Revija SRP 65/66

Iztok Vrhovec

 

TREPETLIKA

 

 

TREPETLIKA

 

V meni krichi bolechina umrlih pradedov

in pozabljenih grobov;

v meni vre kri pijanih vampirjev

razklanih svetov

pa kaj!

 

Kaj imash s tem ti (se vprashash),

pozabljena trepetlika v jaslih izmuchenih dolgov;

kaj imam s tem jaz (me vprashash),

grozechi deklamator razsanjanih bogov

 

V tebi se zhge praznina,

ki razkraja, osamljuje, razsvetuje,

daje moch, ki golta dih in dushi shepet rojevajochih dni,

seje bleshchechi krohot in iztreblja grmenje tvoje krvi

 

Jaz pa sem beli vampir poklanih spoznanj,

ki drhti in ihti

trepetajochi vulkan, ki buchi,

a ne v verigi izdaj tako kot ti.

 

 

 

 

ODHOD

 

Prazen vsega sedim in izginjam v

krikih neizpolnjivih iluzij;

trupla nekdanjih ljudi se srechujejo na

krizhishchih novih izdaj,

jaz pa sem zapustil cesto nasmejanih lazhi;

v moji dushi pepel njihovih zlochinov komaj she tli

 

 

Ustavljam se pochasi,

ne kesam se (skoraj ne vech);

in ne zhalujem (skoraj ne vech)

za pohabljenimi shepeti nekdanjih prevar

ne oziram se vech

 

Skoraj brezupno pripravljen na poslednji spopad

zapustil bom stene, ki jih ni bilo,

ko sem plezal po cheshnji,

ki je ni vech (zdaj tu razklan spomenik

betonski dushi le she stoji)

zapustil bom kraj, kjer sem lovil brezglave kokoshi

in z njimi kljuval otrobe in chrno lavo morechih bogov.

 

Zapustil bom dom mojega deda

in asfaltne spomenike njegovi razliti krvi;

obvisel bom na vrveh zadavljene svobode,

sam in resnichen kot trepet umorjene srne

 

Zapustil sem cesto nasmejanih lazhi;

v moji dushi krohot njihovih zlochinov nich vech ne tli.

 

 

 

 

LJUDOZHRC

 

Ljudozhrc si zheli

nekaj

slastno

hrustljavega,

zhilavo

plenjavega,

nekaj s pushko

podrtega,

v sosedovem hlevu

odrtega

 

Ljudozhrc si zheli

 

mogochnih,

ukrivljenih zob,

za svoj ljudozhrski

nasmeh,

ki ga izvabi njegov

pretanjeni

greh.

 

Ljudozhrc si zheli

brhkih,

cvetochih

nevest

in razigranih,

polnokrvnih

mladencev

za svoje

svechano,

meseno

zdravilo.

 

Ljudozhrc si zheli

sochnih,

diktatorskih

zvitkov,

polne

brente

kulturno

zrejenih,

zveseljenih

chudi

 

Potem zadovoljen

raja med njimi

in nikdar

in nikoli

ne zapusti

razvajane mize

 

dokler ne otrpne v temi

ne vidi nich,

ne slishi nich,

ne chuti nich,

ga ne zanima nich

 

Ne diha vech

 

 

 

 

SOLZNIK

 

Pocurèla

pena

prhetajochih

devic =

 

shcheperèch

razprshek

na prgishchu

zlàkotnèlih

pogledov

 

za

shlabèder

divjachinskih

hvalichenj,

 

votlichnost

goltachev

raztrgavanih

nekroz

 

 

Grobovja

smrtnjakov

 

Brez

bolechinskih

spominkov,

brez

kelihov

krikov

 

Solznik

le za

skòlke

zhivechih.