Revija SRP 65/66

Jozhe Shtucin

 

KRASHKI PRIVID

 

 
Dopushcham dejstvo, da so pesmi
 
narochila si: pusti, da pride sama.
in me je zmrazilo.
do srca.
a chakati moram?
 
in spet si opozorila: ne sili je, ko bo, pach bo.
praznina me je vznemirjala.
zakaj naj chakam, che vem za besede?
 
a si vztrajala: jaz sem tvoja prijateljica.
pomisli na najino zvezo.
che bi se ljubila kot mozh in zhena,
bi bili otroci.
 
 
 
 
dati, vzeti
 
igra ima konec.
reche se mu: ljubiti.
pred tem pa je
treba dajati in jemati.
 
 
 
 
kako se znebiti tujca
 
homunkulus
vedri pod kozho.
ogleduh.
 
ko vstopam v okolje,
se ozira za dekleti.
ne da miru.
 
ko oblezhim doma
in rahljam ochi na slikah,
ne da miru.
 
nikoli ne da miru
in she stopnjuje nemir.
utrip raste.
 
kako se znebiti tujca,
ki je tuj samemu sebi,
meni pa domach.
 
 
 
 
mag
 
pred odprtimi vrati
stoji,
skozi zaprta
bliskovito vstopa.
 
 
 
 
vreche kamenja
 
vrecho nosijo kot mehur.
urarji in rudarji.
tezhka zemlja, tezhke ure.
chas leze izza obzorja.
in je svetloba.
 
na dnu srca se kopichijo grbe.
za vsako mojo pesmijo stojita zhenska
in vino.
 
ljubezen je tekocha,
ljubezen je opojna.
 
ko vdahnem jutro,
me zazheja po svobodi.
nekdo shepeta
popotne pesmi.
zaklenjen na drugi strani neba.
 
brzovlak za spomin brzi kot misel.
otrokom ne odpiram.
obidem jih.
telesca kuhana na mehko
so razlita po postajah.
 
 
 
 
veliko pismo
 
prishlo je zjutraj.
kot vsa pisma.
mapa, debele platnice, karton.
 
v pismu se grupirajo
nemirni presezhki chasa, angeli.
kdo mi poshilja molitve?
znamka je nemshka.
berlin. neznano mesto.
nikoli she nisem bil tam.
do vechera ne bom odpiral.
 
 
 
 
klepsidra
 
na dnu zemlje pleshejo sence, ki so lesene.
mimo teche chrna gaz vlozhenih rib.
gosta luch neba je rada sama.
zvezde pritiskajo k tlom.
v telo zaboden ogenj
miruje.
 
chas se ozira nazaj.
in bije ure.
noch je.
noch.
in
zrak rezhejo
mehanichne ptice.
na ozke trakove za slavje.
tudi poti navzgor so ozke.
nasmeh se mi razleti v tishini,
ko skusham oprezati za kormorani.
kar se vidi, se izgublja, kar se spregleda,
zamrezhi oko, ki postane vrch steklene perutnine.
 
 
 
 
krashki privid
 
v napredku pajki,
tihe pikice
v lepljivi vati.
 
precej votlo jutranje nebo
zamira.
 
med nebom in zemljo
pohajkuje
gibka burja,
ki noche stopiti na tla.