. Tudi zdaj si jih bo v tej umazaniji, imenovani zhivljenje, privoshchil. Neumna Friderikova svetlolaska je vredna, da jo sleche do zadnjega in izpije do obisti.

»Ta denar, gospoda, ta denar!« reche Veronika. »Ta ni delo vsemogochnega Boga!«

»Tako je, lepa gospa,« reche Italijan. «Denar je, kot pravijo, od hudicha!«

»Saj, zato je tudi v rokah nechistih Zhidov!« reche grofica Campoamore.

»No, dokler mi pomagajo iz stiske in mi ga na veliko posojajo, jih pustim pri miru!« reche Friderik skoraj jezno.

»Toda na obresti, vasha milost. To je proti bozhjim postavam!«

»Ja, saj prav za to gre. Toda denar je zhal zdaj sveta vladar. Zhe Rimljani so vedeli, da denar ne smrdi. Sicer pa sem nekaj slishal, da hoche moj oche Herman te nepridiprave za vedno izgnati iz celjske dezhele!«

»No, kakrshenkoli je ta vash starec... V tem ima gotovo prav!« reche Francozinja.

Grof Campoamore medtem zre v chaso pred seboj in pochasi srka rdeche vino. Po glavi se mu pode predrzne misli. Chuti, da ga Veronika spet radovedno opazuje. Zdaj je prilozhnost za pustolovshchino, she posebej, ker se Friderik kar prevech zanima za njegovo Heloiso. Saj je zhivljenje zgolj velika zabava, preden sledi trpka smrt.

Ob tej tezhki misli s svojo krepko roko zadene ob Veronikino nezhno roko in jo narahlo pobozha. Chuti, kako Friderikova zhena razburjeno povesi ochi. Ali si sme dovoliti she vech?

Na skrivaj poshkili k Frideriku in se pomiri, ko vidi, da ga njegovo pochetje sploh ne zanima. Pravkar je namrech poredno hihitajocho se Heloiso objel kar okoli pasu in jo pozheljivo stiska k sebi. Mladi vitez se zave, da mu je Friderik dal prosto pot. Zato z roko ponovno zdrkne pod mizni rob in se narahlo dotakne vabljivo okroglega Veronikinega kolena. Ko zachne risati s sredincem leve roke na toplo, mehko kozho Friderikove zhene kratke, a vznemirljivo ostre cvetlichne kroge, zachuti, kako meso mlade zhenske zatrepeta pod njegovimi prsti.

»Tako mi je, kot da vas poznam zhe od nekdaj,« reche in se skloni proti njenim ustnicam, kot da jo hoche poljubiti. »Kot da sem vedno chakal samo na vas.«

V Veroniki napetost vidno narase. Frideriku je hotela biti dobra zhena, che bi bil tak tudi on... Che, che... Prevech nezvest ji je... Zato se je odlochila za svobodo. Kot celjska grofica si bo dovolila vse tisto, kar je za navadne ljudi prepovedano... Hoche mu biti chim bolj nezvesta. A z njim v tej nezvestobi vzajemno povezana. Kot sta se dogovorila. Zato je zdaj chas, da zachne z igricami. S svobodnimi igricami. Nevarnimi igrami?

Vedno mochneje chuti Italijanovo roko na svojem telesu. Prevzame jo obchutek blazhenega prichakovanja. Ve, da hoche v tem zhivljenjskem dolgochasju in razocharanju spet nekaj dozhiveti. Kljub temu igra zvestobo do groba. Se skoraj nejevoljno dotakne Orlandove vrochekrvne dlani in jo odrine od kolena.

Campoamore dvigne chasho in pije, kot da se ni nich zgodilo. Obrne se proti Frideriku in pristavi, da je bil vcherajshnji lov vsaj tako obilen kot to slavnostno kosilo. Se smeji. Vendar mu roka spet zdrsi prek Veronikinih ljubkih kolen. Ker zheli na poseben nachin ukrotiti in zadovoljiti to mlado zhensko, da bo vedela, kdo so Benechani. Med vsesploshnim Friderikovim modrovanjem o jazbecih in medvedih na rahlo privzdigne Veronikino oblachilo iz tezhke rozhnate svile in ga previdno potisne navzgor.

»Ne delajte tega,« zashepeta lepotica iz Desenic, vendar pusti predrzni roki prosto pot.

»Prevech vas cenim, gospa, zato ne morem zatajiti svojega chustva!« jeclja, ko z dlanjo pozheljivo drsi chez toplo kozho mlade zhenske.

Friderikovo zheno prevzame nenavadno, napeto razpolozhenje. Ker postaja mladi Campoamore vedno bolj nepopustljiv, se na pol zmedeno nagne proti njegovemu razgretemu obrazu.

»Kako ste poredni!«

»Veronika, vi ste moja usoda!«

»Kaj ni kosilo zares odlichno?« zacinglja z nedolzhnim glasom, kot da ne ve, kaj se dogaja. »Upam, da vsem dobro tekne! Za navrh pa smo pripravili she posebne domache slashchice!«

Ochi se ji razburjeno zaiskrijo, ker se Orlandovi prsti medtem nenavadno hitro pomaknejo radozhivo navzgor... Neprevidno navzgor... Ne more preprechiti nekakshnega notranjega sladostrastja, ki jo zachne oblivati po vsem telesu... A se she pravochasno, preden lahko Italijanovi prsti dosezhejo strastno zazheleni cilj, kruto zravna in vitezovo roko na videz nejevoljno odrine s svojega telesa.

»Dopustite, da sama dolochim, kdaj in kako... Zvecher naprej,« zashepeta in ga izzivalno pogleda.

Ponochi bo imel prilozhnost, da pokazhe, kaj zna. Ponochi se hoche telesno in dushno s tem chlovekom izgubiti na najvishjem vrhu strasti. Hoche dozhiveti skrajno ljubljenje, ki te hkrati dvigne in pogubi. Pokazala mu bo, kako ljubi strastna zagorska lepotica in preshushtna mlada celjska grofica, ko vech ne pozna nobene meje, ki bi lahko bila ovira za najbolj vroche zblizhanje...

***

Zrak poka od zloveshchih napetosti. Nebo je prepredeno s temnimi oblaki. Nekaj leti po zraku. Golo. Na metli. Ni luchi, ki bi razsvetlila bivanje. Odposlanci pekla prezhijo noch in dan na shibke in neodlochne, da jih pahnejo v zhrelo vechnega ognja. Na zemlji in na nebu je na tisoche nevidnih znamenj in zloveshchih pasti, ki se v uri preizkushnje zasvetlikajo kot ognjeni petelin na gorechi hishi, da bi zapeljali izgubljene popotnike v mochvirja in brezna. Hudi duh nas stalno preizkusha. Kako naj se reshimo, kako naj zbezhimo iz teh nevarnih pasti, ki so nam jih nastavili zloveshchi odposlanci samega hudicha?

***

Med prijetno zabavo ob kolachih in zmernih pozhirkih z medom poplemenitenega vina si popoldanske ure lepshajo s kratkochasnimi igrami s kockami in kroglicami ter sladkajo s poljubi in prijetnimi ljubeznivostmi. Orlando si je neugnano Friderikovo zheno posadil na kolena, kot da bi pod opojno tezho njenega zapeljivega telesa zhe hotel slaviti svojo, za blizhnjo noch prihranjeno ljubezensko zmago. Celjski grof se je z razgretim obrazom usedel k lahkozhivi Heloisi in jo ljubeznivo pritegnil k sebi. Med vznemirljivimi navzkrizhnimi poljubi in dotiki skushata poslushati zabavno in pohujshljivo ljubezensko zgodbo, ki jo italijanski vitez pripoveduje s poudarjenim uzhitkom, medtem ko mu poredna roka spet polzi chez Veronikina ljubka stegna.

»Potrpimo torej tudi mi sami, nesrechni ljubimci, kot je potrpel sam bog Mars, ko se je brezumno zaljubil v Venero in se iz strashnega vojshchaka spremenil v ponizhnega zaljubljenca,« reche Italijan. »Prekrasna boginja, ki je sicer pripadala bogu ognja Vulkanu, je bila, kot najini lepi dami, mehkega srca, cheprav je po njej hrepenechega, na kolenih v prahu pred njeno bozhansko podobo stokajochega nebeshkega nesrechnika pustila kar predolgo chakati in moledovati... A je medtem, ko ga je s hudomushnim pogledom merila od nog od glave, zachela zanichujoche pripovedovati o napakah svojega shepajochega vulkanskega moshkega. Na ta nachin je prilivala olje na ogenj Marsovega hrepenenja, dokler se ni zgodilo neizbezhno. In cheprav jima je Vulkan nastavil skrivne mrezhe in ju med njuno razbrzdano spolno igro ujel v past, da bi ju osramotil, je s tem she bolj razvnel njuno ljubezen, ki sta jo odtlej opravljala kar javno, vsem bogovom na ocheh... Toda, dragi gospe lepotici z zhametnima glasoma, s preshernim leskom zapeljivih pogledov, kdaj se bosta tudi vidve usmilili naju nesrechnikov, ki umirava od vrochega hrepenenja po vajinih skrivnih lepotah? Kdaj se bosta pokazali kot novodobni Veneri najinim po vsem lepem hrepenechim ochem?«

Ob teh vedno bolj strastno izgovorjenih besedah, ki povzrochijo pri vseh navzochih poredno zatishan smeh, zdrsi z ustnicami chez gornji del bele, chipkasto nazobchane obloge nad Veronikinim oprsjem in jo ljubeznivo privzdigne. Svojo izvoljenko za eno noch zachne vrochekrvno poljubljati na napeto toplo kozho, ki se zapeljivo bochi izpod shelestechega blaga.

Medtem ko razigrana Heloisa posadi na Friderikovo glavo regratov venec, ki ga je sama spletla iz pred tem na vrtu nabranega cvetja, prinesejo sluzhabniki iz shramb v spodnjem delu gradu nov vrch sladke medice. Mladi celjski grof odpre staro skrinjo. Zagrabi za pishchal. Odvrzhe haljo. Hoche biti nagajivi favn, divji starogrshki satir. Stoji v vsej svoji moshki lepoti pred obema boginjama. Zaigra razdrazheno melodijo. Pomezhikne obema pastiricama, naj zaplesheta. Heloisa zhivahno poskochi, si razpne gornji del oblachila. Se zavrti proti Veroniki. Friderik za trenutek odlozhi pishchal. Si z vidnim pozhelenjem radovedno ogleduje Heloisine tezhke, izzivalno shiroke, zaradi obsega nekoliko na levo in desno navzdol viseche prsi.

»Obrnite se na drugo stran! Ja, zares prava boginja! In desno stegno she nekoliko vishe!«

Ploskne z rokama, poskochi od veselja.

»Zavrtite se s pochasnimi gibi! Premishljeno! Da pridejo do izraza vsi ocharljivi deli vashega telesa!«

Francozinja se glasno zasmeji in privzdigne spodnji del oblachila.

»Zdaj pa nekoliko hitreje!« reche grof in spet pristavi pishchal k ustnicam.

Veroniki se kot kraljevski Veneri zaiskrijo bozhansko zelenkaste ochi, ko objame Francozinjo tik nad njeno vrochekrvno razgreto zadnjico. Zhenski se tesno objeti zibljeta v radozhivem razpolozhenju. Satirova igra je vedno bolj hitra in razburljiva. Ko postane ples posebno nemiren, Friderik samovoljno dvigne glavo in preneha igrati. Zhenski se kot odsekano ustavita sredi rajanja. Orlando se ljubeznivo prikloni pred obema boginjama in poklekne pred svojo divje zadihano izbranko. Ko ga Veronika vznemirjeno pogleda, jo poljubi nad razgaljena kolena...

 

***

Chrne strele preparajo nebo. Po poltemi plahutajo sence brez pravih obrisov. Kazhe, da se dogaja konec sveta. Nobena zvezda ne posije skozi mrak. Dushe ljudi so vedno bolj chrne. Njihova strast je chrna, njihova kri je temnejsha od chrne vode. Vse je chrno. Povsod prshi chrn dezh. Kaj vas ni strah, izprijenci? Ali ne vidite, da je zrak, ki ga dihate, popolnoma chrn? Ali ne vidite, da so vashe dushe zhe napolnjene z besom zloveshchih demonov in vechno prekletih? Hudi duh nas stalno preizkusha.

***

Zvecher, po dolgotrajnem popoldanskem ljubimkanju, zhe kar precej vinjeni, odslovijo sluzhinchad in se odpravijo v skupni privatissimum za zapahnjenimi vrati. V pijani razgretosti so zhe popoldne odvrgli skoraj vsak sram. Pred zaupnim zblizhanjem z novimi ljubimci obstojijo goli vsak ob svojem zakonskem tovarishu. V znamenje prijateljstva in sprave se smeje objamejo in pomeshano vsak z vsakim in vsako poljubijo. Nenavadno hitro se znajdejo na veliki postelji za izbrane goste pod visokimi baldahini iz rjavega brokata in med prechnimi pregradami z rumenimi in rdechimi zavesami, obdani z mehkimi rjuhami, blazinami in stojali, na katerih stojijo ob razlichnih ruticah in prtichih za brisanje polite pijache in pa tudi telesnega znoja vrchi dobrega vina ter na srebrnih pladnjih pechene pishke in izbrani kosi gnjati za dobro voljo in potrebno moch. Nekoliko v zadregi se med lokanjem vina spogledujejo drug z drugim, pripravljeni na dolgo, izdatno in posebno ljubljenje na navzkrizhni nachin.

Veronika zardi od strasti, ko si jo Orlando ljubeznivo posadi na blazine in jo poljubi na razprte ustnice. »Ali veste,« nezhno dahne in jo nalahno pogladi chez zhe rahlo razdrazheni vrshichek prijetno disheche dojke, »da sta v vsakem chloveku dve resnici..? Oblechen pravzaprav nosi masko, se spreneveda... Ko je slechen, se pojavi njegova prava resnica... Prikazhe se njegov pravi znachaj... Spet postane enak Adamu in Evi ... Kot da bi bil v raju. Shele ko se nato spoji z ljubimcem, dozhivi zhivljenje na stopnjevano usoden nachin... «

»Ah, kaj pravite,« se Friderikova zhena predrzno zasmeje. Ko se radovedno skloni k Orlandovemu trebuhu, pa ji skoraj zastane dih. S pogledom prestrasheno zdrsi proti temni goshchavi med Italijanovimi nogami, iz katere vstaja v svitu oljenk v stenskih nishah Orlandov kot kolos veliki ud.

»Kakshni ste! Kar bojim se vas! Bodite, prosim, nezhni!«

»Zelo prijetno vam bo,« se zasmeje Heloisin soprog in z ustnicami radozhivo spolzi chez hrushkasto napete obline Veronikinih mlechnobelih prsi.

»Ja, poljubite jih povsod, ja, zgoraj, a she bolj mochno tu, ja, pod bradavico,« zastoka in se ga hlastno oprime.

»Prekrasna vila me je konchno uslishala!« navdusheno vzklikne Campoamore, ko jo med strastnim poljubljanjem navzgor obrnjene leve dojke poredno pobozha po svetlem puhu pod trebuhom.

Na drugi strani postelje se izza na pol razprtih zaves ob teh besedah svojega mozha posmehljivo zasmeji bohotna Heloisa in si z razprtimi dlanmi nagajivo privzdigne ponosne prsi.

»Poglejte she te! Ali niso lepe!«

Celjskemu grofu se zazdi, da je obdan z dvema gracijama, dvema boginjama. S pogledom preleti zhlahtno goloto svoje mlade zhene, ki se je pravkar z navzdol bingljajochima prsnima konicama sklonila chez italijanskega viteza, da bi ga zachela ljubkovati. Krasna zhenska, toda to noch vech ali manj za drugega! Lepa kot dragocena amfora. Vendar ga ta trenutek mnogo bolj zanima Orlandova polnokrvna soproga, chez prsi, boke in trebuh presherno zalita kot okrogla okcitanska majolika, do vrha napolnjena z zheljo po ljubezni. Njene shiroke noge in mochna zadnjica ga pritegujejo z nerazumljivo mochjo.

Zravnano, z dlanmi oprtimi ob boke, se vzpne pred Francozinjo, ki z naslado spreleti krepko postavo lepega moshkega. Friderik zachuti napetost v stegenskih mishicah, ko ju Heloisa zagrne z glavnim zastorom, visechim na prechki chez sredo postelje, in se spusti pred njim v pochep. Polna zadnjica ji pozheljivo zadrgeta, ko z roko spolzi chez grofov sloki, z dlako porasli trebuh, in njegovo trmoglavo in vedno bolj izzivalno moshkost ujame v usta. Potem se za trenutek ustavi in ga pogleda naravnost v ochi.

»Moja prijateljica, rdechelasa kontesa Claudia Martesi, ki jo dobro poznate od nog do glave, mi je veliko pripovedovala o vas. Govorila mi je o veseli zabavi na poroki pri Habsburgu!«

Celjski grof presenecheno zardi.

»Kaj je rekla?« se mu zatrese glas.

»Da ste bili she bolj nagajivi kot razposajeni junaki v slavnih povestih njenega pradeda Giouana Bocchaccia,« se poredno zasmeje. »Zato prichakujem od vas kar precej. Ko nas, redke svobodne zhenske, zagrabi gon, smo hujshe od vas... svobodnih moshkih... Mnogi so me zhe razocharali... Shleve, ki so odpovedale, she preden se je zares zachelo... Vi ste drugachni, kajne?«

Nenavadno hitro se skloni navzdol in postane posebno divja. Frideriku se v vzburjenju napno vse trebushne mishice.

»Saj ste kot hudournik narasle vode!« zastoka, ko se ji izlije naravnost v usta. Z zardelim obrazom naglo vstane in samohotno privzdigne levo nogo visoko na posteljo, da se povsem razkrijejo shiroke skrivnosti njenega mednozhja. »Zdaj je v meni vsa tvoja celjska moch, ti bik! Toda potrebujem te she kje drugje.«

Okrog njega je samo she chudovit vonj po topli ljubezni, ki puhti s Francozinega razgretega telesa. Zadihano spolzi chez prostrano mehkobo Heloisinih prsi. Pomakne se pod shiroko gubo vidno naprej viseche medeno polne dojke in trdno gmoto tezhkih, mlechnobelih nabreklin nagajivo privzdigne k ustnicam. Chvrsto navzgor zavihani rdechkastorjavi bradavici se pod pritiskom nagajivih moshkih prstov she bolj zatreseta. Pod po ljubezni dishecho presojno kozho izdatno polnih, presenetljivo shirokih dojk zatrepeta strast. Za napeto oblino, v mehkih plasteh mesa, tolshche in zhlez, se pod Friderikovimi poljubi in ugrizi v soju svech in oljenk zaiskri razdrazheno pozhelenje. Zazdi se mu, da dishijo imenitne prsi vesele Francozinje kot ajda, ki je radostno zacvetela, ko se je dodobra napojila iz plodne, nabreklo polne grude in, podobno kot oba Heloisina nagajivo izzivalna seska v njegovih ustih, odprla v sladki svet svoje polne rdeche ochi.

Med vedno bolj razgreto igro vrzhe zhensko na posteljo in jo pri tem nenavadno hitro zasuka naravnost proti Orlandu, she na pol skritem za baldahinastim zastorom postelje, ki se strese od razburjenja, ko se blago razpre in zagleda svojo zheno pod drugim moshkim. Heloisa v zasopli strasti she bolj razkrechi svoja mochna, zgoraj nabito polna stegna, in jih kot zanalashch iztegne proti svojemu mozhu in Veroniki, da se ju skoraj dotakne. Orlando se vzpne na postelji in popolnoma odgrne zaveso. V ljubosumni ihti zachne poljubljati stopala svoje zhene. Z ustnicami polzi od Heloisinih toplih prstov do narta, cheprav se z roko ne odmakne od Veronikinih prsi, ki v zadregi nemirno zadrgeta in omotichno privzdigne razgreti trebuh. Heloisa se obrne proti Orlandu in zastoka: »Pusti me vendar na miru!« in se kot nalashch she bolj razpre. Pred ochmi navzkrizhnih ljubimcev se kot oster rdech blisk sredi z gosto chrnino poraslega puhastega oblaka razdrazheno zasveti njena velikanska zhenskost.

Medtem Veronika razburjeno zapre ochi. Ko jo zachne chokati, s temno dlako po vsem telesu kot divja zhival porasli Italijan pod zhe dodobra razdrazhenim trebuhom uzhivashko lizati s svojo gosto slino, se jasno zave, da se bosta to noch s Friderikom dokonchno odtujila drug drugemu. Cheprav bosta ostala po drugi strani, zasvojena z isto razvado, medsebojno povezana z istim ciljem!

Z nekakshno kljubovalno ihto spolzi chez ljubimca. Prime se za levo dojko in med vedno ostrejshim stokanjem porine svojo nabreklo rozhnato konico naravnost v Italijanova zhejna usta.

»Ljubi me vso!« zaihti.

Ali she vedno ljubi Friderika? Ljubi na poseben nachin, ker se tako strastno, tako obupno in obupano predaja nekomu drugemu, ko se njen mozh tik ob njej hkrati zabava z zheno tega drugega?

Vedno bolj mokri dojki z ostro privzdignjenima konicama se ji zapeljivo zasvetita v medli svechavi. V nasladi rezko zahrope in se vrzhe nazaj, ko Orlando z jezikom nenavadno pochasi ponovno zdrsi chez vse spodnje predele njenega telesa. Ko se razdrazheni lepotici med vedno bolj vrochimi poljubi na shiroko razprejo od pozhelenja vidno napete ustnice, jo v trenutku obrne na levi bok in ji na poseben nachin privzdigne desno nogo. Vitka, lepo oblikovana zadnjica se ji vabljivo zasveti v bleshchavi svech in oljenk, ko Orlandova za nezhno telo sprva kar prevech nabrekla razkoshnost sicer previdno in pochasi, a tudi ostro in boleche vdere med njeno vedno bolj odpirajocho se ljubezen in ji zatem z vedno hitrejshimi sunki in potiski skrajno razdrazhljivo napolni vse predele notranjosti. Samo she za trenutek, v megli najvechje strasti, opazi radozhivo drgetajocho Heloisino zadnjico tik poleg svojih divje utripajochih, vidno napetih prsi in vidi, kako njen zakonski mozh v ostrih sunkih pravkar osvaja vse sladke skrivnosti Italijanove zhene. Takoj zatem jo zalije nenavadno mochna Italijanova spolna sila. Shele ko ljubimec uzhivashko zahrope in jo vrochekrvno poljubi na razdrazheno razcveteli dojki, se zave, kaj se dogaja.

Friderik, vzburjen zaradi Veronikinega mokrega jechanja pod Orlandovim vedno bolj predrznim spolovilom, zagnano obrne polno telo svoje vidno zadihane prijateljice na hrbet. Napeti dojki zadrgetata od strasti in napora, ko ju prime spodaj pod vlazhnima gubama in porine navzgor, da se z naprej shtrlechima nabreklinama prevesita proti njegovim trdim prsim in z razdrazhenima seskoma podrsata po popolnoma oznojeni kozhi.

Po mochno dozhivetem zblizhanju se Heloisa spet ozre k pod Orlandovimi sunki vzdihujochi Veroniki in Friderika skoraj ljubosumno vprasha: »Ali te ni nich strah, da ti bo ta tvoja nova zhena na koncu podtaknila otroka, ki sploh ne bo od tebe?«

»Glede mojega nasledstva je zhe vse dolocheno.«

»Ali res?« reche, ko si z rutico nemirno brishe popolnoma mokra stegna in znoj pod trebuhom.

»Naslednik je moj in Elizabetin sin Ulrik. Moj oche ne bo nikoli sprejel otrok moje nove zhene za naslednike rodu... «

»To ti prav rada verjamem! In kaj pravi k temu Veronika? Zakaj si jo potem porochil?«

»Veronika me razume. Glede otrok jo bom pach potolazhil... Zakaj ne bi mislil na lastno srecho... «

»Ah, kako lepo!«

»Je lepa zhenska, ki si veliko upa in dovoli... Kot ti s tvojim mozhem... Zhenska, s katero lahko prirejam najrazlichnejshe pustolovshchine... Prva ljubica med ljubicami... Nich drugega... «

Dvigne vrch in jezno loka vino.

»In che se Ulriku kaj zgodi? Che umre?«

»Kako to mislish?« se zdrzne celjski grof. »To se ne sme zgoditi!«

»In che se zgodi?«

»Potem bo naslednik eden od morebitnih otrok iz novega zakona... Che jih bova imela... Kljub ochetovim pomislekom... Priznal ga bom za svojega... «

»Ne glede na resnichno ochetovstvo?«

»Ja, tudi potem... Kaj mi she preostane... Sam sem hotel tako.«

»Si pa res velikodushen... Skoraj nor... Na to zhensko iz zakotnih vasi... «

»No, no... Za svoj izvor ni kriva... Pa saj sama nisi nich boljsha od Veronike, ali ne?«

»Mojega rodu ne primerjaj z njenim. Oprosti. Samo opozoriti sem te hotela na nevarnosti!«

Chuti, da je shla predalech. Privije se k svojemu celjskemu junaku, ki ga je nenadoma minilo vsakrshno pozhelenje, in ga pochasi, z izredno spretnimi premiki in sunki znova razdrazhi.

Veronika se zaradi vedno mochnejshega stokanja Italijanove zhene razburjeno dvigne z lezhishcha. Njene ochi se srechajo s prostashko izzivalnim Heloisinim pogledom in nasladno zdrsijo chez razgreto polnost mozheve ljubice, ki jo pravkar zaliva novi val Celjanove strasti. Ponovno jo prebode neustavljivo pozhelenje po tujem moshkemu.

»Vzemi me spet! In bolj mochno!« zavzdihne. »Tako kot je Friderik vzel tvojo zheno!«

Ko proti jutru onemoglo najdejo k svojim zakonskim tovarishem, se Veronika po utrujenem spopadu s svojim mozhem, ki nesrechno ohlapen vedno znova zdrsi iz njene she vedno nenasitne nozhnice in nikakor ne more vech narasti v uzhitek, zafrkljivo in skoraj mashchevalno zasmeji: »Moram rechi, da si zdaj kar precej shibak. Kaj si me nich vech ne zhelish? Si se prevech namuchil pri Francozinji? Orlando pa je bil pravi furioso. Imeniten spolni junak. Bilo mi je zares lepo!«

Razocharano prazni in izpraznjeni do zadnjega, navelichani drug drugega do obisti, oblezhijo kot zhivi mrtveci drug ob drugem, osramocheni in brez ljubezni, po kateri tako krchevito hrepenijo...

***

Ponochi zagori cerkveni zvonik z ostrim, rezkim plamenom. Med mogochnimi zublji ognja in chrnimi zavesami dima letijo demoni in strahovi v mrak in temo. Z zlobnimi obrazi grozijo domu in svetu. Cheprav dezhuje, gori ves svet. Nihche ne more pogasiti vesoljnega pozhara. Chez pokrajino se kot grozecha kacha vali zadushljiv chrn dim. Vzpenja se do neba, grozi in roti, da bo dokonchno zmlel zhivljenje v pepel in prah. Zhivljenje je chudno in polno nevarnosti.

***

Frankopan zhe zjutraj kar obmolkne. Hlapci vidijo, kako si je zhalostni obraz zakopal med dlani in potem, skoraj do nochi, nemo prezhdel v kotu pod temnimi oboki in potiho razmishljal. Elizabetinemu bratu je popolnoma jasno, da se je zgodil zlochin. She vedno mu donijo po ushesih razburjene besede patra Konrada, ki ga je med napornim potovanjem konchno vendarle nashel tu na njegovi mogochni ogrski trdnjavi. O ljubi Jezus, kako si zdaj opljuvan, osramochen, slechen, pribit na krizh, preboden s sulico, prav tako kot njegova predraga sestra, ki jo je, kar je vech kot ochitno, ubil ali dal ubiti njegov nevredni svak Friderik.

Po izmucheni glavi se mu suchejo najbolj neverjetne in mashchevalne misli. Na vsak nachin bo samega cesarja prosil za zadoshchenje. Umor zahteva najhujsho kazen. Che Sigismund ne bo hotel ukrepati, bo Friderika pozval na dvoboj, da opere sestrino chast. Bog mu naj pomaga v tej najvechji stiski!

Z motnimi ochmi se zamaje proti grajski kapeli. Se s sklonjeno glavo pomika skozi poltemo proti oltarju. Se pred Kristusovim krizhem zrushi na kolena. Blagoslovljen bodi sveti les!

Vse svetnike prosi za pomoch. Se kot chrv zvija po tleh. Vstane v gnevu. Pristopi k Zvelicharju na krizhu. Z drhtechimi ustnicami poljubi njegova ranjena stopala. Ecce lignum Crucis! Glejte les krizha! Joche. Z roko sezhe k mechu ob boku, ga izvleche iz nozhnice.

Dvigne glavo. Se pred svetim oltarjem zaroti: »Prisegam pri zhivem Bogu, da te bom mashcheval, Elizabeta!«

Se zarotnishko ozre po prostoru. Se s sklonjeno glavo plazi na hodnik. Stoka pod visokimi oboki in se ob steni, na kateri visijo stari mechi in sulice, v temni zhalosti zrushi na tla.

 

***

 
__________
* (Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 49/50 – 2002; 51/52 – 2002; 53-54 – 2003; 55-56 – 2003; 57-58 – 2003; 59-60 – 2004; 61-62– 2004; 63-64– 2004)
* Tri zvezde X